Jedro

Zaradi zavrnitve tožnikovega predloga za izločitev izvedenca bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj po obrazloženem navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1.Z v uvodu navedeno sodbo je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbeni zahtevek, da je toženka dolžna v roku 15 dni tožniku plačati 21.613,00 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od izdaje sodbe ter mu v istem roku povrniti pravdne stroške, v primeru zamude s pripadki.

2.Zoper takšno odločitev se pravočasno po pooblaščencu pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Sodišče prve stopnje naj bi odločitev oprlo na pomanjkljivo in selektivno ugotovljena dejstva, spregledalo ključne dokaze in napačno uporabilo pravila o nepogodbeni odškodninski odgovornosti. Tožniku je z nezakonitim postopanjem odvzelo možnost obravnavanja pred sodiščem, izpodbijana sodba pa je hkrati obremenjena s takšnimi pomanjkljivostmi, da se ne da preizkusiti. Kršilo je tožnikovo pravico do izjave, ker je na naroku 11. 9. 2024 zavrnilo njegov predlog, da se izvedencu predoči Splošni operativni postopek za registracijo psov, mačk in belih dihurjev (v nadaljevanju SOP za čipiranje). Svojo odločitev je utemeljilo s prekluzijo, vendar namen tožnika ni bilo vlaganje novega dokaza, temveč soočenje izvedenca z vsebino normativnega akta stroke, ki bi ga kot strokovnjak moral poznati. S tem bi se preverila njegova verodostojnost in strokovnost. Ker je prvostopenjsko sodišče to preprečilo, je tožniku odvzelo možnost, da dokaže pristranskost in nestrokovnost izvedenca, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijane sodbe. Svojo odločitev je v celoti oprlo na mnenje izvedenca A. A., glede katerega obstaja utemeljen dvom v nepristranskost. Imenovani je sprva neresnično izjavil sodišču, da ni poslovno sodeloval s toženko in da nima ne prijateljskega ne poslovnega odnosa z B. B.. Ob zaslišanju pa je po neposrednem vprašanju priznal, da je do poslovnega sodelovanja med njima prišlo. Sodišče je to ključno protislovje v obrazložitvi sodbe popolnoma spregledalo. Izvedenec je tudi zavestno zamolčal ključni dokument. V pisnem mnenju je na vprašanje o pravilih postopanja pri čipiranju navedel zgolj, da je veterinar dolžan ravnati v skladu s Pravilnikom o označevanju in registraciji hišnih živali, ni pa omenil obstoja SOP za čipiranje, čeprav se je pri cepljenju obširno skliceval na SOP za cepljenje psov in mačk iz leta 2001 (v nadaljevanju SOP za cepljenje), ki je objavljen na isti spletni strani Veterinarske zbornice Slovenije. Na zaslišanju je celo trdil, da se ne spomni, da bi se ukvarjal s SOP za čipiranje, takšno selektivno prikazovanje pravil stroke pa kaže na očitno pristranskost z namenom prikrojitve mnenja v korist toženke.

2.Sodišče prve stopnje je odločitev oprlo na napačno predpostavko, da je toženka opravila zgolj cepljenje ter je selektivno povzelo le tiste dele izpovedb, ki so podpirali njegovo odločitev. Spregledalo je, da je toženka dne 12. 9. 2020 opravila dvojno storitev, in sicer cepljenje in čipiranje z registracijo psa. Posledično je uporabilo napačna strokovna merila (zastarel SOP za cepljenje iz leta 2001), namesto veljavnega in strožjega SOP za čipiranje iz leta 2017, ki v 9. alineji 1. točke izrecno nalaga klinične preiskave za potrditev ali ovržbo suma prisotnosti bolezni. Spregledalo je tudi protislovje v izpovedi ključne toženkine priče, C. C.. Medtem ko je B. B. trdil, da stetoskopa ni uporabil, ker avskultacija ni bila naročena, je njegova asistentka na zaslišanju potrdila nasprotno. Na vprašanje, kako je B. B. preveril predihanost, je odgovorila, da je kužke poslušal s stetoskopom in da ga je prislonil na prsni koš. Dejstvo, da je veterinar stetoskop že imel na prsnem košu mladiča, pa ni preveril še delovanja srca, kaže na izjemno neskrbno ravnanje. Sodišče je to ključno izjavo v obrazložitvi sodbe v celoti izpustilo. Zmotno je presodilo tudi, da toženka tožniku odškodninsko ne odgovarja, ker med njima ni bilo neposrednega pogodbenega razmerja. Sodna praksa (VSRS sodba II Ips 285/2008) priznava, da lahko strokovnjak odškodninsko odgovarja tudi tretji osebi, če je ta predvidljiv naslovnik njegove storitve. Toženka je vedela, da so mladiči namenjeni prodaji, zato bi se morala zavedati, da se bodo bodoči kupci zanesli na uradne dokumente, ki jih izda. Njena odgovornost je zato presega golo pogodbeno razmerje z vzrediteljem. Toženka je kršila skrbnost dobrega strokovnjaka, ki terja, da ravna v skladu z najnovejšimi dognanji stroke. Sodišče je nekritično sprejelo stališče toženke, da je ravnala po 20 let starih smernicah. Stanje stroke se je do leta 2020 bistveno spremenilo, kar dokazujejo novejše smernice za čipiranje (2017), praksa Veterinarske fakultete in mnenje Veterinarske zbornice Slovenije, ki je ravnanje toženca opredelila kot strokovno malomarnost. Tudi sodna praksa poudarja, da mora veterinar ravnati s povečano skrbnostjo in da odstopanje od uveljavljenih standardov predstavlja podlago za odškodninsko odgovornost (VSL sodba II Cp 541/2016). Glede na navedeno tožnik sodišču druge stopnje predlaga, da njegovi pritožbi ugodi, sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo temu sodišču vrne v novo sojenje. Stroškov ne priglaša.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.V skladu s 350. členom ZPP preizkusi sodišče druge stopnje sodbo sodišča prve stopnje v mejah pritožbenih razlogov, pri čemer po uradni dolžnosti pazi na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava.

5.Sodba sodišča prve stopnje ter pred tem sodiščem izveden postopek nista obremenjena z nobeno od uradoma upoštevnih procesnih kršitev. Izpodbijana sodba ima izčrpne, razumne, skladne ter logično preverljive razloge o vseh pravno odločilnih dejstvih in jo je mogoče formalno preizkusiti kot skladno razumljivo celoto. Toženka, ki niti ne pojasni argumentirano, zakaj prvostopenjske sodbe ni mogoče preizkusiti, se na bistveno kršitev določb postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP sklicuje neutemeljeno. Pritožbene navedbe o neizvedbi po toženki predlaganih dokazov ter posledično pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju pa ne predstavljajo katerega od zakonskih dejanskih stanov že zgoraj citirane absolutne bistvene kršitve določb postopka. V spodnji obrazložitvi bodo zato obravnavane v okviru procesne kršitve relativne narave iz prvega odstavka 339. člena ZPP ter pritožbenega razloga zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja, kamor vsebinsko sodijo.

6.Neutemeljeno se tožnik sklicuje tudi na kršitev pravice do izjave po 8. točki drugega odstavka 339. člena ZPP. Pravica stranke, da predlaga dokaze, je sicer eden od elementov pravice do izjave v postopku, ki je vsebovana že v 22. členu Ustave RS (v nadaljevanju URS), konkretizirana pa v 5. členu ZPP. Iz te pravice za sodišče izhaja obveznost, da dokazne predloge strank pretehta in izvede predlagane dokaze, če se nanašajo na dejstva, ki so v sporu pravno pomembna. Ob načelni obveznosti sodišča, da predlagane dokaze izvede, pa obstaja vrsta upravičenih razlogov za zavrnitev dokaznih predlogov. Eden izmed teh je tudi nastop prekluzije pri navajanju novih dejstev in predlaganju novih dokazov skladno z 286. členom ZPP. Odločitev, da se dokaz z listino, iz katere izhaja SOP za čipiranje (priloga A31), ne izvede, ker je bila le-ta s pripravljalno vlogo z dne 21. 5. 2024 predložena po prvem naroku za glavno obravnavo in bi po že pridobljeni pisni ekspertizi izvedenca veterinarske stroke A. A. bistveno zavlekla predmetni postopek, je sodišče prve stopnje uprlo prav na citirano določbo. Izpostaviti pa velja, da tožnik v pritožbi niti ne prereka prvostopenjskih razlogov v 20. točki obrazložitve, da bi listine v prilogi A28 do A31 lahko predložil do konca prvega naroka za glavno obravnavo 16. 6. 2023, saj gre za dokaze, ki izhajajo iz njegove sfere in za katere sam priznava, da je z njimi razpolagal že pred vložitvijo tožbe. Ni mogoče slediti niti tožnikovim pritožbenim navedbam, da je s sklicevanjem na SOP za čipiranje hotel ovreči strokovnost in verodostojnost že zgoraj imenovanega izvedenca veterinarske stroke. V pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2024, h kateri je bil priložen SOP za čipiranje, se je namreč skliceval zgolj na pomanjkljivost izvedenskega mnenja, ker v le-tem ni bilo obravnavano vprašanje, v kakšnem obsegu je skladno s SOP za čipiranje potrebno opraviti pregled psa pred čipiranjem. Sodišče druge stopnje pa ob tem ne more mimo dejstva, da je tožnik v predmetnem postopku pravočasno zatrjeval le, da je toženka odškodninsko odgovorna, ker veterinar B. B. zanjo ni pravilno opravil pregleda psa Lorda pred cepljenjem ter da je bil tožnik glede na opravljeno cepljenje prepričan, da je kupil klinično zdravega psa. Tožnik je sicer že v tožbi navajal, da je toženka psa Lorda tudi čipirala in to med pravdnima strankama niti ni sporno, vendar pa pred vložitvijo pripravljalne vloge z dne 21. 5. 2024 ni postavil nobenih trditev o tem, da bi bil veterinar tudi pred čipiranjem psa dolžan opraviti avskultacijo njegovega srca (poslušanje srca s stetoskopom) ter da je prepričanje o tem, da kupuje zdravega psa, gradil na dejstvu, da je bil pes čipiran. Ob uporabi pravila o povezanosti trditvenega in dokaznega bremena (212. člen ZPP) v zvezi s 286. členom ZPP se sodišče prve stopnje, skladno z razpravnim načelom vezano na procesno gradivo pravdnih strank (prvi odstavek 7. člena ZPP), zato ni bilo dolžno ukvarjati s tem vprašanjem in v tej smeri izvajati dokaznega postopka z izvedencem veterinarske stroke. Temu izvedencu s sklepom, s katerim je bil postavljen (list. št. 134), tudi ni bilo naloženo, da pojasni, v kakšnem obsegu je potrebno psa pregledati pred čipiranjem. Dolžan je bil namreč pojasniti le, ali je veterinar B. B. pri cepljenju psa Lorda 12. 9. 2020 ravnal v skladu s pravili veterinarske stroke za izvedbo cepljenja, kar je izvedenec izčrpno in strokovno prepričljivo tudi storil.

7.Tudi v kolikor bi sledili navedbam tožnika v njegovi pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2024, da pred prejemom pisnega izvedenskega mnenja veterinarske stroke ni bil seznanjen z obstojem SOP za čipiranje, pa ni mogoče prezreti, da je v SOP za čipiranje obseg pregleda pred čipiranjem psa predviden v enakem obsegu, kot pregled psa pred cepljenjem po SOP za cepljenje. V zvezi s slednjim pa je izvedenec A. A. že pojasnil, da avskultacije srca ne zahteva. V nasprotju s pravili logičnega sklepanja bi tudi bilo, v kolikor bi se za potrebe čipiranja zahteval obsežnejši pregled psa, kot je po strokovnih smernicah veterinarske stroke predpisan za potrebe cepljenja. V pripravljalni vlogi z dne 21. 5. 2024 je tožnik celo sam navedel, da je po vpogledu v bazo Javne agencije RS za zadavila in medicinske pripomočke (ki vodi tudi evidenco veterinarskih zdravil) ugotovil, da mikročip ni medicinski izdelek, temveč gre za popolnoma nenevaren in neškodljiv izdelek, katerega uporaba nima nobenih posledic in nobenih kontraindikacij, čemur lahko sodišče druge stopnje le pritrjuje. Ker sodišče prve stopnje ni dopustilo dokaza z vpogledom v SOP za čipiranje v prilogi A31 ter od izvedenca zahtevalo, da se opredeli o tem, ali je bila pred čipiranjem potrebna avskultacija srca pri psu Lordu, bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, ki bi se odražala v pomanjkljivo ugotovljenem dejanskem stanju, ni podana. Še manj pa je zaradi neizvedbe tega dokaza prizadeta pravica tožnika do obravnavanja, na katero se sklicuje pritožba.

8.Utemeljeno je sodišče prve stopnje zavrnilo tudi predlog tožnika za izločitev izvedenca veterinarske stroke A. A.. V izpodbijani sodbi tehtno izpostavlja, da je tožnik izločitev imenovanega izvedenca po 6. točki 70. člena ZPP in pritegnitev drugega izvedenca veterinarske stroke na (zadnji) glavni obravnavi dne 11. 9. 2024 predlagal šele po tem, ko je s sklepom P 18/2022 z 12. 12. 2023 postavljeni izvedenec A. A. že izdelal pisno ekspertizo, tožnik pa se je s pripravljalno vlogo z dne 21. 5. 2024 že pravočasno opredelil o njej, in sicer brez uveljavljanja izločitvenih razlogov. Kot pravilno navaja že sodišče prve stopnje, je tožnik šele na zadnji glavni obravnavi, kjer je bilo predvideno zaslišanje izvedenca zaradi tožnikovih pripomb na njegovo pisno izvedensko mnenje, navajal, da je zaradi sodelovanja izvedenca ter B. B. pri raziskavi ter pripravi gradiva za simpozij v zvezi z raziskovalnim delom Hemoragična kap pri šimpanzih leta 2008 podan izločitveni razlog po 6. točki 70. člena ZPP (okoliščine, ki zbujajo dvom v nepristranskost izvedenca). Pravilno pa je stališče sodišča prve stopnje, da se je tožnik na izločitev izvedenca A. A. skliceval prepozno. Če stranka izve za razlog izločitve šele po tem, ko izvedenec že opravi izvedensko delo in zaradi tega ugovarja zoper njegovo ekspertizo, sodišče ravna, kakor da bi bila izločitev izvedenca zahtevana, preden je izvedenec opravil svoje delo (šesti odstavek 247. člena ZPP). Drži, kot je izpostavljeno v 31. točki prvostopenjske obrazložitve, da stranka, ki zahteva izločitev, nosi trditveno in dokazno breme za pravočasnost zahteve (drugi odstavek 247. člena ZPP) in za navedbo okoliščin, na katere opira svojo zahtevo (tretji odstavek 247. člena ZPP). Pravočasnost zahteve za izločitev zakon veže na subjektivne in objektivne trenutke. Stranka mora po drugem odstavku 247. člena ZPP zahtevati izločitev izvedenca takoj, ko izve, da je podan razlog izločitve (subjektivni trenutek), vendar mora to storiti najkasneje v ugovoru zoper izvedensko mnenje (objektivni trenutek). Če stranka ugovarja ekspertizi in pri tem ne zahteva izločitve izvedenca, kot je storil tudi tožnik v obravnavanem primeru, izločitve kasneje ne more zahtevati, četudi za izločitveni razlog izve šele pozneje.

9.Sodišče prve stopnje je pravilno ocenilo, da niso podane okoliščine, ki bi vzbujale dvom v izvedenčevo nepristranskost, četudi je izvedenec po telefonskem pogovoru z razpravljajočo sodnico, kar mu je slednja na naroku za glavno obravnavno 11. 9. 2024 tudi predočila, najprej navajal, da ni poslovno sodeloval s toženko in z B. B. ni imel ne poslovnega ne prijateljskega odnosa. Izvedenec A. A. je namreč na že zgoraj navedenem naroku nato prepričljivo pojasnil, da je bilo sodelovanje z B. B. v okviru znanstveno raziskovalnega dela v letu 2008

9.izključno poslovno, pri čemer nista navezala kakršnegakoli prijateljskega stika in se tudi nista družila. Po koncu raziskovalnega dela obeh inštitucij je tudi profesionalno sodelovanje ugasnilo in zgoraj imenovana za tem nista imela nobenih poslovnih ali osebnih stikov. A. A. se niti ni udeležil konference, kjer so bili predstavljeni izsledki raziskave. Tudi sicer je pojasnil, da je veterinarska stroka relativno majhna in se s številnimi veterinarji poslovno sreča, ker je veterinarskih patologov malo, Veterinarska fakulteta pa je na tem področju centralna inštitucija. Sodišče druge stopnje ob tem dodaja še, da je toženka ter s tem tudi njen zakoniti zastopnik B. B. v veterinarskih krogih gotovo vsakomur poznana, saj gre za edino veterino v državi, ki je pristojna za oskrbo bolnih ali ranjenih prostoživečih živali ter njim nudi zatočišče. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje izvedensko mnenje veterinarske stroke upravičeno sprejelo kot objektivno in nepristransko, temelječe zgolj na pravilih znanosti in stroke. Trditve tožnika, da je izvedenec A. A. pravila stroke prikazal selektivno v korist toženke (namerno zamolčanje SOP za čipiranje), zato ne vzdržijo kritične presoje. Zaradi zavrnitve tožnikovega predloga za izločitev izvedenca bistvena kršitev določb postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP ni podana, saj po obrazloženem navedeno ni vplivalo na pravilnost in zakonitost prvostopenjske sodbe.

10.Tožnik, kot zdajšnji lastnik psa Lorda, je v razmerju do toženke tretja oseba, ki v zvezi s cepljenjem omenjenega psa 12. 9. 2020 s toženko ni bil v pogodbenem razmerju. Glede na navedeno je sodišče prve stopnje vprašanje odškodninske odgovornosti toženke za tožniku nastalo premoženjsko škodo v nasprotju s prepričanjem pritožbe lahko presojalo kvečjemu ob uporabi pravil o splošni odškodninski odgovornosti (131. člen Obligacijskega zakonika - v nadaljevanju OZ). V danih okoliščinah primera, ki niti niso pritožbene sporne, pa je glede na izčrpne ter strokovno prepričljive zaključke izvedenca pravilno presodilo, da toženka, ker pred cepljenjem pri psu Lordu ni opravila avskultacije srca, ni ravnala v nasprotju s pravili veterinarske stroke ter navodili proizvajalca cepiva. Tožnik neutemeljeno izpostavlja protislovja izpovedi toženkine asistentke, priče C. C., ki je bila prisotna pri pregledu psa Lorda (in tudi drugih psov iz legla) pred cepljenjem. Najprej je potrebno pripomniti, da B. B. ob svojem zaslišanju ni izpovedal o tem, da stetoskopa sploh naj ne bi uporabil, kot navaja pritožba, temveč zgolj, da pri psu Lordu pred cepljenjem ni opravil avskultacije srca (poslušanje srca s stetoskopom), kar je edino relevantno. To dejstvo med pravdnima strankam že v postopku na prvi stopnji ni bilo sporno in ga je toženka zatrjevala tudi sama. S to okoliščino pa ni v navzkrižju izpoved priče C. C., da je B. B. predihanost vseh pasjih mladičkov, tudi psa Lorda, preveril tako, da jih je poslušal s stetoskopom, ki ga je prislonil na prsni koš. V predmetnem postopku je bilo tako potrebno ugotoviti le še, ali je bil B. B. pred cepljenjem psa Lorda 12. 9. 2020 dolžan avskultirati njegovo srce oziroma ali je opravil pregled tega psička pred cepljenjem v skladu z veljavnimi smernicami veterinarske stroke ter navodili proizvajalca cepiva. Na ta vprašanja pa je sodišče prve stopnje odgovorilo pravilno, opirajoč se pri tem na izvedensko mnenje A. A. z dopolnitvijo ter upoštevaje tudi vse preostale izvedene dokaze, vse skladno s procesnim navodilom iz 8. člena ZPP.

11.Po stališču izvedenca je dolžnost veterinarja, da pri vseh cepljenjih upošteva navodila proizvajalca cepiv ter pravila stroke in po postopku, opravljenem skladno s temi navodili in pravili, nato odloči, ali bo psa cepil. Pravilen pa je zaključek sodišča prve stopnje, da je veterinar B. B. ob cepljenju psa Lorda ravnal skladno z navedenim. Pritožba niti ne prereka prvostopenjskih, na strokovni ekspertizi veterinarske stroke temelječih zaključkov, da v navodilu za uporabo cepiva (priloga A4), s katerim je bil 12. 9. 2020 cepljen tudi pes Lord, nikjer ni navedeno, da bi bilo psom pred cepljenjem potrebno avskultirati srce, dolžnost avskultacije srca pred celjenjem pa ne izhaja niti iz SOP za cepljenje iz leta 2001, sprejetega na strokovnem srečanju. Neutemeljeni so ob tem očitki pritožbe, da je sodišče prve stopnje svojo odločitev oprlo na zastarele smernice. SOP za cepljenje iz leta 2001 je po stališču izvedenca v veterinarski stroki namreč še zmeraj v veljavi in so te strokovne smernice še zmeraj objavljene na spletni strani Veterinarske zbornice Slovenije, kar navaja tudi pritožba sama. Zgolj okoliščina, da na Veterinarski fakulteti novejše generacije učijo, da je pred cepljenjem potrebno opraviti tudi avskultacijo srca, še ne pomeni, da je to pravilo sprejeto kot obvezujoča strokovna smernica veterinarske stroke. V zvezi s tem ni mogoče spregledati pojasnila izvedenca na 26. in 30. strani pisnega izvedenskega mnenja, da so bile po strokovnih priporočilih Veterinarske zbornice Slovenije z dne 27. 3. 2024 priporočila glede pregleda psa pred cepljenjem v septembru 2020 enaka tistim, ki so bila sprejeta na strokovnem srečanju leta 2001 in se niso spremenila, pri čemer imajo ta pravila status standardnega operativnega postopka (SOP). Skladno z le-temi pa je pri vseh živalih pred cepljenjem potrebno opraviti standardni klinični pregled, s katerim se izključi prisotnost bolezni, ki bi lahko povzročile nezadosten imunski odziv in s tem preprečile popolno zaščito živali pred cempnimi boleznimi. Povedano drugače je pregled pred cepljenjem ciljno usmerjen v ugotavljanje pri živalih prisotnih konktraindikacij za cepljenje. V tem pomenu se tudi v navodilih proizvajalca cepiva navaja, da se "cepijo samo zdrave živali." Avskultacijo srca bi moral veterinar pred cepljenjem živali opraviti le, v kolikor bi pri njej zaznal bolezenske znake, na podlagi katerih bi bilo mogoče sumiti na prisotnost srčne napake. O takšnem protokolu postopanja pred cepljenjem so izpovedali tudi v predmetnem postopku zaslišani veterinarji, in sicer B. B. kot zakoniti zastopnik toženke ter Č. Č. in D. D. kot priči.

12.Izvedenec A. A. je se opredelil tudi do e-dopisa Klinike za male živali pri Veterinarski fakulteti z dne 21. 6. 2023 (priloga A27). Najprej je pojasnil, da mednarodne smernice Svetovnega združenja veterinarjev za male Živali (WSAVA) iz leta 2016, ki jih je izpostavljal tožnik, niso obvezujoče, temveč gre zgolj za priporočila, ki naj bi jih upoštevala nacionalna združenja veterinarjev za male živali in veterinarske prakse po svetu. Poudaril je, da na Kliniki za male živali Veterinarske fakultete, ki kot veterinarska organizacija na ravni kinike, glede standardov zdravljenja tudi ni povsem primerljiva z običajno veterinarsko ambulanto, v skladu s temi smernicami sicer res učijo študente, da je pred cepljenjem potrebno opraviti klinični pregled živali, da se ugotovi, ali je žival zdrava. Strinja se sicer s tem, da je za to potreben klinični pregled (srca in pljuč), ne strinja pa se s poenostavljeno trditvijo, da se lahko cepi samo zdrave živali. V obravnavanem primeru ni pritožbeno sporno, da srčna napaka PDA ne prestavlja kontraindikacije za cepljenje, ki ga je B. B. 12. 9. 2020 opravil pri psu Lordu, slednji pa ob pregledu pred cepljenem6 skladno s SOP za cepljenje7, enako kot tudi vsi drugi mladiči iz legla8 ni kazal nobenih bolezenskih znakov, ki bi dali sumiti na srčno napako in bi zahtevali nadaljnjo diagnostiko. Glede na navedeno in ob tem, ko je pojavnost prirojene srčne napake pri pasmi bavarski barvar tudi sicer izredno redka, je pravilna prvostopenjska pravna presoja, da veterinar B. B., ker v danih okoliščinah pred cepljenjem psa Lorda ni avskultiral njegovega srca, ni ravnal v nasprotju s standardom dolžne profesionalne skrbnosti (drugi odstavek 6. člena OZ). Enako je zaključil tudi izvedenec A. A.. Tak zaključek pa vzdrži kot pravilen tudi, v kolikor bi izhajali iz SOP za čipiranje iz leta 2016 (priloga A31). Ta namreč pred čipiranjem živali predpisuje vsebinsko povsem enak postopek kot SOP za celjenje iz leta 2001, po katerem pa se po stališču izvedenca avskultacija srca zahteva le, v kolikor žival kaže kakšne bolezenske znake, kar pa v obravnavani zadevi nesporno ni bil primer. Konkluzije, da je bilo cepljenje psa Lorda 12. 9. 2020 pri toženki izvedeno pravilno in strokovno, pa ne more ovreči niti mnenje Strokovne komisije Veterinarske zbornice Slovenije z dne 30. 12. 2002 (priloga A12), v katerem je navedeno, da je veterinar B. B. (enako kot tudi veterinar Č. Č. in D. D., ki sta psa Lorda cepila kasneje) ravnal strokovno malomarno. Kot pravilno pojasnjuje že sodišče prve stopnje v 97. točki obrazložitve, so za presojo vprašanja ravnanja B. B. v skladu s standardi veterinarske stroke ključni predvsem pred sodiščem neposredno izvedeni dokazi. Tem je v okviru dokaznega vrednotenja po 8. členu ZPP upravičeno pripisalo večjo dokazno težo, kot po intervenciji tožnika pri Strokovni komisiji Veterinarske zbornice Slovenije izdanemu mnenju. To velja sploh, ko je tudi izvedenec A. A. v okviru dopolnitve izvedenskega mnenja na naroku za glavno obravnavo 11. 9. 2024 izrecno pojasnil, da ne vidi osnove za tako enoznačno in strogo stališče strokovne komisije o tako malomarnem ravnanju veterinarjev. Pri tem je še posebej poudaril, da za takšne zaključke v njihovem SOP (za cepljenje) ne vidi osnove in gre za veliko razhajanje med veljavnimi standardi veterinarske stroke ter stališčem komisije. Izrecno pa je dodal celo, da če bi bila avskultacija srca pred celjenjem živali res tako obvezna, da so veterinarji v danem primeru ravnali skrajno ali zelo malomarno, bi po njegovi oceni obveznost avskultacije v SOP (za cepljenje) tudi morala biti zajeta kot posebna alineja.

13.Odškodninske odgovornosti toženke pritožnik ne more utemeljit niti z navedbami, da se je kot kupec zanesel na s strani veterinarja izdane uradne dokumente. Tožnik je zatrjeval, da je bil prepričan, da kupuje zdravega psa, vsaj do tiste mere, ki jo je mogoče ugotoviti s kliničnim pregledom pred cepljenjem. Že zgoraj je obrazloženo, da po pravilih stroke ter navodilih proizvajalca cepiva v okoliščinah obravnavanega primera v okviru standardnega kliničnega pregleda pred cepljenjem ni bilo potrebno opraviti avskultacije srca pri psu Lordu. Izvedenec A. A. pa je tudi izrecno zaključil, da dejstvo, da je bavarski barvar cepljen (npr. proti kužnim boleznim), nikakor ne pomeni, da je tudi zdrav in sposoben za delo lovskega psa ter da nima okvare, ki bi mu to preprečevala. Dokazilo, da je pes cepljen, z vidika veterinarske stroke pomeni izključno to, da mu je bilo aplicirano cepivo proti kužni(m) bolezni(m), z namenom, da bo pri njem prišlo do imunskega odziva.

14.Glede na vse obrazloženo je sodišče druge stopnje pritožbo tožnika skladno s 353. členom ZPP kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

15.O stroških pritožbenega postopka naslovno sodišče ni odločalo, saj ti niso bili priglašeni.