Jedro

Tudi v primeru, če bi v postopku dejansko sodelovali dve uradni osebi (oseba, ki bi postopek vodila in oseba, ki bi v zadevi odločila), kar pa ni izkazano, pa uradna oseba, ki bi postopek vodila, odločbe ne bi podpisala, ne bi šlo za bistveno temveč le za relativno kršitev določb postopka. Zgolj zaradi take kršitve procesnega predpisa, ki tudi ne vpliva na odločitev o stvari, pa po mnenju sodišča ni mogoče odpraviti odločbe, ki se izpodbija v upravnem sporu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Toženec je z izpodbijano odločbo zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo Upravne enote A, št. 46500-0013/03 z dne 20. 4. 2004, s katero so bile v korist Republike Slovenije razlaščene nepremičnine parc. št. 3336/237 gozd v izmeri 442 m2, parc. št. 3336/238 gozd v izmeri 972 m2, parc. št. 3336/239 gozd v izmeri 811 m2 in parc. št. 3336/242 gozd v izmeri 43 m2, vse vpisano pri vl. št. 1401 k.o. B. V obrazložitvi izpodbijane odločbe toženec navaja, da gre v obravnavanem primeru za razlastitev navedenih nepremičnin v solastnini AA v deležu do 1/35, razlastitvenega zavezanca, v korist Republike Slovenije, ki je razlastitvena upravičenka in nepremičnine potrebuje za gradnjo avtoceste na odseku C - D. V postopku pred organom prve stopnje je bilo ugotovljeno, da so za izdajo predmetne razlastitvene odločbe izpolnjeni vsi pogoji, ki jih določa Zakon o urejanju prostora (v nadaljevanju ZUreP-1). Tako je zahtevo za razlastitev v imenu razlastitvenega upravičenca vložilo Državno pravobranilstvo RS, Zunanji oddelek v E, v postopku pa je bila ugotovljena javna korist, saj gre za gradnjo objektov gospodarske javne infrastrukture. Z delno odločbo št. 46500-0013/03 z dne 24. 10. 2003, ki jo je potrdil tudi toženec v pritožbenem postopku z odločbo, z dne 13. 1. 2004, zoper katero ni bil sprožen upravni spor, je upravni organ prve stopnje ugotovil, da je javna korist izkazana in odločil, da se postopek razlastitve uvede. V postopku do sklenitve sporazuma o odškodnini oziroma nadomestilu za predmetne nepremičnine med razlastitveno upravičenko in zavezancem ni prišlo. Nesporno je, da razlastitvena upravičenka ni uspela pridobiti predmetnih nepremičnin na podlagi pogodbe, čeprav je razlastitvenemu zavezancu poslala ponudbo za odkup predmetnih nepremičnin. Toženec v nadaljevanju navaja, da se tožnik pritožuje iz razloga, ker meni, da upravni organ prve stopnje za odločanje v predmetnem postopku ni pristojen, pač pa naj bi bilo po njegovem mnenju za odločanje v skladu z Zakonom o stavbnih zemljiščih pristojno sodišče. Ta pritožbeni ugovor pa po mnenju toženca ni utemeljen. S 1. 1. 2003 je namreč začel veljati ZUreP-1, ki med drugim ureja tudi razlastitveni postopek. Z uveljavitvijo tega zakona pa je v delu, ki se nanaša na postopek razlastitve, prenehal veljati Zakon o stavbnih zemljiščih (179. člen ZUre-P, 5. točka 1. odstavka). V predmetni zadevi tako ni sporno, da je bil predmetni razlastitveni postopek začet v času, ko je veljal ZUreP-1, zaradi česar je v postopku potrebno odločati ob upoštevanju določb tega zakona. Za predmetni razlastitveni postopek je tako pristojna za odločanje na prvi stopnji upravna enota, na drugi stopnji pa ministrstvo, pristojno za prostor (96. člena ZUreP-1).

Tožnik je zoper odločitev toženca sprožil upravni spor. V tožbi smiselno navaja, da odločbo toženca, št. 465-01-13/2003 z dne 17. 5. 2004, ki jo je prejel s priporočeno poštno pošiljko dne 25. 5. 2004, izpodbija iz razloga, ker naj bi bila nezakonita. Tožnik tožbo vlaga zaradi tega, ker odločba toženca ni sestavljena in oblikovana tako, kot je to določeno v Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP). Ta v 1. odstavku 216. člena določa, da odločbo podpiše uradna oseba, ki jo izda, podpiše pa jo tudi uradna oseba, ki je vodila postopek oziroma je pripravila osnutek odločbe, kar v tem primeru po mnenju tožnika ni bilo storjeno. Glede na navedeno tožnik sodišču smiselno predlaga, da tožbi ugodi in izpodbijano odločbo odpravi.

Prizadeta stranka v tem postopku Republika Slovenija kot razlastitvena upravičenka, ki jo zastopa Državno pravobranilstvo RS, zavrača ugovor tožnika in navaja, da iz tožbenih navedb sledi, da tožnik oporeka zakonitost odločbe toženca z dne 17. 5. 2004, zaradi njene nepravilne oblike in sestave, kar je določeno v 216. členu ZUP. Prizadeta stranka v zvezi z navedenim navaja, da je treba 216. člen ZUP interpretirati v kontekstu z določbami, ki se nanašajo na postopek izdaje odločbe na prvi stopnji. Tožba, ki jo je vložil tožnik, pa oporeka zakonitost odločbe, ki jo je izdal toženec, kot drugostopenjski organ, ki je po 231. členu ZUP pristojen za odločanje o pritožbi zoper odločbo, ki jo je na prvi stopnji izdala upravna enota. Iz 16. člena Zakona o državni upravni izhaja, da je ministrstvo monokratičen organ, saj ga prestavlja minister. Če se navedena določba razlaga v povezavi z 28. členom ZUP, ki določa, da v upravni stvari, za katero je pristojen monokratični organ, izda odločbo v upravnem postopku njegov predstojnik (v našem primeru minister) ter v povezavi z drugim odstavkom istega člena, iz katerega izhaja, da lahko predstojnik (minister) za odločanje v upravnih stvareh pooblasti drugo osebo, ki je zaposlena pri istem organu, lahko zaključimo, da je izpodbijana odločba Ministrstva za okolje, prostor in energijo št. 465-01-13-2003, ki jo je izdala BB, svetovalka vlade, pravilna in na zakonu utemeljena. Prizadeta stranka v zvezi z navedenim sodišču predlaga, da tožbo zavrne.

Kot zastopnica javnega interesa v tem postopku je udeležbo prijavila CC, zastopnica javnega interesa po sklepu Vlade RS.

Toženec v odgovoru na tožbo vztraja pri izpodbijani odločbi in njenih razlogih ter predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Po vpogledu v izpodbijano odločbo in v podatke iz posredovanih upravnih spisov je sodišče v mejah tožbenih ugovorov presodilo, da je tožba neutemeljena. Toženec je v obrazložitvi izpodbijane odločbe navedel dejansko in pravno podlago, s katero utemeljuje zakonitost izdaje sporne razlastitvene odločbe. Njegove dejanske ugotovitve so skladne s podatki predloženih upravnih spisov, pravni zaključki pa oprti na v času izdaje razlastitvene odločbe veljavne določbe ZUreP-1 (Uradni list RS, št. 110/02 in 8/03). Toženec je hkrati odgovoril na pritožbene navedbe in dal pravilne razloge za zavrnitev pritožbe, s katerimi sodišče soglaša in jih v izogib ponavljanju ponovno ne navaja (2. odstavek 67. člena Zakona o upravnem sporu, Uradni list RS, št. 50/97, 65/97 in 70/00, v nadaljevanju: ZUS), v zvezi s tožbo pa še dodaja: Po proučitvi tožbe sodišče ugotavlja, da tožnik v tem upravnem sporu izpodbija odločbo toženca zgolj iz razloga, ker meni, da njegova odločba ni sestavljena in oblikovana v skladu z določbo 1. odstavka 216. člena ZUP, ki jo v tožbi tudi citira. Ta določa, da odločbo podpiše uradna oseba, ki jo izda, podpiše pa jo tudi uradna oseba, ki je postopek vodila oziroma pripravila osnutek odločbe. Sodišče na podlagi navedb v tožbi ugotavlja, da tožnik v njej niti ne zatrjuje niti ne izkazuje, da bi v postopku na pritožbeni stopnji sodelovali dve uradni osebi, torej uradna oseba, ki bi postopek vodila in pripravila osnutek odločbe, in uradna oseba, ki bi v zadevi odločila oziroma podpisala odločbo. Tudi sodišče po vpogledu v predložene upravne spise tega, da bi na pritožbeni stopnji sodelovali dve uradni osebi, ni zasledilo. Ob takem dejanskem stanju pa je za to odločitev pomembno tudi to, da zakon ne ureja vprašanja, kako je treba obravnavati odločbo, ki nima podpisa osebe, ki je postopek vodila in pripravila osnutek odločbe. To pa posledično lahko pomeni le, da opustitev podpisa osebe, ki je postopek vodila, po ZUP ni izrecno sankcionirana. Na podlagi tega pa je mogoče nadalje sklepati, da bi lahko šlo v obravnavanem primeru, tudi če bi v postopku dejansko sodelovali dve uradni osebi (oseba, ki bi postopek vodila in oseba, ki bi v zadevi odločila) pa oseba, ki bi postopek vodila, odločbe ne bi podpisala, le za relativno kršitev določb postopka. Zgolj zaradi take kršitve pravil postopka, ki pa po mnenju sodišča na samo pravilnost in zakonitost izpodbijane odločbe ni vplivala, pa v upravnem sporu ni mogoče odpraviti izpodbijane odločbe kot to predlaga tožnik, zato je njegova tožba neutemeljena in jo je bilo treba iz tega razloga zavrniti.

Ne glede na navedeno sodišče le še pripominja, da lahko predstojnik upravnega organa pooblasti drugo osebo, zaposleno pri istem upravnem organu, za odločanje o upravnih stvareh. Tako pooblastilo pa obsega tudi pooblastilo za vodenje postopka pred odločitvijo (3. odstavek 28. člena ZUP). To pa pomeni, da v funkciji vodenja in odločanja o upravni stvari nastopa le ena oseba, kar verjetno velja tudi za obravnavani primer, saj nasprotno ni izkazano. V takem primeru, torej če sta funkciji vodenja postopka in odločanja o upravni stvari združeni, pa po presoji sodišča zadostuje podpis osebe, ki je v zadevi odločala.

Ker po obrazloženem uveljavljani tožbeni razlog ni utemeljen in ker tudi niso podani razlogi, na katere mora sodišče paziti po uradni dolžnosti, je bilo treba zato tožbo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS kot neutemeljeno zavrniti.