Jedro

Načeloma je treba presojati prispevek zakoncev v zakonski skupnosti celovito in ni mogoče drobiti lastninske pravice na posameznih premičnih in nepremičnih stvareh. To še zlasti tedaj, ko je zatrjevano skupno premoženje zaščitena kmetija in različen lastninski režim na posameznih parcelah ni mogoč.

Izrek

Reviziji se delno ugodi, tako da se pritožbi tožene stranke ugodi tudi proti izreku sodbe sodišča prve stopnje v točkah I. 1b/1 in I. 2/1a in se v tem delu prva sodba razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v novo sojenja.

Revizija proti sklepu sodišča druge stopnje, ki se nanaša na izrek v točki I. 2/2d prve sodbe in se nanaša na osebni avtomobil Škoda Favorit, se zavrže. Odločitev o stroških revizije se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je v točki I. 1 a/1 izreka na podlagi pripoznave tožene stranke ugotovilo, da je skupno premoženje tožeče stranke C. H. in tožene stranke F. H. nepremičnina parc. št. 715/1 njiva, vpisana pri vl. št... k.o..., z na tej parceli stoječo stanovanjsko hišo, s funkcionalnim zemljiščem v izmeri 600 m2. V točki I. 1a/2 je zavrnilo tožničin zahtevek glede vzpostavitve zemljiškoknjižnega stanja z vpisom skupnega premoženja v zemljiški knjigi po nedoločenih deležih. V točki I. 1a/3 pa je zavrnilo tožbeni zahtevek, ki se nanaša na parceli št. 661/2 in njiva in 661/3 njiva k.o... Nato je sodišče v točki I. 1b/1 ugotovilo, da je skupno premoženje pravdnih strank nepremičnina parc. št. 237 stavbišče - dvorišče v izmeri 500 m2, dvor v izmeri 365 m2, stavbišče v izmeri 384 m2 in parcela št. 40 stavbišče vse vpisano pri vl. št. 432 k.o... V točki I. 1b/2 je zavrnilo zahtevek za vzpostavitev zemljiškoknjižnega stanja z vpisom skupnega premoženja v zemljiško knjigo po nedoločenih deležih.

Nadalje je sodišče ugotovilo, da so skupno premoženje pravdnih strank tudi premičnine, naštete v točki I. 2/1 a), b) in c) - kmetijski stroji in oprema, pohištvena oprema zidanice in vinogradniška oprema zidanice. Zavrnilo pa je tožbeni zahtevek tožnice, češ da je skupno premoženje tudi premična oprema, navedena v točkah 2 b) in c) izreka ter osebni avto, naveden v točki 2 d) izreka. Sodišče je odločilo tudi o tožbenem zahtevku nasprotne tožbe in ugotovilo, da so skupno premoženje po nedoločenih solastninskih deležih premičnine, navedene v točki II. 1 izreka, zavrnilo pa je zahtevek za tiste premičnine, ki so navedene v II. 2 izreka.

Proti tej sodbi sta se pravočasno pritožili obe pravdni stranki in sodišče druge stopnje je razveljavilo odločitev prvega sodišča pod tč. I. 1a/ 1 in 2, v točki I. 1b/2 glede stiskalnice za grozdje, v točki I. 2/2c glede vinogradniške opreme zidanice in glede osebnega avtomobila Škoda Favorit v točki I. 2/2d) izreka.

Proti tistemu delu sodbe sodišča druge stopnje, s katerim bi postala pravnomočna sodba prvostopenjskega sodišča v točki I. 1b/1 izreka in v točki I. 2/1a izreka sodbe, je tožena stranka pravočasno vložila revizijo. Uveljavlja revizijska razloga bistvenih kršitev določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, naj revizijsko sodišče spremeni sodbi v smislu revizijskih navedb, ali naj ju razveljavi. Povzema razlago sodišč, da je bil tožničin finančni in investicijski izpad pri gradnji nadomeščen s tem, da je obdelovala posestvo, pripravljala hrano za delavce, gospodinjila in skrbela za otroke. Ta prispevek ji toženec priznava pri gradnji hiše B. št. 25, ki stoji na parceli št. 715/1, vpisani pri vl. št... k.o. .., na kar se nanaša tudi izkupiček od prodaje njene njive. Toda na navedeni podlagi tožnica ni pridobila skupnega premoženja na parceli št. 237 (stavbišče, dvorišče 500 m2, stavbišče 384 m2, dvor v izmeri 365 m2) in ne na parceli št. 40 (stavbišče), ki sta vpisani pri vl. št... k.o... Trdi, da je sodišče druge stopnje napačno povzelo ugotovitev sodišča prve stopnje, in da je ekonomska skupnost med pravdnima strankama prenehala že pred letom 1991, ko sta zakonca razpolagala vsak s svojimi denarnimi sredstvi, to je prejemki iz zaposlitve in dohodki s posestva, vinograda in vzreje živine. Toženec meni, da je odtlej dalje njuna zakonska skupnost brez bistvenih sestavin življenjske skupnosti, ki obsegajo tudi gospodarsko oz.

ekonomsko skupnost. Pravdni stranki sta vlagali v posestvo ločeno, izključno za njune lastne potrebe, brez skupnega cilja in interesa obeh zakoncev. Zato odločitev o skupnem vlaganju dela in stvari iz skupne sfere, ni pravilen. Pri adaptaciji nepremičnin na parc. št. 237 k.o..., to je obnovi hleva v letu 1996 in začetku gradnje garaže v letu 1995, tožnica ni več vlagala v vzgojo in varstvo otrok, ker so bili že poročeni ali pri svojem kruhu. Sodišče je ugotovilo, da je gradnjo investicijsko vodil toženec in hči (ki je bila tedaj sprta s tožnico) mu je posodila nekaj denarja, ki ga je vrnil on sam. Toženec izpodbija ugotovitev, da je tožnica vlagala več v obdelovanje posestva, ki naj bi bilo obdelano, da je dajalo hrano za domače in delavce, ker tožnica v tistem času že dolgo ni več toliko delala na posestvu, in ker je adaptacija hleva trajala le 20 dni. Toženec posebej poudarja, da je šlo za adaptacijo nepremičnin, ki so bile njegovo posebno premoženje, in da lahko pride na takem premoženju do spremembe stvarnih razmerij samo tedaj, ko gre za znatnejša dela, zaradi katerih prvoten objekt preneha obstajati in se ustvari nova stvar, ali pa je taka sprememba med strankama izrecno dogovorjena. Iz sodbe izhaja, da je na sporni parceli tudi klet, v kateri je shranjen traktor. Gre za del stare hiše, ki je zgrajena še pred smrtjo toženčevega očeta in je z izročitvijo lastninska pravica prešla na toženca. Seveda ni mogla postati skupna last stara hiša, v kateri živi toženčeva mati, in stoji na parc. št. 237 k.o.... Toženec trdi, da je odločitev sodbe v točki I. 1b/1 (ki ugotavlja obstoj skupnega premoženja na celotnem zemljišču parceli št. 237 k. o... in pa parceli št. 40 k. o. Ž.) v nasprotju z obrazložitvijo sodbe, ki obravnavane posamične stavbe ali dele teh stavb na teh dveh zemljiščih, zlasti pa da sta sodbi pomanjkljivi v razlogih za izpodbijano odločitev. Enako velja za adaptirano zidanico na parc. št. 40, k.o..., za katero tožnica ni dokazala, da je s skupnim delom ustvarila novo stvar. Nato tožena stranka v reviziji poudarja, da po njenem mnenju pritožbeno sodišče tudi napačno interpretira odločitev o lastništvu osebnega avtomobila Škoda Favorit; na koncu pa ponavlja pritožbeno trditev, da toženec nikjer ni priznal tožničinega denarnega prispevka iz izkupička njive, zlasti ne na obravnavi dne 3.5.1999, saj zanj tedaj ni vedel. Toženec še poudarja, da je tožnica zahtevala le ugotovitev skupnega premoženja in ne tudi ugotovitev deleža na tem premoženju, zaradi česar meni, da nima pravnega interesa in da s svojim zahtevkom po nepotrebnem obremenjuje nasprotno stranko in sodišče. Po 375. členu Zakona o pravdnem postopku je bila revizija vročena tožeči stranki, ki nanjo ni odgovorila in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija je delno utemeljena.

V zvezi z obsegom revizije je treba ugotoviti, da tožena stranka navaja, da "vlaga revizijo proti odločitvi pod točko I. 1b/1 in I. 2/1a sodbe sodišča prve stopnje", v utemeljitvi pa navaja razloge proti odločitvi o skupni lastnini na parcelah št. 237 in 40, vpisanih pri vl. št.. k.o... in proti odločitvi o lastninski pravici na osebnem avtomobili Škoda Favorit. Zato je revizijsko sodišče štelo, da je revizija naperjena proti vsem trem točkam izreka prve sodbe, s tem da proti točki I. 2/1a ni obrazložena.

Glede revizije proti točki I. 2/2d revizijsko sodišče ugotavlja, da je po prvem odstavku 367. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 12/03 - uradno prečiščeno besedilo) revizija dovoljena samo proti pravnomočni sodbi, izdani na drugi stopnji. Ker je pritožbeno sodišče odločitev o osebnem avtomobilu Škoda Favorit, letnik 1990 razveljavilo, revizijsko sodišče na revizijsko izvajanje o tem ne bo odgovarjalo, saj je na podlagi 377. člena ZPP revizijo v tem delu zavrglo.

Sodišče tudi ne bo odgovarjalo na tiste dele revizije, ki se nanašajo na dejansko stanje, ki sta ga ugotovili sodišči prve in druge stopnje, ker po tretjem odstavku 370. člena ZPP revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

V zvezi s pravilno uporabo materialnega prava, na katero mora revizijsko sodišče po 371. členu ZPP paziti po uradni dolžnosti, sodišče ugotavlja, da sta tako tožeča stranka, kot tožena stranka s tožbo in z nasprotno tožbo zahtevali samo ugotovitev obsega skupnega premoženja in pri nepremičninah tudi ustrezen vpis v zemljiško knjigo, nobena pa ni zahtevala večjega ali manjšega deleža na premoženju ali celo delitev. Zato sta sodišči prve in druge stopnje na podlagi 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (ZZZDR, Ur. l. SRS, št. 14/89 - prečiščeno besedilo in RS, št. 13/94- 64/2001) pravilno ugotavljali najprej obstoj zakonske zveze. O njeni sklenitvi v letu 1973 med pravdnima strankama ni spora in tudi datum razveze je znan. Ker pa je tožnica sama navedla, da je njuna življenjska skupnost prenehala v septembru 1996 in se je nato iz skupnega prebivališča odselila leta 1997, je treba upoštevati ta datum, saj po njem zakonca nista več pridobivala skupnega premoženja. Dejstvo, da sta zakonca že pred tem ločeno razpolagala vsak s svojimi denarnimi sredstvi in sicer tako s prejemki iz zaposlitve, kot z dohodki od posestva, vinograda in vzreje živine, kaže na to, da sta si razdelila delo. Lahko da je bila to posledica določenih nesoglasij in morda se je zakonska skupnost začela rahljati, toda sodišče druge stopnje ugotavlja, da njuna skupnost tedaj v ekonomskem smislu ni prenehala obstajati. Dejstvo je, da sta živela skupaj, da sta si pomagala pri delu in da ZZZDR ne zahteva, da bi bilo delo zakoncev skupno; zakonca lahko delata na različnih delovnih mestih in delih in tudi opravljanje gospodinjskih poslov in skrb za otroke in druge osebe je oblika dela.

Glede na to, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotovili njuno zakonsko zvezo in dejansko skupnost v letih 1973 do 1996 oziroma 1997, sta morali ugotoviti še, kaj sta zakonca v tem času pridobila z delom (drugi odstavek 51. člena ZZZDR) - torej katero nepremično in premično premoženje sta skupaj pridobivala in ohranjala in katero premoženje je bilo v lasti vsakega od njiju. Pri tem sta sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotavljali premoženje, ki ga je imel eden ali drugi zakonec ob sklenitvi zakonske zveze ali ga je pridobil v času trajanja zakonske zveze, vendar ne z delom, saj je po 51. členu ZZZDR to njegovo osebno premoženje. Po drugi strani pa sta morali ugotoviti, katero premoženje sta zakonca pridobila z delom v času trajanja zakonske zveze in je po drugem odstavku 51. člena ZZZDR njuno skupno premoženje. Zato sta ugotavljali, katere nepremičnine in premičnine sta pravdni stranki skupaj zidali, preurejali, vzdrževali in kupovali oziroma nadomeščali z novimi. Ker si pravdni stranki nista bila tujca, niso sprejemljiva stroga revizijska izvajanja o tem, da bi tožnica lahko pridobila kako toženčevo stvar samo z dogovorom ali z ustvaritvijo nove stvari. Pravdni stranki sta bila zakonca, zato je skupno premoženje lahko nastalo ob večjih vlaganjih v premoženje.

Pri tem pa je treba celovito presojati vse razmere in različne oblike prispevkov zakoncev v celotno premoženje, s katerim sta razpolagala, in ni mogoče drobiti lastninske pravice na posameznih premičnih in nepremičnih stvareh. Od načela pravne celovitosti skupnega premoženja je sicer mogoče odstopiti, kadar gre za izjemne primere (sporazum zakoncev o različnih deležih na posameznih predmetih skupnega premoženja, vlaganje pomembnega dela posebnega premoženja v pridobitev določenega dela skupnega premoženja), vendar obravnavani primer ni taka izjema. To še zlasti ne, ker iz podatkov v spisu in trditev pravdnih strank izhaja, da je bila del skupnega premoženja zaščitena kmetija po 2. členu Zakona o dedovanju kmetijskih gospodarstev (ZDKG, Ur. l. RS, št. 70/95). Za zaščitene kmetije je bil v ZDKG in v Zakonu o kmetijskih zemljiščih (ZKZ, Ur. l. RS, št. 59/96) določen poseben postopek, ki v določenem obsegu velja tudi po uskladitvi zakona z ustavo v sedaj veljavnem Zakonu o kmetijskih zemljiščih (ZKZ - UPB 1, Ur. l. RS, št. 55/03). Ker sodišči prve in druge stopnje nista ugotavljali, ali zahteva tožeča stranka ugotovitev skupnega premoženja na premoženju, ki je še vedno pod posebnim pravnim varstvom, in kakšen je obseg zaščitene kmetije, nista celovito presodili prispevkov enega ali drugega zakonca na vsem premoženju, ki sestavlja gospodarsko celoto in rabi za redno kmetijsko oziroma gozdarsko proizvodnjo ter z njima povezane dejavnosti. Zaradi tega, ker različen režim lastništva na posameznih parcelah, ki spadajo v zaščiteno kmetijo, ni mogoč, je izpodbijana odločitev (zlasti po delni razveljavitvi v pritožbenem postopku) materialnopravno nepravilna.

Glede na to, je revizijsko sodišče v pretežnem delu ugodilo reviziji tožene stranke in ker zaradi napačne uporabe materialnega prava dejansko stanje ni bilo popolno ugotovljeno, je po drugem odstavku 380. člena ZPP v izpodbijanem delu razveljavilo sodbi sodišč druge in prve stopnje. Pri tem pojasnjuje, da sta sicer sodišči prve in druge stopnje pravilno ugotavljali samo obseg skupnega premoženja, saj nobena od pravdnih strank ni predlagala ugotavljanja deležev (tudi toženec v zahtevku iz nasprotne tožbe ne). Zato mora sodišče ugotoviti samo to, katere premične in nepremične stvari so bile pridobljene oziroma ohranjene s skupnim delom zakoncev, pa čeprav je bil prispevek enega enak ali manjši od drugega. Pomembno je le, da je bilo vlaganje tolikšno, da sta se stanje in vrednost premoženja tako ekonomsko spremenila, da ga lahko obravnavamo kot novo. Če gre za ekonomsko manj pomembna vlaganja, pa gre zakoncu, ki ni lastnik nepremičnine samo povračilo denarne vrednosti prispevka k povečanju vrednosti posebnega premoženja drugega zakonca. Pri tem je pomembno, da sodna praksa šteje za skupno premoženje tudi tisto premoženje, ki je pridobljeno na podlagi pogodbe o dosmrtnem preživljanju, čeprav je pogodbo sklenil samo eden od zakoncev, kadar sta obveznosti iz pogodbe izpolnjevala oba zakonca.

O stroških revizije je sodišče odločilo po tretjem odstavku 165. člena ZPP.