Jedro

Ni sporno, da so bile predmet odločanja spremembe, ki pomenijo spremembo lokacijskih pogojev, saj tožnica tej ugotovitvi toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, v tožbi ne ugovarja. V takem primeru pa ni mogoče izdati spremenjenega gradbenega dovoljenja.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

1. Toženka je z izpodbijano odločbo zavrnila zahtevo A.A. in B.A. ter tožnice za izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja št. 351-903/2001 z dne 15. 2. 2002. Ugotavlja, da niso izpolnjeni pogoji za izdajo odločbe o spremembi gradbenega dovoljenja, ki jih določa drugi odstavek 73. člena Zakona o graditvi objektov (v nadaljevanju ZGO-1), saj zahteva stranke vključuje spremembo lokacijskih pogojev, ki so nastali pri gradnji objekta, poleg tega pa ni izkazana pravica graditi v skladu s četrtim odstavkom 73. člena ZGO-1. Predlog tožnice v odgovoru, naj sama prekvalificira zahtevek za izdajo spremembe gradbenega dovoljenja v zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja, šteje kot neutemeljen, saj v postopku izdaje gradbenega dovoljenja ni mogoče odločati le o dovoljenosti tistega dela nameravane gradnje, ki ni zajet v že izdanem gradbenem dovoljenju.

2. Upravni organ druge stopnje je zavrnil tožničino pritožbo zoper izpodbijano odločbo.

3. Tožnica se s takšno odločitvijo ne strinja in v tožbi navaja, da je toženka napačno uporabila materialno pravo, saj zahteve za spremembo gradbenega dovoljenja ni obravnavala po 66. členu ZGO-1, ampak ga je napačno zavrnila na podlagi 73. člena ZGO-1. Pri tem se sklicuje na sodbi Upravnega sodišča RS št. I U 1166/2012 in I U 714/2014. Poleg tega meni, da bi jo moral upravni organ prve stopnje seznaniti z možnostjo spremembe zahtevka v upravnem postopku, pri čemer se sklicuje na komentar Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP) pri 133. členu. Sklicuje se tudi na argumente v pritožbi ter poudarja, da je upravnemu organu prve stopnje podala prošnjo za pomoč glede spremembe zahtevka pred izdajo odločbe in predlagala ustno obravnavo zaradi razjasnitve okoliščin. Uveljavlja tudi kršitev 22. in 153. člena Ustave. Meni, da ob upoštevanju stališča upravnih organov 73. člen ZGO-1 posega v pravico do zasebne lastnine, zato sodišču predlaga, naj prekine sodni postopek in začne postopek pred Ustavnim sodiščem. Predlaga ugoditev pritožbi (pravilno tožbi), odpravo izpodbijane odločbe in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

4. Tožba ni utemeljena.

5. Glede na tožničino sklicevanje na navedbe v pritožbi, sodišče poudarja, da je tožba v upravnem sporu samostojno pravno sredstvo. Tožnik mora zato razloge za njeno vložitev konkretizirati v tožbi in samo tako opredeljeni razlogi so predmet preizkusa v upravnem sporu. Tako stališče je to sodišče med drugim zavzelo že v zadevah U 2358/2008, U 1476/2007 in I U 36/2011). Navedeno izhaja iz prvega odstavka 30. člena ZUS-1, po katerem mora tožnik v tožbi razložiti, zakaj toži, sodišče pa je v skladu s prvim odstavkom 20. člena ZUS-1 pri odločanju vezano na trditveno podlago v tožbi, saj preizkuša dejansko stanje le v okviru tožbenih navedb. Zato se sodišče ni opredeljevalo do navedb, ki jih je tožnica navajala v upravnem postopku, ne pa tudi v tožbi.

6. Po določbi 73. člena ZGO-1 lahko investitor po izdaji pravnomočnega gradbenega dovoljenja, če se projekt za izvedbo tako spremeni, da pomeni to za objekt, ki se gradi oziroma rekonstruira, spremembo pogojev, določenih z gradbenim dovoljenjem, in elementov, ki lahko vplivajo na zdravstvene pogoje, okolje, varnost objekta ali spremembo predpisanih bistvenih zahtev, vloži zahtevo za spremembo gradbenega dovoljenja. Nova odločba, ki deloma nadomesti gradbeno dovoljenje, se omeji na predlagane spremembe, če zaradi predlaganih sprememb, ki vplivajo na lokacijske pogoje, ni treba izdati novega gradbenega dovoljenja (drugi odstavek 73. člena ZGO-1).

7. Iz navedene zakonske določbe jasno izhaja, da spremembe, ki pomenijo spremembo lokacijskih pogojev, določenih v osnovnem gradbenem dovoljenju, zahtevajo izdajo novega gradbenega dovoljenja. Navedeno je razumljivo, saj je treba zaradi vsake spremembe lokacijskih pogojev (npr. odmikov objekta, njegove velikosti in etažnosti) ponovno opraviti presojo, ali je v zadevi med drugim izpolnjen pogoj iz 1. točke prvega odstavka 66. člena ZGO-1, to je, ali je PGD izdelan v skladu s prostorskim aktom.

8. V zadevi ni sporno, da je predmet odločanja zahteva tožnice (ter A.A. in B.A.) za izdajo spremembe gradbenega dovoljenja št. 351-903/2001 z dne 15. 2. 2002. 9. Prav tako ni sporno, da so bile predmet odločanja spremembe, ki pomenijo spremembo lokacijskih pogojev, saj tožnica tej ugotovitvi toženke, na kateri izpodbijana odločba temelji, v tožbi ne ugovarja. Kot je bilo že obrazloženo, pa v takem primeru ni mogoče izdati spremenjenega gradbenega dovoljenja.

10. Sporno pa je, ali bi moral upravni organ v primeru, ko pogoji za izdajo spremenjenega gradbenega dovoljenja po 73. členu ZGO-1 niso izpolnjeni, zahtevo obravnavati tudi po 66. členu ZGO-1. 11. Sodišče pritrjuje toženki, da v obravnavanem primeru ni imela podlage za takšno odločanje.

12. Kot izhaja iz prej povzetega besedila drugega odstavka 73. člena ZGO-1, je v postopku, ki ureja spremembo gradbenega dovoljenja, mogoče izdati odločbo, ki se omeji na predlagane spremembe le, če spremembe niso takšne, da je treba izdati novo gradbeno dovoljenje. Če pa organ ugotovi, da je zaradi predlaganih sprememb treba izdati novo gradbeno dovoljenje, v postopku odločanja o izpolnjevanju pogojev za izdajo gradbenega dovoljenja ne more odločati le o dovoljenosti tistega dela nameravane gradnje, ki ni zajet v že izdanem gradbenem dovoljenju. Predmet postopka za izdajo gradbenega dovoljenja je namreč v takem primeru objekt kot celota, tako da ima novo gradbeno dovoljenje vsebino, ki jo določa 68. člen ZGO-1. 13. Tožnica v tožbi ne navaja, da bi zahtevala izdajo takega gradbenega dovoljenja, niti tega, da bi se projektna dokumentacija, ki jo je predložila, nanašala na objekt kot celoto. V zvezi s tem sodišče pripominja še, da je projektna dokumentacija po 1. točki drugega odstavka 54. člena ZGO-1 obvezna priloga k zahtevi za izdajo gradbenega dovoljenja, kar skupaj z že navedenimi določbami 66. in 73. člena ZGO-1 pomeni, da tožnik z njo po vsebini opredeli svoj zahtevek.

14. Temu stališču ne nasprotuje stališče naslovnega sodišča iz sodbe I U 714/2014, na katero se sklicuje tožnica. Iz navedene sodbe je razvidno, da niso izpolnjeni pogoji za spremembo gradbenega dovoljenja po 73. členu ZGO-1, ker sprememba vrste gradnje (novogradnja namesto rekonstrukcije) že sama po sebi pomeni spremembo lokacijskih pogojev. Tudi iz sodbe I U 1166/2012 izhaja zakonitost stališča, da je ob spremembi lokacijskih pogojev (sprememba tlorisa) treba izdati novo gradbeno dovoljenje.

15. Napačno je tudi stališče tožnice, da bi jo moral upravni organ seznaniti z možnostjo spremembe zahtevka v upravnem postopku. Stranka s svojim zahtevkom razpolaga sama, obveznost upravnega organa, da stranko opozori na možnost razširitve ali spremembe zahtevka pa ne izhaja niti iz 133. člena ZUP, na katerega se sklicuje tožnica, niti iz drugih določb ZUP.

16. Ker so tožničini tožbeni ugovori, s katerimi uveljavlja kršitve ustave, pavšalni in povsem neobrazloženi, se sodišče do njih ne more opredeliti.

17. Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo (prvi odstavek 63. člena ZUS-1). Sodišče je odločitev sprejelo na seji, saj tožnica navaja dejstva in dokaze, ki niso pomembni za odločitev (druga alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1).