Jedro

Po prvem odstavku 59. člena ZZZDR se domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, vsak zakonec pa lahko dokazuje, da sta prispevala k nastanku skupnega premoženja v drugačnem razmerju. Gre za zakonsko domnevo; dejstev, ki se po zakonu domnevajo, ni treba dokazovati, pač pa bi moral nasprotno dokazovati (in najprej konkretno zatrjevati) tisti, ki domnevo o enakosti deležev izpodbija, torej v konkretnem primeru toženec. Toženec tega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogel, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njegov nasprotni zahtevek (pravilno ugovor) v zvezi z njegovim višjim deležem.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka M. P. mora tožeči stranki A. P. povrniti stroške pritožbenega postopka v znesku 838,14 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dne poteka paricijskega roka dalje do plačila.

Obrazložitev

Dosedanji potek postopka in odločitev prvostopenjskega sodišča:

1. Pritožbeno sodišče uvodoma pojasnjuje, da bo – enako kot prvostopenjsko – tožečo stranko po tožbi, ki je hkrati tožena po nasprotni tožbi, A. P., imenovalo tožeča stranka oziroma tožnica, toženo stranko oziroma tožečo stranko po nasprotni tožbi, M. P., pa tožena stranka oziroma toženec.

2. Pravdni stranki sta leta 1978 sklenili zakonsko zvezo, leta 2017 sta se razvezali. Imata dva otroka, ki sta že polnoletna. Predmet pravde je ugotovitev obsega in deležev na skupnem premoženju.

3. Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da sta deleža bivših zakoncev enaka in da v skupno premoženje spadajo nepremičnine na dveh lokacijah, ki obsegajo družinsko hišo in zemljišče (D. 130) ter zidanico ali vikend (J.). V skupno premoženje spada tudi poslovni delež v družbi T., d. o. o., B., in denarna terjatev do te družbe v višini 4.000 EUR (I. točka izreka). Zavrnilo je zahtevke tožnice, da naj bi v skupno premoženje spadalo tudi 120.000 EUR, terjatvi iz naslova dveh življenjskih zavarovanj in denar na toženčevih transakcijskih računih; zavrnilo je tožničine zahtevke, ki so merili na delitev premoženja (za vknjižbo lastninske pravice, izstavitev ZK listine in plačilo 110.000 EUR); zavrnilo je tudi toženčev zahtevek po nasprotni tožbi, da znaša delež tožnice na skupnem premoženju 25 % (II. točka izreka; izpodbijana je zgolj odločitev o zavrnitvi zahtevka nasprotne tožbe). Glede na delni uspeh je odločilo, da vsaka stranka krije svoje stroške postopka (III. točka izreka).

Pritožbeni postopek:

4. Zoper zanj neugodni del sodbe se pritožuje toženec, ki med drugim navaja, da je njegov delež višji zaradi večje angažiranosti pri vodenju, poslovanju in sprejemanju odločitev pri družbi T., d. o. o., kjer tožnica ni sodelovala v nikakršni obliki. Četudi je bila družba ustanovljena v času trajanja zakonske zveze in mogoče gre res tudi za skupno premoženje, pa tožničin delež v družbi gotovo ni 50 %. Če je sodišče že odločilo glede nepremičnin, da je delež obeh strank enak, slednjega ne bi smelo storiti glede družbe. Iz listinskih dokazov, zaslišanja obeh strank in prič, predvsem toženčeve matere, izhaja, da je šlo za toženčevo osebno firmo. Če je tožnica prejemala plačo okoli 650 EUR in toženec po ugotovitvah sodišča približno enako, družina s 1.200 EUR ne bi imela dovolj za preživetje, torej je evidentno, da je bilo premoženje ustvarjeno s pomočjo deležev staršev, njihove pomoči tožencu, z dodatnimi angažmaji toženca, uspešnim vodenjem podjetja, kar pomeni toženčev večji vložek. Tudi toženec je skrbel za otroke in družino, vozil je otroke v šolo in iz šole, ker je samo on imel vozniško dovoljenje. Ni res, da bi bil toženec od 1997 do 2007 brez plače. Formalno je temu mogoče res tako, vendar pa je prav v tem obdobju bila njegova udeležba maksimalna, kar je toženec podrobno pojasnil na zaslišanju in kar mu je v marsičem potrdila tudi tožnica, sodišče pa slednjega ni upoštevalo.

5. Tožnica je na pritožbo odgovorila in predlaga njeno zavrnitev.

6. Pritožba ni utemeljena.

Glede trditev in dokazov:

7. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da je odločitev sodišča prve stopnje materialnopravno pravilna, sodišče je pravilno in popolno ugotovilo dejansko stanje in napravilo skrbno ter sistematično dokazno oceno. Pritožbeno sodišče pritrjuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da so bile toženčeve pravdne trditve v veliki meri pavšalne. V pravdnem postopku velja pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu (7. in 212. člen Zakona o pravdnem postopku1), ki od stranke zahteva, da najprej poda ustrezne navedbe o relevantnih dejstvih, šele nato se trditve, ki so med strankama sporne, dokazujejo. Stranka mora torej najprej zatrjevati ustrezna dejstva, ki se z izvedbo dokazov zgolj potrdijo ali ovržejo. Manjkajočih (nezatrjevanih ali ne dovolj konkretno zatrjevanih) dejstev ni mogoče nadomestiti z izvedbo dokaza, zato tudi »dejstev,« o katerih je stranka ali priča izpovedala na zaslišanju, sodišče ne sme upoštevati, če teh dejstev stranka poprej ni zatrjevala.2

8. Ta načelna izhodišča je pritožbeno sodišče izpostavilo zato, ker so bile toženčeve navedbe o njegovih višjih dohodkih, dodatnem angažiranju in zaslužkih z različnimi dejavnostmi (npr. prodajo posode, preprodajo avtomobilov, nemških mark in rabljenih telefonov, pomoči v očetovi mizarski delavnici itd.) ves čas postopka na prvi stopnji nekonkretne in zato nepreverljive.3 Toženec nikoli ni zneskovno opredelil, koliko naj bi s temi različnimi dejavnostmi sploh zaslužil, zato teh njegovih trditev niti ni bilo mogoče preizkusiti. Ves čas je zgolj splošno in nekonkretizirano zatrjeval, da je »dobro zaslužil,« zaslužil »več od tožnice« ipd., kar pa je nedoločno in nepreverljivo.

Glede višine deležev:

9. Po prvem odstavku 59. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih4 se domneva, da sta deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka, vsak zakonec pa lahko dokazuje, da sta prispevala k nastanku skupnega premoženja v drugačnem razmerju. Gre za zakonsko domnevo; dejstev, ki se po zakonu domnevajo, ni treba dokazovati, pač pa bi moral nasprotno dokazovati (in najprej konkretno zatrjevati) tisti, ki domnevo o enakosti deležev izpodbija, torej v konkretnem primeru toženec. Toženec tega trditvenega in dokaznega bremena ni zmogel, zato je sodišče prve stopnje pravilno zavrnilo njegov nasprotni zahtevek (pravilno ugovor5) v zvezi z njegovim višjim deležem.

10. Že zato, ker toženec na trditveni ravni (kot že povedano so ustrezne trditve predpogoj za dokazovanje relevantnih dejstev) ni uspel izpodbiti domneve o enakosti deležev zakoncev na skupnem premoženju, saj ni podal konkretnih trditev o svojih domnevno višjih prihodkih, je sodišče prve stopnje pravilno odločilo, upoštevaje zakonsko domnevo iz 59. člena ZZZDR, da sta bila deleža zakoncev na skupnem premoženju enaka. Pri tem je sodišče prve stopnje (primerjaj 20. in 22. točko obrazložitve) pravilno upoštevalo (in ni spregledalo), da se je toženec skoraj izključno angažiral pri gospodarski družbi T., d. o. o., tožnica pa predvsem v skrbi za družino in dom, pri čemer je bil njen angažma večji tudi zato, ker je bil toženec veliko odsoten zaradi nadur, nočnega dela in poslovnih aktivnosti v družbi. Pritožbeno sodišče ne dvomi in tudi sodišče prve stopnje tega ni spregledalo, da k ustvarjanju skupnega premoženja niso prispevali zgolj redni mesečni dohodki (plače) obeh pravdnih strank, temveč tudi drugi prihodki. Vendar, ker toženec ni podal konkretiziranih trditev o teh dohodkih,6 to ni moglo pripeljati do drugačnega zaključka glede višine deležev na skupnem premoženju.

11. Niso točne pritožbene navedbe, da tožnica pri delu v družbi ni sodelovala v nikakršni obliki, saj je prvostopenjsko sodišče ugotovilo (20. točka na 12. strani obrazložitve) in tega pritožba obrazloženo ne izpodbija, da je tožnica čistila prostore, ki jih je družba dajala v najem in s tem (družba) pridobivala dohodek. Pritožbene navedbe, da je le toženec imel vozniško dovoljenje in zato vozil otroke, so nedopustna pritožbena novota (337. člen ZPP).

12. Pritožbene navedbe, da je bilo skupno premoženje ustvarjeno s pomočjo deleža staršev in z dodatnimi angažmaji toženca ter da naj bi dokazni postopek pokazal, da je toženčev delež večji, so prvič nekonkretne,7 drugič pa tudi neutemeljene, saj je sodišče prve stopnje napravilo natančno, prepričljivo in logično analizo izvedenih dokazov (primerjaj npr. 24. in 25. točko obrazložitve). Kritično je analiziralo in se opredelilo do navedb in izpovedb toženca ter njegove matere. Pri tem je ugotovilo pomanjkljivosti in nelogičnosti tožnikovih trditev (v vlogah), zato odločitve ni oprlo zgolj na dokazno oceno izpovedb na zaslišanju. Zato so neutemeljene navedbe pritožbe, da se toženec zaradi poteka časa ni mogel spomniti točnih datumov in zneskov; od vložitve tožbe do prvega naroka je poteklo skoraj dve leti, torej je imel toženec dovolj časa za pridobivanje ustreznih podatkov in oblikovanje konkretiziranih trditev.

13. Sodišče prve stopnje je v samih toženčevih navedbah ter njegovi in njegove matere izpovedbah ugotovilo pomembne diskrepance in nelogičnosti,8 torej nikakor ne gre le za – kot skuša prikazati pritožba – »malo nejasnosti« v zvezi z datumi, temveč številne resne pomanjkljivosti in nelogičnosti v samih navedbah in izpovedbah, ki tudi po oceni pritožbenega sodišča toženčevim navedbam jemljejo verodostojnost. Te prepričljive, natančne in logične analize toženčevih trditev in izpovedb (24. do 25. točka obrazložitve) pritožba obrazloženo sploh ne napada, torej se z argumenti prvostopenjskega sodišča kritično ne sooči, temveč zgolj ponavlja tezo, da naj bi toženec zaslužil več in posledično imel večji delež na skupnem premoženju. Vse navedene okoliščine je sodišče prve stopnje pravilno in argumentirano ocenilo ter naredilo pravilne zaključke o relevantnih dejstvih glede soprispevka obeh zakoncev k skupnemu premoženju.

Glede družbe T., d. o. o.:

14. Pravno zmotno je toženčevo stališče, da bi moralo sodišče pri družbi ugotoviti večji toženčev delež na skupnem premoženju. V slovenskem pravnem redu velja načelo enotnosti skupnega premoženja, ki zahteva, da se delež lahko določi le enotno na skupnem premoženju kot premoženjski celoti, torej enako za vse posamezne stvari, ki tvorijo skupno premoženje. O deležih na skupnem premoženju se odloča na podlagi celovite presoje razmerij med bivšima zakoncema v celotnem obdobju, ki je pomembno za nastanek skupnega premoženja (drugi odstavek 51. člena in 59. člen ZZZDR).9

15. Pritožbene navedbe, da naj bi šlo za toženčevo »osebno firmo,« so nerazumljive, saj iz listine, ki jo je predložil sam toženec (priloga B11) ter vpogleda v poslovni register Ajpes izhaja, da je T. družba z omejeno odgovornostjo, torej kapitalska in ne osebna družba. V kolikor pa toženec s temi navedbami meri na to, da gre za enoosebno d. o. o., pritožbeno sodišče pojasnjuje, da tudi ta okoliščina ne more vplivati na vprašanje, ali je navedena družba skupno premoženje ali ne in kakšen je delež na skupnem premoženju. Sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da je gospodarska družba pravna oseba in torej samostojen subjekt pravic in obveznosti (primerjaj 27. točko obrazložitve), zato družba kot taka ali družbino premoženje ne moreta biti predmet zahtevkov iz naslova skupnega premoženja, saj v slednje lahko spada zgolj delež v gospodarski družbi. Glede tega deleža pa je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je bil ustvarjen v času trajanja zakonske zveze in to s sredstvi, ki sta jih zakonca pridobila z delom (toženec ni uspel dokazati svojih trditev, da naj bi družbo ustanovil s posebnim premoženjem; 24. točka obrazložitve prvostopenjske sodbe).10 Sklepno:

16. Glede na vse povedano pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje sprejelo pravilno odločitev. Kršitev določb postopka in napačne uporabe materialnega prava pritožba ne konkretizira, pritožbeno sodišče pa ugotavlja, da prvostopenjska sodba ni obremenjena z uradoma upoštevnimi (drugi odstavek 350. člena ZPP) kršitvami, zato je na podlagi 353. člena ZPP pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

17. Ker je toženec s pritožbo propadel, je tožnici dolžan povrniti stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP), ki obsegajo odgovor na redno pravno sredstvo (1125 odvetniških točk) in PTT pavšal (20 točk), skupaj 1.145 točk ali 687 EUR, poleg tega pa še 22 % DDV na odvetniške storitve (151,14 EUR). Priznane stroške je dolžan plačati v roku 15 dni (313. člen ZPP), če zamudi, pa še zakonske zamudne obresti od naslednjega dne dalje do plačila (387. člen Obligacijskega zakonika).

1 Uradni list RS, št. 73/2007 – UPB-3 in nadaljnji, v nadaljevanju ZPP. 2 Primerjaj sodbi VSRS II Ips 163/2012 z dne 17. 1. 2013, VSL I Cp 85/2016 z dne 16. 3. 2016 in številne druge. 3 Prvostopenjsko sodišče je v 26. točki pravilno obrazložilo, zakaj toženec (na trditveni ravni) ni uspel izkazati, da bi imel bistveno večje dohodke od tožnice in teh ugotovitev pritožba konkretizirano ne izpodbija. 4 Uradni list RS, št. 69/2004 – UPB-1 in nadaljnji, v nadaljevanju ZZZDR. 5 Kot je pravilno obrazložilo že sodišče prve stopnje (18. točka obrazložitve), je nasprotna tožba za višji delež nepotrebna, saj bi zadoščal ugovor, vendar to vprašanje za odločitev ni bistveno. Sodišče prve stopnje je ravnalo korektno, ko je glede na nedavno spremembo sodne prakse zahtevek po nasprotni tožbi vsebinsko obravnavalo. 6 Na nekonkretiziranost toženčevih navedb o prihodkih je opozorila že tožnica (XI. točka pripravljalne vloge z dne 28. 12. 2018, list. št. 42), zato tudi ni bilo potrebe po materialnem procesnem vodstvu s strani sodišča. 7 Toženec niti v pritožbi ne pojasni, kolikšni konkretno naj bi bili ti domnevno večji zaslužki in tudi ne, katere izjave posameznih prič ter kateri drugi izvedeni dokazi naj bi dokazovali nasprotno od ugotovitev sodišča prve stopnje. 8 Pritožbeno sodišče izpostavlja naslednje ugotovitve prvostopenjskega sodišča (24. in 25. točka obrazložitve): da denarja, ki naj bi ga prejel leta 2006 ali 2007, toženec ni mogel vložiti v ustanovitev družbe leta 1992 niti ga uporabiti za dokapitalizacijo leta 2001; da denarja, ki naj bi ga domnevno dobil leta 2007, ni mogel porabiti za gradnjo hiše, ki je bila dokončana že konec 80. let prejšnjega stoletja; da mu mati leta 2007 ni mogla podariti 2 ali 4 milijonov tolarjev, saj je leta 2007 Slovenija že uporabljala evre. 9 Primerjaj npr. odločbe VSRS II Ips 939/2008, II Ips 452/2005 in II Ips 424/2011; enako tudi teorija: J. Hudej in I. Ščernjavič: Sporna procesna vprašanja skupnega premoženja s posebnim poudarkom na novejši sodni praksi, Pravnik, št. 1/2 (2011), str. 39-41. 10 Pritožbeno sodišče še pripominja, da je bil ustanovni kapital družbe 8.000 SIT ali cca 166 takratnih DEM oziroma 83 EUR. Da bi poleg tega (tudi za tedanje razmere nizkega) zneska za ustanovitev potreboval še kaj, toženec ni konkretizirano nikoli zatrjeval.