Jedro

Trditvam o neobstoju soglasja volj (glede cene storitve) nasprotuje ključna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje, da je toženka soglašala, da bo sama doplačala storitev, in rekla, naj zobozdravnica nadaljuje z delom, pred tem pa ji je Z. K. natisnila predračun za storitev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se sodba sodišča prve stopnje potrdi.

II. Pravdni stranki nosita vsaka svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 15. 3. 2018 odločilo: - da ostane sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 107615/2016 z dne 21. 10. 2016, v veljavi tako, da je dolžna toženka v 8 dneh poravnati tožeči stranki 806,94 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 10. 9. 2016 dalje in ji povrniti izvršilne stroške v višini 100 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od 18. 11. 2016 (vse I. točka izreka), - da se za znesek 6,78 EUR tožbeni zahtevek zavrne in da se v tem delu sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. VL 107615/2016 z dne 21. 10. 2016, razveljavi tudi v 1. točki izreka (II. točka izreka), - da je dolžna toženka v roku 8 dni tožeči stranki plačati 700,76 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude s plačilom skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od devetega dne dalje (III. točka izreka).

2. Zoper sodbo se iz razlogov 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter zmotne uporabe materialnega prava pritožuje toženka, ki pritožbenemu sodišču predlaga, da jo razveljavi ter zahtevek zavrne (s stroškovno posledico), oziroma podredno, da jo razveljavi ter zadevo vrne v ponovno odločanje sodišču prve stopnje (prav tako s stroškovno posledico). Sodišče v tretjem odstavku obrazložitve zmotno sklepa na obstoj podjemnega razmerja, urejenega v 619. členu OZ. Ta nastanek utemeljuje že zgolj s toženkinim prihodom v ordinacije uslužbenke tožeče stranke brez utemeljitve, kdaj in na kakšen način naj bi pogodbeno razmerje sploh nastalo. Pritožnica izpostavlja, katere predpostavke morajo biti podane v skladu s 15. členom OZ. Ena od teh bistvenih sestavin je tudi cena. V času izdaje predloga zobnoprotetične rehabilitacije je bila dogovorjena drugačna cena, in sicer znesek 0,00 EUR, medtem ko je bil kasneje po opravljenem posegu izdan račun na podlagi istega predloga v višini 813,72 EUR. Ker druga stranka s spremembo ni soglašala oziroma je bila v to glede na potek samega posega prisiljena, ni mogoče govoriti o soglasju volj glede bistvenih sestavin pogodbe. Sodišče naj bi napačno presodilo, da sama ni predstavila nasprotnega dokaza zoper izpovedbe priče K. glede izjave, da je toženka soglašala, da bo kljub spremembi okoliščin storitev poravnala kot samoplačnik, pri čemer naj bi ji priča kot uslužbenka tožeče stranke izdala predračun za opravljeno storitev. Poudarja, da ji predračun nikoli ni bil izročen, temveč ji je bil izročen račun in še to po opravljeni storitvi, na kar je opozorila že v svojem ugovoru zoper sklep o izvršbi. V kolikor bi ji bil pred samim posegom izdan predračun, bi izvedbo storitve zavrnila. V nadaljevanju opozarja na kršitev načela vestnosti in poštenja kakor tudi skrbnosti pri izpolnjevanju obveznosti. V konkretni zadevi omenjeno načelo ni bilo spoštovano oziroma uslužbenka tožeče stranke ni ravnala z zadostno skrbnostjo (pritožnica pojasnjuje, zakaj naj bi bilo temu tako). Na nepravilnosti pri izvedbi storitve in na nedopustnost ravnanja je opozorila tudi varuhinja pacientovih pravic v svojem dopisu tožeči stranki z dne 10. 8. 2016. Sodišče naj bi napačno sklepalo na neobstoj ugovora tožene stranke zoper znesek terjatve, plačilo katerega tožnica zahteva. Sama je terjatev prerekala v celoti že v svojem ugovoru zoper sklep o izvršbi z dne 11. 11. 2016. V ugovoru je ugovarjala terjatvi v celoti, kar pomeni tako glede podlage za obstoj terjatve kot tudi glede višine terjatve v znesku 813,72 EUR, kot je bil določen v sklepu o izvršbi. Terjatvi v znesku 904,14 EUR niti ni mogla nasprotovati, saj le-ta nikoli ni bila predmet izvršilnega postopka. V nadaljevanju pojasnjuje, da naj bi sodišče zmotno uporabilo določbo 619. člena OZ. Slednje je očitno spregledalo več določb OZ, ki določajo, pod kakšnimi pogoji obligacijsko razmerje sploh nastane. Prav tako je spregledalo 15. člen OZ. Pritožnica poudarja, da je dne 31. 5. 2016 s strani uslužbencev tožeče stranke dobila predlog, ki izkazuje doplačilo tožene v znesku 0,00 EUR, kljub temu da je sama tožničino uslužbenko predhodno opozorila na morebitno nepravilnost glede upravičenosti do popolnega doplačila storitve iz naslova dodatnega zdravstvenega zavarovanja. Sklicuje se na določbo 16. člen OZ in izpostavlja, da pogodbeno razmerje ni nastalo. Sodišče naj bi spregledalo tudi določbo 86. člena OZ. Obravnavano razmerje je nastalo v nasprotju z moralnimi načeli, in sicer je bila toženka v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja napeljana v sklenitev pogodbenega razmerja, ki glede na obrazloženo nikoli niti ni nastalo. Sodba naj bi bila pomanjkljiva in se ne da preizkusiti. Njen izrek je nerazumljiv in nasprotujoč sam sebi kot tudi razlogom, ki jih sodba sploh ne vsebuje. Presoja dejstev in dokazov ni bila opravljena, kot predvidevajo določila pravdnega postopka.

3. Tožnica je v odgovoru predlagala zavrnitev pritožbe.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Obravnavani spor sodi med spore majhne vrednosti (spori, v katerih se tožbeni zahtevek nanaša na denarno terjatev, ki ne presega 2.000,00 EUR – prvi odstavek 443. člena ZPP1). V sporih majhne vrednosti veljajo posebna pravila, ki odstopajo od splošnih pravil pravdnega postopka in ki zaradi njihove bagatelnosti racionalizirajo (reducirajo) posamezne faze postopka. To velja tudi za pritožbeni preizkus odločitve v sporu majhne vrednosti. Tako se lahko sodba v takšnem sporu izpodbija samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava.2 Slednje pomeni, da v pritožbi zoper odločitev v sporu majhne vrednosti dejanskega stanja ni mogoče izpodbijati oziroma je s strani sodišča prve stopnje ugotovljeno dejansko stanje (neizpodbojno) izhodišče tudi za pritožbeno odločitev (razen če bi bilo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno zaradi nepravilne uporabe materialnega prava – drugi odstavek 458. člena ZPP).

6. Pritožbeni očitki, da se izpodbijane sodbe ne da preizkusiti, da je njen izrek nerazumljiv ter da nasprotuje samemu sebi in razlogom, ki naj jih ne bi bilo oziroma naj bi bili nejasni (in sami med seboj nasprotujoči), so ne le presplošni (in protislovni), ampak tudi sicer neutemeljeni. Odločitev sodišča prve stopnje (izrek sodbe) je jasna, takšni pa so tudi razlogi, ki jih je v zvezi z njo podalo.

7. Pritožnica nasprotuje zaključku sodišča prve stopnje, da je v konkretnem razmerju med pravdnima strankama (v skladu s 619. členom OZ3) nastalo podjemno razmerje. Tega zaključka sodišče prve stopnje očitno ne utemeljuje le s toženkinim prihodom v ordinacijo tožeče stranke, ampak z ugotovitvijo, da je slednja tja prišla zaradi (z namenom) zamenjave fasetiranih prevlek, in izpostavljanjem dogajanja, ki je v zvezi s tem sledilo v nadaljevanju (glej ostale ugotovitve dejanske narave, podane v 3. točki obrazložitve izpodbijane sodbe).4 Toženkin pritožbeni ugovor glede (ne)nastanka pogodbenega razmerja (neobstoja soglasja volj glede bistvenih sestavin pogodbe), ker naj bi bila v času izdaje predloga zobnoprotetične rehabilitacije dogovorjena drugačna cena (in sicer znesek 0,00 EUR), medtem ko je bil kasneje po opravljenem posegu izdan račun na podlagi istega predloga v višini 813,72 EUR, v prvi vrsti predstavlja nedopustno pritožbeno novoto (prvi odstavek 337. člena ZPP). Ugovora s takšno vsebino (pojasnilom) toženka v postopku na prvi stopnji nikoli ni jasno podala.5 Poleg tega njenim trditvam o neobstoju soglasja volj (glede cene storitve) nasprotuje ključna dejanska ugotovitev sodišča prve stopnje (glej 3. točko obrazložitve izpodbijane sodbe), da je toženka soglašala, da bo sama doplačala storitev, in rekla, naj zobozdravnica nadaljuje z delom, pred tem pa ji je Z. K. natisnila predračun za storitev. Pritožnica (obrazloženo) ugovarja, da ji takšen predračun nikoli ni bil izročen, kar pa predstavlja izpodbijanje dejanskega stanja, ki v postopku, kot je predmetni, ni dopustno (upoštevno). Upoštevaje predhodno omenjene zaključke pa je neutemeljen (prav tako presplošno podan) pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo 619. člen OZ oziroma spregledalo več določb OZ, ki predvidevajo, pod kakšnimi pogoji obligacijsko razmerje nastane.

8. Z ozirom na ugotovitev sodišča prve stopnje o (kasneje podanem) toženkinem soglasju, da bo sama doplačala storitev (in da naj bi zobozdravnici dejala, naj z delom nadaljuje), je pritožbeno pojasnjevanje, da naj bi bilo pri izvedbi storitve s strani tožničine uslužbenke kršeno načelo vestnosti in poštenja (zaradi česar naj bi bilo potrebno uporabiti 86. člen OZ) oziroma da slednja ni postopala v skladu s standardom dobrega strokovnjaka6 (drugi odstavek 6. člena OZ), za presojo pravilnosti izpodbijane odločitve nebistveno. Povsem enako velja za njeno pojasnjevanje, da je dne 31. 5. 2016 zaradi vztrajanja tožničine uslužbenke, da je upravičena do popolnega poplačila storitve v breme ZZZS, pristala na opravo storitve. Tudi v tem oziru je pomembno le, da je toženka (kot ugotavlja sodišče prve stopnje) kasneje, ko se je ugotovilo, da ni upravičena do plačila razlike do polne vrednosti zdravstvenih storitev, soglašala s tem, da bo sama doplačala storitev. Posledično je neprepričljivo pritožbeno zatrjevanje7 neobstoja soglasja glede bistvenih sestavin pogodbe (to je cene), dejanskega stana nesporazuma (16. člen OZ) oziroma ne-nastanka (ničnosti) pravnega posla (in nemožnosti njegove konvalidacije).

9. Povsem pravilna je tudi ugotovitev sodišča prve stopnje, da zneska 904,14 EUR, ki naj bi predstavljal celoten strošek zobozdravstvene oskrbe, toženka ni prerekala. Slednja v pritožbi navaja, da naj bi v ugovoru zoper sklep o izvršbi ugovarjala terjatvi v celoti, kar naj bi pomenilo tako glede njene podlage kot njene višine, s čimer pa se ni moč strinjati. Iz njenega ugovora z dne 11. 11. 2016 je jasno razvidno, da je navedbe podala zgolj zoper temelj terjatve, medtem ko njeni višini konkretizirano ni ugovarjala. Samo takšne konkretne (obrazložene) trditve bi bilo namreč moč šteti za ustrezen ugovor/prerekanje trditev nasprotne stranke (glej drugi odstavek 214. člena ZPP). Ker je tožnica trditve o prej omenjenem znesku celotnega stroška zobozdravstvene oskrbe (od katerega naj bi šlo 90,42 EUR v breme obveznega zdravstvenega zavarovanja, preostanek v višini 813,728 pa bil zaračunan toženki), jasno podala v dopolnitvi tožbe z dne 12. 1. 2017, toženka pa jim v vlogah z dne 3. 2. 2017 in z dne 13. 3. 2017 ni ustrezno (to je jasno in obrazloženo) ugovarjala, pa ni moč slediti niti pritožbeni trditvi, da mu ni mogla nasprotovati iz razloga, ker ni bil predmet izvršilnega postopka.

10. Ker pritožbeni razlogi niso utemeljeni in ker niso podani niti razlogi, na katere pazi po uradni dolžnosti, je to sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo, sodbo sodišča prve stopnje pa potrdilo (353. člen ZPP). Zaradi neuspeha s pritožbo toženka sama trpi svoje z njeno vložitvijo nastale stroške (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP). Tudi tožnica sama nosi z vložitvijo odgovora na pritožbo nastale stroške, saj niso v njem podane navedbe v ničemer prispevale k odločitvi o pritožbi nasprotne stranke (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 155. člena ZPP).

1 Zakon o pravdnem postopku, Uradni list RS, št. 26/1999, s kasnejšimi spremembami. 2 Na kar je sodišče prve stopnje v pravnem pouku izpodbijane odločbe pravdni stranki tudi opozorilo. 3 Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001, s kasnejšimi spremembami. 4 V tem oziru ni (po)jas(nj)en pritožbeni očitek, da sodišče prve stopnje podjemnega razmerja ne opredeli, ampak da nanj zgolj sklepa. 5 Podobno velja za (povsem nekonkretizirano) navajanje, da o soglasju volj glede bistvenih sestavin ni moč govoriti, ker naj bi bila glede na potek samega posega prisiljena v spremembo. 6 Neizkazani očitki o takšnem postopanju obenem predstavljajo pritožbeno novoto. 7 Ki je prav tako v celoti (pritožbeno) novo. 8 Na plačilo katerega se je glasil tudi predlog za izvršbo.