Jedro

Za storitev kaznivega dejanja ropa ni relevantno, ali je pištola, s katero storilec grozi oškodovancu, prava, pomembno je le, da je oškodovanec prepričan, da je - ni treba, da je grožnja objektivno uresničljiva, mora pa biti resna, torej takšna, da pri oškodovancu objektivno vzbudi občutek osebne ogroženosti oziroma strahu ter da storilec to hoče.

Izrek

I. Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

II. Obsojenec se oprosti plačila sodne takse.

Obrazložitev

A. 1. Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Kopru je bil U. S. spoznan za krivega storitve kaznivega dejanja velike tatvine po 1. točki prvega odstavka 205. člena v zvezi s prvim odstavkom 204. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) ter kaznivega dejanja ropa po prvem odstavku 206. člena tega zakona. Za prvo kaznivo dejanje mu je sodišče na podlagi 89. in 90. člena KZ v zvezi s prvim odstavkom 375. člena KZ-1 določilo kazen šest mesecev mladoletniškega zapora, za drugo dejanje pa kazen eno leto mladoletniškega zapora, na kar mu je po drugem odstavku 90. člena KZ izreklo enotno kazen eno leto in pet mesecev zapora. Po prvem odstavku 484. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) je sodišče odločilo, da stroški kazenskega postopka bremenijo proračun, je pa mlajšemu polnoletniku naložilo v plačilo premoženjskopravni zahtevek, ki ga je dolžan plačati oškodovani družbi P. v višini 578,00 EUR z zakonitimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od pravnomočnosti sodbe dalje. Pritožbo obsojenčevega zagovornika je kot neutemeljeno zavrnilo pritožbeno sodišče in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

2. Zoper navedeno pravnomočno sodbo je vložil zagovornik obsojenca zahtevo za varstvo zakonitosti, kot navaja uvodoma, zaradi kršitev ZKP, mednarodnih konvencij o zaščiti otrokovih pravic in kršitev materialnega prava, ter Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje, ali pa izpodbijano sodbo spremeni glede kazenske sankcije tako, da mu izreče milejšo kazen z varstvenim ukrepom ali nadzorstvom centra za socialno delo.

3. Vrhovna državna tožilka je v odgovoru na zahtevo, podanem na podlagi drugega odstavka 423. člena ZKP menila, da zahteva za varstvo zakonitosti ni utemeljena. Uveljavljane procesne kršitve namreč niso podane, pravilna pa je tudi presoja sodišča prve stopnje glede izrečene kazni, čemur je pritrdilo v pritožbenem postopku sodišče druge stopnje in ocenilo, da je potrebna mladoletnikova odtegnitev iz njegovega dosedanjega okolja. Pri izbiri in določitvi kazni je namreč sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo in ovrednotilo vse okoliščine, ki so vplivale na izbiro kazni. Pravilno je zaključilo, da bo le na tak način, skladno z določilom prvega odstavka 115. člena Zakona o izvrševanju kazenskih sankcij (v nadaljevanju ZIKS), mladoletniku v zavodu, kjer bo prestajal kazen, namenjena posebna pedagoška, psihosocialna in socialna terapevtska obravnava ter skrb za aktivnosti, ki so potrebne za njegov pravilen razvoj.

4. Vrhovno sodišče je odgovor vrhovne državne tožilke posredovalo obsojencu in njegovemu zagovorniku, ki se o njem nista izjavila.

B.

5. Kršitev pravice do obrambe vidi zagovornik v tem, da sodišče ni izvedlo dokaza z vpogledom v pištolo, ki je bila uporabljena pri ropu. Obsojenec je namreč dejal, da je bila to plastična pištola, oškodovanec G. pa je govoril o tem, da je slišal kovinski zvok od repetiranja. Ker je navedena okoliščina ključna glede tega, ali je bil rop izveden z neprimernim sredstvom, kar ima določene posledice v kazenskem pravu, bi moralo sodišče v postopku vpogledati v pištolo in navedeno okoliščino, ki jo je obramba zatrjevala, preveriti. Pri tem po stališču vložnika ni pomembno, ali je oškodovanec štel pištolo za pravo, pomembno je le, ali je dejansko šlo za pravo orožje zaradi same vsebine obtožbe.

Sodišče krši pravico do obrambe, če ne izvede materialnopravno relevantnega dokaza, ki ga je stranka v predlogu tudi ustrezno obrazložila. V konkretnem primeru izvedba dokaza z vpogledom v pištolo, ki je bila uporabljena pri storitvi kaznivega dejanja sploh ni bila predlagana, sodišče pa je dokazni postopek zaključilo, ko je po prosti presoji dokazov ocenilo, da je dejansko stanje dovolj razčiščeno za razsojo. Glede na navedeno, s tem ko uporabljene pištole ni vpogledalo (in je tudi ni moglo, saj z njo ni razpolagalo), obsojencu ni kršilo pravice do obrambe. Kar pa se tiče ostalih navedb v zvezi z uporabljeno pištolo, ki se nanašajo na kršitev zakona, pa je potrebno pojasniti, da za storitev kaznivega dejanja ropa ni relevantno, ali je pištola, s katero storilec grozi oškodovancu, prava, pomembno je le, da je oškodovanec prepričan, da je. Ni potrebno, da je grožnja objektivno uresničljiva, mora pa biti resna, torej takšna, da pri oškodovancu objektivno vzbudi občutek osebne ogroženosti oziroma strahu ter da storilec to hoče. V konkretnem primeru je, kot sta nižji sodišči ugotovili brez kančka dvoma, za takšno grožnjo tudi šlo. Sam obsojenec je namreč izjavil, da če si pištolo pogledal na hitro, je delovala kot prava, da hujših poškodb ne bi mogla povzročiti, razen, če bi metek zadel v oko. Da je bila grožnja resna, oziroma da je pištola delovala kot prava, pa se je sodišče lahko prepričalo z vpogledom v fotografije ter ob upoštevanju izpovedbe oškodovanca, ki se je v strahu pred obsojencem skril pod pult in s tem, kot je navedel, hotel rešiti svoje življenje.

7. Eklatantno kršitev drugega odstavka 479. člena ZKP vidi vložnik v tem, da sodišče ni zaslišalo obsojenčeve matere.

8. Drugi odstavek 479. člena ZKP določa, da mora sodišče v postopku zoper mladoletnike povabiti na glavno obravnavo mladoletnikove starše oziroma skrbnika in organ socialnega varstva. Če starši, skrbnik ali predstavnik organa socialnega varstva ne pridejo, to ni ovira, da sodišče ne bi opravilo glavne obravnave.

9. V konkretni kazenski zadevi je sodišče povabilo tako predstavnika centra za socialno delo kakor tudi obsojenčevo mater. Slednja se vabilu, kljub pravilnemu vabljenju, ni odzvala, obsojenec pa je na glavni obravnavi izjavil, da je polnoleten, zaradi česar tudi ne rabi matere na obravnavi.

10. Neutemeljene so tudi nadaljnje navedbe zagovornika v zahtevi, ko navaja, da bi moralo sodišče mater zaslišati v zvezi z obsojenčevo osebnostjo, pri čemer je sodišče dokazni predlog po zaslišanju matere zavrnilo z obrazložitvijo, da ta ne bo povedala ničesar realnega in bistvenega in se je zadovoljilo z njeno izpovedbo v pripravljalnem postopku.

11. Zagovornik je na obravnavi izjavil, da se „strinja, da se zasliši obdolženčevo mater“, sodišče pa je ta dokazni predlog zavrnilo z obrazložitvijo, da je evidentno, da spričo sinove problematike, nanj nima nikakršnega vpliva, prav tako pa ne bo podala realne slike o njegovi odvisnosti. Pritožbeno sodišče je na podobne pritožbene navedbe, kot jih uveljavlja vložnik v zahtevi, odgovorilo, da je bila mladoletnikova mati v pripravljalnem postopku zaslišana, sodišče prve stopnje pa je o mladoletnikovi osebnosti oziroma okoliščinah, v katerih ta živi, pridobilo socialno poročilo centra za socialno delo, zaradi česar tudi po presoji pritožbenega sodišča neizvedba tega dokaza ni imela za posledico zmotno in nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja.

12. Skladno z določbami 469. člena ZKP je v pripravljalnem postopku, ki se vodi zoper mladoletnika treba poleg dejstev, ki se nanašajo na kaznivo dejanje, ugotoviti zlasti mladoletnikovo starost in okoliščine, ki so potrebne za presojo njegove duševne razvitosti ter proučiti okolje in razmere, v katerih mladoletnik živi in druge okoliščine, ki se tičejo njegove osebnosti (prvi odstavek 469. člena ZKP). Da se te okoliščine ugotovijo, je treba zaslišati mladoletnikove starše, njegovega skrbnika in druge, ki lahko dajo o njem potrebne podatke. O teh okoliščinah se zahteva tudi poročilo organa socialnega varstva (drugi odstavek 469. člena ZKP). Kot izhaja iz podatkov v spisu, se je sodišče v obravnavani kazenski zadevi pri presoji mladoletnikove osebnosti oprlo na izpovedbo predstavnice CSD Izola D. E., prebralo socialno poročilo CSD Izola ter v pripravljalnem postopku zaslišalo mladoletnikovo mater, oprlo pa se je tudi na obsojenčev zagovor. Iz navedenega dokaznega gradiva je sprejelo naslednje dokazne zaključke: da obsojenec ni opravil 9. razreda osnovne šole, da obiskuje 2. letnik skrajšanega programa šole ... (manjkata mu še dva izpita), ter da z uživanjem prepovedanih substanc še ni povsem razčistil. Dejstvo je namreč, da je sodišču navedel dva datuma, kdaj naj bi z uživanjem drog prenehal (približno kak mesec po zadnjem dejanju, druga navedba podana v preiskavi pa v mesecu aprilu leta 2012), po presoji sodišča pa tudi morebitna začasna abstinenca še ne pomeni, da je dejansko ozdravljen oziroma da je njegovih problemov z drogami konec. Nadalje je sodišče upoštevalo še, da živi starejši mladoletnik v enostarševski družini – z materjo, da ga ta ne obvladuje več, medtem ko stikov z očetom skorajda nima. Ker je torej sodišče okoliščine, v katerih živi mladoletnik, in okoliščine, ki se nanašajo na njegovo osebnost, in o katerih bi lahko govorila njegova mati, ugotovilo z doslej izvedenimi dokazi, obramba pa tudi ni ne pri podaji dokaznega predloga niti kasneje v postopku navedla, katera dodatna dejstva bi želela z zaslišanjem matere ugotoviti, oziroma katere okoliščine, ki se nanašajo na obsojenčevo osebnost, dodatno osvetliti in razčistiti, sodišče z zavrnitvijo dokaznega predloga obsojencu ni kršilo pravice do obrambe.

13. Skladno z določilom člena 487 ZKP se sme v postopku proti mladoletnikom vložiti zahtevo za varstvo zakonitosti tudi zaradi nepravilne odmere kazni in ne le zaradi nezakonite izrečene kazenske sankcije, kot to velja v postopkih, ki se vodijo zoper polnoletne storilce kaznivih dejanj. Pri presoji primernosti izrečene kazni Vrhovno sodišče ugotavlja, da sta nižji sodišči pri izbiri kazenske sankcije ravnali pravilno, ko sta se odločili za izrek zaporne kazni, dolžina pa je primerna tako teži storjenih kaznivih dejanj kot vsem okoliščinam, ugotovljenih na strani obsojenca. Kot izhaja iz obrazložitev sodb je sodišče pri izbiri in odmeri kazni upoštevalo, da je bil obsojenec že obravnavan zaradi hudega kaznivega dejanja, in sicer neupravičene proizvodnje in prometa s prepovedanimi drogami po prvem odstavku 186. člena KZ-1, da mu je bil tedaj izrečen vzgojni ukrep – ukor, da mu je sodišče tedaj verjelo (pri čemer so njegove navedbe v tistem postopku identične sedanjemu zagovoru), da dejanje obžaluje, da je spremenil način življenja, da kaznivih dejanj ne bo več izvrševal, da je opustil slabo družbo, da hodi v fitnes in da se je vpisal v 2. letnik srednje šole. Nadalje je sodišče upoštevalo, da je obravnavano kaznivo dejanje velike tatvine storil le en mesec, zatem ko mu je bil izrečen ukor, v mesecu novembru pa še kaznivo dejanje ropa, da je po dveh letih, še vedno vpisan v isti letnik skrajšanega programa šole ..., da so tudi obravnavana kazniva dejanja storjena zaradi droge, da je v času postopka, kot je bilo že pojasnjeno, dajal različne izjave, kdaj naj bi z uživanjem droge prenehal, in da mu sodišče, da je temu dejansko tako, ne verjame, da prejšnji milejši vzgojni ukrepi niso dosegli namena, nasprotno, ponujeno možnost, da bi zaživel življenje v skladu s pravili družbe je zavrnil, visoko kazensko odgovornost, težo kaznivih dejanj ter predvsem okoliščino, da je zapor z vidika specialne prevencije edina primerna sankcija, saj mu bo tam nudena strokovna pomoč ter vzgoja pri vzpostavitvi pozitivnih ciljev v prihodnosti in življenju, skladno s predpisi. Poleg tega pa mu bo po presoji sodišča prve stopnje, ki ji je pritrdilo tudi pritožbeno sodišče, temu pa se v celoti pridružuje tudi Vrhovno sodišče, nudena pomoč tudi pri obravnavi odvisnosti, hkrati pa nadzor, saj milejši ukrepi, ki jih je v preteklosti že izrabil, pri njem ne bi dosegli svojega namena. Res je sicer, kot to navaja zagovornik v zahtevi, da je višje sodišče ugotovilo, da obsojenec še vedno ni opravil nobenega izpita, ker da za to nima denarja, ter da bi si 200,00 EUR za plačilo lahko izposodil, vendar pa te navedbe na zakonitost in na dolžino izrečene kazni nimajo nikakršnega vpliva. Res je tudi, da je obsojenec povrnil 578,00 EUR, to je znesek v višini, katerega je sodišče oškodovanemu P. d.d. priznalo premoženjskopravni zahtevek, kar bi lahko vplivalo na višino kazni, ni pa to nujno. Obsojenec je namreč že v postopku pred sodiščem prve stopnje izjavil, da je pripravljen škodo povrniti, kot ugotavlja višje sodišče, pa si je denar za izpolnitev te obveznosti izposodil pri starih starših. Očitno torej tega dejstva pritožbeno sodišče ni štelo za tako pomembnega, da bi ob ostalih ugotovljenih okoliščinah kakorkoli vplival na izbiro kazenske sankcije ali odmero kazni. Utemeljeno pa je pritožbeno sodišče opozorilo tudi na določbo prvega odstavka 115. člena ZIKS, po kateri zavod za mladoletnike, v katerem prestajajo kazen, namenja posebno pozornost pedagoški, psihosocialni in specialno terapevtski obravnavi mladoletnikov ter skrb za njihove aktivnosti, potrebne za njihov pravilen razvoj.

14. Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljane kršitve zakona, obsojencu pa je izrečena primerna kazenska sankcija v ustreznem trajanju, zato je Vrhovno sodišče zahtevo za varstvo zakonitosti, skladno z določilom člena 425 ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.

15. Odločitev o stroških, nastalih pri odločanju o tem izrednem pravnem sredstvu, temelji na določilih členov 98.a v zvezi s četrtim odstavkom 95. člena v zvezi s prvim odstavkom 484. člena ZKP.