Jedro

Tožnik s tem, ko je sprehajal službena psa po naselju oziroma travniku ali gozdu, pri čemer je spoštoval predpisane ukrepe (nosil je masko in upošteval medsebojno razdaljo), ni bil pretirano ogrožen oziroma ni bil nič bolj ogrožen kot vsak povprečen posameznik oziroma sprehajalec (psa), ki se je v času epidemije odpravil na sprehod skozi naselje do travnika ali gozda. Zato to opravilo ne predstavlja opravljanja dela v nevarnih pogojih v smislu 39. člena KPJS in mu posledično vtoževani dodatek ne pripada.

Izrek

I.Pritožbi se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi:

1."1. Sklep tožene stranke št. ... z dne 22. 3. 2024 in sklep št. ... z dne 29. 5. 2024 sta nezakonita in se razveljavita.

2.Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v roku 15 dni za obdobje od 1. 4. 2020 do vključno 15. 6. 2020 ter od 19. 10. 2020 do 15. 6. 2021 iz naslova dodatka za delo v rizičnih razmerah obračunati dodatek pri plači v skupnem bruto znesku 2.984,87 EUR, in sicer:

za mesec april 2020 znesek 370,03 EUR,

za mesec maj 2020 znesek 382,36 EUR,

za mesec december 2020 znesek 345,36 EUR,

za mesec januar 2021 znesek 382,36 EUR,

za mesec februar 2021 znesek 234,35 EUR,

za mesec marec 2021 znesek 382,36 EUR,

za mesec april 2021 znesek 370,03 EUR,

za mesec maj 2021 znesek 382,36 EUR,

za mesec junij 2021 znesek 135,68 EUR,

ter tožeči stranki plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od neto zneska dodatka za posamezni mesec od vsakega 16. dne v mesecu za pretekli mesec dalje."

II.Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške postopka pred sodiščem prve stopnje v znesku 657,45 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

III.Tožeča stranka je dolžna plačati toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 229,50 EUR, v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta sklep toženke št. ... z dne 22. 3. 2024 in sklep št. ... z dne 29. 5. 2024 nezakonita in se razveljavita; toženki pa je naložilo, da je dolžna tožniku za obdobje od 1. 4. 2020 do 15. 6. 2020 in od 19. 10. 2020 do 15. 6. 2021 iz naslova dodatka za delo v rizičnih razmerah obračunati dodatek pri plači v skupnem bruto znesku 2.984,87 EUR in mu plačati neto zneske z zakonskimi zamudnimi obrestmi od neto zneska dodatka za posamezni mesec. Odločilo je še, da je toženka dolžna plačati tožniku stroške postopka v znesku 1.212,63 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

2.Zoper sodbo se pritožuje toženka. Uveljavlja vse pritožbene razloge. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne kot neutemeljen, tožniku pa naloži v plačilo stroške postopka, podredno pa, da sodbo razveljavi in vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Priglaša stroške pritožbe. Navaja, da je v tem sporu ključno, ali je delo tožnika v zvezi z oskrbo službenih psov na domu potekalo v nevarnih pogojih. Dodatek za delo v rizičnih razmerah namreč pripada javnemu uslužbencu le za čas, ko dela v nevarnih pogojih. Vztraja, da tožnik v času oskrbe psov na domu ni opravljal dela v nevarnih pogojih. Meni, da tožnik ni zadostil trditvenemu in dokaznemu bremenu, saj je le na splošno navajal, da je vodil psa na sprehode, kjer je srečeval mimoidoče, ki se jim ni mogel izogniti, pri čemer je sam izpovedal, da je uporabljal masko in upošteval varnostno razdaljo. Meni tudi, da sodišče prve stopnje ni prepričljivo obrazložilo, zakaj naj bi tožnik delal v nevarnih pogojih. Poudarja, da bi tožnik psa lahko peljal na sprehod po kaki drugi poti in vzdrževal ustrezno razdaljo z mimoidočimi, s katerimi ni rabil imeti nobenih stikov; lahko bi se tudi odpeljal do bližnje neobljudene lokacije; in da je splošno znano, da se je virus zlahka širil le v zaprtih prostorih. Nadalje navaja, da oskrba psov na domu ne vključuje le skrbi za njihovo gibanje, pač pa tudi skrb za prehrano, higieno, čiščenje, itd, zato tožnik ne more biti upravičen do plačila dodatka za delo v rizičnih razmerah za celoten čas oskrbe psov na domu. Sodišče bi moralo tako ugotoviti, koliko časa je v povprečju porabil za sprehode psov. Dodaja še, da primerjava oskrbe službenih psov na domu z oskrbo službenih psov v enoti, kjer tožnik sicer opravlja delo, za odločitev v tej zadevi ni relevantna, saj je ključno le, ali je bil tožnik nevarnim pogojem izpostavljen v času, ko je za službena psa skrbel na domu.

3.Tožnik v odgovoru na pritožbo prereka pritožbene navedbe. Pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi izpodbijano sodbo. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4.Pritožba je utemeljena.

5.Sodišče prve stopnje je presojalo tožnikov zahtevek za plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah v obdobju epidemije COVID. Podlaga zahtevka je v 11. točki prvega odstavka 39. člena takrat veljavne Kolektivne pogodbe za javni sektor (KPJS, Ur. l. RS, št. 57/2008 in nasl.), po kateri spada v okvir dodatkov za nevarnost in posebne obremenitve tudi dodatek za delo v rizičnih razmerah (kar je tudi območje epidemije). Po drugem odstavku tega člena pripada delavcu dodatek samo za čas, ko dela v nevarnih pogojih in pod posebnimi obremenitvami. Razlaga KPJS (Ur. l. RS, št. 48/2020) določa, da pripada javnemu uslužbencu dodatek za delo v rizičnih razmerah v obdobju epidemije, če je razglašena epidemija in da javni uslužbenec opravlja delo v nevarnih pogojih. Do dodatka je upravičen le za ure, ko je opravljal delo v nevarnih pogojih. Nevarni pogoji pa so pogoji, ko je ali bi lahko bilo ogroženo zdravje ali življenje javnega uslužbenca zaradi izpostavljenosti možni okužbi z nalezljivo boleznijo, zaradi katere je bila razglašena epidemija. Za pravilno presojo zahtevka je tako bistveno, ali je delo tožnika v vtoževanem obdobju potekalo v nevarnih pogojih.

6.Pojem dela v nevarnih pogojih iz navedenega določila KPJS je pravni standard, ki ga mora napolniti sodišče v vsakem posameznem primeru. Sodišče prve stopnje je na podlagi tožnikovih trditev in izpovedbe ter ostalih izvedenih dokazov ugotovilo, da je bila tožnikova delovna obveznost (tudi) skrb za dva službena psa, ki ju je imel nameščena na domu (kar je bila takrat praksa pri toženki) in ju je tako moral voditi na sprehode ter skrbeti za vzdrževanje njune telesne in delovne kondicije tudi v času, ko ju je imel doma. Tožnikovo delo v zvezi s skrbjo za službena psa je zato potekalo tudi zunaj tožnikovega doma, pri čemer pa se je, ko je sprehajal psa, srečeval oziroma je prihajal v stik z naključnimi sprehajalci in njihovimi psi. Tožnik je spoštoval vse predpisane ukrepe za preprečevanje širjenja nalezljive bolezni. Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil tožnik na teh sprehodih izpostavljen možni okužbi z nalezljivo boleznijo in da je zato delo opravljal v nevarnih pogojih ter posledično tožbenemu zahtevku ugodilo. Taka presoja pa je po stališču pritožbenega sodišča napačna.

7.Pritožbeno sodišče ugotavlja, da tožnik s tem, ko je sprehajal službena psa po naselju oziroma travniku ali gozdu, pri čemer je spoštoval predpisane ukrepe (nosil je masko in upošteval medsebojno razdaljo), ni bil pretirano ogrožen oziroma ni bil nič bolj ogrožen kot vsak povprečen posameznik oziroma sprehajalec (psa), ki se je v času epidemije odpravil na sprehod skozi naselje do travnika ali gozda. Zato to opravilo ne predstavlja opravljanja dela v nevarnih pogojih v smislu 39. člena KPJS in mu posledično vtoževani dodatek ne pripada. Dejstvo je, da so se ljudje zaradi potrebe po gibanju (tudi njihovih psov), opravkov ipd. tudi v času epidemije sprehajali na prostem, in bi se tako sprehajal tožnik tudi v primeru, če ne bi rabil skrbeti za službenega psa. Splošno znano je tudi, da se virus na prostem ni tako zlahka širil, kot se je v zaprtih in neprezračenih prostorih. V primeru večjega števila ljudi pa bi se jim tožnik lahko ognil na varnejšo razdaljo ali pa bi se s psi odpeljal na sprehod na kako drugo lokacijo, kjer ni bilo sprehajalcev, pri čemer se tožniku tudi sicer med sprehodom niti ni bilo treba pogovarjati z ostalimi naključnimi sprehajalci; šlo je torej le za trenutke, ko je šel mimo ostalih sprehajalcev.

8.Dejstvo, da je toženka tožniku za prvi mesec epidemije dodatek, ki ga vtožuje v tem sporu, plačala, pa še ne pomeni, da je tožnik v tem času tudi dejansko opravljal delo v nevarnih pogojih v smislu 39. člena KPJS. Navedeno velja tudi glede tožnikovega sklicevanja na to, da naj bi oskrbniki službenih psov v sami enoti prejeli plačilo tega dodatka. Presoja opravljanja dela - oskrbe psov v enoti oziroma ugotavljanje, ali je tam delo potekalo v nevarnih pogojih, namreč ni predmet tega spora.

9.Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je v celoti zavrnilo tožbeni zahtevek za razveljavitev sklepov toženke (s katerima je toženka pravilno zavrnila tožnikov zahtevek za plačilo vtoževanega dodatka) in zahtevek za plačilo dodatka za delo v rizičnih razmerah (peta alineja 358. člena ZPP).

10.Ker je pritožbeno sodišče spremenilo izpodbijano sodbo, je posledično spremenilo tudi odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje (drugi odstavek 165. člena ZPP). Ker je toženka v postopku v celoti uspela, je pritožbeno sodišče skladno s prvim odstavkom 154. člena ZPP odločilo, da ji je tožnik dolžan povrniti vse potrebne stroške postopka. Pritožbeno sodišče je toženki skladno z določili Odvetniške tarife priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 300 točk za sestavo odgovora na tožbo, 225 točk za sestavo pripravljalne vloge, 300 točk za udeležbo na prvem naroku za glavno obravnavo in dodatnih 100 točk za trajanje tega naroka ter 150 točk za udeležbo na drugem naroku za glavno obravnavo, skupaj torej 1.075 točk, in še 20,75 točk za materialne stroške, kar vse skupaj (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) znaša 657,45 EUR, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pa toženki ni priznalo priglašenega stroška za poročilo stranki, saj ta strošek ni izkazan in tudi sicer ni bil potreben za postopek.

11.Ker je toženka s pritožbo uspela, je upravičena tudi do povračila stroškov pritožbenega postopka (drugi odstavek 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženki skladno z določili Odvetniške tarife priznalo naslednje utemeljeno priglašene stroške: 375 točk za sestavo pritožbe in 2 % za materialne stroške, kar (upoštevaje vrednost točke 0,60 EUR) skupaj znaša 229,50 EUR, ki ji jih je tožnik dolžan povrniti v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka tega roka dalje do plačila. Pritožbeno sodišče pa toženki iz že navedenih razlogov ni priznalo priglašenega stroška za končno poročilo stranki.