Jedro

Šele v prvi pripravljalni vlogi je tožeča stranka postavila nove navedbe. Te navedbe ne pomenijo odgovora na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, zato jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo (in tudi ni šlo za kršitev pravice do izjave). Po določbi 452. člena ZPP je namreč število vlog v sporu majhne vrednosti omejeno, tožeča stranka ima možnost v eni pripravljalni vlogi le odgovoriti na navedbe iz odgovora na tožbo, nima pa možnosti podajanja novih navedb.

Že jezikovna razlaga določbe prvega odstavka 461. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pove, da nemudoma ne pomeni 8 dni. Po tej določbi mora namreč kupec prodajalca o napaki obvestiti v osmih dneh, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma. Če bi zakonodajalec menil, da nemudoma pomeni 8 dni, taka dikcija ne bi bila potrebna, ampak bi za vse kupce določil rok 8 dni.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

Tožeči stranka sta dolžni toženi stranki povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 214,19 EUR, v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega dne zamude do plačila.

Obrazložitev

Z izpodbijano sodbo je Okrožno sodišče v Novi Gorici v sporu majhne vrednosti zavrnilo tožbeni zahtevek na plačilo 2.739,52 EUR iz naslova jamčevanja za napake zaradi prepoznega grajanja napak.

Zoper sodbo se tožeča stranka pritožuje. Tožeča stranka je prepričana, da rok 8 dni ustreza pravnemu standardu nemudoma, kar izhaja tudi iz Splošnih blagovnih uzanc za blagovni promet. Uzance predstavljajo poslovne običaje, ki pa jih mora sodišče upoštevati pri odločanju v gospodarskih sporih. Ker sodba ne vsebuje konkretnih razlogov v zvezi z razlago pravnega standarda nemudoma, jo je že zato potrebno razveljaviti. (Arbitrarni) rok treh dni je prekratek, še posebej, ker prokurist tožeče stranke ni strokovnjak za tovorna vozila, za ugotovitev napak pa so potrebna posebna znanja. Sodišče tega ni upoštevalo in je zato napačno uporabilo materialno pravo. Pravilna uporaba materialnega prava sodišču nalaga, da bi moralo ugotoviti, kdaj je bil kupcu znan obseg napak. Vse navedbe so bile podane pravočasno, saj je tožeča stranka vložila sklepčno tožbo. Neupoštevanje navedb iz prve pripravljalne vloge zato pomeni bistveno kršitev določb postopka, in sicer pravice do izjave. Sodišče tudi ni upoštevalo obeh strank enakopravno, saj je vpogledalo v mobilni telefon tožene stranke. Sodišče tudi ni presojalo trditev iz 2. odstavka tožbe, da je prodajalec kupcu zagotavljal, da predmet prodaje nima nobenih napak, kar ob pravilni uporabi materialnega prava pomeni, da mnenje izvedenca, da so druge napake posledica normalne rabe v obdobju 10 let, nerelevantno. Neutemeljen je tudi sklep o stroških glede stroškov pooblaščenca za prihod iz Ljubljane in glede priznanja nepotrebne vloge tožene stranke z dne 3.11.2015. V odgovoru na pritožbo je tožena stranka pritrdila razlogom sodišča in predlagala zavrnitev pritožbe. Opozarja, da se tožeči stranki napačno sklicujeta na Uzance (ki med strankama niti niso bile dogovorjene), saj gre tam za rok za izpolnitev in ne za grajanje.

Pritožba ni utemeljena.

Tožeča stranka je v tožbi navajala, da je težave z menjalnikom (in tudi ostale napake) ugotovila 4.3.2014 in da je toženo o napaki obvestila 11.3.2014. Šele v prvi pripravljalni vlogi pa je postavila nove navedbe o tem, da je napake prokurist zaznal že pri prvi vožnji in da je takrat klical toženo stranko. Te navedbe ne pomenijo odgovora na navedbe tožene stranke v odgovoru na tožbo, zato jih sodišče prve stopnje pravilno ni upoštevalo (in tudi ni šlo za kršitev pravice do izjave). Po določbi 452. člena ZPP je namreč število vlog v sporu majhne vrednosti omejeno, tožeča stranka ima možnost v eni pripravljalni vlogi le odgovoriti na navedbe iz odgovora na tožbo, nima pa možnosti podajanja novih navedb. Tudi sicer pa tožeča stranka obrazložene zavrnitve njenih dokaznih predlogov ni grajala že na naroku, zato na podlagi 286.b člena ZPP kršitve iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ne more več uveljavljati v pritožbi.

Sporno je torej vprašanje, ali je tožeča stranka pravočasno obvestila toženo o napakah. Tudi po mnenju pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje pravilno uporabilo materialno pravo, ko je ugotovilo, da grajanje ni bilo pravočasno. Ni sporno, da uporaba Splošnih uzanc za blagovni promet med strankama ni bila dogovorjena, poleg tega pa se določba 81. Uzance nanaša na rok izročitve blaga in ne na rok za grajanje napak. Že jezikovna razlaga določbe prvega odstavka 461. člena Obligacijskega zakonika (OZ) pove, da nemudoma ne pomeni 8 dni. Po tej določbi mora namreč kupec prodajalca o napaki obvestiti v osmih dneh, pri gospodarskih pogodbah pa nemudoma. Če bi zakonodajalec menil, da nemudoma pomeni 8 dni, taka dikcija ne bi bila potrebna, ampak bi za vse kupce določil rok 8 dni. V konkretnem primeru je med ugotovitvijo napake in notifikacijo minilo 8 dni, kar pomeni, da je tožeča stranka zamudila rok, v katerem bi lahko grajala napake in je zato izgubila pravice, ki ji gredo iz tega naslova. Glede na pravočasne navedbe se tudi kršitev sodišča prve stopnje, ki je brez pravočasnega dokaznega predloga vpogledalo v SMS sporočilo, ne nanaša na odločilna dejstva in zato o bistveni kršitvi postopka ni mogoče govoriti (kar izhaja tudi iz vsebine sodbe, saj je sodišče prve stopnje v naslednjih točkah obrazložitve izrecno navedlo, da izhaja zgolj iz pravočasnih navedb).

Pravilna pa je tudi odločitev glede pravdnih stroškov. Res se je v sodni praksi uveljavilo stališče, da potni stroški in nagrada za odsotnost iz pisarne za čas poti za pooblaščenca, ki nima sedeža na območju sodišča ali v kraju bivališča stranke, niso potrebni stroški. Večkrat pa je bilo tudi že poudarjeno, da ima pravico do stroškov stranka, katere odvetnik ima sedež na območju sodišča, ne glede na oddaljenost od sedeža sodišča. Ker ni razloga za razlikovanje, nobena od strank pa ni podala konkretnih trditev o tem, da bi bili stroški prihoda iz drugega kraja na območju Okrožnega sodišča v Novi Gorici manjši od priglašenih, je pritožbeno sodišče pritožbo tudi v tem delu zavrnilo kot neutemeljeno. Kar pa se tiče vloge z dne 3.11.2015, pritožbeno sodišče ugotavlja, da je tožena stranka z njo odgovorila na poziv sodišča in se opredelila do izvedeniškega mnenja, zato jo je sodišče prve stopnje pravilno štelo kot potrebno.

Na podlagi povedanega je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, zato mora nasprotni stranki povrniti njene stroške pritožbenega postopka v znesku 214,19 EUR (tar.št. 21/1, 11. člen in 2. odstavek 12. člena Odvetniške tarife).