Jedro

S prekoračitvijo dovoljene hitrost 50km/h za več kot 30km/h je podana vzročna zveza med nastalo škodo in protipredpisno vožnjo voznika tožnikovega vozila, čeprav je voznik tovornega vozila s svojo protipredpisno vožnjo ustvaril kritično situacijo za nastanek prometne nezgode z vključitvijo na prednostno cesto z neprednostne, ker bi voznik tožnikovega vozila lahko z zaustavitvijo okoli 25 m pred mestom trka preprečil trčenje, če bi vozil z dovoljeno hitrostjo.

Izrek

1. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje: v izpodbijanem delu glede teka zamudnih obresti od prisojenega zneska 277.200,00 SIT spremeni tako, da je toženka dolžna tožniku plačati od zneska 277.200,00 SIT še zakonske zamudne obresti za čas od 29.10.2003 do vključno 3.3.2004 in v izpodbijanem stroškovnem delu spremeni tako, da je toženka dolžna povrniti tožniku pravdne stroške v znesku 262.218,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.2.2006 dalje do plačila.

2. V preostalem delu se pritožba zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v preostalem še izpodbijanem in nespremenjenem delu.

3. Tožnik sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo, opr. št. P 127/2004 z dne 22.2.2006 razsodilo, da: je toženka dolžna plačati tožniku odškodnino v znesku 277.200,00 SIT skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 4.3.2004 dalje do plačila (I. odst. 1. tč. izreka sodbe prve stopnje), da zavrne tožbeni zahtevek v presežku za še zahtevanih 184.800,00 SIT in v presežku za še zahtevane zakonske zamudne obresti (II. odst. 1. tč. izreka sodbe prve stopnje) in da je tožnik dolžan toženki povrniti pravdne stroške v znesku 262.218,80 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 22.2.2006 dalje do plačila.

Tožnik je s pravočasno pritožbo, vloženo po pooblaščencu, izpodbijal sodbo sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu glede še zahtevanega dela glavnice zavrnjenih zakonskih zamudnih obresti za čas od 29.10.2003 do 4.3.2004 ter v stroškovnem delu. Pri tem je uveljavljal vse tri pritožbene razloge po I. odst. 338. čl. ZPP in predlagal, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožnikovemu zahtevku v celoti ugodi, ali pa naj jo razveljavi in vrne sodišču prve stopnje v izpodbijanem delu v novo odločanje tudi s stroškovno posledico. Navajal je, da meni, da je glede odločitve o stroških prišlo do pisne napake, ko je sodišče zapisalo, da mora tožnik povrniti toženki pravdne stroške, saj iz sam obrazložitve jasno izhaja, da bi morala navedeni znesek toženka povrniti tožniku. Tožnik predlaga zato, da se odločitev o stroških popravi tako, da bo toženka dolžna tožniku povrniti pravdne stroške, sicer pa se tožnik pritožuje zoper višino pravdnih stroškov glede na to, da meni, bi sodišče moralo njegovemu zahtevku ugoditi v celoti. Dalje je navajal, da se ne more strinjati z zaključkom sodišča prve stopnje, da je njegov zahtevek utemeljen po temelju le do 60 % iz razloga, ker naj bi voznik njegovega vozila bil soodgovoren s prispevkom 40 %. Tožnik je prepričan, da voznik njegovega vozila ni v ničemer odgovoren za nastalo nesrečo in tudi iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je bila kritična prometna situacija povzročena s strani toženkinega zavarovanca. Iz izvedenskega mnenja tudi jasno izhaja, da je glede na dejansko prometno situacijo imel realne možnosti za preprečitev nezgode le toženkin zavarovanec, saj do prometne nezgode in kritične situacije ne bi prišlo, če se ne bi začel vključevati s stranske na prednostno cesto, ko zato ni bilo izpolnjenih prav nobenih varnostnih pogojev. Hitrost voznika tožnikovega vozila nima nobene neposredne zveze s samo nezgodo, saj bi toženkin zavarovanec tudi v primeru, če bi voznik M. vozil počasneje, temu zaprl pot v celoti in bi prav tako prišlo do nezgode, zato je povsem jasno, da nikakor ni bil voznik tožnikovega vozila tisti, ki bi v konkretni situaciji lahko ukrenil karkoli v zvezi s preprečitvijo nezgode. Pa tudi sicer so zaključki sodišča o 40 % soodgovornosti voznika tožnikovega vozila nesprejemljivi, saj se ne more skoraj enačiti prehitre vožnje in izsiljevanja prednosti, takšna prekrška si preprosto ne moreta konkurirati, saj je izsiljevanje prednosti nekaj povsem drugega kot prehitra vožnja, ki ni prav z ničemer vplivala na sam potek nesreče. Toženkin zavarovanec je evidentno zapeljal na cesto pred voznika tožnikovega vozila, ki ni imel v času, ko ga je zagledal pred sabo, nobene možnosti za ustavitev in bi gotovo od trenutka, ko ga je zagledal in do trenutka trčenja prav tako prišlo do nesreče, četudi bi vozil z nižjo hitrostjo, saj se ne bi mogel ustaviti. Potrebno je upoštevati tudi, da voznik tožnikovega vozila ni mogel prej videti tovornega vozila kot šele v trenutku, ko je le to pripeljalo že na glavno cesto, saj mu je prej pogled v smeri proti tovornemu vozilu preprečevala kapelica, tega pa sodišče ni z ničemer ugotavljalo, čeprav je izvedenec še slikovno to prikazal na strani 8 izvedeniškega mnenja. Sicer je izvedenec na strani 21 mnenja jasno poudaril, da bi lahko nesrečo preprečil le voznik tovornega vozila, ker se ne bi smel vključevati na cesto, ker zato ni imel izpolnjenih varnostnih pogojev, tega pa sodišče ni upoštevalo. Navajal je še, da se ne strinja z odločitvijo sodišča glede teka zamudnih obresti za premoženjsko škodo, ki naj bi tekle od 4.3.2004. Tožnik meni, da bi morale obresti teči od trenutka zapadlosti odškodninskega obveznosti, torej od trenutka nastanka škode dne 29.10.2003, in četudi bi sprejel razlago sodišča o teku obresti, kot jo je sprejelo, tožnik nikakor ni pozval toženke k izpolnitvi obveznosti šele 4.3.2004, ko je toženka že odgovorila na njegov zahtevek, temveč je bil toženki posredovan odškodninski zahtevek bistveno prej, zanj je vedela še vse od 6.11.2003. Sicer pa v skladu z določbami OZ tečejo zamudne obresti od dneva nastanka materialne škode dalje do plačila.

Toženka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je le delno utemeljena, v pretežnem delu pa ni utemeljena.

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da pritožba očitanih bistvenih kršitev določb postopka ni konkretizirala, sodišče prve stopnje pa ni storilo bistvenih kršitev določb postopka, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti (II. odst. 350. čl. ZPP), zato ta pritožbeni razlog ni podan.

Iz napadene sodbe izhajajo naslednja ugotovljena dejstva, ki pritožbeno niso izpodbijana: da se je prometna nezgoda zgodila v naselju L., kjer je bila dovoljena hitrost vožnje 50 km/h, da je voznik tovornega vozila (toženkin zavarovanec) pripeljal po lokalni cesti proti regionalni cesti, ki je prednostna, ni upošteval prednosti in zapeljal na prednostno cesto kljub temu, da ni mogel natančno oceniti in videti oddaljenosti in hitrosti bližajočega vozila in s tem je v celoti zaprl vozni pas vozniku osebnega vozila (vozniku tožnikovega vozila), je voznik osebnega vozila peljal po prednosti cesti s hitrostjo, ki je bila v trenutku reakcije z zaviranjem okoli 83 km/h, zavirati je začel na oddaljenosti okoli 49 m od poznejšega mesta trka, glede na začetno hitrost zaviranja bi potreboval 54 m zaustavne poti in bi se uspel ustaviti v zaviralnem času 4 sekunde, če bi peljal z dovoljeno hitrostjo 50 km/h, bi za zaustavitev potreboval 24 m proste zaustavne poti, kar pomeni, da bi uspel ustaviti okoli 25 m pred siceršnjim mestom trka in do prometne nezgode ne bi prišlo, je voznik tovornega vozila kršil določbe ZVCP, ki določajo, da se mora voznik, ki se vključuje v promet na javno cesto z nekategorizirane ceste, pustiti mimo vsa vozila, ki vozijo po javni cesti, za tako kršitev pa je zagrožena denarna kazen najmanj 25.000,00 SIT in ena do štiri kazenske točke, je voznik osebnega vozila vozil z okoli 30 km višjo hitrostjo od dovoljene, kar je kršitev po določbah Zakona o varnosti cestnega prometa, za katero je določena denarna kazen 30.000,00 SIT.

V nasprotju z gornjimi ugotovitvami sodišča prve stopnje, ki temeljijo na izvedenskem mnenju, ki ga tožnik ni prerekal, je pritožbena trditev, da voznik tožnikovega vozila ne bi mogel ustaviti in bi prišlo do trčenja tudi, če bi vozil z nižjo hitrostjo. Ta pritožbena trditev je zavajajoča in protispisna, noben dokaz je ne potrjuje in je zato neutemeljena.

Pritožbena trditev, da voznik tožnikovega vozila ni mogel prej videti tovornega vozila, kot šele v trenutku, ko je to že pripeljalo na glavno cesto, ker mu je pogled v smeri proti tovornemu vozilu preprečevala kapelica in da tega sodišča prve stopnje ni z ničemer ugotavljalo, je pravno nepomembna oz. ni odločilna ob pravilno ugotovljenem in neizpodbijanem dejstvu, ki ima oporo tudi v ugotovitvah izvedenca cestnoprometne stroke, da je voznik tožnikovega vozila prekoračil dovoljeno hitrost za okoli 30 km/h. Po presoji pritožbenega sodišča je tako sodišče prve stopnje pravilno in popolnoma ugotovilo vsa odločilna dejstva za ugotovitev utemeljenosti tožnikovega zahtevka.

Po presoji pritožbenega sodišča je glede na ugotovljeno dejansko stanje pravilen tudi materialno pravni zaključek sodišča prve stopnje, da je tudi voznik tožnikovega vozila bistveno soprispeval k nastanku škode. S prekoračitvijo dovoljene hitrosti 50 km/h za več kot 30 km/h je podana vzročna zveza med nastalo škodo in protipredpisno (občutno prehitro) vožnjo voznika tožnikovega vozila, čeprav je voznik tovornega vozila s svojo protipredpisno vožnjo ustvaril kritično situacijo za nastanek prometne nezgode z vključitvijo na prednostno cesto z neprednostne, ker bi voznik tožnikovega vozila lahko z zaustavitvijo okoli 25 m pred mestom trka preprečil trčenje, če bi vozil za dovoljeno hitrostjo, kar je ugotovilo in poudarilo sodišče prve stopnje. Podlaga za takšen zaključek sodišča prve stopnje je v določbi II. odst. 154. čl. Obligacijskega zakonika (OZ), ki ga je sodišče prve stopnje citiralo in torej tudi pravilno uporabilo.

Glede na ugotovljena in neizpodbijana dejstva o storjenih kršitvah določb Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP, Uradni list RS, št. 30/98 in zadnja sprememba in dopolnitev št. 67/2002) obeh voznikov pritožbeno sodišče sprejema tudi prvostopno ugotovitev višine deleža krivde vsakega od v nezgodi udeleženih voznikov. Sokrivda voznika tožnikovega vozila je podana v deležu 40 % in toženkinega zavarovanca v višini 60 %, ker je ta primarno zakrivil kritično prometno situacijo, voznik tožnikovega vozila pa bi v primeru vožnje z dovoljeno hitrostjo tudi dejansko lahko preprečil nesrečo, saj bi lahko zaustavil okrog 25 m pred mestom trčenja.

Glede na obrazloženo je pravilna presoja sodišča prve stopnje o temelju toženkine odškodninske obveznosti in je odločitev sodišča prve stopnje pravilna in zakonita, pritožba v tem delu pa ni utemeljena.

V skladu z določbo 165. čl. OZ se odškodninska obveznost šteje za zapadlo od trenutka nastanka škode. Odškodninska terjatev je "nečista" terjatev, ker ob nastanku škode oz. škodnega dogodka še ni znana. Znana postane takrat, ko je ugotovljena njena višina, znana je torej postala v obravnavanem primeru, ko je bilo izdelano izvedensko mnenje oz. cenitev tožnikove materialne škode za uničeno vozilo. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da je izvedenec ugotovil vrednost tožnikovega vozila na dan škodnega dogodka 29.10.2003 (pred nezgodo) v višini 660.000,00 SIT in tudi vrednost poškodovanega vozila na dan škodnega dogodka po nezgodi v višini 198.000,00 SIT. V sodbo prve stopnje je povzeta tudi ugotovitev izvedenca, da je znašala tožnikova škoda na dan škodnega dogodka zaradi poškodovanega oz. uničenega vozila v višini 462.000,00 SIT.

Sodišče prve stopnje je torej na podlagi izvedenskega mnenja ugotovilo višini tožnikove materialne škode po cenah na dan škodnega dogodka. Določba I. odst. 164. čl. OZ pa določa, da je odgovorna oseba dolžna vzpostaviti stanje, ki je bilo, preden je škoda nastala. Zato je pravilna materialno pravna presoja, ki temelji na določbah 165. in 164. čl. OZ, da je toženka dolžna plačati tožniku zakonske zamudne obresti od prisojene odškodnine za premoženjsko škodo od dneva škodnega dogodka, to je od 29.10.2003 dalje do plačila. Odločitev sodišča prve stopnje glede teka zakonskih zamudnih obresti je glede na obrazloženo materialno pravno zmotna, ker pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo vsa odločilna dejstva, potrebna za razsojo o utemeljenosti obrestnega dela tožbenega zahtevka, je pritožbeno sodišče v tem delu pritožbi ugodilo in izpodbijano odločitev sodišča prve stopnje v tem delu glede prisojenih zakonskih zamudnih obresti spremenilo tako, da je le te prisodilo tožniku tudi za čas od 29.10.2003 do vključno 3.3.2004 (4. tč. 358. čl. ZPP).

Pritožbeno sodišče je ugotovilo, da je sodišče prve stopnje v napadeni sodbi pravilno ugotovilo dejstvo, da je tožnik v pravdi uspel s 60 % in toženka s 40 %, glede na takšno pravilno ugotovitev pravdnega uspeha pa je zmotno uporabilo II. odst. 154. čl. ZPP, ko je sprejelo zaključek, da mora tožnik povrniti toženki 262.218,80 SIT stroškov. Glede na ugotovljen pravdni uspeh, ki ga tožnik s pritožbo ni uspel izpodbiti in ob dejstvu, da potrebni pravdni stroški obeh pravdnih strank po višini s pritožbo niso bili izpodbijani, je ob pravilni uporabi II. odst. 154. čl. ZPP pravilna odločite, da mora toženka povrniti tožniku 262.218,80 SIT stroškov postopka in je pritožbeno sodišče pritožbi v tem delu ugodilo in napadeno odločitev o stroških ustrezno spremenilo.

Pritožbeno sodišče je ocenilo, da tožnik s pretežnim delom pritožbe ni uspel, zato je odločilo, da sam nosi svoje stroške pritožbenega postopka, odločitev pa temelji na II. odst. 165. čl. ZPP v zv. s III. odst. 154. čl. ZPP.