Jedro

Iz četrtega odstavka par. 230 LAG izhaja, da če je oškodovanec preminul kot vojni ujetnik ali interniranec v smislu Zakona o povratnikih ali kot v nadaljevanju vojnega ujetništva na prisilnem delu pod tujo oblastjo pridržana oseba, lahko uveljavljajo pregnansko škodo njegovi dediči, v kolikor ti zase pred 28. 12. 1991 izpolnjujejo predpostavke iz prvega do tretjega odstavka; v drugem odstavku pa je med drugim kot pogoj za uveljavljanje izgnanske škode določena pridobitev stalnega prebivališča na območju veljavnosti Zvezne ustave ali Zahodnega Berlina po 31. 12. 1952 in pred 1. 1. 1993, itd. Tožniki tako nimajo prav, da morajo po LAG izpolnjevati vse pogoje tudi dediči, da lahko dobijo odškodnino, saj to iz citirane določbe nedvomno ne izhaja.

Zakonitosti oziroma nezakonitosti aktov o podržavljenju (in ugotovitev, ki iz njih izhajajo) ni mogoče izpodbijati v postopku denacionalizacije.

Izrek

I. Zadevi I U 1137/2016 in IV U 106/2016 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadeva v nadaljevanju vodi pod opr. št. I U 1137/2016. II. Tožbama se ugodi, dopolnilna odločba Upravne enote Šmarje pri Jelšah, št. 339-9/2013-18 (13203) z dne 9. 6. 2014, se odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti tožečim strankam stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano dopolnilno odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevek za plačilo odškodnine za zmanjšanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, danes označenih s parc. št. 62 in 63, obe k.o. ..., prejšnjima lastnikoma A.A. in B.B. V obrazložitvi je uvodoma navedel, da je bila vložena zahteva za denacionalizacijo premoženja, podržavljenega prejšnjima lastnikoma A.A. in B.B., o čemer so bile izdane že odločbe in premoženje vrnjeno. Predmet te odločbe je zahtevek za plačilo odškodnine iz naslova manjvrednosti. V tej zadevi je organ že odločal in zahtevi ugodil z odločbo z dne 10. 11. 2010, Upravno sodišče RS pa je po tožbi zavezane stranke, sedaj A. d.d., odločbo s sodbo, I U 292/2012 z dne 12. 3. 2013, odpravilo in vrnilo organu v ponovni postopek. Organ je zato v nadaljevanju upošteval napotila sodišča glede reševanja zadeve. Ugotovil je, da je v zadevi ostalo nerazjasnjeno dejansko stanje glede vprašanja, ali je v obdobju po 31. 12. 1952 do 1. 1. 1993 sin prejšnjih lastnikov C.C. na območju veljavnosti Zvezne ustave ali Zahodnega Berlina pridobil stalno prebivališče glede na pogoje iz Zakona o porazdelitvi bremen (v nadaljevanju LAG), ob upoštevanju drugega odstavka 10. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Citiral je četrti odstavek 230. člena LAG in ugotovil, da iz pribavljenega dopisa Veleposlaništva Republike Slovenije v Nemčiji z dne 31. 3. 2014 izhaja, da je C.C. v obdobju od 29. 11. 1962 do 4. 7. 1993 prebival na naslovu .... Ta listina torej dokazuje, da je sin prejšnjih lastnikov pridobil domicil v presečnem času iz 230. člena LAG na območju takratne Zvezne republike Nemčije. Iz odločbe Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici, opr. št. 542/50 z dne 3. 4. 1951, pa izhaja, da je bil B.B. odpeljan v Šmarje, nato v Teharje in se od tega datuma pogreša, sodišče ga je tudi razglasilo za mrtvega in kot datum njegove smrti se šteje ... 1950, kraj smrti pa Teharje. V zvezi s pripombami strank je organ še dodal, da je v tem postopku upravičeno ugotavljal tudi relevantna dejstva in okoliščine, ki jih je moral ugotavljati že v postopku vračanja premoženja. Na ugotovitve prejšnjih lastnikov glede upravičenja do odškodnine od tuje države namreč ni vezan na pravnomočno odločbo o denacionalizaciji. Organ pa tudi ni štel, da je bil D.D. upravičen do odškodnine po LAG. Status begunca in pregnanca pa se presoja po LAG in za upravičenca B.B. in A.A., ne pa tudi za njune dediče. 2. Drugostopni organ je s svojo odločbo zavrnil pritožbe tožnikov in potrdil odločitev prvostopnega organa. Dodal je še, da v zvezi z upravičenko A.A. iz prvostopne odločbe res izhaja le, da je umrla ... 1954, je pa tudi ugotoviti, da ji je bilo premoženje podržavljeno z odločbo Okrajne zaplembene komisije št. 118-127 z dne 4. 11. 1945 kot osebi nemške narodnosti na podlagi Odloka AVNOJ-a z dne 21. 11. 1944, da je po vojni pobegnila (bila pregnana), najprej živela v Zagrebu, nato odšla v Švico, od koder se je vrnila v Rogaško Slatino, kjer je umrla. Iz prvostopne odločbe pa tudi izhaja, da je organ ugotovil, kdo so dediči pokojnih upravičencev. Dediči so B.B., za katerega je ugotovljeno, da bi imel pravico dobiti odškodnino od Nemčije, D.D. je umrl pred 28. 5. 1952, zato ni bil upravičen do odškodnine. Za E.E. pa je organ še pojasnil, da je po vojnih dogodkih odšel v Avstrijo, nato v Nemčijo, kjer je leta 1975 v Kaiserslautern tudi umrl, iz česar bi se tudi dalo sklepati, da je pridobil stalno prebivališče na območju veljavnosti Zvezne ustave ali Zahodnega Berlina po 31. 12. 1952 in pred 1. 1. 1993. 3. Prvi tožnik je v zadevi I U 1137/2016 vložil tožbo, v kateri je navedel, da sta bila upravičenca švicarske narodnosti, istočasno državljana Kraljevine Jugoslavije, nato Ljudske republike Jugoslavije. Po odhodu v Švico je A.A. dobila švicarsko državljanstvo. Upravičenca nista bila nikoli člana organizacije Schutzstaffel ali kakšne druge formacije Tretjega rajha. Leta 1941 je imel B.B. 74 let, A.A. pa 65 let, torej nista mogla biti vojaka ali člana kakšnih paravojaških skupin. A.A. je po drugi svetovni vojni živela v svoji hiši, ki ji je bila odvzeta, kar nedvomno pomeni, da ni bila internirana. B.B. pa je izginil in ni dokazov, da je bil interniran. Prav tako ne obstaja sodba o njegovi internaciji. Najpomembnejše pa je, da LAG ni pravni vir prava EU, temveč je notranje pravo Zvezne republike Nemčije. Za njegovo izvajanje so izključno pristojni nacionalni organu in ne Republika Slovenija ali katera druga država v EU. Organ je torej kršil načelo zakonitosti. Tožnik je zato predlagal, da sodišče odpravi prvostopno odločbo v zvezi z drugostopno odločbo.

4. Stranka z interesom A. d.d. v zadevi I U 1137/2016 je v odgovoru na tožbo navedel, da je odločitev zakonita in predlagal zavrnitev tožbe, ostale stranke z interesom odgovora na tožbo v danem roku niso podale.

5. Prvi tožnik je v odgovoru na odgovor stranke z interesom A. d.d. še dodal, da že iz Odloka AVNOJ-a izhaja, da se premoženje oseb, ki so bili državljani nevtralnih držav in se med okupacijo niso vedle sovražno, ni podržavilo. Upravičenca sta v času odvzema premoženja pripadala nevtralni državi Konfederaciji Švice, bila sta torej Švicarja. Odločba o odvzemu premoženja je torej nična. ZDen je vse odločbe, s katerimi je bilo premoženje podržavljeno, razveljavil, zato se mora vrniti vse premoženje bivšim lastnikom. Nemški predpis LAG se pa ne more nanašati na osebe švicarske narodnosti. Vztrajal je pri svojem predlogu.

6. Prvi tožnik, druga tožnica in tretji tožnik, zastopani po pooblaščeni odvetnici, so v zadevi IV U 106/2016 vložili tožbo, v kateri so navedli, da notorno dejstvo, da je bilo Teharje koncentracijsko taborišče, kjer je umrl B.B., še ne pomeni, da je tudi umrl kot interniranec. Za mrtvega je bil razglašen 31. 8. 1945, po podatkih dela ''Koncentracijsko taborišče Teharje'' F.F. pa so zadnji interniranci zapustili Teharje 26. 8. 1945, torej v času svoje smrti ni mogel imeti položaja interniranca. Prav tako oba upravičenca nista bila nemške narodnosti, ne glede na to, da jima je bilo premoženje podržavljeno kot osebama nemške narodnosti, zlasti glede na druge podatke. Odločba je v tem delu vsaj neobrazložena. Pomembno je, da B.B. ni umrl kot interniranec, zato njegovi dediči niso imeli pravice dobiti odškodnine po LAG, da morajo po LAG vsi (oškodovanci, kot tudi njihovi dediči) izpolnjevati vse pogoje po LAG glede na njihove osebne lastnosti. Ker je bilo v postopku ugotovljeno, da oče druge tožnice, niti druga tožnica ne izpolnjujeta pogojev za pridobitev odškodnine od Nemčije, je druga tožnica upravičenka. Ker ji odločba tega ne priznava, je zato nezakonita. Enako velja za E.E., za katerega organ nedopustno sklepa, da je imel stalno prebivališče po 31. 12. 1952 v Nemčiji. Gre za dejstvo, ki ga je mogoče preveriti in ker se s potrditvijo tega ne razpolaga, je očitno, da to dejstvo ne drži in je njegovim dedičem pravica do denacionalizacije nezakonito odvzeta. Torej tudi ne drži, da je bil v relevantnem obdobju (ni jasno, katerem) edini še živeči potomec C.C. Pomembno je še, da za A.A. organ ni ugotavljal nobene izmed naveznih okoliščin glede upravičenja do odškodnine. Dejstvo je, da podatki o njenem življenju ne dajejo podlage za zaključek, da je bila upravičena do odškodnine. Ni imela stalnega prebivališča na območju Zvezne ustave ali v Zahodnem Berlinu, niti ni preminula kot vojni ujetnik ali interniranec ali v nadaljevanju vojnega ujetništva na prisilnem delu pod tujo oblastjo, da bi se pravica prenesla na njene dediče in bi se presojalo njihovo upravičenje do odškodnine. Predlagali so, da sodišče odpravi obe odločbi in odloči v sporu polne jurisdikcije, tako, da drugostopno odločbo odpravi, pritožbi ugodi in odločbo prve stopnje odpravi ter vrne organu v ponovno odločanje, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

7. Toženka je v zadevi poslala upravne spise, na tožbo ni odgovorila.

8. Stranka z interesom A. d.d. je v odgovoru na tožbo v zadevi IV U 106/2016 uvodoma opozoril sodišče na zadevo I U 1137/2016, prerekal navedbe v tožbi in predlagal zavrnitev tožbe. Ostale stranke z interesom odgovora na tožbo v danem roku niso podale.

K I. točki izreka:

9. Sodišče je sledilo predlogu prvega tožnika in stranke z interesom ter po 42. členu Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) združilo zadevi I U 1137/2016 in IV U 106/2016 v skupno obravnavanje in odločanje. V zadevah je namreč izpodbijan isti upravni akt, prvi tožnik pa kot tožnik nastopa samostojno v zadevi I U 1137/2016 in skupaj z drugo tožnico in tretjim tožnikom v zadevi IV U 106/2016, kjer vse zastopa pooblaščena odvetnica.

K II. točki izreka:

10. Tožbi sta utemeljeni.

11. Sodišče uvodoma ugotavlja, da gre v zadevi za ponovno odločanje po sodbi naslovnega sodišča, I U 915/2015 z dne 12. 4. 2016, s katero je naslovno sodišče ugodilo tožbi v tem upravnem sporu stranke z interesom A. d.d. in odpravilo odločbo Ministrstva za okolje in prostor, št. 4904-5872006/55 z dne 5. 6. 2015, in zadevo vrnilo istemu organu v ponovni postopek. Z navedeno odločbo je drugostopni organ na pritožbo druge tožnice odpravil dopolnilno odločbo prvostopnega organa, št. 339-9/2013-18 (13203) z dne 9. 6. 2014, in stranki z interesom A. d.d. naložil za zmanjšanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, danes parcele št. 62 in 63, k.o. ..., izplačilo odškodnine v obveznicah v skupni vrednosti 16.738,53 DEM. Po izdani sodbi, I U 951/2015 z dne 12. 4. 2016, je drugostopni organ ponovno odločal o pritožbi druge tožnice in zavrnil njeno pritožbo zoper prvostopno dopolnilno odločbo z dne 9. 3. 2014. S to odločbo je prvostopni organ zavrnil zahtevo vlagateljev za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanje vrednosti vrnjenih nepremičnin. Akt, s katerim je bilo odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi tožnikov in ki se lahko izpodbija v upravnem sporu, je po 2. členu ZUS-1 sedaj torej prvostopna dopolnilna odločba z dne 9. 3. 2014. Ker so tožniki svoji tožbi naperili zoper prvostopno dopolnilno odločbo z dne 9. 3. 2014, to pomeni, da sta tožbi skladni z določbami ZUS-1 in ju sodišče vsebinsko obravnava.

12. Kot že povedano, je prvostopni organ z izpodbijano dopolnilno odločbo zavrnil zahtevo vlagateljev - tožnikov za plačilo odškodnine zaradi zmanjšanja vrednosti navedenih vrnjenih nepremičnin. Iz obrazložitve te odločbe (ki je bila tudi izdana v ponovljenem postopku po sodbi, I U 292/2012 z dne 12. 3. 2013) izhaja, da je organ ugotovil, da je sin pok. upravičencev C.C. v obdobju od 29. 11. 1962 do 4. 7. 1993 prebival v Nemčiji, kar je v časovnem okviru iz LAG, iz odločbe Okrajnega sodišča v Slovenski Bistrici, 542/50-7 z dne 3. 4. 1951, v zadevi razglasitve za mrtvega, pa izhaja, da je bil pok. B.B. odpeljan v Šmarje, nato v Teharje in se pogreša od 10. 5. 1945, kot datum njegove smrti pa je bil določen ... 1950 (oziroma po podatkih izpiska iz matične knjige umrlih ... 1945- pripomba sod.), in zato zaključil, da je imel C.C. pravico dobiti odškodnino po LAG, zaradi česar je podan zavrnilni razlog po drugem odstavku 10. člena ZDen. Dodal je še, da drugi sin pok. lastnikov B.B. in A.A. D.D. zaradi smrti leta 1952 ni mogel izpolniti pogoja o pridobitvi stalnega prebivališča na območju Zvezne republike Nemčije ali Zahodnega Berlina, zato tega dejstva niti ni preverjal pri pristojnih organih.

13. Drugostopni organ je dopolnil obrazložitev prvostopnega organa in še navedel, da je bilo pok. A.A. premoženje (tudi) podržavljeno kot osebi nemške narodnosti (odločba Okrajne zaplembene komisije v Šmarju pri Jelšah, opr. št. 118-127 z dne 14. 11. 1945, uradno potrdilo NOO Šmarje pri Jelšah z dne 12. 11. 1945, odločba Upravne enote Šmarje pri Jelšah, št. 464-155/90-104/TA z dne 7. 1. 2000) na podlagi Odloka AVNOJ-a, da je po vojni pobegnila (bila pregnana), najprej živela v Zagrebu, nato je odšla v Švico, od koder se je zoper vrnila v Rogaško Slatino, kjer je tudi umrla (leta 1954). Organ je tako zaključil, da je šlo za podržavljenje premoženja osebe nemške narodnosti in bi tudi imenovana oziroma njeni dediči imeli pravico in možnost dobiti odškodnino od Nemčije.

14. Po presoji sodišča tožniki utemeljeno ugovarjajo, da za A.A. niso bile ugotovljene navezne okoliščine, ki bi, če bi bile izpolnjene, omogočale njej sami ali njenim dedičem uveljavljanje odškodnine po LAG, zlasti ker ni bila internirana in je živela na koncu v odvzeti hiši in umrla v Rogaški Slatini (leta 1954).

15. Iz četrtega odstavka par. 230 LAG namreč izhaja, da če je oškodovanec preminul kot vojni ujetnik ali interniranec v smislu Zakona o povratnikih ali kot v nadaljevanju vojnega ujetništva na prisilnem delu pod tujo oblastjo pridržana oseba, lahko uveljavljajo pregnansko škodo njegovi dediči, v kolikor ti zase pred 28. 12. 1991 izpolnjujejo predpostavke iz prvega do tretjega odstavka; v drugem odstavku pa je med drugim kot pogoj za uveljavljanje izgnanske škode določena pridobitev stalnega prebivališča na območju veljavnosti Zvezne ustave ali Zahodnega Berlina po 31. 12. 1952 in pred 1. 1. 1993, itd.. Tožniki tako nimajo prav, da morajo po LAG izpolnjevati vse pogoje tudi dediči, da lahko dobijo odškodnino, saj to iz citirane določbe nedvomno ne izhaja. Vendar pa iz odločbe organa druge stopnje ni jasno, kako in na kakšen način je prišel drugostopni organ do zaključka, da je bila A.A.pregnana po vojni, zlasti ob upoštevanju dejstva (ki med strankama ni sporno), da je A.A., po tem, ko naj bi bila pregnana, živela naprej v Zagrebu, torej na ozemlju takratne Jugoslavije - LRJ oziroma SFRJ in šele kasneje odšla v Švico in se nato vrnila v Rogaško Slatino, kjer je tudi umrla. Če pa ta navezna okoliščina (torej, da je bila pregnana ali internirana ali bila kot v nadaljevanju vojnega ujetništva na prisilnem delu pod tujo oblastjo pridržana oseba) ni ugotovljena, ni mogoče zaključiti, da bi sama oziroma zaradi njene smrti leta 1954 njeni dediči imeli pravico uveljavljanja odškodnine po LAG. Odločitev upravnega organa je tako, ker podatki spisa ne dajejo zanesljive podlage za tak zaključek, nezakonita in jo je treba že iz tega razloga odpraviti.

16. Sodišče se v nadaljevanju opredeljuje še do drugih tožbenih navedb tožnikov.

17. Za rešitev zadeve ni pravno relevantno, ali sta bila pok. lastnika - denacionalizacijska upravičenca švicarske narodnosti, temveč to, da sta bila državljana LRJ in LRS v času, ko jima je bilo premoženje podržavljeno (9. člen ZDen). Če temu ne bi bilo tako, potem ne bi bila upravičenca po ZDen. Kasnejša pridobitev švicarskega državljanstva A.A. tako za ugotavljanje upravičenja do denacionalizacije tudi ni pravno relevantna iz enakega razloga, lahko pa bi bila pomembna v smislu ugotavljanja izključitve A.A. iz denacionalizacije po drugem odstavku 10. člena ZDen (čeprav bi glede na vsebino Sporazuma med FLRJ in Švicarsko konfederacijo o odškodnini za švicarske interese v Jugoslaviji, ki so jih prizadeli ukrepi nacionalizacije, ekspropriacije in omejitev, Bern, 27. 9. 1948, Uradni list FLRJ, št. 16/49, kazalo, da A.A. ni bila upravičena do odškodnine po tem sporazumu). Prvi tožnik tudi ugovarja, da pokojna upravičenca nista bila nikoli pripadnika vojaške ali paravojaške organizacije vermachta oziroma niti nista mogla biti glede na svojo starost, s čimer (verjetno) izpodbija iz v odločbi o podržavljenju navedeno nemško narodnost za oba upravičenca in kar izpodbijajo tudi vsi tožniki v tožbi v zadevi IV U 106/2016, vendar tudi to ni pravno relevantno za reševanje zahtev po ZDen. Zakonitosti oziroma nezakonitosti aktov o podržavljenju (in ugotovitev, ki iz njih izhajajo) namreč ni mogoče izpodbijati v postopku denacionalizacije. Tako tudi sodna praksa. Dejstva, da je bil B.B. interniran in ki ga potrjujejo podatki spisa (izpisek iz matične knjige umrlih za B.B., odločba Oddelka za notranje zadeve Občine Šmarje pri Jelšah, št. 201-1/91-3/2-2 z dne 17. 2. 1993, uradno potrdilo NOO Šmarje pri Jelšah z dne 12. 11. 1945, da je B.B. umrl v Teharjih, torej v koncentracijskem taborišču), pa tudi ni mogoče izpodbiti s tem, da o njegovi internaciji ni bila izdana sodba oziroma, da je bil razglašen za mrtvega 31. 8. 1945, zadnji interniranci pa naj bi zapustili Teharje 26. 8. 1945. Pri določitvi datuma smrti v primeru razglasitev pogrešanca za mrtvega gre namreč za domnevo in ne za nesporno ugotovljeno dejstvo (prim. 82. - 96. člen Zakona o nepravdnem postopku). Stališče, da je B.B. šteti za interniranca, pa je zavzelo tudi že sodišče v sodbi, I U 915/2015 z dne 12. 4. 2016. Sodišče se pa strinja z naziranjem prvega tožnika, da LAG ni predpis EU, temveč nacionalni predpis Zvezne republike Nemčije, vendar pa ga organ ni uporabil pri svoji presoji, temveč je le ugotavljal, ali je oziroma ali bi določena oseba (v tem primeru pok. upravičenca B.B. in A.A.) imela pravico dobiti odškodnino od tuje države in sicer neposredno z razlago LAG. Tako tudi sodna praksa (odločba Ustavnega sodišča, št. Up-547/02, sodba Vrhovnega sodišča RS, X Ips 85/2013 z dne 27. 11. 2014, idr). Glede na že zgoraj navedeno razlago četrtega odstavka paragrafa 230 LAG pa se sodišče tudi ne strinja, da je druga tožnica upravičenka do denacionalizacije, ker ne njen oče (D.D., sin upravičencev) in ne sama ne izpolnjujeta pogojev po LAG za pridobitev odškodnine. Denacionalizacijska upravičenca sta B.B. in A.A., saj je bilo premoženje podržavljeno njima (9. člen ZDen) in se zato tudi pogoji za ugotavljanje upravičenja do denacionalizacije presojajo glede na njune navezne okoliščine. Ob že nesporno ugotovljenem dejstvu, da je C.C. (sin upravičencev) kot eden izmed dedičev po pok. B.B. imel možnost pridobiti odškodnino od Nemčije glede na 230. člen LAG, pa zato tudi ni pravno relevantno, ali je E.E. (sin upravičencev) to možnost imel ali ne.

18. Glede na povedano sodišče sodi, da je prvostopni organ zmotno oziroma nepopolno ugotovil dejansko stanje in posledično napačno uporabil materialno pravo, zaradi česar je sodišče tožbi v skladu z 2. in 4. točko prvega odstavka 64. člena ZUS-1 ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo prvostopnemu organu, da v zadevi ponovno odloči skladno z napotki sodišča. To torej pomeni, da mora prvostopni organ v zvezi z denacionalizacijsko upravičenko A.A. ugotoviti vse relevantne okoliščine glede na določbe LAG oziroma Sporazum med FLRJ in Švicarsko konfederacijo, Uradni list FLRJ, št. 16/49, in jih vse obrazložiti ter če bo prišel do zaključka, da upravičenka ni bila upravičena do uveljavljanja odškodnine od tuje države po drugem odstavku 10. člena ZDen, odločiti o zahtevi vlagateljev za odškodnino zaradi zmanjšanja vrednosti nepremičnin za njen solastni delež. Če pa bo prišel do zaključka, da je bila upravičena, pa zahtevo za njen solastni delež zavrniti. Hkrati pa mora ponovno obrazložiti tudi vsa ugotovljena dejstva in okoliščine, ki se nanašajo na pok. upravičenca B.B. in njegove dediče, v zvezi z drugim odstavkom 10. člena ZDen in odločiti (ponovno) tudi v tem delu, torej v delu, ki se nanaša na solastni delež nepremičnin pok. B.B. Obrazložitev odločbe mora namreč vedno obsegati vsa dejstva in okoliščine, ki so bile pomembne za odločitev v zadevi, kar v obravnavanem primeru, ko se odloča o zahtevi vlagateljev za odškodnino za zmanjšanje vrednosti podržavljenih nepremičnin, pomeni vsa ob upoštevanju relevantne materialnopravne podlage relevantna dejstva in okoliščine v zvezi z obema denacionalizacijskima upravičencema in njunimi dediči. 19. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka tožnikov temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na njegovi podlagi izdanega Pravilnika o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu (drugi odstavek 3. člena).