Jedro

Presoja vzajemnosti je glede na določbo 3. odstavka 9. člena ZDen vsebinska presoja, o tem ali je vračanje podržavljenega premoženja po vsebini urejeno v obeh državah, predvsem pa katero premoženje se vrača in komu.

Izrek

Tožba se zavrne.

Obrazložitev

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo zavrnila pritožbo tožeče stranke zoper odločbo Upravne enote A št. ... z dne 8. 10. 2001, s katero je prvostopni organ zavrnil zahtevo za vrnitev premoženja, podržavljenega AA. V obrazložitvi tožena stranka navaja, da je prvostopna odločba, ki je zavrnitev zahtevka odprla na ugotovitev, da prejšnja lastnica ne izpolnjuje pogoja noveliranega tretjega odstavka 9. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju: ZDen), pravilna in zakonita. Določba vsebuje zahtevo o vzajemnosti, ki mora biti izkazana pravno in dejansko. Ni dovolj, da se z interpretacijo predpisov da dokazovati, da predpisi tuje države vzajemnost dopuščajo, če ni dokazano, da tuja država tako vzajemnost tudi dejansko izvaja. Dokazno breme dejanskega obstoja vzajemnosti pa je na strani upravičenca oziroma vlagatelja zahteve, zato tožeča stranko neutemeljeno ugovarja, da glede vzajemnosti velja splošno načelo, da se le-ta domneva. Iz podatkov v spisu nesporno izhaja, da je razlaščenka ob smrti leta 1978 štela za državljanko FLRJ in državljanko Republike Srbije. Vlagatelj bi zato moral dokazati, da obstaja vzajemnost v smislu 3. odstavka 9. člena ZDen med Republiko Slovenijo in sedanjo Zvezno Republiko Jugoslavijo, katere federalna enota je tudi današnja Republika Srbija. Vzajemnost pa v obravnavani zadevi ni bila dokazana. Sporazum o nasledstvu, na katerega se sklicujejo vložniki, pa ne ureja denacionalizacijskih zadev.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da stališče tožene stranke, da se vzajemnost ne domneva, ni pravilno, saj drugače izhaja iz sodne prakse. Nadalje je tožena stranka kršila določbo 1. odstavka 168. člena ZUP, ki določa, da če organu, ki odloča o stvari, ni znano pravo, ki velja v tujih državi, lahko poizve o tem pri ministrstvu, pristojnem za pravosodje. Ne organ prve stopnje, ne organ druge stopnje pa tega nista opravila. Kršena je tudi določba 2. odstavka 168. člena ZUP, ki določa, da organ zahteva od stranke, naj mu predloži listine o tem, katero pravo velja v tuji državi. Tudi tega oba organa od tožeče stranke nista zahtevala. V konkretnem primeru se o diskriminaciji slovenskih državljanov ne more govoriti. Z upoštevanjem stališča ustavnega sodišča bi izpodbijana odločba bila utemeljena le, če bi organ druge stopnje dokazano ugotovil, da slovenski državljani v Jugoslaviji oziroma Srbiji po njihovi zakonodaji nimajo pravice do podržavljenega premoženja. Nesporno dejstvo pa je, da jugoslovanski predpisi slovenskim državljanom pravice do položaja denacionalizacijskega upravičenca z zakonom ne odrekajo. Iz dopisa Zvezne Republike Jugoslavije je nesporno razvidno, da slovenski državljani lahko pridobijo pravico do vrnitve zemljišč, če lahko jugoslovanski državljani na podlagi veljavnih predpisov Republike Slovenije pridobijo lastninsko pravico na odvzetem zemljišču. Dopis in tam citiran zakon torej vzpostavljata za vračanje zemljišč pogoj vzajemnosti. Konkretno to pomeni, da v Jugoslaviji ni z zakonom določene diskriminacije. Zakoni v Jugoslaviji torej dopuščajo pogoj vzajemnosti vračanja zemljišč v last in posest slovenskim državljanom. Sporazum vzpostavlja, priznava in varuje pravice državljanov v skladu s sprejetimi standardi in normami mednarodnega prava, ne glede na narodnost, državljanstvo, začasno ali stalno prebivališče oseb. Sprejeto je bilo načelo nediskriminacije, države pa so dolžne sprejeti tudi ukrepe, ki jih zahtevajo splošna pravna načela. Načelo sporazuma je postalo tudi naš vir prava, zato ga je potrebno upoštevati tudi pri reševanju pritožbe. O vseh teh vprašanjih izpodbijana odločba druge stopnje nima, kot že navedeno, zapisane niti besede. V dopolnitvi tožbe je tožeča stranka predložila Zakon o načinu i uslovima priznavanja prava i vračanja zemljišta koje je prešlo u društvenu svojinu po osnovu poljoprivrednog zemljišnog fonda, konfiskacijom zbog neizvršenih obaveza iz obaveznog otkupa poljoprivrednih proizvoda ter novelo tega zakona ter navaja, da je razvidno iz njune vsebine, da ne vsebujeta nikakšnih diskriminacijskih določb za slovenske državljane. Predlaga opravo glavne obravnave in po pozivu, katere dokaze naj sodišče izvede, zaslišanje strank.

Zastopnik javnega interesa je udeležbo postopku priglasil. Tožena stranka v odgovoru na tožbo prereka vse tožbene navedbe kot neutemeljene iz razlogov, navedenih v obrazložitvi izpodbijane odločbe in predlaga, da sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožba ni utemeljena.

Iz izpodbijane odločbe in priloženih upravnih izpisov izhaja, da sta tožena stranka in prvostopni organ svojo odločitev oprla na 1. člen ZDen-B (Uradni list RS, št. 65/98 in 76/98 - odl. US), s katerim je bil 9. členu ZDen (Uradni list RS, št. 27/91-I, 56/92 - od. US, 13/93 - odl. US, 31/93, 24/95 - odl. US, 20/97 - odl. US, 23/97 - odl. US, 65/98, 67/98 - odl. US, 66/00, 66/00 - obv. razl., 11/01 - odl. US in 54-I/02 - odl. US) dodan nov 3. odstavek, ki določa, da je v primerih, če je imela fizična oseba iz 3., 4. in 5. člena tega zakona na dan 9. 5. 1945 jugoslovansko državljanstvo, tuj državljan upravičenec do denacionalizacije, če je taka pravica priznana tudi slovenskim državljanom v državi, katere državljan je upravičenec. Z določbo 1. člena ZDen-B je bil temeljnima pogojema za pridobitev statusa denacionalizacijskega upravičenca, to pa sta podržavljenje na podlagi predpisov, navedenih v 3. členu ali na način, določen v 4. in 5. členu ZDen, ter glede fizičnih oseb jugoslovansko državljanstvo ob podržavljanju in priznanje tega državljanstva po 9. 5. 1945 z zakonom ali mednarodno pogodbo, dodan še dodaten pogoj vzajemnosti za denacionalizacijo. Presoja vzajemnosti pa je glede na določbo 3. odstavka 9. člena ZDen vsebinska presoja, torej presoja, ali je vračanje podržavljenega premoženja po vsebini enako urejeno v obeh državah, predvsem pa, katero premoženje se vrača in komu. Šele, če se ugotovi vsebinska skladnost predpisov, se nadaljuje z ugotavljanjem vzajemnosti, torej s tem, ali se v eni državi priznavajo državljanom druge države enake pravice, kot jih ta druga država priznava državljanom prve države. Po mnenju sodišča sta tožena stranka in prvostopni organ ravnala pravilno, ko sta že iz vsebine zakonov, torej ZDen, ki ureja vračanje vseh vrst podržavljenega premoženja, in zakonov Republike Srbije, ugotovila, da dejanska vzajemnost med državama ne obstoji. Navedeni zakoni (tudi Zakon o načinu i uslovima priznavanja i vračanju zemljišta koje je prešlo u društvenu svojinu po osnovu poljoprivrednog zemljšnog fonda, konfiskacijom zbog neizvršenih obaveza iz obaveznog otkupa poljoprivrednih proizvoda) namreč ne urejajo vračanja stavbnih zemljišč, temveč le vračanje nekaterih kmetijskih zemljišč. V obravnavani zadevi pa se zahteva vračilo parc. 48/1 in 48/2 k.o. B, ob podržavljanju obe stavbi, in 47/1 k.o. B, ob podržavljanju vrt, kar pa tudi ne ustreza definiciji kmetijskega zemljišča. Iz navedenega torej že po vsebini ureditve vzajemnost ni podana. Neutemeljeno je v povezavi z denacionalizacijo tudi sklicevanje na Sporazum o nasledstvu, kot je pravilno obrazložila že tožena stranka, ki se ne nanaša na ureditev denacionalizacije. Tudi po vedenju sodišča pa med Republiko Slovenijo in Republiko Srbijo oziroma ZRJ ni sklenjena nobena druga meddržavna pogodba o priznavanju pravice do denacionalizacije.

Tožeča stranka nadalje tudi neutemeljeno ugovarja kršitvi 1. in 2. odstavka 168. člena ZUP. V postopku denacionalizacije se za dokazovanje tujega prava uporablja 70. člen ZDen. Ta določba pomeni posebnost v primerjavi z drugimi splošnimi določbami o dokazovanju tujega prava, ki jih vsebujeta ZUP in Zakon o mednarodnem zasebnem pravu in postopku (Uradni list RS, št. 56/99). Določba tega člena nalaga strankam, ki uveljavljajo v postopku denacionalizacije tuje ali avtonomno pravo, da to pravo dokazujejo same. Tožeča stranka pa ni dokazala, da je državljanom Republike Slovenije v Republiki Srbiji priznana pravica do denacionalizacije, v okviru, kot jo zahteva, zato je po mnenju sodišča prvostopni organ na podlagi podatkov, s katerimi je razpolagal, pravilno odločil, da AA ne more biti denacionalizacijska upravičenka, ker ni izpolnjen zakonski pogoj vzajemnosti, tožena stranka pa je njegovi odločitvi utemeljeno pritrdila.

Sodišče je v obravnavani zadevi razpisalo glavno obravnavo, vendar jo je na prošnjo tožeče stranke preklicalo, nato pa odločilo na seji. Tožeča stranka v upravnem postopku ni predlagala zaslišanja strank (vlagateljev zahtevka), ampak je to storila šele v tožbi. Tudi izvedba tega dokaza k okoliščinam, ki so pravno relevantne za odločitev v zadevi, ne bi mogla doprinesti nobene spremembe, saj v zadevi pravno relevantne okoliščine izhajajo zgolj iz obstoječega prava, sodišče pa bi na obravnavi dokaza glede na določbo 3. odstavka 14. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 50/97 in 70/00) tudi ne smelo izvesti in bi ga moralo zavrniti. Tožeča stranka zato ni bila prikrajšana za kontradiktoren postopek, kjer bi lahko ponujala dokaze in spodbijala nasprotne navedbe (odločba Ustavnega sodišča Up 197/2002), sodišče pa je ravnalo v skladu z načelom ekonomičnosti.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 59. člena ZUS, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen ter da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.