Jedro

S sklicevanjem na gradivo, ki ga je stranka predložila v postopku pred sodiščem prve stopnje, pritožnica ne more doseči presoje utemeljenosti izpodbijane sodbe z vidika teh navedb in dokazov. Pritožba je samostojno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča prve stopnje, tako da navedbe, še manj pa dokazi, podani v postopku pred izdajo sodbe, ne morejo predstavljati pritožbenih navedb.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje v I. točki izreka spremeni tako, da se v delu besedila "zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.243,97 EUR od 6. 2. 2012" datum 6. 2. 2012 nadomesti z datumom 30. 10. 2014, v II. točki izreka pa tako, da se v delu besedila "zakonskih zamudnih obresti od zneska 1.243,97 EUR od 3. 2. 2012 do 5. 2. 2012" datum 5. 2. 2012 nadomesti z datumom 29. 10. 2014. II. Sicer se pritožba zavrne in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi.

III. Tožena stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ohranilo v veljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani VL 149669/2014 z dne 11. 11. 2014 v prvem odstavku izreka glede glavnice v višini 3.292,81 EUR in zakonskih zamudnih obresti od 1.243,97 EUR od 6. 2. 2012 dalje, od 1.335,62 EUR od 10. 3. 2012 dalje, od zneska 379,31 EUR od 6. 2. 2012 dalje in od zneska 333,91 EUR od 10. 3. 2013 dalje ter v tretjem odstavku izreka (I. točka izreka). V ostalem delu je navedeni sklep o izvršbi v prvem odstavku razveljavilo in tožbeni zahtevek v tem delu zavrnilo (II. točka izreka). Toženki je naložilo povrnitev tožničinih stroškov postopka (III. točka izreka).

2. Toženka v pritožbi zoper I. točko izreka in zoper odločitev o stroških postopka uveljavlja vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Predlaga, naj pritožbeno sodišče pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V izogib ponavljanju se sklicuje na vse dosedanje navedbe, trditve in dokaze. Toženkin naslov v sodbi je napačen. V nasprotju z dokazi je zaključek, da je računa št. 1200200938 z dne 21. 2. 2012 in 0290200331 z dne 21. 1. 2012 prejela tega dne. Drugi račun je bil izdan 24. 1. 2012. Iz izjave, ki jo je 21.2.2012 podpisala toženka, ni razvidno, na katere storitve se nanaša in kateri račun naj bi ji bil priložen. Tožnik ni z ničimer izkazal, da sta mu bila računa vročena, da je bil med strankama dogovorjen rok plačila ali da je tožnik toženko pozval k plačilu. Ker toženka s plačilom po teh dveh računih ni prišla v zamudo, je odločitev o teku zakonskih zamudnih obresti v tem delu napačna.

3. Tožnik ni odgovoril na pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. S sklicevanjem na gradivo, ki ga je stranka predložila v postopku pred sodiščem prve stopnje, pritožnica ne more doseči presoje utemeljenosti izpodbijane sodbe z vidika teh navedb in dokazov. Pritožba je samostojno pravno sredstvo zoper sodbo sodišča prve stopnje, tako da navedbe, še manj pa dokazi, podani v postopku pred izdajo sodbe, ne morejo predstavljati pritožbenih navedb.

6. Utemeljen je pritožbeni očitek v zvezi z odločitvijo o pričetku teka zakonskih zamudnih obresti od zneska računa z dne 24. 1. 2012 v višini 1.243,97 EUR.

7. Dolžnik pride v zamudo, če ne izpolni obveznosti v roku, ki je določen za izpolnitev. Če rok za izpolnitev ni določen, pa pride v zamudo, ko upnik pisno ali ustno, z izvensodnim opominom ali z začetkom postopka, katerega namen je doseči izpolnitev obveznosti, zahteva od njega, naj izpolni obveznosti (299. člen OZ).

8. Izpodbijana sodba zaključuje, da je toženka oba računa v zvezi z zdravljenjem 21. 1. 2012 prejela tega dne in hkrati podpisala izjavo, s katero se je zavezala, da ju bo poravnala v petnajstih dneh. Zaključek je prepričljiv, kolikor se nanaša na račun z dne 21. 1. 2012. Izjava vključuje zavezo, da bo račun plačan v petnajstih dneh, tako da je življenjsko prepričljiv zaključek, da je toženka račun z dne 21. 1. 2012 prejela skupaj z izjavo. Pritožba pa utemeljeno opozarja, da je drugi račun, ki se nanaša na zdravljenje 20. 1. ter 21. 1. 2012 in ki se glasi na znesek 1.243,97 EUR, označen z datumom 24. 1. 2012. Podpis izjave z dne 21. 1. 2012 tako ne dokazuje, da je toženka prejela tudi navedeni račun. Ker v zvezi s trditvijo o prejemu računa niso bili predloženi drugi dokazi, je moglo pritožbeno sodišče sámo zaključiti, da je toženka prišla v zamudo s plačilom navedenega zneska šele z vložitvijo predloga za izvršbo 29. 10. 2014. Zakonske zamudne obresti od 1.243,97 EUR tečejo torej od 30. 10. 2014. 9. Pritožbena navedba o napačni označbi toženkinega naslova v uvodu izpodbijane sodbe je utemeljena, vendar ne vpliva na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Sodišče prve stopnje lahko napako popravi s popravnim sklepom.

10. Po navedenem in po preizkusu sodbe z vidika po uradni dolžnosti upoštevnih kršitev procesnega in materialnega prava (drugi odstavek 350. člena ZPP) je sodišče druge stopnje pritožbi delno ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da zakonske zamudne obresti od zneska 1.243,97 EUR, navedenega v I. točki izreka, tečejo od 30. 10. 2014, posledično pa se odločitev v II. točki izreka spremeni tako, da se razveljavitev sklepa o izvršbi in zavrnitev zahtevka nanaša tudi na tek zakonskih zamudnih obresti od navedenega zneska v obdobju od 6. 2. 2012 do 29. 10. 2014. Sicer je pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo (353. člen ZPP).

11. Ker je toženka uspela s pritožbo le glede odločitve o stranski terjatvi, ni upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s tretjim odstavkom 154. člena ZPP).