Jedro

Že z izdajo regulacijske začasne odredbe je nastopil učinek zadržanja, zato denarna kazen po naravi stvari ni potrebna.

Za učinkovito varstvo potrošnika ni treba dvojnega varstva, tako da bi potrošnik poleg zamrznitve učinkov kreditne pogodbe in suspenza izvršilnega naslova dosegel še dodatno zavarovanje v obliki prepovedi izterjave.

Ker odstop terjatve s cesijo ne sme poslabšati dolžnikovega položaja, bi bilo odveč in čezmerno toženi banki omejiti svobodno gospodarsko pobudo še s prepovedjo razpolagati s terjatvijo.

Izrek

I.Pritožba se zavrne in se sklep sodišča prve stopnje stopnje v izpodbijanem delu (v II. točki izreka) potrdi.

II.Pritožbeni stroški so nadaljnji pravdni stroški.

Obrazložitev

1.Tožnica je zoper toženko vložila tožbo. Primarno je zahtevala: (i) ugotovitev ničnosti med pravdnima strankama sklenjene hipotekarne devizne kreditne pogodbe in aneksa k njej (v njej je tožnica kreditojemalka in zastaviteljica, predmet pa je kredit v višini 232.226,80 CHF, kar je na dan sklenitve 19. 8. 2008 pomenilo 143.615,83 EUR, in ki se odplačuje v 360 mesečnih anuitetah) in neposredno izvršljivega notarskega zapisa sporazuma o zavarovanju pogodbene terjatve s hipoteko na nepremičnini v njeni lasti; (ii) neveljavnost vknjižbe zadevne hipoteke in zaznambe neposredne izvršljivosti notarskega zapisa ter njun izbris ter (iii) plačilo 912,60 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Podrejeno je zahtevala razvezo istih poslov in izstavitev zemljiškoknjižnega dovolila za izbris hipoteke in neposredne izvršljivosti notarskega zapisa.

2.Sodišče prve stopnje je s sklepom pretežno ugodilo predlogu tožnice za izdajo začasne odredbe. Do pravnomočnega končanja spora je zadržalo učinkovanje med pravdnima strankama sklenjene devizne kreditne pogodbe in aneksa k njej ter sporazuma o zavarovanju pogodbene terjatve s hipoteko (I. točka izreka). Sklicujoč se na prvi odstavek 272. člena in drugo alinejo drugega odstavka 272. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju, kakor ju (s pravom Evropske Unije skladno) razlaga aktualna sodna praksa, je presodilo, da sta izpolnjena dva nujna razloga za izdajo začasne odredbe. Prvič, tožnica je verjetno izkazala obstoj nedenarne terjatve, kajti toženka ob sklepanju pogodbe verjetno ni izpolnila visoko postavljenega standarda pojasnilne dolžnosti (tega ni niti trdila) in je zato zadevna kreditna pogodba verjetno nična. Izpolnjen je po presoji sodišča prve stopnje tudi drugi nujni razlog za začasno odredbo: tožnici, ki je toženki verjetno že plačala 143.841,07 EUR, kar je več, kot je v evrih od nje prejela, bi namreč brez začasne odredbe nastala težko nadomestljiva škoda. Nastala bi ji med drugim s tem, ko v okviru te pravde, četudi bi z njo uspela, ne bi mogla doseči polnega učinka končne meritorne sodbe (za dosego tega cilja bi namreč morala spreminjati tožbo in celo vložiti novo). Preostali del predloga, s katerim je tožnica zahtevala še prepoved toženkinega razpolaganja s terjatvami iz zadevne pogodbe, prepoved izterjave teh terjatev in uveljavljanje kakršnih koli plačil ter vnos podatkov v register neplačanih obveznosti, vse pod pretnjo denarne kazni, je zavrnilo (II. točka izreka). Zavrnilno odločitev je sodišče v bistvenem utemeljilo z argumentom, da je namen zavarovanja - to je zagotoviti poln učinek končne meritorne odločbe - dosežen že z začasnim zadržanjem učinkovanja sporne kreditne pogodbe in na njo vezanega posla o hipotekarnem zavarovanju.

3.Zoper II. točko izreka sklepa, s katero je predlog za izdajo začasne odredbe deloma zavrnjen, se pritožuje tožnica. Sodišče prve stopnje naj bi bistveno kršilo pravdni postopek in zmotno ter nepopolno ugotovilo dejansko stanje, domnevno kršitev drugega odstavka 14. člena in 22. člena Ustave pojmuje tožnica kot poseben pritožbeni razlog. Predlagana začasna odredba toženki zapoveduje opustitev, kar po oceni tožnikov pomeni t. i. nenadomestno ravnanje, za kršitev katerega mora sodišče določiti denarno kazen. Zgolj z zadržanjem učinka pravnih poslov, ki pomenijo izvršilni naslov, naj namena zavarovanja ne bi bilo mogoče doseči. Zato ne, ker bi v primeru, če bi toženka kljub izdani začasni odredbi predlagala izvršbo, morala tožnica vse do pravnomočne odločitve o ugovoru trpeti blokado sredstev na računih in rubež premičnin. Tožnica opozarja, da je izpodbijana zavrnitev predlagane začasne odredbe v nasprotju z ustaljeno sodno prakso in s tem v zvezi citira tri odločbe višjih sodišč.

4.Toženka je odgovorila na pritožbo. Predlaga njeno zavrnitev.

5.Pritožba ni utemeljena.

6.Sodišče prve stopnje je popolnoma, jasno in pravno pravilno utemeljilo, zakaj je cilj zavarovanja: doseči polni učinek odločitve o ničnosti, dosežen že z zadržanjem učinka pravnih poslov (kreditne pogodbe z aneksom in sporazuma o zavarovanju). Zadržano učinkovanje poslov pomeni, da tožnici obrokov, ki zapadejo v času veljavnosti začasne odredbe, ni treba izpolniti. Začasna odredba tako pravno legitimira njeno pasivnost, ki zato nima znakov kršitve pogodbe. Cilj začasne odredbe torej ni uresničljiv, kot želi prikazati tožnica, šele z nekakšno (denarno) prisilitvijo toženke v opustitev. Pač pa ga tožnica doseže neposredno sama - tako da pogodbe v času moratorija, ki ga uvaja začasna odredba, ne izpolnjuje. Za to po naravi stvari zoper toženo banko ne potrebuje izvršilnega sredstva - preteče denarne kazni. Ker odstop terjatve s cesijo ne sme poslabšati dolžnikovega (=tožničinega) položaja, bi bilo odveč in čezmerno toženki omejiti svobodno gospodarsko pobudo še s prepovedjo razpolagati s terjatvijo. Tudi pred hipotetično možnostjo, da toženka kljub začasni odredbi predlaga izvršbo - čeravno zrna racionalnosti za kaj takega ni videti - je tožnica dovolj učinkovito zavarovana. Utemeljenosti izvršilnega predloga se bo z ugovorom zlahka ubranila, sklicujoč se na izdano začasno odredbo. V pritožbi izpostavljena nevarnost, da bi tožnica v takem primeru začasno, namreč do pravnomočne odločitve o ugovoru, morala trpeti blokado sredstev na računih in rubež premičnin, je prejkone le teoretična. Če bi se banka res odločila za sprožitev izvršbe vedoč, da do izpolnitve (še) ni upravičena, bi se izpostavila nepotrebnim stroškom, navsezadnje lahko tudi odškodninski odgovornosti.

7.Vrhovno sodišče je v sklepu II Ips 10/2025 16. aprila 2025 precedenčno odločilo enakih vprašanjih. Bistvo njegove utemeljitve je naslednje: (i) že z izdajo regulacijske začasne odredbe je nastopil učinek zadržanja, zato denarna kazen po naravi stvari ni potrebna; (ii) za učinkovito varstvo potrošnika ni treba dvojnega varstva, tako da bi potrošnik poleg zamrznitve učinkov kreditne pogodbe in suspenza izvršilnega naslova dosegel še dodatno zavarovanje v obliki prepovedi izterjave: smiselno enako varstvo, kot ga bo potrošnik dosegel s končno ničnostno sodbo, mu dotlej nudi začasna odredba o zamrznitvi učinkov kreditne pogodbe in neposredno izvršljivega notarskega zapisa; (iii) prepoved upnikovega razpolaganja s terjatvijo bi bila nepotrebna in nedopustna (ker se s cesijo položaj dolžnika ne sme poslabšati in dolžnik ohrani vse ugovore, ki jih je imel zoper prejšnjega upnika).

8.Glede na to in ker sodišče druge stopnje tudi ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP), pritožba ni utemeljena. Zato jo je na podlagi 2. točke 365. člena ZPP zavrnilo in izpodbijan del sklepa potrdilo. Odločitev o stroških tega pritožbenega postopka je skladno s 151. členom ZPP pridržana za končno odločbo.

-------------------------------

1Uradni list RS, št. 51/98 in nasl. - v nadaljevanju ZIZ.

Zveza: