Jedro

Ker dolžnica kot samostojna podjetnica ne prejema plač, ni mogoče predlagati izvršilnega sredstva z izvršbo na plačo pri delodajalcu.

Izrek

Ugovoru se ugodi, sklep z dne 7.7.1999 se razveljavi in se zavrne predlog upnika za izvršbo na plačo dolžnika.

Upnik mora plačati dolžnici stroške ugovornega postopka v znesku 15.118,00 SIT v roku 8 dni, da ne bo izvršbe.

Obrazložitev

V zadevi je sklep o izvršbi z dne 22.8.1995 pravnomočen. Ker so bila dosedanja predlagana sredstva izvršbe neuspešna, je upnik predlagal nadaljevanje izvršbe z rubežem plače dolžnice, ki jo prejema v F., J. I s.p. ... (list. št. 26a). Sodišče je sledilo predlogu in izdalo sklep, da se nadaljuje izvršba z novim izvršilnim sklepom, kot iz izreka (list. št. 28).

Proti temu sklepu je dolžnica ugovarjala, da v obratovalnici F. s.p. ne prejema plače in da zato izvršba ni mogoča. Ker ne gre za možno izvršilno sredstvo, izvršba ni dopustna. Sicer pa je ugovarjala, da knjig ni prejela.

Upnik je nato podal odgovor na ugovor dolžnika. Navaja, da ne gre za novo izvršilno sredstvo, temveč za spremembo izvršilnega sredstva. Sicer pa je dolžnica podjetnica, ki formalno ne izplačuje plače, temveč le odvaja prispevke od plač, katerih višina je določena s strani državnega organa.

Dejansko plačo podjetnika predstavlja dohodek, ki ga ustvari na svoj žiro račun.

Ugovor je utemeljen.

Upnik je predlagal novo izvršilno sredstvo in sicer rubež plače pri delodajalcu in napisal firmo, pri kateri naj bi dolžnica prejemala plačo. Sodišče je tudi izdalo ustrezni sklep po 129. členu ZIZ. Dolžnica je nato ugovarjala, da plače ne prejema, saj je samostojna podjetnica. Upnik je v odgovoru priznal, da je dolžnica samostojna podjetnica, vendar trdi, da gre vseeno za pravo izvršilno sredstvo.

Po določbi 34. člena ZIZ sodišče dovoli izvršbo za poplačilo denarne terjatve s tistim sredstvom in na tistih predmetih, ki so navedeni v predlogu za izvršbo. Zato je pravilno uporabilo pri izreku posebne določbe o izvršbi na plače in druge stalne denarne prejemke. Vendar med strankama ni spora o tem, da dolžnica kot samostojna podjetnica ne prejema plače. Tako se izkaže, da tega izvršilnega sredstva ni mogoče uveljaviti. Tudi v Zakonu o dohodnini in v Zakonu o davčni službi ni najti določb, po katerih bi samostojni podjetnik oziroma obrtnik sebi izplačal plačo oziroma to nakazoval na poseben račun, kot smiselno predlaga upnik v predlogu in nato povzema sodišče v sklepu. Ni mogoče dovoliti izvršbe z izvršilnimi sredstvi, ki jih ni mogoče izpeljati. Upnik mora predlagati takšna izvršilna sredstva, ki jih je mogoče izpeljati. Drugačna razlaga bi pomenila zlorabo pravnih institutov.

Ker je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo določbe 34. člena ZIZ in posebne določbe o izvršbi na plačo in druge stalne denarne prejemke, je bilo treba ugovoru ugoditi, sklep razveljaviti in predlog v tem delu zavrniti (365. člen ZPP, 3. točka v zvezi s 15. členom ZIZ).

Ker je dolžnica z ugovorom uspela, je bilo treba priznati stroške ugovornega postopka (stroške ugovora in poročila stranki ter sodna taksa, skupaj 15.118,00 SIT). Ker upnik z odgovorom na ugovor ni uspel, mu po načelu uspeha v postopku teh stroškov ni bilo mogoče priznati.