Jedro

Zapadlost premoženjske škode zaradi izgubljenega zaslužka - prikrajšanja pri plači.

Izrek

Pritožba se z a v r n e kot neutemeljena in se sodba sodišča prve stopnje potrdi . Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo razsodilo, da mora tožena stranka tožniku plačati znesek 3.387,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 17.6.1998 dalje do plačila in mu povrniti 6.889,00 SIT pravdnih stroškov in sicer od zneska 3.375,00 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od 8.7.1998 dalje do plačila in od 3.514,00 SIT od 14.6.1999 dalje do plačila. Višji tožbeni zahtevek do 11.810,00 SIT glavnice in po zamudnih obrestih je zavrnilo kot neutemeljen. Prisojeni znesek - glavnica predstavlja zamudne obresti, ki jih tožena stranka dolguje tožniku v zvezi s plačilom odškodnine za premoženjsko škodo. Tožnik se je zoper takšno sodbo pritožil in navajal, da je sodišče zmotno obračunalo zamudne obresti. Tožniku je nastajala premoženjska škoda zaradi prikrajšanja pri plači skozi obdobje od 1.1.1998 do 31.3.1998 v znesku 49.229,00 SIT. Tožnik je zaradi lažjega izračuna postavil zahtevek po zamudnih obrestih od 16.2.1998 dalje, ker se po določilu 186. člena Zakona o obligacijskih razmerjih (ZOR) itak šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode. Poleg tega je sodišče zmotno presodilo, da odškodninski zahtevek tožeče stranke z dne 5.6.1998 za plačilo zneska 11.809,71 SIT ni odškodninski zahtevek po tarifni številki 32 Odvetniške tarife, ampak da je to le kratek dopis po 4.točki 33. Odvetniške tarife. Za presojo, ali pisanje predstavlja odškodninski zahtevek ali le dopis, ni odločilna dolžina teksta vloge, ampak njegova vsebina. Tožnik se je pritožil tudi zoper odločitev o pravdnih stroških. Sodišče mu je prisodilo stroške glede na uspeh v pravdi 28,67 %, prezrlo pa je dejstvo, da so bili vsi ti stroški potrebni za pravdo, njihova višina pa bi bila enaka, tudi če bi tožnik vtoževal le znesek, ki mu je bil potem dejansko prisojen. Zato bi moralo sodišče odločiti, da je tožnik upravičen do povrnitve vseh pravdnih stroškov. Odgovora na pritožbo ni bilo. Pritožba ni utemeljena. Tožniku je nastala škoda zaradi prikrajšanja pri plači v obdobju treh mesecev (januar, februar, marec) v letu 1998. Glavnico mu je tožeča stranka izplačala, do spora pa je prišlo pri vprašanju, od kdaj tečejo zamudne obresti od nastale škode. Glede na določilo 186 člena ZOR, ki pravi, da se šteje odškodninska obveznost za zapadlo od trenutka nastanka škode, ima tožnik prav, ko zatrjuje, da obstoji materialnopravna podlaga za presojo, da so posamezni zneski mesečnega prikrajšanja pri plači podvrženi k dodatnemu obračunu zamudnih obresti že od prej, ne šele od zadnjega dne v mesecu marcu dalje. Vendar sodišče pri presoji ni vezano le na pravila materialnega prava, temveč tudi na pravila pravdnega postopka. Zakon o pravdnem postopku (ZPP/77) v 2.členu določa, da sodišče odloča v mejah postavljenih zahtevkov. Torej sodišče nima pooblastil, da tožniku prisodi nekaj drugega ali več, kot je ta zahteval, pa čeprav presodi, da obstaja materialnopravna podlaga za kaj takega. Zato je moralo sodišče prve stopnje razsojati o takšnem zahtevku, kot ga je postavil tožnik v tožbi. Ta je znesek 49.229,50 SIT, od katerega je zahteval plačilo zamudnih obresti, po višini opredelil na dan 31.3.1998, ne da bi navedel, kolikšni so bili posamični mesečni zneski prikrajšanja pri plači. Zato je sodišče prve stopnje pravilno obrazložilo, da od na tak način opredeljenega zneska zamudne obresti niso mogle teči že od 16.2.1998, temveč vsaj šele od 31.3.1998 dalje. Drugače bi lahko razsodilo, če bi tožnik opredelil posamezna mesečna prikrajšanja in zahteval plačilo zamudnih obresti od vsakega mesečnega zneska nastale škode. Če se šteje, da je prikrajšanje iz tega naslova v tožnikovemu premoženju zaradi prenizke plače nastajalo vsak mesec posebej na dan izplačila mesečne plače, ker bi manjkajoči del plače prešel v tožnikovo premoženje šele na dan izplačila plače, je mogoče celo dopustiti, da je sodišče tožnika preferiralo pri presoji, ali res tečejo zamudne obresti od celotne glavnice že od 31.3.1998, saj ni ugotavljalo, kdaj bi bila v tožnikovo premoženje izplačana plača za zadnji mesec marec. Iz razsodbe se da namreč zaključiti, da je bilo pri tožniku izplačilo plače na zadnji dan tekočega meseca, ker so zamudne obresti od prikrajšanja pri plači za januar, februar in marec prisojene od dne 31.3.1998 dalje. Zato pritožba tožnika v tem delu ni utemeljena. Sodišče druge stopnje sprejema tudi presojo sodišča prve stopnje, da dopis pooblaščencev tožnika z dne 5.6.1998 toženi stranki ne predstavlja odškodninskega zahtevka pred pravdo, kot ga ureja tar.št. 32 Odvetniške tarife. Pri tem lahko zgolj znova poudari argumente, ki jih navedlo že sodišče prve stopnje. Vloge po vsebini ni mogoče primerjati z tožbo, s katero se uveljavlja odškodninski zahtevek, ker v njej niso navedeni elementi odškodninskega delikta. Predvsem pa je pomembno to, da sta pooblaščenca v zvezi s škodnim dogodkom, iz katerega izvira tožnikova škoda, enkrat toženi stranki že posredovala odškodninski zahtevek pred pravdo, na podlagi katerega je bila potem sprožena druga pravda (še pred zadevno), tako da sta z obravnavanim dopisom le še dopolnila prvi odškodninski zahtevek z novim, zaradi teka časa na novo nastalega obsega škode zaradi prikrajšanja pri plači. O pravdnih stroških je sodišče prve stopnje odločilo po načelu uspeha v pravdi, za kar je imelo pooblastilo v določbi 2.odstavka 154.člena ZPP/77. Zakaj ni uporabilo določbe 3.odstavka tega člena, je razumljivo, ker ni izpolnjen pogoj, da bi tožnik uspel s pretežnim delom svojega zahtevka. Sodišče prve stopnje je izračunalo njegov uspeh v pravdi na 28,67 %. Ob tem velja, da bi bil uspeh še nižji, če bi sodišče pravilno štelo, da tako odškodninski zahtevek pred pravdo kakor tudi dopis, kakršen je bil obravnavan v tej zadevi, ne povzroča stroškov, ki bi bili lahko obravnavani kakor škoda, torej v okviru glavnice, temveč se takšni predpravdni stroški obravnavajo v okviru pravdnih stroškov, tako da se ne upoštevajo pri izračunu uspeha v pravdi. Gre namreč za izdatke, ki nastanejo med pravdnim postopkom ali zaradi postopka, ti izdatki pa so v določbi 151.člena ZPP/77 definirani kot pravdni stroški. Pritožba je torej neutemeljena, sodišče druge stopnje pa v izpodbijani sodbi ni našlo napak, na katere pazi uradoma. Zato je pritožbo zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje potrdilo (368.člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99). Ker je bila pritožba neuspešna, tožnik sam nosi stroške zanjo (154. in 166.člen ZPP/77 v zv. s členom 498 ZPP/99).