Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ugovor zastaranja je upošteven tudi, če tožnik uveljavlja le ugotovitveni zahtevek, če lahko le tako doseže pravno varstvo terjatve (ker gre npr. za terjatev do zapuščine).
Pritožba se zavrne kot neutemeljena in se potrdi sodba prve stopnje.
Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevek za ugotovitev, da obstoji terjatev obeh tožnikov do zapuščine po pokojnem M.Z., ki je umrl 13.3.1976 in po katerem teče zapuščinski postopek pod opr. št. D..... v znesku 288.000,00 SIT z zamudnimi obrestmi od 7.7.1990 dalje.
Zoper to sodbo se iz vseh razlogov pritožujeta tožnika in predlagata razveljavitev. Zatrjujeta, da je bila terjatev prijavljena v zapuščinskem postopku ter da sta bila tožnika napotena na pravdo.
Terjatev, ki je prijavljena v zapuščinskem postopku v času trajanja tega postopka ne more zastarati. Zapustnik je z razpolaganjem v času življenja ter z oporoko tožnikoma podaril oziroma zapustil vse svoje premoženje. Toženke so najprej uveljavljale neveljavnost oporoke, nato pa priznanje nujnih deležev. Priglasitev terjatve je zato postala aktualna šele, ko so toženke začele uveljavljati nujne deleže. Vprašljivo je, ali ne bi bilo mogoče priznati obstoja zastarane terjatve, čeprav oba pritožnika menita, da terjatev sploh ni zastarana.
Pritožba ni utemeljena.
Tudi za terjatve, ki jih dediči uveljavljajo v zapuščinskem postopku, velja enak režim zastaranja kot za vse ostale. Dejstvo, da sta tožnika dne 6.7.1990 sporno terjatev prijavila v zapuščinskem postopku, bi zato lahko imelo za posledico zgolj pretrganje zastaranja, če terjatev do tedaj še ne bi zastarala. Ker pa je od smrti zapustnika (od smrti zato, ker bi, če bi šlo za kak primer iz 24. člena Zakona o zastaranju terjatev - Uradni list FLRJ, št. 40/53 zastaranje začelo teči vsaj od tedaj dalje) do tedaj minilo že več kot 10 let, je terjatev vsekakor zastarala (14. člen Zakona o zastaranju terjatev).
Končno je treba še reči, da z zastaranjem sama obveznost ne preneha, marveč preneha le upravičenje terjati njeno izpolnitev (1. odstavek 1. člena Zakona o zastaranju terjatev), torej pravno varstvo pravice.
Na prvi pogled bi se zato lahko zdelo, da je glede na zahtevek, ki se glasi na ugotovitev, da obstoji terjatev, ugovor zastaranja irelevanten. Vendar glede na specifično situacijo (gre za terjatev do zapuščine), je zahtevek treba obravnavati po njegovem namenu, t.j. doseči pravno varstvo terjatve, torej kot zahtevek za ugotovitev obstoja civilne obveznosti, ne pa kot zahtevek za ugotovitev obstoja obveznosti nasploh. Zato je ugovor zastaranja vsekakor upošteven.
Ker je torej sodišče prve stopnje na pravilno in popolno ugotovljeno dejansko stanje povsem pravilno uporabilo materialno pravo in ker ni zagrešilo nobene take kršitev v postopku, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče zavrnilo neutemeljeno pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje (368. člen ZPP).