Jedro

Pravna pravila OZ ne zahtevajo, da se stranki o pobotu sporazumeta, vendar pa po zakonu za tak sporazum tudi ni nobene ovire. Ker pa za pobotno izjavo velja, da mora določno opisati obveznosti, ki naj s pobotanjem prenehajo, se mora tudi morebitni sporazum strank nanašati na dovolj določno opredeljene obveznosti. Tako ne zadošča, da je razviden temelj obveznosti, ki naj bi se pobotali, temveč je treba natančno določiti tudi višino terjatev, ki prenehajo.

Nasprotna tožba je dajatvena tožba, ki jo lahko sodišče obravnava skupaj s tožbo pod pogoji iz 183. člena ZPP. Vendar pa pride pri nasprotni tožbi do pobotanja šele v izvršbi. V pravdi se oblikuje tri členski izrek, s katerim se pobotata nasproti stoječi terjatvi, če toženec uveljavlja pobotni ugovor.

Izrek

Pritožbi zoper 2., 4. in 5. točko izreka se ugodi, sodba sodišča prve stopnje se v izpodbijanem delu razveljavi in zadeva v tem obsegu vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo in sklepom: dopustilo spremembo tožbe (1. točka izreka sklepa); ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani, opr. št. 5 Ig 2006/01991 z dne 23. 03. 2006 v 1. in 3. točki izreka (2. točka izreka sodbe); v presežku zavrnilo zahtevek tožeče stranke (3. točka izreka sodbe); zavrnilo tožbeni zahtevek po nasprotni tožbi (4. točka izreka sodbe); toženi stranki naložilo plačilo pravdnih stroškov v višini 1.042,97 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka sodbe).

Zoper sodbo, in sicer zoper 2. in 4. in 5. točko izreka (gre za del, v katerem tožena stranka v sporu ni uspela - 1. odstavek 339. člena ZPP), vlaga pravočasno pritožbo tožena stranka. Uveljavlja vse pritožbene razloge po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP). Pritožbenemu sodišču predlaga razveljavitev sodbe in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka na pritožbo ni odgovorila.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev v zadevi oprlo na ugotovitve, da sta stranki pravico do pobota uredili v 11. členu Pogodbe za oblikovanje revije M. št. PG-0001/2005 z dne 18. 08. 2005 (v nadaljevanju Pogodba), da pogodbena ureditev izključuje zakonske določbe o pobotu ter da iz konkludentnega ravnanja strank izhaja sporazum glede pobotanja plačil za izdelavo dodatnih del in terjatve iz naslova brezplačnega oglaševanja. Pritožbeno sodišče se s takšnimi zaključki ne strinja.

Pravna pravila Obligacijskega zakonika (OZ) ne zahtevajo, da se stranki o pobotu sporazumeta, vendar pa po zakonu za tak sporazum tudi ni nobene ovire. Ker pa za pobotno izjavo velja, da mora določno opisati obveznosti, ki naj s pobotanjem prenehajo, se mora tudi morebitni sporazum strank nanašati na dovolj določno opredeljene obveznosti. Tako ne zadošča, da je razviden temelj obveznosti, ki naj bi se pobotali, temveč je treba natančno določiti tudi višino terjatev, ki prenehajo.

V konkretnem primeru iz besedila 11. člena Pogodbe izhaja, da sta se stranki dogovorili za možnost sporazumne kompenzacije dodatnih storitev, ki niso predmet Pogodbe, z oglasnim prostorom v reviji M.. Po presoji pritožbenega sodišča pa kaže dogovor zgolj na to, da sta pogodbeni stranki že ob sklepanju pogodbe predvideli možnost nastanka terjatev iz teh dveh naslovov ter sklenili načelen dogovor o možnosti (sporazumnega) pobota, kot načina prenehanja obveznosti. Vendar pa pavšalne ugotovitve, da je tožeča stranka za toženo res opravila določene dodatne storitve, hkrati pa je tudi sama uporabljala oglasni prostor v reviji tožene stranke za oglaševanje ter da nobena stranka temu ni ugovarjala, za sklep o doseženem sporazumu glede medsebojne kompenzacije ne zadoščajo.

Ni torej podlage za sklep sodišča prve stopnje, da sta se stranki konkludentno sporazumeli o pobotu. Sicer pa stranki tega v postopku niti nista zatrjevali. Nasprotno sta obe stranki v postopku postavili zahtevek iz naslova terjatev, ki so bile po stališču sodišča prve stopnje pobotane že pred pravdo. Tožeča stranka je za terjatev iz naslova dodatno opravljenih storitev razširila tožbeni zahtevek, tožena pa je vložila nasprotno tožbo in ugovor procesnega pobota, katerega značilnost je ravno v tem, da pobotanje v materialnopravnem pogledu pred pravdo še ni bilo opravljeno (tako tudi M. Juhart v Komentar Obligacijskega zakonika, GV Založba, Ljubljana, 2003, 2. knjiga, str. 396).

Pritrditi je nadalje treba pritožbeni navedbi, da sporazum v 11. členu Pogodbe ne izključuje uporabe pravil o pobotu po določbah OZ. Po teh za pobot, poleg izpolnjenih pogojev po 311. členu OZ (vzajemnost, istovrstnost in zapadlost terjatve) za pobot, zadošča že enostranska izjava volje (1. odstavek 312. člena OZ). V novem postopku se bo moralo sodišče prve stopnje v okviru trditev in dokaznih predlogov pravdnih strank zato ponovno opredeliti do terjatve tožeče stranke iz naslova "osnovnih" storitev po Pogodbi in terjatve tožene stranke iz naslova oglaševanja.

S procesnega vidika je glede zahtevkov tožene stranke treba opozoriti še na naslednje. Nasprotna tožba je dajatvena tožba, ki jo lahko sodišče obravnava skupaj s tožbo pod pogoji iz 183. člena ZPP. Vendar pa pride pri nasprotni tožbi do pobotanja šele v izvršbi. V pravdi se oblikuje tri členski izrek, s katerim se pobotata nasproti stoječi terjatvi, če toženec uveljavlja pobotni ugovor. Za drugačno stališče v določbah ZPP ni podlage.

Tožena stranka je v postopku navajala, da ugovarja vtoževani terjatvi, ker je bila ta deloma pobotana že pred pravdo (predpravdni pobot), v preostalem delu pa z nasprotno tožbo uveljavlja pobot v tej pravdi (tč. I 1. pripravljalne vloge in nasprotne tožbe z dne 15. 02. 2008). Zahtevek po nasprotni tožbi je tožena stranka postavila delno kot procesni pobot (tč. 1-3 predlaganega izreka v prej navedeni vlogi), v preostalem (nad višino tožbenega zahtevka) pa kot nasprotno tožbo.

Morebitne nejasnosti v zvezi s pobotnim ugovorom oziroma nasprotno tožbo bo sodišče lahko razjasnilo na podlagi določbe o materialno procesnem vodstvu (285. člen ZPP), sicer pa bi bilo, po presoji pritožbenega sodišča, mogoče šteti, da je tožena stranka (poleg predpravdnega pobota) uveljavljala deloma pobotni ugovor (do višine terjatve tožeče stranke), v preostanku pa je vložila nasprotno tožbo (s samostojnim dajatvenim zahtevkom). Poleg navedenega pa v vsakem primeru tudi velja, da mora izrek sodbe vsebovati opredeljen zahtevek (III Ips 100/2001).

Sicer se pritožbenemu sodišču ni treba podrobneje opredeljevati glede drugih pritožbenih navedb, ki se nanašajo na terjatev iz naslova dodatnih storitev. Terjatev iz tega naslova je tožeča stranka uveljavljala z razširitvijo tožbenega zahtevka, o katerem je sodišče prve stopnje odločilo s 3. točko izreka sodbe. Tožeča stranka, ki je edina imela pravni interes za pritožbo zoper ta del sodbe, se ni pritožila, tako da je odločitev sodišča prve stopnje v tem delu postala pravnomočna.

Sodišče prve stopnje je torej zaradi zmotne uporabe materialnega prava dejansko stanje nepopolno ugotovilo. Zato je treba odločitev sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu (2. in 4. in 5. točko izreka) razveljaviti in zadevo v tem obsegu vrniti sodišču prve stopnje v novo sojenje (355. člen ZPP).

Ker je sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavilo, je pritožbeno sodišče v skladu s 4. odstavkom 165. člena ZPP odločilo, da se odločitev o pritožbenih stroških pridrži za končno določbo.