Jedro

Iz ustaljene sodne prakse izhaja, da mora upnik kot predlagatelj postopka izkazati obstoj materialnopravnega razmerja z dolžnikom za utemeljitev pravnega interesa za vodenje stečajnega postopka. V kolikor je med predhodnim postopkom prišlo do prenehanja materialnopravnega razmerja med predlagateljem postopka in dolžnikom, je s tem predlagatelj izgubil pravni interes za uveljavljanje zahtevka za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Dejstvo obstoja terjatve mora obstajati ves čas postopka.

Izrek

Pritožba A. A. se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Dolžnik sam krije svoje stroške postopka.

Obrazložitev

1.Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom, ki ga je dne 22. 8. 2025 po pooblaščencu vložil upnik- zaposleni delavec A. A., zavrnilo.

2.Zoper takšen sklep se je po pooblaščencu B. B. pritožil A. A. zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in zaradi zmotne uporabe materialnega prava ter predlagal, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni in odloči, da se predlogu za začetek stečajnega postopka ugodi in se začne stečajni postopek nad dolžnikom, imenuje upravitelja ter ugotovi pravnoorganizacijsko obliko, preko katere bo upravitelj opravljal svoje pristojnosti.

3.Na pritožbo je odgovoril dolžnik, ki je predlagal, da jo višje sodišče zavrne in potrdi izpodbijani sklep. Priglasil je stroške postopka.

4.Pritožba ni utemeljena.

5.Iz izpodbijanega sklepa izhaja, da je upnik, v času vložitve predloga zaposleni delavec družbe C., A. A., po pooblaščencu 22. 8. 2025 vložil predlog za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Zoper predlog je ugovarjal dolžnik in sodišče je opravilo narok, na katerem je razpravljalo o procesni legitimaciji upnika za vložitev predloga za začetek stečajnega postopka in o zatrjevani insolventnosti dolžnika. Pritožnik je v predlogu trdil, da je dolžnik trajneje nelikviden, ker za več kot dva meseca zamuja z izpolnitvijo ene ali več obveznosti v skupnem znesku, ki presega 20 % zneska njegovih obveznosti, izkazanih v zadnjem javno objavljenem letnem poročilu, ker zaposlenim delavcem ne izplačuje niti minimalne plače, saj za več kot dva meseca zamuja z izplačilom plač do višine minimalne plače (neizplačane za mesec maj, junij in julij 2025), ker za več kot tri mesece zamuja s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati in izplačati skupaj s plačilom plač delavcem, neobračunane in neplačane za mesec april, maj, junij in julij 2025. Takšno stanje pa je trajalo tudi na dan pred vložitvijo predloga za stečaj. Trdil je tudi, da je dolžnik dolgoročno plačilno nesposoben, ker je prezadolžen, saj je vrednost premoženja manjša od vsote obveznosti, ker je izguba tekočega leta skupaj s prenesenimi izgubami dosegla polovico osnovnega kapitala in te izgube ni mogoče pokriti v breme prenesenega dobička ali rezerv.

6.Na naroku je sodišče po izvedenih dokazih ugotovilo, da je nesporno med strankama, da je bil (edini) predlagatelj v času vložitve predloga za začetek stečajnega postopka dolžnikov delavec A. A., da mu je dolžnik v času vložitve predloga za začetek stečajnega postopka dolgoval plačilo plač in prispevkov za obdobje maj, junij in julij 2025. Kasneje tekom predhodnega postopka so nastale še obveznosti za avgust, september in oktober 2025 ter za plačilo regresa. Na dan izvedbe naroka za obravnavanje predloga pa je bilo nesporno, da predlagatelj ni več zaposlen pri dolžniku in da mu dolžnik ne dolguje ničesar več iz naslova neplačanih plač. Na poziv sodnice je predlagatelj to izrecno potrdil. Dolžnik pa je to izkazal s predloženim obračunom plač za predlagatelja. Iz predlagateljeve vloge z dne 27. 1. 2026 pa kot izrecno izhaja tudi "da je dolžnik do dne 20. 1. 2026 vse obveznosti do predlagatelja na vseh stroškovnih mestih poplačal". Sodišče prve stopnje je navedlo, da je dolžnik poravnal predlagatelju celotno terjatev, zato predlagatelj nima več aktivne legitimacije kot predlagatelj stečajnega postopka zoper dolžnika, saj nima več pravnega interesa za vztrajanje pri predlogu, zato ga je zavrnilo.

7.Pritožnik ne soglaša s tem, da je sodišče njegov predlog za začetek stečajnega postopka zavrnilo zaradi pomanjkanja procesne legitimacije za vložitev predloga, pri tem se sklicuje na določbo 2. točke četrtega odstavka 14. člena Zakona o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), ki določa in ne dovoljuje nasprotnega dokaza, da je pravna oseba trajneje nelikvidna, če za več kot dva meseca zamuja s plačilom davkov in prispevkov, ki jih mora izplačevalec obračunati in plačati hkrati s plačilom plač delavca in takšno stanje traja na dan pred vložitvijo predloga za začetek stečajnega postopka. Pritožnik trdi, da so bili vsi pogoji za podajo predloga za stečaj postopka, ob času vložitve predloga, izpolnjeni. V pritožbi ne navede, da ne bi držalo, da je njegova terjatev zoper stečajnega dolžnika prenehala. Pritožbo utemeljuje s tem, kako je dolžnik postopal v času trajanja predhodnega postopka, da je lahko poravnal svoje obveznosti do upnika in s tem v bistvu zatrjuje njegovo insolvetnost. Trdi, da finančno ni bil sposoben pet mesecev poplačati enega samega delavca in da je zato podana njegova insolventnost. Ne navede pa na primer, kateri drugi delavci naj bi še ostali brez plač, kar pa niti ni bistveno za presojo njegove procesne legitimacije.

8.Pritožnik napačno enači in zamenjuje dva pojma, ki morata biti za utemeljenost predloga za začetek stečajnega postopka izpolnjena kumulativno, in sicer pogoje za nastop insolventnosti in procesno legitimacijo za vložitev predloga stečajnega postopka. Iz ustaljene sodne prakse izhaja,

da mora upnik kot predlagatelj postopka izkazati obstoj materialnopravnega razmerja z dolžnikom za utemeljitev pravnega interesa za vodenje stečajnega postopka. V kolikor je med predhodnim postopkom prišlo do prenehanja materialnopravnega razmerja med predlagateljem postopka in dolžnikom, je s tem predlagatelj izgubil pravni interes za uveljavljanje zahtevka za začetek stečajnega postopka nad dolžnikom. Dejstvo obstoja terjatve mora obstajati ves čas postopka. V kolikor se ugotovi, da terjatev ne obstaja več (na primer, ker je poplačana ali, ker je v pravdnem postopku pravnomočno zavrnjen zahtevek za njeno plačilo), navedeno predstavlja oviro za vsebinsko odločanje o predlogu za začetek stečajnega postopka (VSL sklep Cst 118/2013).

Drugi odstavek 58. člena ZFPPIPP, ki izrecno določa, da s plačilom terjatve preneha upravičenje upnika upravljati procesna dejanja v glavnem postopku, sicer res ne določa tega tudi za predhodni postopek, vendar pa to še ne pomeni, da v takšnem primeru, torej s plačilom terjatve, procesna legitimacija upnika v predhodnem postopku ne preneha, temveč kaže ravno na to, da zakon predpostavlja, da upnik ob začetku stečajnega postopka (vsaj verjetno izkazano) terjatev do dolžnika še vedno ima. Upnikov pravni interes za začetek stečajnega postopka je namreč izključno v tem, da se v skladu z načelom hkratnega in sorazmernega plačila z ostalimi upniki v tem postopku poplača. V kolikor je upnik poplačan že pred začetkom stečajnega postopka pač nima več pravnega interesa za vodenje postopka in s tem preneha tudi njegova aktivna procesna legitimacija. Njegovega pravnega interesa ni mogoče širiti s pravnim interesom morebitnih ostalih upnikov za poplačilo njihovih terjatev, česar pa pritožnik niti izrecno ne zatrjuje. Ustavna pravica do sodnega varstva je omejena, saj zagotavlja le varstvo svojih pravic, ne pa tudi pravic do varstva tujih pravic. To se izkaže skozi procesno predpostavko procesne legitimacije. Njen namen je, da določi, kdo v konkretnem primeru sme nastopati kot tožnik ali predlagatelj postopka in kdo kot toženec ali nasprotni udeleženec.

Podobno je določeno v odločbi VSL sklep Cst 282/2014. Za začetek stečajnega postopka na upnikov predlog morata biti verjetno izkazati tako procesna legitimacija upnika in insolventnost dolžnika. Čim ena od teh ni izkazana, upnikov predlog ni utemeljen in ga je potrebno zavrniti. V tem primeru je nesporno, da upnik nima več zatrjevane terjatve do dolžnika in je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo upnikov predlog. Pri tem (ne)obstoja njegovega procesnega upravičenja ne spremeni dejstvo, da gre za (bivšega) delavca. Kot rečeno pritožbene navedbe mešajo procesno predpostavko obstoja verjetnosti terjatve upnika kot predlagatelja z insolventnostjo dolžnika.

Glede na vse navedeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo. Sodišče je odgovorilo le na tiste pritožbene navedbe, ki so bile bistvene za njegovo odločitev. Tako se ni izrekalo o navedbah glede obstoja insolventnosti dolžnika, saj kot že navedeno, predlagatelj v času odločanja sodišča prve stopnje ni (več) imel položaja upnika in tako že iz tega razloga njegov predlog za začetek stečajnega postopka ni utemeljen.

Glede stroškov postopka

Dolžnik je priglasil pritožbene stroške za odgovor na pritožbo v višini, nagrada za vlogo po tarifni številki 37/5 OT - 11.250 točk v povezavi s 1. točko tarifne številke 19, ob upoštevanju vrednosti kapitala dolžnika iz vsebine predloga za začetek stečajnega postopka po stanju 31. 12. 2024, kot izhaja iz bonitetnega poročila D. d. o. o., z dne 16. 10. 2025, ki ga je vložil predlagatelj. Priglasil je še materialne stroške in 22 % DDV.

Pritožbeno sodišče je v skladu s 155. členom Zakona o pravdnem postopku, ki se na podlagi 121. člena ZFPPIPP v postopkih zaradi insolventnosti uporablja subsidiarno, odločilo, da stroški odgovora na pritožbo niso bili potrebni (glede na to, da ni podana procesna legitimacija predlagatelja za začetek stečajnega postopka, niso bile potrebne ponovne trditve glede dolžnikove solventnosti in zanikanja predlagateljih nerelevantnih navedb), zato jih ni priznalo.

-------------------------------

1Npr. VSL sklep Cst 118/2013 in VSL sklep Cst 282/2014.

2Pravdni postopek s komentarjem, Prva knjiga, GV Založba, 2005, stran 313-314.

3Sodišče pripominja, da iz odločbe VSL sklepa Cst 179/2014 izhaja, da ne more na domnevi insolventnosti po četrtem odstavku 14. člena ZFPPIPP sodišče začeti stečajnega postopka po predlogu delavca, ki le trdi, da dolžnik njemu ni plačal obveznosti, če hkrati iz njegovih trditev in dokazov ne izhaja obstoj zakonsko predpisanega splošnega stanja dolžnika v razmerju tudi do drugih pri njem zaposlenih delavcev. Podobno tudi odločba VSL sklep Cst 458/2013.

4Glej tudi VS RS II Ips 118/2010 in X Ips 277/2015.