Jedro

V nasprotju s sedanjo ureditvijo določanja izklicne cene pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika na javni dražbi bi bila odločitev sodišča, da naj se zaradi splošno znanega vzorca obnašanja kupcev, ki čakajo na ponovne prodaje premoženja v stečaju zaradi pričakovanega znižanje cen, po neuspešni prvi prodaji, ob nadaljnjih prodajah cena zvišuje ne pa znižuje. Na ta način bi se sicer lahko preprečilo pričakovanje kupcev, da bodo v stečajnem postopku za nakup premoženja po nekaj neuspešnih prodajah plačali nižjo ceno od cene, ki bi jo bili sicer pripravljeni plačati glede na razmere na trgu. Če bi se cena ob nadaljnjih prodajah le še zviševala, obstoji namreč teoretična možnost, da bi se premoženje v stečaju prodalo že na prvih javnih dražbah. Sedaj veljavni ZFPPIPP pa takega načina določanja izklicne cene ne predvideva, pač pa v 332 členu kot izklicno ali izhodiščno ceno za prvo prodajo določa ceno, ki ni nižja od polovice vrednosti, ocenjene na podlagi likvidacijske vrednosti, po neuspešni prvi prodaji pa zakon daje sodišču pooblastilo, da v dodatnem sklepu o prodaji določi isto izhodiščno ceno kot v prvem sklepu ali pa nižjo izklicno ceno.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sklep sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Z uvodoma citiranim sklepom je sodišče prve stopnje odločilo, da se prodaja nepremičnin ID znak 000, ID znak 000, ID znak 000, ID znak 000, ID znak 000, ID znak 000, ID znak 000, ID znak 000, ID znak 000, ID znak 2000, ID znak 000, ID znak 000, ID znak 000, ID znak 000, ID znak 000, ID znak 000, ID znak 000, ID znak 000, ID znak 000, ki v naravi predstavljajo proizvodni obrat B., opravi na podlagi javne dražbe; določilo je izklicno ceno v višini 2.550.000,00 EUR in varščino v višini 255.000,00 EUR.

2. Zoper sklep se je pritožil upnik K. d.o.o. - v likvidaciji, s predlogom pritožbenemu sodišču, da izpodbijani sklep razveljavi. Sodišču prve stopnje je smiselno očital, da je nekritično sledilo predlogu stečajnega upravitelja glede znižanja izklicne cene pri drugi prodaji na javni dražbi. Meni namreč, da neuspeh prve javne dražbe sam po sebi še ne daje podlage za drastično znižanje izklicne cene, ki je bila določena s sklepom o prvi prodaji, ker obstoji možnost, da bi se ob naslednji prodaji lahko dosegla cena, ki je celo višja od izklicne cene, ki je bila določena ob prvi prodaji.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Upnikove navedbe o tem, da je v sklepu določena prenizka cena, niso podkrepljene z nobenimi konkretnimi podatki niti z dokazi o tem, da bi bilo mogoče na trgu v sedanjih razmerah doseči za nepremičnino, ki je predmet prodaje, višjo ceno od cene, določene z izpodbijanim sklepom. Tudi tega, da bi se lahko na način nezavezujočega zbiranja ponudb za nakup spornega premoženja v konkretnem primeru pridobila informacija o zainteresiranih ponudnikih za nakup premoženja in ceni, ki bi jo bili pripravljeni plačati, upnik v pritožbi ne zatrjuje. Ker torej ni navedel nobenih pravno relevantnih dejstev, s katerimi izpodbija dejansko stanje, na katerem temelji odločitev o ponovni prodaji na javni dražbi, je odpadla presoja izpodbijanega sklepa o tem, ali bi bili v konkretnem primeru podani pogoji za odločitev sodišča prve stopnje, da se druga prodaja ne opravi do pridobitve ponudb na podlagi neposrednih pogajanj v smislu 2. točke 3. odstavka 331. člena ZFPPIPP. Zato je pritožbeno sodišče glede na ugotovljeno dejansko stanje vezano na odločitev sodišča prve stopnje, s katero je ugodilo predlogu upravitelja, da se prodaja ponovno opravi na javni dražbi (1. točka 3. odstavka 331. člena ZFPPIPP).

5. Če se sodišče prve stopnje ne odloči po prvi neuspešni javni dražbi za nezavezujoče zbiranje ponudb zaradi prodaje na podlagi neposrednih pogajanj pač pa za ponovno prodajo na podlagi javne dražbe, določi v skladu z določbo druge alineje 1. točke 3. odstavka 331. člena ZFPPIPP nižjo izklicno ceno ali izklicno ceno kot v prvem sklepu. Tega, da bi bila določitev iste izklicne cene, kot je bila določena v sklepu o prvi prodaji, primernejša zaradi možnosti, da se doseže s prodajo še višja izklicna cena, pritožnik ni z ničemer konkretiziral, zato tudi presoja tega dejstva ni možna.

O stališču pritožnika, da je splošno znano, da (pre)nizka izklicna cena omogoča špekulativne nakupe in prodajo premoženja stečajnega dolžnika

6. Pritožbeno sodišče pritrjuje načelnemu stališču pritožnika, da mora biti izklicni ceni, ki se določa pri prodaji premoženja v stečaju, posvečena posebna skrbnost. V skladu z določbo 326. člena ZFPPIPP mora stečajni upravitelj poskrbeti za pridobitev ocene vrednosti premoženja in zbrati druge informacije za presojo najugodnejših pogojev prodaje glede rokov, v katerih jo je mogoče opraviti, in kupnine, ki jo je mogoče doseči. Način pridobitve ocene vrednosti in zbiranja informacij je natančno določen v 327. in 328. členu ZFPPIPP. Odločitev sodišča o prodaji temelji na predlogu upravitelja in mnenju upniškega odbora (1. odstavek 331. člena ZFPPIPP). V nasprotju s sedanjo ureditvijo določanja izklicne cene pri prodaji premoženja stečajnega dolžnika na javni dražbi bi bila odločitev sodišča, da naj se zaradi splošno znanega vzorca obnašanja kupcev, ki čakajo na ponovne prodaje premoženja v stečaju zaradi pričakovanega znižanje cen, po neuspešni prvi prodaji, ob nadaljnjih prodajah cena zvišuje ne pa znižuje. Na ta način bi se sicer lahko preprečilo pričakovanje kupcev, da bodo v stečajnem postopku za nakup premoženja po nekaj neuspešnih prodajah plačali nižjo ceno od cene, ki bi jo bili sicer pripravljeni plačati glede na razmere na trgu. Če bi se cena ob nadaljnjih prodajah le še zviševala, obstoji namreč teoretična možnost, da bi se premoženje v stečaju prodalo že na prvih javnih dražbah. Sedaj veljavni ZFPPIPP pa takega načina določanja izklicne cene ne predvideva, pač pa v 332 členu kot izklicno ali izhodiščno ceno za prvo prodajo določa ceno, ki ni nižja od polovice vrednosti, ocenjene na podlagi likvidacijske vrednosti, po neuspešni prvi prodaji pa zakon daje sodišču pooblastilo, da v dodatnem sklepu o prodaji določi isto izhodiščno ceno kot v prvem sklepu ali pa nižjo izklicno ceno (1. točka 3. odstavka 331. člena ZFPPIPP).

7. V konkretnem primeru je sodišče prve stopnje v sklepu o prvi prodaji na javni dražbi določilo izklicno ceno v višini 5.065.909,00 EUR, ki je bila enaka ocenjeni likvidacijski vrednosti, ki jo je podal izvedenec J. K. V izpodbijanem sklepu pa je sodišče prve stopnje določilo izklicno ceno v višini 2.550.000,00 EUR, ki je za polovico nižja od ocenjene likvidacijske vrednosti, torej ceno v višini, v kateri bi jo bilo mogoče določiti že ob prvi prodaji (2. odstavek 332. člena ZFPPIPP). Izklicna cena za drugo prodajo na javni dražbi je določena v skladu z določbo 1. točke 3. odstavka 331. člena ZFPPIPP, zato kršitve določb materialnega prava pri določitvi izklicne cene pritožbeno sodišče ni ugotovilo.

8. Sklicevanja pritožnika na odločitev iz sklepa VSL Cst 174/2012 z dne 11. 9. 2012, po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljeno, ker se citirana zadeva od obravnavane bistveno razlikuje v sporno ugotovljenem dejanskem stanju pri določanju ocenjene vrednosti premoženja kot tudi v procentu znižanja druge glede na prvo izklicno ceno (s 675.000,00 EUR na 100.000,00 EUR). Zato pritožbeno sodišče ocenjuje, da ne gre za dve podobni zadevi s tem pa tudi ne za razlikovanje stališč istega sodišča o enakem pravnem vprašanju.

9. Ker upnik ni uspel uveljaviti utemeljenosti svojih pritožbenih očitkov in ker pritožbeno sodišče ni ugotovilo nobenih kršitev postopka, na katere pazi po uradni dolžnosti (smiselno po določbi drugega odstavka 350. člena ZPP), je neutemeljeno pritožbo zavrnilo in izpodbijani sklep potrdilo (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 1. odstavkom 121. člena ZFPPIPP).