Jedro

Iz  vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1.Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila prošnjo tožnika za priznanje mednarodne zaščite kot očitno neutemeljeno in mu določila deset dnevni rok za prostovoljni odhod ter odredila, da če v tem roku ne zapusti območja Republike Slovenije, območja držav članic Evropske unije in območja držav pogodbenic Konvencije o izvajanju schengenskega sporazuma, se ga odstrani v izvorno državo Kraljevino Maroko. Določila mu je tudi prepoved vstopa na ta območja za obdobje enega leta, ki pa se ne izvrši, če zapusti ta območja v postavljenem roku.

2.V obrazložitvi odločbe je navedeno, da je tožnik 20. 2. 2026 pri toženi stranki vložil prošnjo za mednarodno zaščito. Za mednarodno zaščito je zaprosil, ker je imel finančne probleme in varnostna tveganja.

3.Nadalje je v obrazložitvi odločbe povzeto, kaj je tožnik povedal na osebnem razgovoru.

4.Tožena stranka ugotavlja, da je tožnik kot razlog za zapustitev izvorne države in vložitev prošnje za mednarodno zaščito navedel ekonomske razloge. Iz države je odšel zato, ker je premalo zaslužil za dostojno življenje in to je glavni razlog za odhod iz izvorne države. Institut mednarodne zaščite ni namenjen reševanju slabega družinskega in ekonomskega stanja posameznikov, ampak ugotavljanju in presojanju ogroženosti oseb, ki so preganjane zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja in pripadnosti določeni družbeni skupini ali razlogov resne škode. Tožnik takšnega preganjanja ali resne škode v svoji izvorni državi ni izkazal. Slaba ekonomska situacija sama po sebi ne predstavlja razloga za priznanje subsidiarne zaščite. V konkretnem primeru ni mogoče zaključiti, da bi tožnika kdorkoli namerno onemogočal, kakor tudi ne, da bi bila njegova stiska rezultat kršenja človekovih pravic ali namernega uničenja njegove eksistence. Tožnik drugih težav v izvorni državi ni navedel. Tožena stranka je zato njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno na podlagi prve alineje 52. člena Zakona o mednarodni zaščiti (v nadaljevanju ZMZ-1).

5.Poleg tega tožena stranka ugotavlja, da tožnik prihaja iz Maroka, torej države, ki jo je Vlada Republike Slovenije 31. 3. 2022 z Odlokom o določitvi seznama varnih izvornih držav določila kot varno izvorno državo. Po mnenju tožene stranke v tožnikovih navedbah ni najti tehtnih razlogov, ki bi kazali na to, da Maroko zanj ne bi bil varna izvorna država. Tam ni imel nobenih težav zaradi rase, vere, narodnosti, političnega prepričanja ali pripadnosti določeni družbeni skupini niti ni izkazal utemeljenega tveganja za soočenje z resno škodo in je zato tožena stranka njegovo prošnjo zavrnila kot očitno neutemeljeno tudi na podlagi druge alineje 52. člena ZMZ-1.

6.Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da dejanskega stanja ni mogla ugotoviti zgolj na podlagi podatkov, ugotovljenih v osebnem razgovoru ter splošno znanih dejstev brez preverjanja tožnikovih navedb z aktualnimi splošnimi in specifičnimi informacijami o izvorni državi. Morala bi opraviti presojo intenzivnosti zatrjevanega dejanja preganjanja. Potrebno bi bilo izvesti redni ugotovitveni postopek s presojo in opredelitvijo do vseh pogojev, ki se zahtevajo za priznanje statusa subsidiarne zaščite in za priznanje statusa begunca. Tožnik se glede okoliščin, pomembnih za izdajo odločbe, ni mogel izjasniti niti odločba o tem nima razlogov. Tožnik pripada posebni družbeni skupini politično preganjanih revnih kmetov brez pridelka in brezposelnih oseb. Iz odločbe ni razvidno, da bi zajemala razloge, zakaj je tožena stranka štela, da je tožnik le ekonomski migrant. Tudi ekonomska in socialna diskriminacija se lahko opredeli kot dejanje preganjanja, če so izpolnjeni pogoji, da so ta dejanja zaradi svoje narave ali ponavljajoče se narave dovolj huda, da pomenijo hudo kršitev temeljnih človekovih pravic. Evropsko sodišče za človekove pravice je v zadevi M.S.S. proti Belgiji in Grčiji presodilo, da ekstremna revščina in bivanje v nečloveških razmerah brez pomoči države pomeni kršitev 3. člena EKČP, iz sodbe Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu pa je razvidno, kdaj vsesplošna revščina in lakota onemogočata vrnitev oseb. Tožnik zatrjuje, da je njegova ekonomska stiska posledica načrtnega državnega in nedržavnega preganjanja oziroma diskriminacije na podlagi osebnih okoliščin in da bi ga vrnitev pahnila v podhranjenost in bivanjsko degradacijo, ki krši njegovo pravico do dostojanstva. Sodišče naj tudi upošteva smernice UNHCR, natančneje Priročnik o postopkih in merilih za določitev statusa begunca v odstavkih 62, 63 in 64. Tožnika je v tak položaj prisilila situacija doma in nezmožnost pridobitve štipendije za nadaljevanje študija v izvorni državi, kar kaže na element preganjanja v izvorni državi. V njegovi izvorni državi režim zoper njega uporablja ekonomsko prisilo kot orožje. Njegova stiska ni posledica splošne krize v državi, ampak gre za ekonomske pritiske, vezane nanj in na njegovo družino. Tožnik predlaga, naj sodišče izpodbijani akt spremeni tako, da mu prizna mednarodno zaščito in sicer status begunca, podrejeno pa, naj mu prizna status subsidiarne zaščite oziroma podrejeno, naj izpodbijani akt odpravi in vrne zadevo toženi stranki v ponovno odločanje.

7.Tožena stranka v odgovoru na tožbo nasprotuje tožbenim navedbam, da naj bi šlo v tožnikovem primeru za diskriminacijo, ker naj bi pripadal posebni družbeni skupini politično preganjanih revnih kmetov. Njegovi starši so se preživljali s kmetovanjem, tožnik pa je delal in študiral, zato ni izkazano, da bi šlo za kakršnokoli diskriminacijo. Tudi če tožnikova družina spada med najrevnejše ljudi v državi, to ne pomeni, da gre za pripadnost posebni družbeni skupini po četrti alineji prvega odstavka 27. člena ZMZ-1. Po tem določilu gre za posebno družbeno skupino, če je članom teh skupin prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se oseba ne sme prisiliti, naj se mu odreče in ki ima v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno. Tožnik je po poreklu Arabec in ga družba ni dojemala različno kot takega. Povedal je, da je odšel iz izvorne države zaradi ekonomskih težav, navedeno pa se ne šteje kot posebna družbena skupina, saj gre za osebne težave posameznika, ki jih ni mogoče povezati z raso, vero, narodnostjo, političnim prepričanjem ali pripadnostjo določeni družbeni skupini. Tožnik ni niti v prošnji niti na osebnem razgovoru zatrjeval niti posredno izkazal politične konotacije svojih težav in niti ni mogoče ugotoviti, da bi bil on ali njegovi starši revni kmetje brez pridelka ali brezposelne osebe. V izvorni državi je delal v različnih tovarnah v Tangerju in v gradbeništvu. Delala sta tudi njegova brata. Ne gre torej za to, da bi člani njegove družine zaradi tega imeli skupno prirojeno lastnost, poreklo, značilnost ali prepričanje, ki bi bilo nespremenljivo ali tako temeljnega pomena za identiteto ali zavedanje, da se oseba ne sme prisiliti, naj se mu odreče. Mednarodna zaščita ni namenjena reševanju zasebnih težav posameznikov. Razlogi, ki jih je navajal tožnik, nimajo nobene povezave z razlogi, določenimi v Ženevski konvenciji in v ZMZ-1. Tožnik je imel dostop do dela, a je po lastni presoji zaslužil premalo za preživljanje družine. Nikoli ni poiskal pomoči državnih organov znotraj svoje izvorne države, da bi lahko uspešno uveljavljal mednarodno zaščito. Dostopa do trga dela mu ni nihče omejeval. Razen ekonomskih problemov ni izkazal drugih razlogov, da Maroko zanj ne bi bil varna država. Tožena stranka predlaga, naj sodišče tožbo zavrne.

8.Tožnik v pripravljalni vlogi navaja, da ni zmožen razumeti, zakaj je ravno njegova družina žrtev diskriminacije, vsekakor pa je diskriminacija očitna. Ima tudi zdravstvene težave in sicer trpi zardi akutnega zdravstvenega in psihičnega stanja, ki vpliva na njegovo koncentracijo in na njegovo življenje. V izvorni državi je že ogromno trpel zaradi depresije in psihičnih težav, kar je vplivalo na njegove vitalne telesne funkcije in mu povzročilo erektilno disfunkcijo in impotenco ter sindrom razdražljivega črevesja, zaradi česar predlaga postavitev izvedencev medicinske stroke urologa in psihiatra.

9.Sodišče je v navedeni zadevi dne 25. 5. 2026 opravilo glavno obravnavo, na kateri je vpogledalo v listine upravnega in sodnega spisa ter zaslišalo tožnika, pooblaščenka tožnika pa je povedala, da je posredovala sodišču tudi potrdilo delodajalca, da je pripravljen tožnika sprejeti na delo.

10.Tožnik je na zaslišanju povedal, da vztraja pri razlogih za mednarodno zaščito, katere je navedel že na zaslišanju pri toženi stranki. Meni, da bi se mu zdravstveno stanje poslabšalo, če bi se vrnil v izvorno državo. Imel bi hude psihične težave, ki bi negativno vplivale nanj. Ima tudi težave s trebuhom, zaradi katerih je jemal zdravilo. Tu je večkrat obiskal zdravnika, ki mu je predpisal zdravilo, vendar nikoli ni prejel izvida. V Maroku ne more živeti. Tudi če bi našel službo, ne bi imel dostojnega življenja. Službo bi lahko dobil, vendar je plača zelo nizka in s tem ne bi mogel pokriti osnovnih življenjskih potreb.

11.Že v Maroku je imel psihične težave, ker pa ni imel denarja, ni mogel k zdravniku.

12.Tožba ni utemeljena.

13.ZMZ-1 v peti alineji prvega odstavka 49. člena določa, da pristojni organ z odločbo prošnjo zavrne kot očitno neutemeljeno v pospešenem postopku, če prosilec očitno ne izpolnjuje pogojev za mednarodno zaščito in je podan razlog iz 52. člena tega zakona. Nadalje 52. člen ZMZ-1 v prvi alineji določa kot enega izmed razlogov, da se šteje prošnja kot očitno neutemeljena, če je prosilec v postopku navajal samo dejstva, ki so nepomembna za obravnavanje upravičenosti do mednarodne zaščite po tem zakonu. V drugi alineji citiranega člena pa je določeno, da se prošnja šteje za očitno neutemeljeno, če prosilec prihaja iz varne izvorne države iz 61. člena tega zakona.

14.Tožena stranka je po presoji sodišča pravilno ugotovila, da obstajata oba razloga za zavrnitev prošnje za mednarodno zaščito kot očitno neutemeljene iz prve in druge alineje 52. člena ZMZ-1. Glede obstoja teh razlogov sodišče sledi utemeljitvi izpodbijane odločbe, zato skladno z določilom drugega odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ne bo ponavljalo razlogov za odločitev.

15.Tožnik v tožbi očita toženi stranki, da ni pridobila splošnih in specifičnih informacij o izvorni državi in da ni dovolj, da je opravila le osebni razgovor. S temi tožbenimi navedbami se sodišče ne strinja, saj že iz tožnikovih navedb na osebnem razgovoru očitno izhaja, da razlogi za mednarodno zaščito, kot jih je tožnik navedel, ne ustrezajo definiciji mednarodne zaščite, kot je opredeljena v ZMZ-1. Iz tožnikovih izjav ni mogoče razbrati, da bi bili podani razlogi preganjanja, kot jih določa prvi odstavek 27. člena ZMZ-1, saj ni navajal, da bi bil preganjan zaradi pripadnosti določeni rasi, etnični skupini, narodni pripadnosti, pripadnosti posebni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja, prav tako pa tudi ni navajal razlogov resne škode, kot je opredeljena v 28. členu ZMZ-1, torej da bi mu grozila smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje ali nečloveško ali poniževalno ravnanje ali kazen v izvorni državi oziroma da bi bilo njegovo življenje ogroženo zaradi samovoljnega nasilja v mednarodnih ali notranjih oboroženih spopadih. Ker je že iz njegovih izjav očitno, da niso podani elementi preganjanja ali resne škode, toženi stranki ni bilo treba pridobivati še informacij o izvorni državi in ni bilo razlogov za redni postopek. Tožnik se je glede okoliščin, pomembnih za izdajo odločbe, lahko izjasnil, saj je iz zapisnika o osebnem razgovoru razvidno, da mu je bilo pred razgovorom pojasnjeno, v katerih primerih je upravičen do mednarodne zaščite.

16.Tožnik sicer v tožbi zatrjuje, da naj bi pripadal posebni družbeni skupini politično preganjanih revnih kmetov in brezposelnih oseb. Posebna družbena skupina je opredeljena v petem odstavku 27. člena ZMZ-1, kjer je določeno, da se kot posebna družbena skupina šteje zlasti skupina, katere članom je skupna prirojena lastnost ali skupno poreklo, ki je nespremenljivo, ali značilnost ali prepričanje, ki je tako temeljnega pomena za identiteto in zavedanje, da se oseba ne sme prisiliti, naj se mu odreče in ki ima v ustrezni državi različno identiteto, ker jo družba, ki jo obkroža, dojema kot različno. Tožnik pa na osebnem razgovoru ni zatrjeval ničesar takega. Ni omenjal diskriminacije ali da bi pripadal posebni družbeni skupini. Navajal je izključno ekonomske razloge.

17.Tožnik se v tožbi ponovno sklicuje na slabo ekonomsko situacijo ter zatrjuje, da je le-ta posledica načrtnega državnega in nedržavnega preganjanja oziroma diskriminacije in da bi ga vrnitev pahnila v absolutno podhranjenost in bivanjsko degradacijo. S tem v zvezi sodišče ugotavlja, da na osebnem razgovoru tožnik ni omenjal načrtnega preganjanja. Glede slabe ekonomske situacije pa sodišče pojasnjuje, da iz vidika odločanja o mednarodni zaščiti ni bistveno, kakšna je tožnikova sposobnost ekonomskega preživetja v njegovi izvorni državi. Vrhovno sodišče RS je že večkrat poudarilo, da bi morala biti slaba ekonomska situacija povezana s katerim od razlogov preganjanja, torej posebnimi okoliščinami, kot so vera, narodnost, politično prepričanje, rasa in podobno, da bi se lahko štela kot razlog za priznanje mednarodne zaščite. Prav tako je Vrhovno sodišče RS zavzelo stališče, da za priznanje mednarodne zaščite ne zadostuje tveganje, da bo prosilec v primeru vrnitve v izvorno državo izpostavljen nehumanemu ali ponižujočemu ravnanju, ampak mora to tveganje izvirati od dejavnikov, ki jih je mogoče posredno ali neposredno pripisati javnim organom te države, bodisi da grožnjo za prosilca predstavljajo dejanja, ki jih organi te države izvajajo ali dopuščajo, bodisi država svojim državljanom pred neodvisnimi skupinami ali nedržavnimi subjekti ne more zagotoviti učinkovite zaščite. Tako stališče je med drugim Vrhovno sodišče RS zavzelo tudi v sodbi I Up 102/2023 z dne 10. 5. 2023 (točka 9 in 10 obrazložitve). Tožnik pa, kot je bilo že pojasnjeno, ni zatrjeval, da bi bila njegova slaba ekonomska situacija povezana z njegovimi osebnimi okoliščinami. Navajanje slabega ekonomskega stanja v izvorni državi, kateremu je podvrženo celotno prebivalstvo ali pa večina prebivalstva, po presoji sodišča ne zadostuje za priznanje mednarodne zaščite.

18.Tožnik se v tožbi sklicuje tudi na sodbo ESČP v primeru M.S.S. proti Belgiji in Grčiji, kar pa ni relevantno za ta primer. V tej zadevi, na katero se tožeča stranka sklicuje, je bila predmet obravnave situacija pritožnika, ki je mesece živel v skrajni revščini, brez možnosti poskrbeti za svoje najbolj osnovne potrebe, kot so hrana, higiena in bivališče, skratka v razmerah hudega pomanjkanja najbolj eksistencialnih dobrin in brez možnosti, da se njegovo stanje izboljša v razumnem času. Tožnik pa, čeprav se je skliceval na slabo ekonomsko situacijo, je še vedno povedel, da je v Maroku zaslužil dovolj za hrano, premalo pa po njegovem mnenju za dostojno življenje. Prav tako za ta primer ni relevantna sodba ESČP v zadevi Sufi in Elmi proti Združenemu kraljestvu,

18.ki se je nanašala na stopnjo in intenzivnost vsesplošnega nasilja v Mogadišu v Somaliji, kjer sta bila resno ogrožena življenje ali osebnost civilistov. Gre za povsem drugo, neprimerljivo situacijo glede na obravnavano zadevo.

19.V Priročniku o postopkih in merilih za določitev statusa begunca, na katerega se sklicuje tožeča stranka, pa je v delih priročnika, na katere se tožeča stranka sklicuje, med drugim navedeno, da se za ekonomskimi ukrepi, ki vplivajo na preživetje osebe, lahko skrivajo rasni, verski ali politični cilji ali nameni, usmerjeni proti določeni skupini, v obravnavani zadevi pa je bilo že pojasnjeno, da v tožnikovem primeru niso podani elementi preganjanja iz 27. člena ZMZ-1, saj jih tožnik niti ni zatrjeval.

20.Sodišče pa se ne opredeljuje do prispevka v reviji Odvetnik, ki je omenjen v tožbi, saj ni dovolj določno navedeno, kako naj bi bila stališča iz prispevka povezana s konkretnim primerom.

21.Tožnik se v pripravljalni vlogi in na glavni obravnavi sklicuje tudi na zdravstvene težave, češ da ima psihične težave in je zato predlagal postavitev izvedencev medicinske stroke. Sodišče tem dokaznim predlogom ni ugodilo, saj izvedba teh dokazov ne more vplivati na presojo pravilnosti odločitve tožene stranke. V obravnavani zadevi je namreč bistvena presoja, ali so v tožnikovem primeru podani elementi preganjanja, kot so opredeljeni v 27. členu ZMZ-1, ter resne škode, kot so opredeljeni v 28. členu ZMZ-1. Na to presojo pa tožnikove zatrjevane psihične težave ne morejo vplivati. Hudo poslabšanje zdravstvenega stanja lahko vpliva le na določitev roka za prostovoljni odhod, kar je tožena stranka pri svoji odločitvi tudi upoštevala, saj je na zadnji strani odločbe navedeno, da se lahko v skladu s tretjim odstavkom 67. člena Zakona o tujcih začasno odloži vrnitev v primeru, če je to potrebno zaradi zagotavljanja nujne zdravniške pomoči. Na presojo pravilnosti odločitve pa iz enakih razlogov tudi ne more vplivati potrdilo delodajalca, da je pripravljen tožnika sprejeti na delo.

22.Ker je iz zgoraj navedenih razlogov odločitev tožene stranke pravilna, je sodišče na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 tožbo zavrnilo.