Jedro

Uporaba določbe 178. člena ZOR za primer, ko je oškodovanec obležal na cesti, kjer ga je povozil zavarovanec toženke, ker je tam obležal kot voznik motorja, je preširoka.

Presoja prispevka oškodovanca in višine odškodnine za nepremoženjsko škodo.

Izrek

Revizije se zavrnejo.

Obrazložitev

1. Tožnik je bil poškodovan v prometni nesreči, ki se je zgodila 9. 11. 1998. Padel je z motorja, nato pa ga je s svojim motorjem povozil zavarovanec tožene stranke. Tožnik je od tožene stranke zahteval povrnitev premoženjske in nepremoženjske škode, ki jo je utrpel kot posledico druge prometne nesreče. Sodišče prve stopnje je tožbenemu zahtevku za plačilo nepremoženjske škode delno ugodilo in toženi stranki naložilo plačilo 78.431,85 EUR ter v celoti je zavrnilo zahtevek za plačilo premoženjske škode iz naslova tuje pomoči in uničene motoristične opreme. Presodilo je, da tožnikov prispevek k nastali škodi znaša 30 %. Sodišče druge stopnje je prvostopenjsko sodbo spremenilo v delu, ki se nanaša na plačilo nepremoženjske škode tako, da je prisojeno odškodnino znižalo na 57.400,00 EUR, glede plačila premoženjske škode iz naslova tuje pomoči sodbo razveljavilo in vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v preostalem pa prvostopenjsko sodbo potrdilo.

2. Zoper sodbo sodišča druge stopnje vlagata revizijo obe pravdni stranki. Tožnik vlaga dve reviziji, s katerima izpodbija zavrnilni del, ki se nanaša na plačilo odškodnine v višini 64.600,00 EUR. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava ter predlaga spremembo izpodbijane sodbe ter ugoditev celotnemu tožbenemu zahtevku. Navaja, da sta sodišči prve in druge stopnje vzroke za prispevek tožnika ugotavljali po uradni dolžnosti in s tem kršili načelo dispozitivnosti. Sodišče prve stopnje je ugotovilo tožnikov prispevek iz razlogov, ki jih tožena stranka ni uveljavljala, ko je ugotovilo, da je k škodi prispeval zato, ker je ustvaril prometno nevaren položaj. S tem je kršilo načelo kontradiktornosti. S padcem tožnika z motorja je bila vzročna zveza prekinjena, do česar sodišči prve in druge stopnje nista zavzeli stališča. Med obema prometnima nesrečama ni pravo relevantne vzročne zveze. Če bi povzročitelj druge nesreče vozil s predpisano hitrostjo, bi lahko s pravočasnim zaviranjem nesrečo preprečil. Obratovanje tožnikovega motorja (ki je zaradi padca tožnika z njega, prenehal delovati) ni v vzročni zvezi s povoženjem tožnika. Tožniku bi prispevek lahko pripisali le, če bi sodišče ugotovilo, da tudi v primeru, da bi povzročitelj druge nezgode vozil v okviru omejene hitrosti, nesreče ne bi mogel preprečiti. Nobene razlike ni med tožnikom, ki je ležal na cesti zaradi padca z motorja in med pešcem ali kolesarjem, ki se zgrudi na cesti zaradi zastoja srca. Sodišči prve in druge stopnje tudi nista obrazložili, katere cestnoprometne predpise je tožnik kršil s tem, ko je ležal na cesti. Sodišči sta prisodili prenizko odškodnino za nematerialno škodo iz vseh naslovov. Napačno sta tudi odbijali 5 % in 10 % na račun zlomljenega stopala, kar je posledica tožnikovega padca z motorja, saj tožena stranka ni uveljavljala, da je potrebno iz tega razloga odškodnino znižati. Poleg tega je tožnik postavil zahtevek samo za nepremoženjsko škodo, ki je posledica druge prometne nesreče. Nepravilno sta sodišči zavrnili tudi njegov zahtevek za plačilo premoženjske škode zaradi uničene motoristične opreme, saj tožena stranka tega dela zahtevka ni prerekala. Sodišče druge stopnje je samo ugotavljalo dejansko stanje, ko je navedlo, da je bila njegova oprema uničena pri padcu z motorja. Napačno sta sodišči zavrnili tožnikov dokazni predlog za postavitev izvedenca klinične psihologije, saj ni mogoče v naprej trditi, da tožnik s tem dokazom ne bi dokazal večjega obsega nepremoženjske škode.

3. Tožena stranka z revizijo izpodbija drugostopenjsko sodbo v obsodilnem delu, za kolikor višina prisojene odškodnine presega 34.250,00 EUR. Uveljavlja razloga bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava in predlaga spremembo sodbe sodišča druge stopnje ter znižanje odškodnine na 34.250,00 EUR. Navaja, da je tožnikov prispevek prenizko ocenjen. Njegov prispevek je vsaj 50 %. Sodišče druge stopnje je odmerilo odškodnino v višini 56.700,00 EUR, v izreku pa je navedlo, da je tožena stranka tožniku dolžna plačati 57.400,00 EUR. V primeru, da v izreku ni prišlo le do pisne napake, je podana absolutna bistvena kršitev določb Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Odškodnina je tudi sicer odmerjena previsoko za vse oblike nepremoženjske škode.

4. Revizije so bile na podlagi 375. člena ZPP vročene Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in nasprotnima strankama, ki na njih nista odgovorili.

5. Revizije niso utemeljene.

6. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, na katere je revizijsko sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, daje bil tožnik 9. 11. 1998 poškodovan v prometni nesreči. Z zavarovancem toženke B. G. in M. P. so kot vozniki vsak svojega motorja po lokalni cesti vozili tako, da je prvi v vrsti vozil M. P., drugi tožnik in tretji zavarovanec toženke. Preden so pripeljali iz naselja je zavarovanec toženke s svojim motorjem zaostal za tožnikom. Tožnik je ob prihodu iz naselja, kjer je bila hitrost omejena na 90 km/h, zaradi vinjenosti in prehitre vožnje izgubil nadzor nad motorjem, trčil v podporni zid železniškega nasipa na drugi strani ceste, padel z motorja in obležal na sredini ceste. Za njim je pripeljal toženkin zavarovanec, ki tožnikove nesreče ni videl, in zaradi prehitre vožnje zapeljal čez tožnikove noge. V času škodnega dogodka je bila tema, ker cesta ni bila osvetljena. Tožnik je bil oblečen v črn motoristični kombinezon in imel čelado z odsevniki, ki so bili vidni, če so bili osvetljeni. Tožnik bi lahko svojo prometno nesrečo (padec z motorja) preprečil, če bi vozil po predpisani omejitvi hitrosti in če ne bi vozil vinjen, zavarovanec toženke pa bi se lahko povoženju tožnika izognil, če ne bi vozil prehitro (vozil je med 130 km/h in 150 km/h). Tožnik je ob tem, ko ga je povozil zavarovanec toženke, utrpel zmečkanino levega stegna z zlomom končnega dela stegnenice, ki sega v kolenski sklep, ter zlom desne goleni.

Glede odškodninske odgovornosti in prispevka:

7. 178. člen Zakona o obligacijskih razmerjih (v nadaljevanju ZOR), ki sta ga uporabili sodišči, v prvem odstavku določa, da se pri nesreči premikajočih se motornih vozil, ki je bila povzročena po izključni krivdi enega imetnika, uporabljajo pravila o krivdni odgovornosti. Na podlagi drugega odstavka istega člena pa v primeru, da je krivda obojestranska, odgovarja vsak imetnik za vso škodo, ki sta jo pretrpela, v sorazmerju s stopnjo svoje krivde. Sodišči prve in druge stopnje sta zavzeli stališče, da se obratovanje vozila razteza tudi primere, ko vozilo ostane na cesti, ker ga voznik več ne obvladuje in pojem „nesreča premikajočih se vozil“ razlagali tako, da se nanaša tudi na obravnavani primer, ko je tožnik obležal na cesti, kjer ga je povozil zavarovanec toženke, ker je tam obležal kot voznik motorja. Takšna uporaba določbe 178. člena ZOR je preširoka. Zavarovanec toženke je na kraj dogodka prve prometne nesreče (padca tožnika z motorja) pripeljal takrat, ko je tožnik že ležal na cesti. Sam te prometne nesreče ni videl. Z vidika njegove odgovornosti ni relevantno, da je tožnik padel z motorja tik preden je pripeljal na kraj nesreče in narava njegove odgovornosti ne bi bila drugačna tudi v primeru, da bi tožnik na cesti ležal zaradi drugega razloga in ne zaradi padca s svojega motorja. Njegova odgovornost v vsakem primeru ostaja objektivna (173. člen ZOR), ker odgovarja kot upravljalec nevarne stvari. Sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 499/2000 z dne 31. 5. 2001, na katero se sklicuje pritožbeno sodišče, se nanaša na drugačno dejansko stanje, kot je ugotovljeno v konkretnem primeru, saj je škoda nastala ob naletu vozil, ravno nalet pa je razlog za drugačno obravnavanje obeh primerov. V obravnavanem primeru do škode ni prišlo ob naletu, temveč je povzročitelj nesreče povozil na tleh ležečega tožnika.

8. Kljub objektivni odgovornosti toženkinega zavarovanca pa je odločitev o 30 % tožnikovem prispevku pravilna, saj je toženka uspela dokazati, da je tožnik deloma sam kriv za nastalo škodo (tretji odstavek 177. člena ZOR). Z motorja je padel in obležal na cesti zaradi prehitre vožnje (s tem je kršil 27. člen Zakona o varnosti cestnega prometa, v nadaljevanju ZVCP) in vožnje pod vplivom alkohola (ravnanje v nasprotju s 116. členom ZVCP), njegov padec pa je pravno relevanten vzrok za drugo prometno nesrečo in z njo ni nepovezan, kot trdi tožnik v revizijah. Odgovornost objektivno odgovornega povzročitelja nezgode (oziroma zanj zavarovalnice) se zmanjša za delež, ki ustreza razmerju krivd povzročitelja nesreče in oškodovanca samega(1). Ne drži pa stališče pritožbenega sodišča, da je tožnik prekršil tudi določbo 110. člena ZVCP (ovire v prometu). Na podlagi te določbe človek, ki leži na cesti, ne predstavlja ovire. Oviro bi lahko predstavljal le tožnikov motor, vendar pa iz ugotovitev sodišč prve in druge stopnje to ne izhaja.

Glede revizijskih očitkov o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka:

9. Prav ima tožena stranka, da je sodišče druge stopnje, ko je prisojeno odškodnino znižalo, v izrek zapisalo, da je toženka tožniku dolžna plačati 57.400,00 EUR, v obrazložitvi pa navedlo znesek 56,700,00 EUR. Drži tudi toženkino stališče, da gre le za pisno napako v izreku in ne za absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravilen je znesek 56.700,00 EUR, ki izhaja iz obrazložitve in katerega je mogoče tudi preizkusiti. Tožena stranka ima možnost, da drugostopenjskemu sodišču predlaga izdajo popravnega sklepa na podlagi 328. člena ZPP.

10. Neutemeljeni so tožnikovi revizijski očitki o bistvenih kršitvah določb ZPP. Tako ne drži, da sta sodišči prve in druge stopnje ugotavljali vzroke za tožnikov prispevek k nastali škodi po uradni dolžnosti in s tem kršili načelo dispozitivnosti. Tožena stranka je tekom postopka ves čas zatrjevala, da je tožnik k škodi prispeval. Čeprav ni izrecno navedla, da je s tem ustvaril nevaren položaj na cesti, kot sta to storili sodišči prve in druge stopnje, je z navedbami o njegovi krivdi za prvo prometno nesrečo, zaradi katere je tožnik obležal na cesti, smiselno zatrjevala prav to. Ne drži tudi, da sodišči nista zavzeli stališča glede prekinitve vzročne zveze med prvo in drugo prometno nesrečo, saj se je prvostopenjsko sodišče do tega opredelilo v drugem odstavku na 6. strani sodbe, pritožbeno sodišče pa na 5. strani sodbe. Nadalje je neutemeljeno, da je podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka, ker sodišči nista obrazložili, katere predpise cestnoprometne stroke je tožnik kršil. Sodišče prve stopnje je navedlo, da je njegov prispevek v tem, da je na cesti obležal zaradi padca z motorja, ki je posledica prehitre vožnje in vinjenosti, sodišče druge stopnje pa je navedlo tudi določbe ZVCP, ki jih je tožnik s tem prekršil. Neutemeljen je tudi očitek, da je pritožbeno sodišče samo ugotavljalo dejansko stanje glede uničenja tožnikove motoristične opreme. Že prvostopenjsko sodišče je navedlo, da je bila oprema uničena, ko je tožnik padel z motorja, drsal po podpornem zidu, trčil ob ograjo in drsel po cesti. Prav tako ne drži, da toženka zahtevka za plačilo materialne škode ni prerekala. Kljub temu, da je tožnik postavil zahtevek le za nepremoženjsko škodo, ki je posledica druge prometne nesreče, sodišče prve stopnje to odškodnino lahko ugotavlja tako, da presodi, koliko znaša odškodnina za celotno nepremoženjsko škodo in od tega odšteje del, ki sodi med posledice prve nesreče. Tak način ugotavljanja višine odškodnine ni napačen. Neutemeljen je tudi očitek, da je sodišče s tem kršilo načelo dispozitivnosti, saj je toženka tekom postopka zatrjevala, da tožniku pripada le odškodnina za posledice druge nesreče. Sodišče prve stopnje ni zagrešilo bistvene kršitve določb ZPP niti s tem, ko je zavrnilo tožnikov dokazni predlog za postavitev izvedenca klinične psihologije, saj je za ugotavljanje tožnikovih duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti postavilo dva izvedenca medicinske stroke, katerih mnenja je upoštevalo in ki sta bila skladna s tožnikovo izpovedbo v postopku.

Glede višine odškodnine:

11. Temeljni načeli za odmero odškodnine za nepremoženjsko škodo sta načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine denarne odškodnine. Prvo načelo zahteva določitev pravične denarne odškodnine glede na intenzivnost in trajanje telesnih bolečin, duševnih bolečin in strahu ter glede na vse konkretne okoliščine, ki so podane pri oškodovancu, drugo pa terja upoštevanje pomena prizadete dobrine in namena te odškodnine ter dejstvo, da odškodnina ne bi podpirala teženj, ki niso združljiva z njeno naravo in namenom (prvi in drugi odstavek 200. člena ZOR). Odmera odškodnine ne more odraziti le oškodovančevega individualnega vrednotenja konkretnih posledic, katerih subjektivno doživljanje je z vidika slehernega oškodovanca že po naravi stvari zanj neugodno. Pomembno je, da ima omenjeno načelo korektiv v načelu objektivne pogojenosti višine odškodnine, ki terja vrednotenje ugotovljenih konkretnih škodnih posledic tudi v primerjavi s škodnimi posledicami številnih drugih oškodovancev v različnih primerih iz sodne prakse. To je namreč pogoj za enotno obravnavanje škod različnega obsega in določanje odškodnin zanje v ustreznih razmerjih. Sodišče druge stopnje je za telesne bolečine odmerilo odškodnino v višini 30.000,00 EUR, za strah 6.000,00 EUR, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti pa 41.000,00 EUR ter za duševne bolečine zaradi skaženosti 4.000,00 EUR, od česar je nato odštelo prispevek oškodovanca v višini 30 %. Primerjava s prisojenimi odškodninami v podobnih primerih pokaže, da je bilo to načelo pri odmeri odškodnine iz vseh naslovov pravilno upoštevano. Rezultat te primerjave potrjuje primerno umeščenost tožniku pravnomočno prisojene odškodnine v okvir ostalih prisojenih odškodnin za navedene oblike nepremoženjske škode.

12. Tožnik v eni izmed revizij navaja primere, ko je revizijsko sodišče prisodilo primerljive odškodnine, kot je bila prisojena v obravnavanem primeru, nato pa navaja, da bi to na dan vložitve njegove revizije znašalo bistveno več, kot mu je prisodilo pritožbeno sodišče. Sodišče odmeri višino odškodnine po cenah in stanju ob izdaji sodne odločbe (drugi odstavek 189. člena ZOR) in ne po cenah na dan vložitve izrednega pravnega sredstva, zato tožnik z navedenim razlogom ne more uspeti v reviziji.

13. Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, prav tako ni podan razlog, na katerega mora sodišče paziti po uradni dolžnosti (371. člen ZPP), zato je sodišče na podlagi 378. člena ZPP revizije kot neutemeljene zavrnilo, s tem pa tudi predlog obeh pravdnih strank za povrnitev revizijskih stroškov.

Op. št. (1): Tako tudi sodba Vrhovnega sodišča Republike Slovenije II Ips 610/2005 z dne 14. 1. 2008.