Jedro

V primeru nasprotujočih si izpovedb se mora sodišče odločiti, kateri izmed različnih izpovedi bo sledilo, svojo odločitev pa mora argumentirati tako, da je dokazna ocena sposobna pritožbenega preizkusa.

Priča ima pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, kakor tudi do povračila izgubljenega dobička. V obravnavanem primeru je priča povračilo stroškov izgubljenega zaslužka zahtevala pravočasno, takoj po zaslišanju.

Izrek

Pritožba proti sodbi se zavrne in se izpodbijana sodba sodišča prve stopnje potrdi.

Pritožbi proti sklepu se delno ugodi in se izpodbijani sklep spremeni tako, da se priči M. T., K. 64, Z., priznajo stroški postopka v znesku 1.250,00 EUR, ki jih mora priči povrniti tožeča stranka, v roku 8 dni, pod izvršbo.

V preostalem delu se pritožba zoper sklep zavrne in se izpodbijani sklep v tem delu potrdi.

Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: „Tožena stranka A. T. d.o.o., L. je dolžna plačati tožeči stranki znesek 6.209,31 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 27. 03. 2006 do plačila v roku 15 dni pod izvršbo in povrniti tožeči stranki stroške postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti do plačila, v roku 15 dni, pod izvršbo.“ Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna plačati toženi stranki pravdne stroške v znesku 871,32 EUR v 15 dneh od vročitve sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izteka tega roka dalje do plačila.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zahtevek priče M. T. iz Republike Hrvšake za priznanje stroškov izgube zaslužka za pristop na narok z dne 11. 02. 2010 zavrnilo.

Zoper sodbo je pravočasno pritožbo vložila tožeča stranka iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), torej zaradi bistvene kršitve določb postopka, zmotne uporabe materialnega prava in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku v celoti oziroma podrejeno, da vrne zadevo v novo sojenje sodišču prve stopnje, tožeči stranki pa naloži plačilo vseh pravdnih in pritožbenih stroškov skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka za prosto izpolnitev dalje do plačila.

Tožena stranka je na pritožbo odgovorila.

Zoper izpodbijani sklep je pritožbo vložila priča M. T. iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijani sklep razveljavi in izda sklep, s katerim bo priči priznalo priglašene stroške izgubljenega dobička ter povrnilo vse pritožbene stroške skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva izteka roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

O pritožbi zoper sodbo: Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo, ker je ugotovilo, da pogodba o oglaševanju, na podlagi katere je tožeča stranka od tožene stranke zahtevala plačilo spornih storitev oglaševanja, ni bila sklenjena.

Pritožnica v okviru pritožbenega razloga zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja graja dokazno oceno sodišča prve stopnje. Navaja, da je sodišče prve stopnje v celoti sledilo priči M. M., izpovedbi prič M. T. in B. K., pa je omenilo zgolj z enim stavkom in se do njunih izjav vsebinsko sploh ni opredelilo. Pritožbeno sodišče se z navedenim očitkom ne strinja. M. M. ter B. K. in M. T. so glede dejstva sklenitve pogodbe izpovedovali različno. M. M. je izpovedal, da pogodba o oglaševanju za 2.000.000,00 SIT ni bila sklenjena, pri čemer je podrobno pojasnil, zakaj tožena stranka ni bila v situaciji skleniti pogodbe o oglaševanju v navedeni vrednosti. Priči M. T. in B. K. pa sta izpovedali, da je bila pogodba o oglaševanju sklenjena ustno z M. M., v vrednosti dva milijona SIT. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do njune izpovedbe in obrazložilo, da njuni izpovedbi ni sledilo. V primeru nasprotujočih si izpovedb, se mora sodišče odločiti, kateri izmed različnih izpovedi bo sledilo, svojo odločitev pa mora argumentirati tako, da je dokazna ocena sposobna pritožbenega preizkusa. Pritožbeno sodišče ocenjuje, da je dokazno oceno v obravnavanem primeru mogoče preizkusiti.

Sodišče prve stopnje je v razlogih sodbe (na strani 4 in 5) v zadostni meri pojasnilo, zakaj je sledilo izpovedi priče M. M. ter ni verjelo B. K. in M. T., da je bila pogodba o oglaševanju za devet oglasov v znesku maksimalno 2.000.000,00 SIT sklenjena. Do takega zaključka je sodišče prve stopnje prišlo ob upoštevanju verodostojne izpovedi M. M., za katero je pojasnilo, zakaj ji verjame ter vseh drugih izvedenih dokazov, predvsem elektronskih sporočil med tožečo in toženo stranko, na podlagi katerih je sodišče prve stopnje zaključilo, da so med pravdnima strankama potekala pogajanja o sklenitvi pogodbe o oglaševanju, do sklenitve pogodbe pa ni prišlo. Sodišče prve stopnje je pojasnilo, da je verjelo M. M., da bi morala biti glede oglaševanja sklenjena posebna pogodba v pisni obliki ali pa vsaj s strani tožene stranke pisno potrjenim naročilom.

Ne držijo pritožbene navedbe, da sodišče zmotno dojema dejansko stanje, ker pojasnjuje, da naj bi bil kritičen trenutek sklenitve pogodbe 03. 11. 2004, glede na trditve tožeče stranke, da je izmenjavi elektronskih sporočil dne 03. 11. 2004 šele sledil sestanek, na katerem sta stranki sklenili ustni dogovor o oglaševanju. Sodišče prve stopnje je v zvezi z navedenimi elektronskimi sporočili v zadostni meri pojasnilo, da sporočila ne potrjujejo sklenjenega dogovora v vsebini, ki ga zatrjuje tožeča stranka, nadalje pa je pojasnilo, da ni sledilo izpovedi T. in K., da je bila pogodba sklenjena.

Tudi s pritožbenim sklicevanjem, da objava oglaševalskega gradiva, ki ga je tožeča stranka prejela od tožene stranke, že sama po sebi dokazuje sklenitev pogodbe o oglaševanju, pritožnica ne more uspeti. Pritožbeno sodišče soglaša z zaključkom sodišča prve stopnje, da objava fotografij avtomobilov brez dokaza, da je objavo naročila tožena stranka, ne dokazuje sklenitve pogodbe, ravno tako pa tudi ne izvršena kompenzacija medsebojnih obveznosti, glede na izpoved M., ki ji je sledilo sodišče prve stopnje, da je tožena stranka na kompenzacijo pristala, ker si ni mogla privoščiti slabe publicitete. Sodišče prve stopnje je obravnavalo trditve obeh pravdnih strank ter po izpeljavi celotnega dokaznega postopka podalo dokazno oceno, ki po oceni pritožbenega sodišča vsebinsko dovolj prepričljiva ter vestna, skrbna in analitično sintetična, torej v skladu z 8. členom ZPP. Pritožbeno sodišče dokazno oceno sodišča prve stopnje glede vprašanja sklenitve pogodbe v celoti sprejema.

Ker tožeča stranka ni dokazala, da bi bila ustna pogodba o oglaševanju sklenjena in da sta stranki dosegli sporazum o bistvenih sestavinah oglaševalske pogodbe (objavi devetih oglasov za avtomobile znamke Maseratti v vrednosti 2.000.000,00 SIT), je pritožbeno sklicevanje na določila 15. in 28. člena OZ brezpredmetno in je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna.

Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da sodba nima razlogov o odločilnih dejstvih, ker sodišče ni navedlo razlogov, zakaj je verjelo M. M. ter ni verjelo B. K. in M. T.. Že iz zgoraj navedenega izhaja, da so po oceni pritožbenega sodišča razlogi izpodbijane sodbe v tej smeri zadostni.

Ker so pritožbene navedbe neutemeljene, sodišče prve stopnje pa tudi ni zagrešilo nobene izmed kršitev, na katere je treba paziti po uradni dolžnosti (2. odstavek 350. člena ZPP), je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

Tožeča stranka sama nosi svoje pritožbene stroške, ker s pritožbo ni uspela. Tožena stranka je na pritožbo odgovorila, vendar pa vsebina odgovora na pritožbo ni vplivala na odločitev o utemeljenosti pritožbe, zato stroški odgovora za pritožbo niso bili potrebni in jih pritožbeno sodišče ni priznalo (154. člen ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP in 1. odstavkom 155. člena ZPP).

O pritožbi zoper sklep: Pritožba zoper sklep je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je na naroku 11. 02. 2010 zaslišalo pričo M. T., Republika Hrvaška, ki je po končanem pričanju priglasila potne stroške ter strošek izgubljenega zaslužka v višini 1.250,00 EUR, z vlogo z dne 14. 04. 2010 pa je zahtevala še izgubljeni zaslužek za dan 14. 04. 2010 1.250 EUR in potne stroške v znesku 96,49 EUR, ker je morala zaradi dostave prevodov na sodišču zaprositi za kopije listin in zato priti v Ljubljano, 0,80 EUR za stroške kopij in 240,00 EUR stroškov prevoda.

Sodišče prve stopnje je zahtevek za priznanje stroškov zaslužka zaradi pristopa na narok dne 11. 02. 2010 zavrnilo, ker iz dopisa delodajalca ne izhaja, da bi delodajalec priči nadomestilo plače za udeležbo na zaslišanju dejansko izplačal. V obrazložitvi je glede ostalih stroškov, ki jih je priča v povezavi z izgubljenim dobičkom uveljavljala z dopisom z dne 14. 04. 2010, ugotovilo, da za njihovo priznanje ni podlage v določbah ZPP in Pravilniku o povrnitvi stroškov v pravdnem postopku (Ur. l. RS št. 15/2003, v nadaljevanju Pravilnik).

Pravilne so pritožbene navedbe, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Priča ima pravico do povračila potnih stroškov in stroškov za prehrano in prenočišče, kakor tudi do povračila izgubljenega dobička (1. odstavek 242. člena ZPP). V obravnavanem primeru je priča povračilo stroškov izgubljenega zaslužka zahtevala pravočasno, takoj po zaslišanju (2. odstavek citiranega člena).

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da iz predložene plačilne liste delodajalca za februar 2010 izhaja, da je delodajalec priči odtegnil izplačilo za en dan v višini 1250,00 EUR, kar izhaja tudi iz dopisa delodajalca z dne 9. marca 2010 (C1). S tem je priča dokazala, da je utrpela zaradi prihoda na sodišče dne 11. 02. 2010 izgubo zaslužka v višini dnevne plače 1.250,00 EUR.

Materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da je glede na določila 13. člena Pravilnika do povračila stroškov izgubljenega dobička upravičen delodajalec in ne priča, se v obravnavanem primeru izkaže za nepravilno, saj delodajalec nadomestila plače priči ni izplačal, temveč ji je znesek dnevnega zaslužka odtegnil od plače. Priča M. T. je glede na navedeno upravičena do povračila stroškov izgubljenega zaslužka, zato je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v tem delu spremenilo in zahtevku priče za povrnitev stroškov izgubljenega zaslužka dne 11. 02. 2010 ugodilo (3. točka 1.odstavka 365. člena ZPP).

V preostalem delu pa je pritožba zoper sklep neutemeljena, saj je odločitev sodišča prve stopnje, da za priznanje nadaljnjih stroškov, navedenih v vlogi z dne 14. 04. 2010, ki naj bi priči nastali v zvezi z uveljavljanjem povračila stroškov za pričevanje na naroku dne 11. 02. 2010, ni podlage, materialnopravno pravilna. Priča je upravičena le do povračila tistih stroškov, ki so izčrpno našteti v 1. odstavku 242. člena ZPP, torej le do povračila potnih stroškov, stroškov za prehrano in prenočišče in do povračila izgubljenega zaslužka zaradi vabila na zaslišanje. Priča je z vlogo z dne 14. 04. 2010 uveljavljala stroške prevodov, fotokopij in dodatnih stroškov prihoda na sodišče zaradi vpogleda v spis, do katerih pa glede na z zakonom določeno omejitev povračila stroškov ni upravičena. Glede na navedeno je pritožbeno sodišče izpodbijani sklep v preostalem delu potrdilo (2. odstavek 1. odstavka 365. člena ZPP).

Ker je priča s pritožbo uspela le v manjšem delu, sama nosi svoje pritožbene stroške (2. odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).