Jedro

7. čl. ZDR je pravna podlaga za sklenitev konkurenčne klavzule, s katero delavec pristane na omejitev svoje svobodne izbire poklica, delodajalec pa mu mora v skladu s temeljnim načelom pogodbenih razmerij, načelom ekvivalence, zagotoviti ustrezno materialno nadomestilo. V dodatku k pogodbi o zaposlitvi je določena le enostranska obveznost toženca za plačilo vtoževane odškodnine, tako da je glede prepovedi konkurenčne klavzule obremenjen le toženec in to brez vsake odmene. Kljub omejitvi pravice do proste izbire poklica, mu ni bila nudena nobena materialna satisfikacija. Taka ureditev ni v skladu z načeli pravne in socialne države (2. čl. Ustave RS), kakor tudi ne z načeli pravičnosti, zato delavec ni dolžan plačati pavšalne odškodnine zaradi kršitve konkurenčne klavzule.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje. Stranki krijeta vsaka svoje stroške pritožbenega postopka.

Obrazložitev

Delovno in socialno sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo zavrnilo zahtevek tožeče stranke, da ji je toženec dolžan plačati znesek 41.665 DEM v tolarski protivrednosti po srednjem tečaju Banke Slovenije na dan izdaje prvostopne odločbe, od takrat dalje pa tudi z zakonitimi zamudnimi obrestmi do plačila in da je dolžan tožeči stranki povrniti njene stroške postopka z zakonitimi zamudnimi obrestmi od izdaje prvostopne odločbe dalje do plačila, vse v 15 dneh pod izvršbo (tč. 1. izreka sodbe). Obenem pa je sklenilo, da je tožeča stranka dolžna tožencu povrniti stroške postopka v znesku 440.507,00 SIT ter sodne takse za odgovor na tožbo v znesku 18.540,00 SIT, v 8 dneh pod izvršbo (tč. 2 izreka sodbe). Zoper to sodbo se pritožuje tožeča stranka zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb postopka s predlogom, da pritožbeno sodišče ugodi pritožbi in izpodbijano sodbo tako spremeni, da zahtevku tožeče stranke v celoti ugodi oz. izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje. V pritožbi navaja, da je sodišče prve stopnje v sicer zelo obširnem in natančno opredeljenem dokaznem postopku zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje. Pri tem graja dokazno oceno sodišča prve stopnje in poudarja, da je priča M. W. izpovedala, da je prišel toženec k tožeči stranki brez kakršnegakoli predznanja in da je odšel od nje kot povsem izšolan za opravljanje dela, ki ga je pri njej opravljal. Meni, da je šlo za določeno obliko šolanja tožene stranke, vendar ne tako kot meni sodišče prve stopnje, zato pa je pri drugem delodajalcu opravljal delo brez posebnega dodatnega šolanja. Sodišče prve stopnje je zmotno razlagalo tudi pogodbo o izobraževanju, saj v njej ni omenjeno, da mora izobraževanje potekati v nekakšnih posebnih šolskih ustanovah, ampak da gre zgolj za pridobitev znanja in poznavanja, tako računalniške opreme, kot tudi programske opreme. Poleg tega meni tožeča stranka, da je sodišče prve stopnje tudi napačno ugotavljalo razloge za prenehanje delovnega razmerja toženi stranki. Vpis "sporazum", navedenem v sporočilu o sklenitvi delovnega razmerja skupnost za zaposlovanje, je bil izveden naknadno, verjetno ga je izvedla administratorka, in sicer iz razloga, ker je smatrala, da pomeni odpoved dana s strani delavca in vrnitve delovne knjižice kot sporazumno prenehanje. Če bi bil med strankama res sklenjen sporazum, kar pa tožeča stranka ves čas zanika, bi morala tožena stranka dokazati takšno dejstvo s predložitvijo izvoda sporazuma, ki je podlaga za sporazumno prenehanje delovnega razmerja. Razlog za prenehanje delovnega razmerja je vsekakor odpoved tožene stranke, saj je povsem nelogično, zakaj bi tožena tožeči stranki že po zaključitvi delovne knjižice in ob nekakšnem sporazumu med strankama še podala odpoved. Sodišče prve stopnje je pri zavrnitvi zahtevka glede plačila pavšalne odškodnine za primer kršitve konkurenčne prepovedi zmotno ugotovilo dejansko in s tem tudi zmotno uporabilo materialno pravo. V določbi 4. odst. čl. 7 ZDR (Ur. l. RS, št. 14/90, 5/91 in 71/93) je namreč določeno, da se delavec in delodajalec posebej dogovorita o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja, t.j. o konkurenčni klavzuli. Ob sklenitvi dodatka k pogodbi o zaposlitvi in sicer v 2. čl. sta stranki natančno dogovorili, da toženec upošteva v primeru prenehanja delovnega razmerja konkurenčno klavzulo in sicer 2 leti, saj je le-ta v nasprotnem primeru dolžan plačati delodajalcu - tožeči stranki - pavšalno določeno odškodnino v znesku 16.665,00 DEM, če škoda tega zneska ne presega. Tožeča stranka bi tožencu vsekakor zagotovila tudi nadomestilo, katera bi mu pripadala, ne glede na pogodbena določila, že po samem zakonu. Tako je sodišče prve stopnje napačno izvedlo interpretacijo določila čl. 7 4. odst. ZDR, zaradi česar je odločitev sodišča prve stopnje pravno zmotna. Toženec se v svojem odgovoru na pritožbo strinja z izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje ter predlaga zavrnitev pritožbe tožeče stranke. Pritožba ni utemeljena. Pritožbeno sodišče je ob preizkusu izpodbijane sodbe v mejah razlogov, iz katerih se sme sodba izpodbijati, od katerih so navedeni že v pritožbi, ugotovilo, da niso podani. Sodišče prve stopnje je popolno ugotovilo dejansko stanje, ugotovilo vsa odločilna dejstva in nanje tudi pravilno uporabilo materialno pravo. Ob preizkusu te sodbe pritožbeno sodišče ni ugotovilo bistvenih kršitev določb postopka po 2. odst. 350. čl. ZPP/99, na katere mora paziti po uradni dolžnosti in na pravilno uporabo materialnega prava. Pritožbeno sodišče soglaša z dokazno oceno sodišča prve stopnje, v njo tudi ne dvomi, soglaša pa tudi z vsemi dejanskimi in pravnimi zaključki tega sodišča, zato se v izogib ponavljanju tudi na njih v celoti sklicuje. V zvezi s pritožbenimi navedbami tožeče stranke zaključuje pritožbeno sodišče, da je sodišče prve stopnje pravno utemeljeno in prepričljivo zavrnilo zahtevek tožeče in svojo odločitev obširno obrazložilo ter s takimi dejanskimi in pravnimi zaključki tega sodišča soglaša pritožbeno sodišče. Tožeča stranka pa v pritožbi ni podala nobenega dokaza iz nekrivdnih razlogov po 1. odst. 337. čl. ZPP/99, ki bi vzbudil utemeljen dvom v dokazno oceno sodišča prve stopnje, in ki bi lahko povzročil drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kot jo je že pravilno ugotovilo sodišče prve stopnje. Namreč odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe je pravilna ugotovitev sodišča prve stopnje, da je tožencu tožeča stranka zaključila delovno knjižico, z dnem 8.8.1996, torej preden je toženec podal odpoved delovnega razmerja in da tožeča stranka pri sklepanju pogodbe o izobraževanju ni uporabila določbo 4. odst. 7. čl. ZDR, po kateri se delodajalec in delavec posebej dogovorita o medsebojnih pravicah in obveznostih po prenehanju delovnega razmerja v zvezi z izkoriščenjem tehničnih, proizvodnih in poslovnih znanj ter poslovnih zvez, pridobljenih z delom ali v zvezi z delom v organizaciji oz. pri delojalcih. Navedena določba zakona je pravna podlaga za sklenitev konkurenčne klavzule, s katero delavec pristane na omejitev svoje svobodne izbire poklica, delodajalec pa mu mora v skladu s temeljnim načelom pogodbenih razmerij, načelom ekvivalence, zagotoviti ustrezno materialno nadomestilo. Tako je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da je v dodatku k pogodbi o zaposlitvi določena le enostranska obveznost toženca za plačilo te vtoževane odškodnine. Kljub določbi 4. odst. 7. čl. ZDR, z dodatkom k pogodbi, niso bile dogovorjene medsebojne obveznosti obeh strank, temveč le obveznost toženca samega. Tako je bil glede prepovedi konkurenčne klavzule obremenjen le toženec in to brez vsake odmene. Kljub omejitvi pravice do proste izbire poklica, mu ni bila nudena nobena materialna satisfikacija. Tako ureditev pa ni v skladu z načeli pravne in socialne države (2. čl. Ustave RS), kakor tudi ne z načeli pravičnosti. Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge sodišča prve stopnje zaključuje pritožbeno sodišče, da pritožbene navedbe tožeče stranke niso utemeljene, pa tudi ne bistvenega in odločilnega pomena za zakonito izdajo te sodne odločbe. Ob tem pa poudarja pritožbeno sodišče, da kljub določbi 4. odst. 7. čl. ZDR, mora biti konkurenčna klavzula in obveznosti enega do drugega tudi določena v pogodbi, nikakor pa ne more biti že sam zakon pravna podlaga za odmeno tožencu oz. delavcu, kot to pravno zmotno zatrjuje pritožba tožeče stranke. Namreč sam zakon ne določa višino odmene, zato je treba to višino odmene navesti v pismenem delu pogodbe o zaposlitvi, v delu, v katerem je navedena konkurenčna klavzula. Z konkurenčno klavzulo so lahko varovani le tisti podatki, znanja in izkušnje in zveze, ki so plod lastnih raziskav, dela in izkušenj tožeče stranke, ne pa splošnih znanj, ki jih je toženec sicer pridobil v delovnem razmerju ali v zvezi z njim. Predmet varstva pred neveljavno konkurenco so torej proizvodno tehnična in druga znanja in usposobljenosti, ki pomenijo posebno vrednost v okviru poslovanja določenega delodajalca. Glede na take pravilne dejanske in pravne razloge ugotavlja pritožbeno sodišče, da je izpodbijana sodba sodišča prve stopnje materialno pravno pravilna in zakonita. Pritožbeno sodišče je zato pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obenem pa sklenilo, da stranki krijeta vsaka svoje pritožbene stroške in sicer tožeča stranka, ker ni s pritožbo uspela (1. odst. 154. čl. ZPP v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP) toženec pa svoje - odgovor na pritožbo -iz razloga, ker niso bili potrebni (1. odst. 155. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP), kot to izhaja iz izreka te sodbe.