Jedro

Ob tem, da se je sama tožeča stranka v svojih trditvenih navedbah, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, sklicevala na navedeno okoliščino, da so nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka, spadale pod režim družbene lastnine, bi s stvarnopravnim zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice lahko uspela samo ob zatrjevanju dejanskih okoliščin, na katere so posamezni zakoni, ki so urejali lastninjenje sredstev v družbeni lastnini, vezali pridobitev lastninske pravice na teh sredstvih.

Izrek

Pritožba se zavrne in se izpodbijano sodbo potrdi.

Tožeča stranka je dolžna toženi stranki v 15 dneh povrniti 1.404,54 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožbeni zahtevek tožeče stranke, ki se glasi: "Ugotovi se, da je tožeča stranka lastnik nepremičnine parc. št. 2192/3, dvorišče 4997 m2 in stavbišče z gospodarskim poslopjem 1213 m2 k.o. B. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki izstaviti za vpis v zemljiško knjigo sposobno listino, na podlagi katere se bo v korist tožeče stranke vknjižila lastninska pravica na parc. št. 2192/3 k.o. B." (1. točka izreka). Tožeči stranki je naložilo povrnitev pravdnih stroškov tožene stranke v znesku 545.292,00 SIT z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 20.1.2006 do plačila (2. točka izreka).

Zoper sodbo je pravočasno vložila pritožbo tožeča stranka zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni ter tožbenemu zahtevku v celoti ugodi, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje.

Tožena stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Odločilno dejstvo, ki ga je ugotovilo prvostopenjsko sodišče in omogoča materialnopravni preizkus pravilnosti izpodbijane sodbe je ugotovitev, da je nepremičnina, na kateri tožeča stranka s tožbo uveljavlja ugotovitev lastninske pravice spadala v režim družbene lastnine, kar je razvidno tudi iz zemljiškoknjižnih podatkov, na katere se je sklicevala sama tožeča stranka (A19). Sistem družbene lastnine, ki je bil izgrajevan v času pred letom 1990 je uveljavil poseben sistem pravic in upravičenj na teh sredstvih, ki se je razlikoval od stvarnopravnih pravic, ki jih je pred uveljavitvijo Stvarnopravnega zakonika (Ur. l. RS, št. 87/2002) urejal Zakon o temeljnih lastninskopravnih razmerjih (Ur. list SFRJ, št. 6/80, dalje ZTLR). Lastninjenje oziroma pridobitev lastninske pravice na stvareh, ki so spadale v režim družbene lastnine, so v času od leta 1990 dalje urejali različni zakoni (na primer Zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij - Ur. list RS št. 55/92 s spremembami). Lastninjenje zemljišč in stavb v družbeni lastnini, ki niso bila predmet lastninjenja po drugih zakonih, pa je dokončno uredil Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini (Ur. list RS, št. 44/97). Ob tem, da se je sama tožeča stranka v svojih trditvenih navedbah, ki jih ponavlja tudi v pritožbi, sklicevala na navedeno okoliščino, da so nepremičnine, ki so predmet tožbenega zahtevka, spadale pod režim družbene lastnine, bi s stvarnopravnim zahtevkom na ugotovitev lastninske pravice lahko uspela samo ob zatrjevanju dejanskih okoliščin, na katere so posamezni zakoni, ki so urejali lastninjenje sredstev v družbeni lastnini, vezali pridobitev lastninske pravice na teh sredstvih. Zakon o lastninjenju nepremičnin v družbeni lastnini, ki je do končno uredil to vprašanje, je pridobitev lastninske pravice vezal na obstoj pravice uporabe na nepremičninah. Vendar tožeča stranka tožbenega zahtevka ni utemeljevala na tej dejanski podlagi, temveč se je sklicevala na dejanske okoliščine iz 24. in 25. člena ZTLR, ki sta urejala pridobitev lastninske pravice z gradnjo na tujem zemljišču oziroma ustreznih določbah pravil ODZ, ki so se uporabljala pred uveljavitvijo ZTLR. Podrejeno se je tožeča stranka sklicevala tudi na določbe 28. člena ZTLR, ki je urejal priposestvovanje kot način pridobitve lastninske pravice na nepremičnini. Iz zemljiškoknjižnih podatkov, na katere se je sklicevala sama tožeča stranka (priloga A20) je razvidno, da so nepremičnine spadale v režim družbene lastnine že od leta 1955. Ker za te nepremičnine ni veljal režim stvarnopravnih pravic (med katere spada tudi lastninska pravica), tožeča stranka na podlagi trditvene podlage, ki jo je ponujala v postopku, s tožbenim zahtevkom ne more uspeti. Ker gre za nesklepčnost tožbe, se tako izkaže kot materialnopravno pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča o zavrnitvi tožbenega zahtevka. Iz navedenih razlogov se pritožbeno sodišče ni ukvarjalo s pritožbenimi trditvami, ki se nanašajo na utemeljevanje nepravilnosti odločitve prvostopenjskega sodišča, sklicujoč se na institut gradnje na tujem svetu oziroma priposestvovanja kot podlage za pridobitev lastninske pravice na sporni nepremičnini.

Ker tožeča stranka ni utemeljila pritožbenih očitkov o bistvenih kršitvah določb pravdnega postopka, je pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo preizkušalo le v okviru uradnega preizkusa iz 2. odstavka 350. člena ZPP, v okviru česar pa tovrstnih kršitev postopka ni ugotovilo. Ker je zaradi navedene nesklepčnosti tožbe pravilna odločitev prvostopenjskega sodišča, je pritožbeno sodišče odločilo, kot je razvidno iz izreka sodbe (353. člen ZPP).

Ker tožeča stranka s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti nastale stroške pritožbenega postopka toženi stranki (1. odstavek 165. člena v zvezi s 1. odstavkom 154. člena ZPP). Pritožbeno sodišče je toženi stranko kot potrebne stroške priznalo stroške za sestavo odgovora na pritožbo (2500 točk) povečane za 2 % materialnih stroškov (3. odstavek 13. člena Odvetniške tarife) in za 20 % DDV. Glede na vrednost točke (0,459 EUR) je tožena stranka upravičena do povrnitve stroškov pritožbenega postopka v znesku 1.404,54 EUR.