Jedro

Glede na to, da je tožnica tista, ki jo regulacijska začasna odredba močno ščiti še pred pravnomočno odločitvijo v rednem postopku, bi morali biti njeni argumenti in dokazi o škodi do dokazne stopnje verjetnosti močnejši in prepričljivejši od toženčevih, v kolikor bi želela izdano začasno odredbo ohraniti v veljavi. Kljub temu tožnica v ugovornem postopku glede škode ni ponudila nobenih dodatnih in prepričljivejših navedb in dokazov od toženca, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da je njeno stališče verjetnejše oziroma ima večjo težo kot toženčev ugovor. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, določenih ugovornih navedb ni niti prerekala.

Zatrjevano zmanjšanje vrednosti premoženja podjetja predstavlja premoženjsko škodo, ki ni tiste vrste škoda, ki bi bila sama po sebi težko nadomestljiva. Ta škoda se v okviru preizkusa obstoja pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe zato upošteva le, če bi bila za tožnico eksistenčnega pomena. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni trdila, da v obravnavanem primeru obstajajo takšne okoliščine, ki po njenem mnenju utemeljujejo, sodišču pa omogočijo presojo, da bi zatrjevano premoženjsko škodo težko nadomestila.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II.Tožnica sama nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je s sklepom I Pg 234/2023 z dne 7. 12. 2023 delno ugodilo predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe in toženca kot poslovodjo družbe A., d. o. o., začasno do pravnomočnosti sodbe iz tega spora, omejilo na način, da potrebuje za vse poslovodne odločitve predhodno pisno soglasje tožnice (I. točka izreka), ter odločilo, da se mu v primeru kršitve izreče denarna kazen v višini 1.000,00 EUR (II. točka izreka). V preostalem je predlog za izdajo začasne odredbe zavrnilo (III. in IV. točka izreka).

2.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom ugodilo ugovoru toženca in sklep I Pg 234/2023 z dne 7. 12. 2023 v I. in II. točki izreka razveljavilo in predlog tožnice za izdajo začasne odredbe tudi v tem delu zavrnilo.

3.Zoper navedeni sklep se je pritožila tožnica iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP. Pritožbenemu sodišču predlaga, da izpodbijani sklep spremeni tako, da ugovor toženca zavrne in potrdi sklep o izdani začasni odredbi, podrejeno pa, da izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Zahteva tudi povračilo pritožbenih stroškov.

4.Toženec je v odgovoru na pritožbo predlagal zavrnitev pritožbenih razlogov in potrditev izdanega sklepa.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Za izdajo regulacijske začasne odredbe v zavarovanje nedenarne terjatve mora upnik v skladu s prvim odstavkom 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – ZIZ za verjetno izkazati, da terjatev obstoji ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala. Poleg obstoja verjetnosti terjatve, v obravnavanem primeru verjetnosti terjatve za izključitev družbenika iz družbe, mora skladno z veljavnimi predpisi kumulativno z verjetnostjo izkazati še izpolnjenost enega izmed naslednjih pogojev določenih v drugem odstavku 272. člena ZIZ, in sicer: da je začasna odredba potrebna, da se prepreči uporaba sile ali nastanek težko nadomestljive škode, ali da dolžnik z izdajo začasne odredbe, če bi se tekom postopka izkazala za neutemeljeno, ne bi utrpel hujših neugodnih posledic od tistih, ki bi brez izdaje začasne odredbe nastale upniku.

7.Zaradi varstva pravic toženca je po pravni teoriji in sodni praksi takšna začasna odredba dopustna le izjemoma in v nujnih primerih, ko je treba na ta način začasno urediti sporno pravno razmerje, ker drugače ni mogoče preprečiti uporabe sile ali nastanka težko nadomestljive škode. Standard težko nadomestljive škode je treba razlagati restriktivno, hkrati se lahko regulacijska začasna odredba izda le pod nadaljnjim pogojem, da je kljub izdani začasni odredbi in njeni izvršitvi, pozneje ob sodbi, s katero bi sodišče zahtevek zavrnilo, mogoče za toženca vzpostaviti prejšnje stanje, kar pomeni, da je potrebno interese tožnice tehtati z interesi toženca, kar zahteva predvsem presojo, ali bi bila lahko začasna odredba reverzibilna.

8.Skladno s sodno prakso in pravno teorijo nevarnost onemogočanja ali otežitve izvršbe terjatve zahteva zavarovalno funkcijo začasnih odredb, zaradi česar ob izpolnitvi tega pogoja ni mogoče izdati regulacijske začasne odredbe, kot jo je predlagala tožnica. Zato tožnica ne more uspeti s pritožbenimi trditvami v smeri, da je izpolnjen pogoj za izdajo začasne odredbe, ker bi bila sicer izpolnitev njene terjatve v primeru, da bi toženec celoten podjem prenesel na novo družbo, onemogočena in bo njena zahteva za sodno varstvo v tem primeru izgubila pomen oziroma bo njena pravica do sodnega varstva izvotljena. Ta pogoj se za presojo pogojev za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 272. člena ZIZ za regulacijske začasne odredbe ne uporablja. Namen regulacijske začasne odredbe namreč ni zavarovati možnost izpolnitve terjatve, temveč predvsem začasna ureditev spornega razmerja zaradi preprečitve nastanka težko nadomestljive škode.

9.Sodišče prve stopnje je začasno odredbo izdalo na podlagi dejstev, ki jih je v predlogu navedla in dokazovala tožnica. Ena temeljnih značilnosti postopka v zvezi z izdajo začasne odredbe je njegova hitrost, da se zagotovi varstvo tožničine terjatve. Zato je v postopkih za izdajo začasne odredbe na račun učinkovitosti izdane začasne odredbe dopustno, da kontradiktornost ni vzpostavljena že pred izdajo odredbe, temveč šele v postopku z ugovorom, vendar še vedno v postopku pred sodiščem prve stopnje. Tožencu je bila pravica izpodbijati navedbe in dokaze tožnice, ki so bili podlaga izdani začasni odredbi, dana z možnostjo vložitve ugovora. Tako je bilo šele v ugovornem postopku zbrano celotno trditveno in dokazno gradivo obeh strank, ki ga je sodišče prve stopnje ob spoštovanju pravila o dokaznem bremenu in znižanem dokaznem standardu verjetnosti upoštevalo pri svoji presoji. Zato tožnica ne more uspeti s pritožbenim sklicevanjem oziroma dobesednim povzemanjem ugotovitev sodišča prve stopnje, s katerimi ji je pritrdilo glede nastanka težko nadomestljive škode, ko je izdalo sklep o začasni odredbi. Kot rečeno, je sodišče prve stopnje v tem sklepu takšen zaključek sprejelo zgolj na podlagi njenih navedb in dokazov, ne da bi jim toženec imel možnost nasprotovati oziroma se o njih izjaviti. Šele v izpodbijanem sklepu pa je trditve in dokaze tožnice ovrednotilo glede na ugovor toženca.

10.Sodišče prve stopnje je po izvedenem ugovornem postopku z izpodbijanim sklepom pravilno ugotovilo, da tožnica nastanka težko nadomestljive škode ni verjetno izkazala. Težko nadomestljiva škoda je pravni standard, ki je odvisen od okoliščin konkretnega primera. Zato mora tožnica, ki nosi trditveno in dokazno breme, z navedbo specifičnih okoliščin konkretnega primera verjetno izkazati, da je večina argumentov v prid njeni trditvi, da bo brez izdane začasne odredbe utrpela težko nadomestljivo škodo.

11.Višje sodišče pritrjuje oceni sodišča prve stopnje, da je toženec z ugovornimi navedbami s stopnjo verjetnosti izpodbil s strani tožnice zatrjevano škodno ravnanje. Toženec je v ugovoru zanikal, da bi na svojo novo družbo B. prenesel kakršnokoli premoženje, in trdil, da so navedbe tožnice o prenosu zaposlenih in sredstev iz družbe A. povsem izmišljene in zato tudi niti z verjetnostjo izkazane. Trdil je tudi, da družba A. posluje dobro in opozoril na rast podjetja od leta 2021 dalje, in sicer na rast prometa in prihodkov, nove zaposlitve (vozniki, mehaniki, komercialist, administrator, disponent) ter nakup novih vozil (tovornjaki, prikolice, dostavno vozilo). Nadalje je trdil, da ni prezaposlil zaposlenih, da se je pri družbi B. zaposlila zgolj delavka C. C., ki je pred tem zaradi slabih odnosov s tožnico sama podala odpoved delovnega razmerja pri družbi A., da družba B. ne opravlja konkurenčne dejavnosti družbi A. in ji zato ni odvzela nobenega posla. Opozoril je, da ravno to, kar tožnica očita njemu, počne sama, ter navedel več konkretnih poslov, ki jih je kot samostojna podjetnica že prevzela družbi A. Poleg tega je navedel še, da mu že izdana začasna odredba I P 114/2021 z dne 5. 5. 2023 prepoveduje sklepati pravne posle, na podlagi katerih bi osnovna sredstva družbe A. odsvojil, odstopil ali na kakršenkoli način prenesel ali dal v uporabo družbi B.

12.Glede na to, da je tožnica tista, ki jo regulacijska začasna odredba močno ščiti še pred pravnomočno odločitvijo v rednem postopku, bi morali biti njeni argumenti in dokazi o škodi do dokazne stopnje verjetnosti močnejši in prepričljivejši od toženčevih, v kolikor bi želela izdano začasno odredbo ohraniti v veljavi. Vsi argumenti in dokazi toženca skupaj kot celota do dokazne stopnje verjetnosti zbujajo dvom v navedbe in dokaze tožnice. Kljub temu tožnica v ugovornem postopku glede škode ni ponudila nobenih dodatnih in prepričljivejših navedb in dokazov od toženca, na podlagi katerih bi bil mogoč zaključek, da je njeno stališče verjetnejše oziroma ima večjo težo kot toženčev ugovor. Kot je pravilno ugotovilo že sodišče prve stopnje, določenih ugovornih navedb ni niti prerekala. V okviru ponujenih navedb in dokazov v ugovornem postopku je zato sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da je z njimi toženec podal prepričljive in verjetne argumente in zato uspel s stopnjo verjetnosti izpodbiti stališče tožnice. Kar za uspešnost njegovega ugovora zadošča. Zato se sodišče prve stopnje v fazi postopka zavarovanja pravilno ni spustilo v presojo, ali navedeni razlogi izkazano gotovo obstojijo, ker takšna vsebinska in dejanska utemeljenost ni predmet presoje v postopku zavarovanja.

13.Za izdajo začasne odredbe tudi ne zadošča zgolj verjeten obstoj škode, ampak mora biti ta škoda težko nadomestljiva. Zato tožnica ne more uspeti s pritožbenimi očitki, da se sodišče prve stopnje v izpodbijanemu sklepu ni opredelilo do vseh zatrjevanih škodnih ravnanj toženca. Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje, so določena ravnanja toženca (zavajajoče oglaševanje in oddajanje prostorov in vozil za nizko vrednost) sicer lahko škodljiva, vendar zgolj to za izdajo začasne odredbe ne zadošča. Zatrjevano zmanjšanje vrednosti premoženja podjetja namreč predstavlja premoženjsko škodo, ki ni tiste vrste škoda, ki bi bila sama po sebi težko nadomestljiva. Ta škoda se v okviru preizkusa obstoja pogojev za izdajo regulacijske začasne odredbe zato upošteva le, če bi bila za tožnico eksistenčnega pomena. Pravilna je ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožnica ni trdila, da v obravnavanem primeru obstajajo takšne okoliščine, ki po njenem mnenju utemeljujejo, sodišču pa omogočijo presojo, da bi zatrjevano premoženjsko škodo težko nadomestila.

14.Pravilna je tudi presoja sodišča prve stopnje, da tožnica ni podala navedb, na podlagi katerih bi bilo mogoče ovrednotiti zatrjevano nepremoženjsko škodo ter opraviti presojo, ali je zanjo težko nadomestljiva. Ne zadošča zgolj pavšalno zatrjevanje prenosa pravic intelektualne lastnine, know how-a (delovni procesi, izkušnje, znanje), če tožnica hkrati niti ne pojasni, kaj v konkretnem primeru predstavlja njihovo vsebino, zaradi katere bi bila posledično njihova izguba oziroma prenos na družbo B. za tožnico težko nadomestljiva. Pri čemer je že sodišče prve stopnje ugotovilo, da hkrati iz ugovornih navedb toženca izhaja, da je bila tožnica dolgoletna direktorica v družbi A. in je sedaj ona tista, ki s pridobljenimi izkušnjami in znanjem kot samostojna podjetnica opravlja konkurenčno dejavnost. Tudi za izkaz standarda težke nadomestljivosti nepremoženjske škode ne zadošča, da tožnica zgolj zatrdi njen verjeten obstoj. Ker gre za odprt pravni pojem, ga je potrebno zapolniti s konkretnimi okoliščinami obravnavanega primera, ki po mnenju tožnice utemeljujejo, sodišču pa omogočijo presojo, da bi zatrjevano nepremoženjsko škodo težko nadomestila.

15.Za tožničin uspeh s predlagano izdajo začasne odredbe bi morali biti kumulativno izpolnjeni obe predpostavki po prvem in drugem odstavku 272. člena ZIZ. Ker je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da ni izpolnjena predpostavka težko nadomestljive škode, presoja ostalih ni bila potrebna. Zato se višje sodišče ne opredeljuje do pritožbenih navedb o reverzibilnosti začasne odredbe in primernosti sredstva zavarovanja, ker za odločitev niso pravno odločilne (prvi odstavek 360. člena ZPP).

16.Ker uveljavljeni pritožbeni razlogi niso podani in ker višje sodišče ni zasledilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sklep sodišča prve stopnje potrdilo (2. točka 365. člena ZPP).

17.Izrek o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP. Zaradi neuspeha s pritožbo tožnica sama nosi stroške, nastale z vložitvijo pritožbe. Toženec svojih pritožbenih stroškov ni priglasil.