Samo zamislim si kaj bi rada da piše v sodbi, to vpišem v iskalnik, in dobim kar sem iskala. Hvala!
Tara K., odvetnica
Ugovor iz 4. odstavka 129. člena ZPPSL je možno uveljaviti samo proti dajatvenim zahtevkom, uperjenim proti stečajnemu dolžniku, ki bi imeli za posledico zmanjšanje stečajne mase, če je podlaga teh zahtevkov dejanje stečajnega dolžnika, ki je izpodbojno po 125. členu in sledečih ZPPSL.
Reviziji se ugodi, sodbi sodišč druge in prve stopnje se spremenita tako, da se izrek sodbe glasi: "Ugotovi se, da obstoji na štiribarvnem offset stroju Heidelberg zastavna pravica v zavarovanje terjatve tožeče stranke L. d.o.o., I. B., v višini 6.689.472,80 SIT s pp." Tožena stranka mora povrniti tožeči stranki vse stroške postopka v znesku 566.701,00 SIT v 8 dneh pod izvršbo.
Pritožbo zoper sodbo, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev, da obstoji na štiribarvnem offset stroju Heidelberg zastavna pravica v zavarovanje terjatve tožeče stranke v znesku 6.689.472,80 SIT z obrestmi, je pritožbeno sodišče zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.
Sodbo pritožbenega sodišča izpodbija tožeča stranka z revizijo zaradi zmotne uporabe materialnega prava, uveljavlja pa tudi bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Revizijskemu sodišču predlaga, naj izpodbijano sodbo spremeni in tožbenemu zahtevku ugodi, podrejeno pa naj sodbi sodišč druge in prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.
Revizija je bila vročena Državnemu tožilstvu Republike Slovenije, ki se o njej ni izjavilo, in toženi stranki, ki nanjo ni odgovorila.
Revizija je utemeljena.
Vlagatelj revizije uveljavlja kot napako v postopku okoliščino, da je v senatu pritožbenega sodišča sodelovala sodnica, ki je sodelovala tudi v stečajnem senatu, ki je napotil tožečo stranko, da vloži tožbo na uveljavitev zastavne pravice.
Po 2. točki 2. odstavka 354. člena ZPP je absolutna bistvena kršitev določb pravdnega postopka tudi, če sodeluje pri izdaji sodbe sodnik, ki bi moral biti po zakonu izločen.
Kdaj je sodnik po zakonu izločen, kdaj torej ne sme opravljati sodniške dolžnosti, določa 71. člen ZPP v 1. do 5. točki. Okoliščine, ki jo tožeča stranka opredeljuje kot bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ni mogoče podvesti pod nobeno od omenjenih določb ZPP, tudi pod 5. točko 71. člena ZPP ne. Omenjena sodnica namreč ni sodelovala v tem postopku pri odločanju na prvi stopnji. Sodelovanje v nekem drugem postopku, četudi je udeleženec tega drugega postopka ista stranka, pa ni izključitveni razlog. Zato uveljavljane absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka ni.
Začetek stečajnega postopka ne vpliva na ločitvene pravice (1. odstavek 131. člena Zakona o prisilni poravnavi, stečaju in likvidaciji - Ur. list RS štev. 67/93 in 39/97; v nadaljevanju: ZPPSL). Ne glede na to morajo tudi ločitveni upniki prijaviti stečajnemu senatu svoje terjatve (1. odst. 137. člena ZPPSL) in pri tem navesti tisti del dolžnikovega premoženja, na katerega se nanaša njihov zahtevek (6. odst. 137. člena ZPPSL). Stečajni upravitelj se mora tudi o vsaki prijavljeni terjatvi ločitvenega upnika izjaviti, ali jo priznava ali prereka (1. odst. 142. člena ZPPSL), poleg tega pa se mora izjaviti tudi o vsaki ločitveni pravici, ali jo priznava ali prereka (1. odst. 143. člena ZPPSL).
Iz dejanskih ugotovitev, ki so bile podlaga sojenju pritožbenega sodišča (pritožbeno sodišče sprejema kot pravilno dejansko stanje, ki ga je ugotovilo sodišče prve stopnje), izhaja, da je stečajni upravitelj prijavljeno terjatev tožeče stranke priznal, prerekal je samo uveljavljano ločitveno pravico. Zato je stečajni senat, sklicujoč se na 5. odstavek 143. člena ZPPSL, napotil tožečo stranko, da zatrjevano ločitveno pravico uveljavi v pravdnem postopku. Tožeča stranka je napotitvi sledila in vložila tožbo na ugotovitev obstoja zastavne pravice. Sodišče prve stopnje je ugotovilo vse bistvene okoliščine za zaključek, da sta stranki spora ustanovili zastavno pravico na premični stvari tožene stranke po določbah 251.a člena in sledečih ZIP. Še več, ugotavlja, da sta zastavno pravico tudi ustanovili. Kljub temu je zavrnilo tožbeni zahtevek na ugotovitev njenega obstoja, pritožbeno sodišče pa je takšno sodbo potrdilo.
Obe sodišči pa sta za svoji odločitvi materialno pravo zmotno uporabili. Nepravilno sta se sklicevali na 4. odstavek 29. člena ZPPSL. Te zakonske določbe namreč ni mogoče uporabiti v sporu za ugotovitev obstoja zastavne pravice. Ugovor iz 4. odstavka 129. člena ZPPSL je možno uveljaviti samo proti dajatvenim zahtevkom, uperjenim proti stečajnemu dolžniku, ki bi imeli za posledico zmanjšanje stečajne mase, če je podlaga teh zahtevkov dejanje stečajnega dolžnika, ki je izpodbojno po 125. členu in sledečih ZPPSL.
Odločitev, kakršna je izpodbijana, pomeni zanikanje ustanovitve zastavne pravice. Iz zgoraj povedanega pa sledi, da je bila zastavna pravica ustanovljena. Zato tožbenega zahtevka na ugotovitev obstoja zastavne pravice ni mogoče zavrniti. Pri tem revizijsko sodišče še opozarja, da do izpodbijane odločitve ne bi prišlo, če bi stečajni senat (pravilno) na pravdo napotil stečajnega upravitelja. Če bi namreč ta sledil napotitvi na pravdo, ne bi vložil izpodbojne tožbe po 125. členu in sledečih ZPPSL, katere nasprotje je izpodbojni ugovor po 4. odst. 129. člena ZPPSL, ampak tožbo po 5. odst. 143. člena ZPPSL na ugotovitev, da zastavna pravica ne obstoji. Ob dejstvih, ki jih je ugotovilo, pa sodišče takšnemu zahtevku ne bi moglo ugoditi.
Ker je sodišče, glede na navedeno, na ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo zmotno uporabili, je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenilo tako, kot to izhaja iz izreka te sodbe (1. odstavek 395. člena ZPP). Pri tem je na podlagi 2. odstavka 166. člena ZPP odločilo tudi o stroških vsega postopka.