Jedro

Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o utemeljenosti tožbenega zahtevka za (solidarno) plačilo denarnih terjatev iz naslova delovnega razmerja pri družbi A. d. o. o. v razmerju do tožene stranke, ki je potrditvah tožnika prevzela dejavnost družbe A. d. o. o. Pritožba zmotno meni, da ZDR-1 ne izključuje solidarne odgovornosti delodajalca prevzemnika za terjatve vseh delavcev do delodajalca prenosnika (tudi tistih, ki niso prešli k delodajalcu prevzemniku). Iz določbe 75. člena ZDR-1 jasno izhaja, da se nanaša izključno na delavce, ki preidejo k novemu delodajalcu, tako to velja tudi za četrti odstavek tega člena. Delodajalec prevzemnik ni v pravnem razmerju z delavci delodajalca prenosnika, ki niso prešli k njemu po tej zakonski določbi in ali nadaljujejo delo pri delodajalcu prenosniku ali pa jim je pri delodajalcu prenosniku prenehalo delovno razmerje iz razlogov, ki s samim prenosom dejavnosti nimajo povezave. Zato ni podlage, da bi kot prevzemnik dela dejavnosti druge družbe solidarno odgovarjal za obveznosti prenosnika do prenosnikovih (nekdanjih) delavcev.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka krije svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek, da je tožena stranka dolžna tožniku plačati odpravnino v višini 2.451,33 EUR skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2012; odškodnino v višini 2.101,14 EUR bruto ter mu po odvodu davkov in prispevkov izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 29. 12. 2012 dalje; obračunati plače za oktober 2012 in november 2012 v znesku 1.425,76 EUR bruto ter za december 2012 v znesku 1.350,77 EUR bruto, od teh zneskov odvesti predpisane davke in prispevke ter tožniku izplačati neto znesek z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 19. v mesecu za pretekli mesec; povrniti nadomestilo za prehrano v višini 248,00 EUR in nadomestilo za prevoz na delo v višini 305,04 EUR, oboje z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 8. 3. 2013 dalje do plačila; obračunati regres za letni dopust za leto 2009 v višini 665,00 EUR bruto, za leto 2011 v višini 748,10 EUR bruto ter za leto 2012 v višini 763,06 EUR bruto, ter tožniku po odvodu akontacije dohodnine izplačati neto zneske skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 2. 7. v posameznem letu, na katerega se regres nanaša, do plačila (I. točka izreka). Odločilo je še, da je tožnik dolžan plačati toženi stranki stroške postopka v višini 1.433,70 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka izreka).

2. Zoper sodbo vlaga pritožbo tožnik zaradi vseh pritožbenih razlogov. Predlaga, da se izpodbijana sodba spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, oziroma da se sodba razveljavi in zadeva vrne v ponovno sojenje sodišču prve stopnje, toženi stranki pa naloži plačilo pravdnih stroškov ter stroškov pritožbenega postopka. Navaja, da je s tožbo zahtevani skupni znesek 11.483,96 EUR pravnomočno ugotovljena terjatev tožnika iz delovnega razmerja zoper družbo A. d. o. o. Navaja, da je družba A. d. o. o. konec leta 2012 in v začetku leta 2013 na toženo stranko prenesla premoženje, to je osnovna sredstva, zaloge, dejavnost in del zaposlenih, in prenehala poslovati ter šla leta 2013 v stečaj. Ta znesek zahteva od tožene stranke na podlagi 75. člena (prej 73. člena) Zakona o delovnih razmerjih in 433. člena Obligacijskega zakonika. Meni, da je ugotovitev sodišča prve stopnje, da družba A. d. o. o. ni kapitalsko povezana s toženo stranko, v očitnem nasprotju z listinami v spisu, saj iz izpiskov sodnega registra izhaja, da je B.B. lastnik A. d. o. o. in C. skupine, ki je lastnica tožene stranke. Trdi, da je medsebojna kapitalska povezanost samo ena izmed oblik povezanosti po 527. členu ZGD. Zatrjuje kršitev iz 14. točke 339. člena ZPP. Meni, da bi sodišče prve stopnje moralo skladno s 13. členom Zakona o sodiščih samo pridobiti zgodovinski izpisek za C. skupino. Sodišču prve stopnje očita, da je ugotovilo, da tožena stranka ni odkupila vseh osnovnih sredstev in da ni šlo za brezplačen prenos, zgolj na podlagi izjav prič brez ustreznih navedb in dokazov. Meni, da se lahko to dokazuje samo listinsko. Zatrjuje napačno ugotovljeno dejansko stanje. Meni, da ni odločilno, ali je bil prenos premoženja odplačen ali neodplačen, po njegovem mnenju pa tega ni mogoče dokazovati s pričami. Zatrjuje zmotno uporabo materialnega prava (75. člena ZDR-1 oziroma 73. člena ZDR), saj zakon ne postavlja pogoja, da bi delavci morali biti v delovnem razmerju pri delodajalcu prevzemniku oziroma, da bi morali uveljavljati obstoj delovnega razmerja. Navaja, da je definicija v četrtem odstavku 75. člena ZDR-1, kaj vse preide na delodajalca prevzemnika, zelo široka, saj so izrecno vključene tudi druge pravice in obveznosti iz delovnega razmerja, ki so jih imeli delavci pri delodajalcu prenosniku na dan prenosa. Po njegovem mnenju bi moralo biti izrecno določeno, da solidarna odgovornost iz četrtega odstavka 75. člena ZDR-1 velja le za prevzete delavce, če bi ostale delavce želeli izključiti. Sklicuje se na sodbo Višjega delovnega in socialnega sodišča opr. št. Pdp 983/2014, v kateri je bilo obravnavano isto dejansko stanje, in na mednarodne pravne norme, po katerih bi moralo sodišče ravnati in favorem laboratoris in preprečiti izigravanje delavcev kot upnikov. Meni, da je bil to edini namen obravnavanega prenosa, na kar kaže prav stečaj A. d. o. o. Meni, da je sodišče prve stopnje zmotno zavrnilo tudi tožnikovo sklicevanje na 433. člen OZ, saj je njegova terjatev povezana s premoženjsko celoto, ki je prešla na toženo stranko (osnovna sredstva, zaloge), kot delavec A. d. o. o. jo je namreč pomagal soustvarjati oziroma pridobivati. V zvezi z zaključkom sodišča, da tožnikova terjatev nima nikakršne zveze s preneseno premoženjsko maso, zatrjuje protispisnost (kršitev 15. točke 339. člena ZPP). Kot protispisen graja tudi zaključek, da do prevzema dejavnosti ni prišlo. Nasprotuje stališču, da se 433. člen OZ uporablja samo pri neodplačnih prenosih. Nasprotuje dokazni oceni izpovedi B.B.. Pove, da ni prejel nobene ponudbe za zaposlitev pri toženi stranki. Meni, da je protispisen tudi zaključek sodišča, da družba A. d. o. o. ni prenehala poslovati s spojitvijo s toženko. Navaja, da je družba d. o. o. po stečaju po prenosu popolnoma ugasnila in ni opravljala nobenih poslov več, iz izpovedi B.B. pa izhaja, da je bilo na toženo stranko prezaposlenih več kot 20 delavcev in posledično A. d. o. o. ni imel zaposlenih in je šel v stečaj. Kot bistveno šteje, da so njegove terjatve do A. d. o. o. obstajale na dan prenosa. Zmoten in protispisen naj bi bil zaključek sodišča, da v obravnavanem primeru ni šlo za prenos podjetja ali dela podjetja temveč za kupoprodajno pogodbo oziroma pobot, saj iz samih poslovnih listin tožene stranke izhaja, da je bil prevzet tudi del dejavnosti in nekateri delavci, zato je jasno, da ti prenosi predstavljajo prenos podjetja oziroma njegovega dela. Priglaša stroške pritožbe.

3. Pritožba je bila vročena toženi stranki, ki nanjo odgovarja in predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje s stroškovno posledico. Tožena stranka meni, da je že iz samega besedila 75. člena ZDR-1 jasno, da je obveznost delodajalca prevzemnika za terjatve, ki so jih imeli delavci do delodajalca prenosnika, pogojena z obstojem delovnega razmerja pri delodajalcu prevzemniku. Po njenem mnenju ni podlage, da bi delodajalec prevzemnik odgovarjal za obveznosti do oseb, ki v času spremembe delodajalca niso bile več zaposlene niti pri delodajalcu prenosniku, ker jim je delovno razmerje prenehalo že pred prenosom. Prav tako ni podlage, da bi prevzemnik odgovarjal za obveznosti do delavcev, ki so kljub prenosu dela podjetja ohranili zaposlitev pri delodajalcu prenosniku. Zavrača uporabo 433. člena OZ, ker se ta nanaša le na neodplačne prenose premoženja in le na terjatve, ki se nanašajo na premoženje, ki je bilo predmet prenosa. Trdi, da se tožnikova terjatev ne nanaša na premoženje, ki je bilo odplačno pridobljeno s strani tožene stranke od A. d. o. o., ampak na delovno razmerje med tožnikom in A. d. o. o., kar pa ne more biti povezanost v smislu 433. člena OZ. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Na podlagi drugega odstavka 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. - ZPP) je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkusilo v mejah razlogov, ki so navedeni v pritožbi, pri tem pa je po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7. in 11. točke, razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, ter 12. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in na pravilno uporabo materialnega prava. Pri tem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni storilo bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Ni podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, ki jo uveljavlja pritožba, saj izpodbijana sodba vsebuje jasne razloge o vseh odločilnih dejstvih, med njimi pa tudi ni nikakršnih nasprotij, niti niso v nasprotju z izrekom, zato je pritožbeno sodišče sodbo lahko preizkusilo. Neutemeljeno se uveljavlja tudi kršitev iz 15. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ta bistvena kršitev je podana takrat, ko obstaja o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar je navedeno v obrazložitvi sodbe o vsebini listin, zapisnikov o izvedbi dokazov ali prepisov zvočnih posnetkov, in samimi temi listinami, zapisniki oziroma spisi. Podana je torej, če gre za napako pri povzemanju vsebine listin ali zapisnikov oziroma ko sodišče listinam in zapisnikom pripiše drugačno vsebino od tiste, ki jo imajo v resnici (protispisnost). Take protispisnosti v izpodbijani sodbi ni, niti ji je pritožba ne očita. Na podlagi izvedenih dokazov je sodišče prve stopnje izdelalo dokazno oceno, s katero se tožnik ne strinja in jo zato izpodbija s pritožbo, do teh pritožbenih navedb pa se bo pritožbeno sodišče opredelilo v nadaljevanju.

6. Sodišče prve stopnje je pravilno in popolno ugotovilo naslednja pravno pomembna dejstva: - da je bila tožniku zoper nekdanjega delodajalca družbo A. d. o. o. z zamudno sodbo opr. št. I Pd 358/2013 z dne 5. 6. 2013 priznana terjatev za plačilo odpravnine, odškodnine, premalo izplačane plače, nadomestila za prehrano ter regresov za letni dopust v skupnem znesku 11.483,96 EUR, - da se je s sklepom Okrožnega sodišča v Ljubljani, št. St 764/2013 z dne 4. 11. 2013 začel stečajni postopek nad družbo A. d. o. o., - da je tožniku delovno razmerje pri A. d. o. o. prenehalo na podlagi njegove izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 29. 12. 2012, pri toženi stranki pa se nikoli ni zaposlil niti ni tega zahteval, - da je tožena stranka od družbe A. d. o. o. v decembru 2012 in januarja 2013 odkupila nekatera osnovna sredstva in zaloge materiala oziroma posamezne posle in nekaj strojev.

7. Sodišče prve stopnje je v predmetni zadevi odločalo o utemeljenosti tožnikovega tožbenega zahtevka za (solidarno) plačilo denarnih terjatev iz naslova delovnega razmerja pri družbi A. d. o. o. v razmerju do tožene stranke, ki je potrditvah tožnika prevzela dejavnost družbe A. d. o. o. Tožnik je svoj tožbeni zahtevek utemeljeval na dveh pravnih podlagah - na podlagi četrtega odstavka 75. člena Zakona o delovnih razmerjih (Ur. l. RS, št. 21/13 - ZDR-1) in 433. člena Obligacijskega zakonika (UR- l. RS, 83/01 in nasl. - OZ). Sodišče prve stopnje je pravilno odločilo, da tožbeni zahtevek ni utemeljen.

8. Pritožnik v predmetni zadevi navaja obsežne pritožbene navedbe v zvezi z ugotovitvijo sodišča prve stopnje, da v predmetni zadevi ni prišlo do prevzema dela dejavnosti družbe A. d. o. o. s strani tožene stranke. Vendar pa ta ugotovitev za odločitev v predmetni zadevi ni pravno pomembna, saj je tožnikov tožbeni zahtevek zoper toženo stranko na podlagi četrtega odstavka 75. člena ZDR-1 neutemeljen tudi v primeru, če držijo trditve tožnika o prevzemu dela dejavnosti njegovega nekdanjega delodajalca s strani tožene stranke. Določba 75. člena ZDR-1 se namreč nanaša na situacije, ko pride zaradi pravnega prenosa podjetja ali dela podjetja, izvedenega na podlagi zakona, drugega predpisa, pravnega posla oziroma pravnomočne sodne odločbe ali zaradi združitve ali delitve do spremembe delodajalca, in posledično preidejo pogodbene in druge pravice ter obveznosti iz delovnih razmerij, ki so jih imeli delavci na dan prenosa pri delodajalcu prenosniku, na delodajalca prevzemnika. Tako se tudi četrti odstavek tega člena nanaša na delavce, ki so prešli od delodajalca prenosnika k delodajalcu prevzemniku, na kar kaže tudi sama zakonska dikcija, ki govori o dveh delodajalcih. Po ZDR-1 je le v primeru spremembe delodajalca delavca delodajalec prenosnik skupaj z delodajalcem prevzemnikom solidarno odgovoren za terjatve delavcev, nastale do datuma prenosa, in za terjatve, nastale zaradi odpovedi po tretjem odstavku tega člena.1 Ker tožnik zaradi izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi po 111. členu ZDR-1, ki jo je podal takratnemu delodajalcu A. d. o. o., nikoli ni prešel k toženi stranki kot delodajalcu prevzemniku, se nanj citirana določba ne nanaša, zato ne more zahtevati solidarne odgovornosti tožene stranke za obveznosti tožnikovega delodajalca A. d. o. o. Drugačno pritožbeno zavzemanje je neutemeljeno.

9. Pritožba zmotno meni, da ZDR-1 ne izključuje solidarne odgovornosti delodajalca prevzemnika za terjatve vseh delavcev do delodajalca prenosnika (tudi tistih, ki niso prešli k delodajalcu prevzemniku). Iz določbe 75. člena ZDR-1 jasno izhaja, da se nanaša izključno na delavce, ki preidejo k novemu delodajalcu, tako to velja tudi za četrti odstavek tega člena. Delodajalec prevzemnik ni v nobenem pravnem razmerju z delavci delodajalca prenosnika, ki niso prešli k njemu po tej zakonski določbi in ali nadaljujejo delo pri delodajalcu prenosniku ali pa jim je pri delodajalcu prenosniku prenehalo delovno razmerje iz razlogov, ki s samim prenosom dejavnosti nimajo povezave. Glede na to ni podlage, da bi kot prevzemnik dela dejavnosti druge družbe solidarno odgovarjal za obveznosti prenosnika do prenosnikovih (nekdanjih) delavcev. Delavci, ki jim delovno razmerje pri prenosniku preneha po datumu prenosa, pa niso prešli k prevzemniku, pa bi morali zatrjevati, da je tudi zanje nastala situacija, ko bi morali biti preneseni k delodajalcu prevzemniku. Ti bi torej morali zahtevati ugotovitev obstoja delovnega razmerja pri delodajalcu prevzemniku, da bi lahko vzpostavili njegovo solidarno odgovornost za dolgove iz naslova delovnega razmerja, ki so nastali pred prenosom.

10. Da bi prevzemnik dela dejavnosti solidarno odgovarjal za terjatve vseh delavcev delodajalca prenosnika, ne glede na to, da pri njih ni prišlo do spremembe delodajalca oziroma do prenosa k novemu delodajalcu, ne izhaja niti iz evropske Direktive Sveta 2001/23/ES o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z ohranjanjem pravic delavcev v primeru prenosa podjetij, obratov ali delov podjetij ali obratov (v nadaljevanju: Direktiva), niti iz judikatov, ki jih je Evropsko sodišče sprejelo na njeni podlagi. Direktiva namreč zagotavlja varstvo le delavcem, ki imajo na dan prenosa podjetja sklenjeno pogodbo o zaposlitvi z delodajalcem prenosnikom oziroma se jim priznava status delavca. Edina izjema velja za delavce, ki jih je delodajalec prenosnik tik pred prenosom nezakonito odpustil prav zaradi prenosa podjetja. Zanje se namreč šteje, da so bili na dan prenosa še vedno zaposleni pri njem, zato so prenosnikove obveznosti do teh delavcev avtomatsko prešle na prevzemnika (prim. sodbi Evropskega sodišča št. C 101/97 Bork International in št. C-319/94 Dethier Equipement).2 Situacije v predmetni zadevi, v kateri je tožnik pred zatrjevanim prehodom dela podjetja podal pri delodajalcu prenosniku izredno odpoved, ni mogoče šteti za primerljivo nezakoniti odpovedi s strani delodajalca prenosnika zaradi prenosa podjetja. Tudi iz sodbe Evropskega sodišča št. C -386/09 (Briot) izhaja, da če delavcu pri delodajalcu prenosniku preneha veljati pogodba o zaposlitvi zaradi izteka časa, določenega v pogodbi o zaposlitvi, neobnovitev te pogodbe ni v nasprotju s prepovedjo iz prvega odstavka 4. člena Direktive, tako da se ne šteje, da je navedeni delavec na dan prenosa še vedno v delovnem razmerju pri prenosniku.

11. V pritožbi tožnik tudi nasprotuje ugotovitvi sodišča prve stopnje, da družbi A. d. o. o. in tožene stranke nista kapitalsko povezani. Tudi to za odločitev ni bistveno, zato se do teh pritožbenih navedb pritožbeno sodišče posebej ne opredeljuje. Za obveznosti, ki jih je imela družba A. d. o. o. kot nekdanji delodajalec do tožnika, bi tožena stranka lahko odgovarjala le, če bi postala univerzalni pravni naslednik te družbe. Tega tožnik ne trdi, iz sodnega registra in drugih izvedenih dokazov v predmetni zadevi pa izhaja, da do univerzalnega pravnega nasledstva ni prišlo. Pa tudi če bi tožena stranka bila univerzalni naslednik družbe A. d. o. o., tožnik v predmetnem postopku s tožbo ne bi mogel biti uspešen. Ker bi tožena stranka kot pravni naslednik vstopila v pravna razmerja svojega pravnega prednika, bi se nanjo nanašala tudi zamudna sodba Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. I Pd 358/2013 z dne 5. 6. 2013, tako da bi bilo predmetno tožbo treba zavreči, ker bi bilo v zadevi že razsojeno z navedeno zamudno sodbo (res iudicata).

12. Pritožbeno sodišče ugotavlja, da ni mogoče slediti pritožbenemu sklicevanju tožnika na odločitev Višjega delovnega in socialnega sodišča v zadevi opr. št. Pdp 983/2014. Sodna praksa v Republiki Sloveniji namreč ni formalni (obvezni) pravni vir, saj je glede na 3. člen Zakona o sodiščih (ZS) sodnik pri opravljanju sodniške funkcije vezan na ustavo in zakon, v skladu z ustavo pa tudi na splošna načela mednarodnega prava ter na ratificirane in objavljene mednarodne pogodbe. Poleg tega na podlagi enega primera tudi ni mogoče sklepati, da gre za ustaljeno sodno prakso.

13. Neutemeljene so tudi pritožbene navedbe, da bi tožniku sodišče prve stopnje moralo prisoditi vtoževane zneske na podlagi 433. člena OZ. Ta določa, da tisti, na katerega preide po pogodbi kakšna premoženjska celota ali posamezen njen del, odgovarja poleg dotedanjega imetnika in solidarno z njim za dolgove, ki se nanašajo na to celoto oziroma njen del, vendar le do vrednosti njenih aktiv. Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo s tem, ko je odločilo, da to ni prava pravna podlaga v predmetni zadevi. Določba 75. člena ZDR-1 je za dejansko situacijo prenosa dela podjetja in posledične pravice delavcev specialni predpis v odnosu do te določbe OZ, tako da je že zato njena uporaba v takšni dejanski situaciji izključena. Pa tudi sicer v predmetni zadevi niso izpolnjeni pogoji za solidarno odgovornost tožene stranke za terjatve, ki jih ima tožnik do družbe A. d. o. o. kot svojega nekdanjega delodajalca. Ni namreč podan pogoj, da gre za dolgove, ki se nanašajo na preneseni del premoženjske celote. Kot primer terjatve, ki se nanaša na preneseno premoženjsko celoto (kmetijo), je v sklepu Vrhovnega sodišča opr. št. II Ips 140/2011 navedena terjatev za povrnitev vlaganj v to kmetijo. Delovno razmerje je po svoji definiciji razmerje med delavcem in delodajalcem, v katerem delavec za plačilo opravlja delo po navodilih in nadzorom delodajalca (prvi odstavek 4. člena ZDR-1), in ne razmerje med delavcem in premoženjem delodajalca. Zavezanec za plačilo plače oziroma drugih prejemkov iz delovnega razmerja delavcu je delodajalec. Ni mogoče slediti pritožbenemu zavzemanju, da je terjatev delavca iz delovnega razmerja terjatev, ki se nanaša na preneseni del podjetja, saj med njima ni neposredne pravne povezave. Tožnikov argument, da je tega pomagal soustvarjati oziroma pridobivati, ne more privesti do drugačnega zaključka. Pogodba o zaposlitvi je sklenjena med delavcem in delodajalcem, na delavčev položaj pa razen v primeru spremembe delodajalca ne vpliva organizirani skupek virov oziroma gospodarska enota, ki jo za opravljanje gospodarske dejavnosti uporablja delodajalec. Tudi pravna narava terjatve tožnika v razmerju do A. d. o. o. in v razmerju do tožene stranke je različna. Tožnikova terjatev v razmerju do nekdanjega delodajalca je delovnopravne narave, v razmerju do tožene stranke pa ne gre za terjatev iz delovnega razmerja, saj nista v razmerju delavec-delodajalec. Toženi stranki zgolj zato, ker je prevzela del podjetja s strani tožnikovega nekdanjega delodajalca, ni mogoče naprtiti solidarne odgovornosti za obveznosti prejšnjega lastnika tega dela podjetja do njegovih nekdanjih delavcev. Glede na to ni bistveno, ali se določba 433. člena OZ nanaša le na neodplačne posle, zato tudi pritožbene navedbe v zvezi s tem niso odločilne, saj ne morejo vplivati na pravilnost izpodbijane sodbe.

14. Tožnik v pritožbi še navaja, da bi moralo sodišče preprečiti izigravanje pravic delavcev kot upnikov s prenosom zalog, poslov in delovnih sredstev na drugo pravno osebo in kasnejšim stečajem družbe delodajalke. Pritožbeno sodišče soglaša, da je treba pri odločanju v individualnih delovnih sporih upoštevati načelo in favorem laboratoris, a le v mejah interpretacije obstoječih zakonskih norm. Sodišče ne more brez ustrezne zakonske pravne podlage ugotoviti solidarne odgovornosti prevzemnika (dela) podjetja nekdanjega delodajalca za dolgove, ki jih je imel slednji do svojih delavcev, ki niso prešli k novem delodajalcu. Na pravilnost odločitve tako ne vpliva zatrjevanje pritožnika, da je bila ista oseba lastnik družbe A. d. o. o. in lastnik družbe, ki je lastnica tožene stranke.

15. Druge pritožbene navedbe za odločitev niso pravno odločilne, zato pritožbeno sodišče nanje skladno z določbo prvega odstavka 360. člena ZPP ne odgovarja.

16. Ker niso podani niti uveljavljani pritožbeni razlogi niti razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

17. Tožnik s pritožbo ni uspel, zato skladno z določbo prvega odstavka 154. člena v povezavi s prvim odstavkom 165. člena ZPP sam krije svoje stroške pritožbenega postopka.

18. Tožena stranka sama krije stroške odgovora na pritožbo, saj odgovor na pritožbo ni v ničemer pripomogel k odločanju pritožbenega sodišča in tako ni bil potreben za postopek (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 155. člena ZPP).

1 Tretji odstavek 75. člena ZDR-1 določa, da če se pri delodajalcu prevzemniku iz objektivnih razlogov v dveh letih od datuma prenosa poslabšajo pravice iz pogodbe o zaposlitvi oziroma se bistveno spremenijo pogoji dela delavca pri prevzemniku in delavec zato odpove pogodbo o zaposlitvi, ima delavec enake pravice, kot če pogodbo o zaposlitvi odpove delodajalec iz poslovnih razlogov. 2 Prim. Zakon o delovnih razmerjih (ZDR-1) s komentarjem, Ius software, GV Založba, Ljubljana 2016, str. 429 in nasl.