Jedro

V konkretnem primeru je šlo za primer naknadne odobritve poslovodstva brez naročila, zaradi česar bi bilo treba uporabiti določbe o obveznostih prevzemnika naročila. Ker pa napačna kvalifikacija ni vplivala na samo odločitev o zahtevku, je revizijsko sodišče revizijo kljub temu zavrnilo.

Izrek

Revizija se zavrne.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je toženca zavezalo, da mora tožnici plačati 4.750.000 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 17.1.2000 do plačila ter ji povrniti 328.752 SIT pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe do plačila.

Pritožbeno sodišče je zavrnilo toženčevo pritožbo in potrdilo sodbo prve stopnje. Soglaša s stališčem prvostopenjskega sodišča, da je toženec prodal stanovanje, na katerem je imela solastninsko pravico tudi tožnica, kupnino od prodanega stanovanja pa zadržal (ne da bi imel za to pravno podlago).

Zoper to sodbo je toženec vložil revizijo "iz vseh revizijskih razlogov v smislu ZPP", vendar jo je obrazložil le z revizijskimi novotami. Navaja namreč, da ob sklenitvi dogovora z dne 13.5.1996, s katerim je H. N. tožnici priznal solastninsko pravico na stanovanju, sploh še ni bil lastnik tega stanovanja. Kupoprodajna pogodba je bila sicer sklenjena 25.11.1992, vendar kupnina do 24.9.1999 ni bila plačana. Tožnica zato ni postala solastnica stanovanja, zaradi česar bi morala uveljavljati kvečjemu terjatev do zapuščine, vendar ne v obsegu, kot jo uveljavlja proti tožencu. Po izrecni določbi 7. člena kupoprodajne pogodbe kupec ne sme odtujiti stanovanja pred dokončnim plačilom pogodbene cene. Dogovor z dne 13.5.1996 je zato ničen. V nadaljevanju se revident sprašuje, kaj bi bilo, če bi H. N. zamujal s plačilom obrokov in bi prodajalec stanovanja zahteval razveljavitev pogodbe.

Revizija je bila vročena tožnici, ki nanjo ni odgovorila in Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije (375. člen Zakona o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/99 do 90/2005 - ZPP).

Revizija ni utemeljena.

Revizija je izredno pravno sredstvo z omejenim obsegom izpodbijanja. Ni je mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato je toliko bolj izključeno navajanje novih dejstev. Revizijske trditve, "da ob sklenitvi dogovora 13.5.1996, oče toženca, N. H. sploh še ni bil ne formalni ne dejanski lastnik stanovanja v Kranju, da je to "stanovanje prešlo v last očeta toženca z dnem plačila celotne kupnine", da je bila "celotna kupnina ... plačana 24.9.1999, torej več kot tri leta po zapisu dogovora med tožnico in N. H. dne 13.5.1996", in da v času, ko sta tožnica in H. N. sklenila dogovor, s katerim je slednji tožnici na omenjenem stanovanju priznal solastninski delež ene polovice, zato tožnica še ni bila solastnica, da je 7. člen kupoprodajne pogodbe o prodaji stanovanja določal, da "kupec tudi ne sme odtujiti stanovanja ... pred dokončnim plačilom pogodbene cene", ter da je zaradi vsega tega dogovor z dne 13.5.1996 (o priznanju solastninskega deleža tožnici) ničen, so tako neupoštevne. Revizijsko sodišče se z njimi ni ukvarjalo.

V konkretnem primeru je šlo za primer naknadne odobritve poslovodstva brez naročila (sodišče prve stopnje je ugotovilo, da "tožnica s prodajo soglaša, zahteva pa, da ji toženec izroči polovico njej pripadajoče kupnine" /gl. prvi odstavek na 3. strani izpodbijane sodbe/), zaradi česar bi bilo treba uporabiti določbe o obveznostih prevzemnika naročila (2. oddelek XVIII. poglavja Zakona o obligacijskih razmerjih - Uradni list SFRJ, št. 29/78 in nasl. - ZOR - prim. 228. člen). Vendar napačna kvalifikacija ni vplivala na samo odločitev o zahtevku. Po 754. členu ZOR mora namreč prevzemnik naročila naročitelju izročiti vse, kar je prejel iz opravljanja zaupanih poslov, ne glede na to, ali je tisto, kar je prejel za naročitelja, temu kdo dolgoval ali ne (754. člen ZOR).

Ker je tako revizija neutemeljena, jo je revizijsko sodišče zavrnilo (378. člen ZPP).