7. 7. 2006

SKLEP

Ustavno sodišče je v postopku za preizkus ustavne pritožbe, ki jo je vložil A. A. iz Ž., ki ga zastopa odvetniška družba B., o. p., d. n. o., iz Z., na seji senata dne 27. junija 2006 in v postopku po četrtem odstavku 55. člena Zakona o Ustavnem sodišču (Uradni list RS, št. 15/94)

sklenilo:

Ustavna pritožba zoper sodbo Vrhovnega sodišča št. I Ips 209/2004 z dne 7. 10. 2004 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Mariboru št. I Kp 267/2003 z dne 8. 4. 2004 in s sodbo Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 73/98 z dne 29. 11. 2002 se ne sprejme.

OBRAZLOŽITEV

A.

1.S prvostopenjsko sodbo je bil pritožnik spoznan za krivega kaznivega dejanja posilstva po prvem odstavka 180. člena Kazenskega zakonika (Uradni list RS, št. 63/94 in nasl. – KZ). Izrečena mu je bila kazen enega leta zapora. Višje sodišče je pritožbo pritožnikovega zagovornika zavrnilo in potrdilo prvostopenjsko sodbo. Pritožnik z ustavno pritožbo izpodbija tudi sodbo Vrhovnega sodišča, s katero je bila zavrnjena zahteva pritožnikovega zagovornika za varstvo zakonitosti.

2.V ustavni pritožbi pritožnik izraža nestrinjanje z obsodbo, zatrjuje zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja ter kršitve tretje alineje 29. člena, prvega odstavka 23. člena Ustave in točke d) tretjega odstavka 6. člena Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (Uradni list RS, št. 33/94, MP, št. 7/94 – v nadaljevanju EKČP). V utemeljitev zatrjevanih kršitev navaja, da je bil obsojen zgolj na podlagi pričanja oškodovanke. Pritožnik meni, da obsodba temelji zgolj na tehtanju izpovedb oškodovanke in njega, pri čemer naj bi sodišče v celoti sledilo le oškodovankini. Izpoved oškodovanke naj bi bila podprta le s "posrednimi" pričami, torej s tistimi, ki naj bi o dejanju izvedele od nje. Zato naj bi bila z vidika dokazne vrednosti skladnost njihovih in oškodovankinih izjav nepomembna. Pritožnik meni, da bi moralo sodišče bolj kritično oceniti verodostojnost oškodovankine osebnosti in njene izpovedi, še posebej v primeru, ker je bila edina priča. Slednjega po mnenju pritožnika sodišča niso storila, temveč naj bi dokazne predloge obrambe, ki bi lahko omajali verodostojnost oškodovanke in s tem posredno njene zgodbe o posilstvu, v celoti zavrnila. Pritožnik navaja, da je predlagal zaslišanje oškodovankinega nekdanjega partnerja in njegovega očeta. Slednja bi lahko izpovedala, da je oškodovanka tudi svojemu nekdanjemu partnerju govorila neresnico. Meni, da je obramba s tem izkazala, da je predlagani dokaz materialnopravno relevanten, zavrnitev njegove izvedbe pa naj bi glede na odločbo Ustavnega sodišča št. Up-34/93 z dne 8. 6. 1995 (OdlUS IV, 129), pomenila kršitev pravice do izvajanja dokazov v korist obdolženca. Pritožnik Ustavnemu sodišču predlaga, naj izpodbijane sodbe razveljavi in zadevo vrne v novo sojenje.

B.

3.Ustavno sodišče je vpogledalo v spis Okrožnega sodišča v Mariboru št. K 73/98.

4.Navedbe pritožnika, s katerimi opisuje svoje videnje dogodka in izraža nestrinjanje z izpodbijano odločitvijo, po vsebini pomenijo ugovor nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja ter nestrinjanje z dokazno oceno. S tem pritožnik glede na prvi odstavek 50. člena Zakona o Ustavnem sodišču (v nadaljevanju ZUstS) ustavne pritožbe ne more utemeljiti.

5.Glede pritožnikovih očitkov o kršitvah tretje alineje 29. člena, prvega odstavka 23. člena Ustave in točke d) tretjega odstavka 6. člena EKČP, do katerih naj bi prišlo s tem, da sodišče ni izvedlo predlagana dokaza o zaslišanju oškodovankinega bivšega partnerja in njegovega očeta, je treba upoštevati, da se lahko po prvem odstavku 51. člena ZUstS ustavna pritožba vloži šele, ko so izčrpana vsa pravna sredstva. Zahteva po izčrpanju vseh pravnih sredstev ne pomeni samo formalnega izčrpanja (tj. vložitve pravnega sredstva), ampak pomeni tudi materialno izčrpanje (tj. vsebinsko uveljavljanje kršitev človekovih pravic že v vloženih rednih in izrednih pravnih sredstvih). Iz zahteve za varstvo zakonitosti je razvidno, da pritožnik očitanih kršitev v njej ni uveljavljal, kar pomeni, da materialno ni izčrpal pravnih sredstev. Zato teh kršitev ne more uveljavljati v postopku z ustavno pritožbo.

6.Ker očitno ne gre za kršitve človekovih pravic, kot jih zatrjuje pritožnik, Ustavno sodišče ustavne pritožbe ni sprejelo v obravnavo.

C.

7.Senat Ustavnega sodišča je sprejel ta sklep na podlagi prve alineje drugega odstavka 55. člena ZUstS v sestavi: predsednik senata dr. Zvonko Fišer ter člana dr. Ciril Ribičič in dr. Mirjam Škrk. Sklep je sprejel soglasno. Ker senat ustavne pritožbe ni sprejel, je bila zadeva v skladu z določbo četrtega odstavka 55. člena ZUstS predložena drugim sodnicam in sodnikom Ustavnega sodišča. Ker se za sprejem niso izrekli trije od njih, ustavna pritožba ni bila sprejeta v obravnavo.

Predsednik senata dr. Zvonko Fišer