Jedro

Pravilo, da s priposestvovanjem pridobljena pravica ne sme biti na škodo tistemu, ki je v zaupanju v javne knjige pridobil pravico, še preden je bila s priposestvovanjem pridobljena pravica vpisana v zemljiško knjigo, izhaja že iz temeljnega načela zemljiškoknjižnega prava – načela zaupanja v zemljiško knjigo.

Tožnik, ki je (izrecno) vedel, da ni vpisan v zemljiško knjigo, in zato „ni bil čisto 100%“, ali je lastnik, ne more biti dobroverni posestnik.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožeča stranka sama krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

(1) Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev lastninske pravice na podlagi priposestvovanja in za vknjižbo lastninske pravice na ime tožnika (tč. 1) ter temu naložilo povrnitev pravdnih stroškov toženca (tč. 2).

(2) Proti navedeni sodbi se je pravočasno pritožil tožnik, ki uveljavlja vse pritožbene razloge, pritožbenemu sodišču pa predlaga, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne v novo sojenje, ali pa sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku ugodi ter tožencu naloži povračilo pravdnih stroškov prvostopenjskega in pritožbenega postopka.

(3) V pritožbi povzema izpovedbe prič D. T. in C. B., s katerimi utemeljuje zaključek, da je v nasprotju z ugotovitvijo sodišča izkazal najmanj desetletno posest, čeprav jo je izvrševal po drugi osebi – C. B. Glede ugotovitve sodišča, da ni bil v dobri veri, navaja, da je sicer res izpovedal, »da je mislil, da je lastnik nepremičnine, vendar ne čisto 100 %«, vendar to še ne pomeni, da ni bil v dobri veri. Povedal je namreč, da ni bil registriran v zemljiški knjigi, pri čemer že iz poimenovanja (»registracija«) izhaja, da te registracije, ki je dejansko vpis, ni štel za tako pomembno oziroma sploh za dejanje, s katerim bi postal lastnik. Njegova dobra vera izhaja tudi iz njegovih siceršnjega ravnanja (urejanje ceste, napeljevanje vodovoda, elektrike), za lastnika pa so ga imeli tudi na občini.

(4) Toženec na pritožbo ni odgovoril. (5) Pritožba ni utemeljena.

(6) Prvo sodišče je pravilno ugotovilo vsa pravno pomembna dejstva (posest in dobra vera tožnika, potek 10-letne priposestvovalne dobe, dobra vera toženca) in pravilno uporabilo materialno pravo (20., 28., 30. in 72. čl. Zakona o temeljnih lastninskih razmerjih, UL SFRJ 6/1980 s spremembami; ZTLR). Očitek o storjenih kršitvah določb postopka pa tudi ni utemeljen, saj niti ni konkretiziran.

(7) Prvostopenjsko sodišče je ugotovilo, da je tožnik kot kupec 01. 10. 1982 sklenil prodajno pogodbo za predmetno nepremičnino, vendar ni dosegel vpisa v zemljiško knjigo, saj ga niti ni predlagal. Ker je pridobil veljavni pravni naslov, bi na podlagi 2. odst. 28. čl. ZTLR ob izpolnjenih pogojih po 10 letih posesti pridobil lastninsko pravico. Vendar je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da tožnik ni izpolnil pogoja posesti in dobrovernosti. Ugotovilo je tudi, da je bil toženec kot kasnejši kupec iste nepremičnine ob sklepanju prodajne pogodbe in ob vpisu svoje lastninske pravice v zemljiško knjigo v dobri veri.

(8) Pritožba, ki napada zgolj ugotovitev obstoja posesti in dobre vere priposestvovalca, ne izpodbija pa tudi ugotovitve o toženčevi dobri veri glede njegove pridobitve lastninske pravice, ne more biti uspešna. Načelo zaupanja v zemljiško knjigo (sedaj izraženo npr. v 8. čl. Zakona o zemljiški knjigi, UL RS 58/200; ZZK-1) je temeljno načelo zemljiškoknjižnega prava, po katerem ne more trpeti škodljivih posledic tisti, ki se ob poštenem ravnanju zanese na podatke o pravicah, ki so vpisani v zemljiški knjigi. To med drugim pomeni tudi, da pravica tožnika, pridobljena z izvenknjižnim priposestvovanjem, ne more biti na škodo tožencu, ki se je v dobri veri zanesel na vpis v zemljiški knjigi ter sporno nepremičnino pridobil od zemljiškoknjižnega prednika, še preden bi tožnik morebiti dosegel ugotovitev priposestvovanja in vpis v zemljiško knjigo. Načelo varstva dobrovernega pridobitelja sedaj določa veljavni Stvarnopravni zakonik (UL RS 87/2002; SPZ) v 2. odst. 44. člena, prej pa smiselno enako tudi Obči državljanski zakonik v 1500. paragrafu. Tako tudi, če bi pritožnik izpolnil vse potrebne pogoje za priposestvovanje sporne nepremičnine, ob neizpodbijani ugotovitvi, da je bil toženec ob pridobitvi lastninske pravice zaupaje v vpis v zemljiški knjigi v dobri veri, to ne bi moglo privesti do drugačne odločitve, kot je izpodbijana.

(9) Kljub temu, da že navedeni razlogi narekujejo zavrnitev pritožbe in potrditev prve sodbe, pritožbeno sodišče še opozarja, da »dobra vera« v stvarnem pravu načeloma temelji na nepoznavanju dejstev, ne pa na nepoznavanju pravnega pravila, da je vpis v zemljiško knjigo za pridobitev lastninske pravice potreben. Prvostopenjsko sodišče se je tako pravilno oprlo tudi na tožnikovo jasno izpovedbo, da je za vpis v zemljiško knjigo pooblastil drugo pričo, ki pa ga ni mogla vpisati ter da je zaradi sprememb v življenju opustil namen zidanja na predmetni nepremičnini in se v zemljiško knjigo ni vpisal. Tudi glede vloge za gradnjo je jasno izpovedal, da so jo na občini zavrnili, ker ni bil »registriran« v zemljiški knjigi. Končno pa je tudi na vprašanje svojega pooblaščenca, ali je mislil, da je lastnik parcele, izpovedal »da je, vendar ne čisto 100 %, ker pač ni registriran«, pri čemer v pritožbi celo pojasni, da je z »registracijo« mišljen »vpis«. Prvostopenjsko sodišče je tako pravilno ugotovilo tudi to, da tožnik, ki je (izrecno) vedel, da ni vpisan v zemljiško knjigo, ne more biti dobroverni posestnik.

(10) Ker tudi morebitna ugodna odločitev glede ugotovljene tožnikove posesti ne more vplivati na končno odločitev o pritožbi, se pritožbeno sodišče do navedb glede tega ni posebej opredeljevalo.

(11) Izkaže se, da so pritožbeni očitki neutemeljeni. Ker pritožbeno sodišče tudi ni ugotovilo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo, izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje pa v potrdilo (353. čl. Zakona o pravdnem postopku, UL RS 26/99 s spremembami; ZPP).

(12) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 154. čl. istega zakona. Ker tožnik s pritožbo ni uspel, ni upravičen do povračila svojih pritožbenih stroškov.