Jedro

V zadevi ni sporno, da so bile leta 1941 vse nepremičnine v vl. št. ... k.o. ..., vpisane na ime „Reichsgau Kärnten“. Če je bila upravičenka tak zahtevek upravičena podati po ZRP, pa ga ni podala, glede na upravnosodno prakso ne more uspešno uveljavljati denacionalizacijskega zahtevka.

Izrek

I. Zadevi I U 536/2019 in I U 547/2019 se združita zaradi skupnega obravnavanja in odločanja ter se zadevi v nadaljevanju vodita pod I U 536/2019. II. Tožbama se ugodi tako, da se delna odločba Ministrstva za okolje in prostor, št. 4901-1/2018/42 z dne 13. 7. 2018 odpravi in se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

III. Tožena stranka je dolžna povrniti drugi tožeči stranki stroške tega postopka v višini 347,70 EUR v roku 15 dni od vročitve te sodbe, od poteka tega roka dalje do plačila z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Kar zahteva druga tožeča stranka več, se zavrne.

Obrazložitev

1. Ministrstvo za okolje in prostor (v nadaljevanju Organ) je z izpodbijano odločbo zavrnil zahtevo druge tožnice za vračilo nepremičnin parc. št. 1722 in 1731/9, obe k.o. ... v last in posest, (1. točka izreka), odločil, da je prvi tožnik za navedeni nepremičnini dolžan izročiti drugi tožnici obveznice v višini 58,16 DEM v roku 3 mesecev po pravnomočnosti te odločbe (2. točka izreka), zavrnil zahtevo druge tožnice za vračilo navedenih nepremičnin v obliki nadomestnega zemljišča (3. točka izreka) in odločil, da bo o stroških postopka odločil ob zaključku postopka (4. točka izreka).

2. V obrazložitvi je navedlo, da je prejelo v reševanje del zahteve druge tožnice za denacionalizacijo podržavljenih nepremičnin, ki so določene kot naravne znamenitosti oziroma naravne vrednote. Gre za del Doline Triglavskih jezer, slednja pa je z Zakonom o Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju ZTNP-1) zavarovana kot ožje zavarovano območje v TNP - Naravni spomenik Dolina Triglavskih jezer (Priloga 1, točka 32), s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednost (v nadaljevanju Pravilnik) je določena kot naravna vrednota državnega pomena z ident. št. ... (Gorska dolina nad Ukancem v Bohinju z ledeniškimi jezeri, nahajališče jurskih amonitov) in ima na podlagi predpisov s področja ohranjanja narave poseben status. Celotno območje TNP je bilo že ob uveljavitvi Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen) zavarovano z ZTNP, Dolina Triglavskih jezer pa je bila zavarovana kot ožje zavarovano območje znotraj TNP z Odlokom Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije o razlastitvi Doline sedmerih jezer za narodni park.

3. Ugotavlja, da je bilo predmetno premoženje upravičenki podržavljeno z odločbo Okrajne komisije za agrarno reformo Ljubljana, št. 983/4 z dne 17. 9. 1947, izdano na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji v Sloveniji. Druga tožnica je zahtevala vračilo premoženja primarno v naravi, podrejeno v obliki nadomestnih zemljišč oziroma podrejeno, če tudi to ni možno, v obliki obveznic prvega tožnika.

4. Po podatkih spletne aplikacije „Atlas okolja“ ARSA je Organ za obe nepremičnini ugotovil, da pomenita naravno vrednoto, ki je v skladu z določbami ZDen ni mogoče vrniti v naravi, in sicer parcela 1722 del naravne vrednote ident. št. ... „Dolina Triglavskih jezer“, kratka oznaka „Gorska dolina nad Ukancem v Bohunju z ledeniškimi jezeri, nahajališče jurskih amonitov“, parc. 1731/9 pa naravno vrednoto z ident. pt. ... „Savica – Slap“, kratka oznaka „Slap Savica pod steno Komarče v Bohinju“. Ker navedeni naravni znamenitosti kot taki nista bili opredeljeni v času podržavljenja, ju je ocenil kot kmetijski zemljišči. 5. Prvi tožnik je v tožbi med drugim navaja, da je Organ z izpodbijano odločbo odločil le o delu Slapa Savica, o drugem delu, ki se nahaja na parc. 1731/7 pa je odločil z drugo delno odločbo, pri čemer razlogi za deljeno odločanje niso pojasnjeni. Med postopkom je večkrat izpostavil vprašanje obstoja lastninske pravice na nepremičninah, ki so naravno javno dobro (med katere spadajo tudi vodotoki). Upravičenka (druga tožnica), ki je postala lastnica nepremičnin v vl. št. ... na podlagi odločbe tedanjega Ministrstva za pravdo iz leta 1939, namreč po mnenju prvega tožnika ni mogla pridobiti lastninske pravice na vodotokih, ker so bile tovrstne nepremičnine po tedaj veljavnem Občem državljanskem zakoniku (v nadaljevanju ODZ), kot javno dobro izvzete iz pravnega prometa (paragraf 287). Pravna pravila ODZ so veljala tudi v povojnem času, če niso nasprotovala novemu pravnemu redu, torej se je isti pravni režim upošteval tudi v povojni državi. Stališče organa, da je bilo premoženje (vključno z vodotoki) v lasti upravičenke in tudi podržavljeno, je tako napačno. Toženka se do tega ugovora ni opredelila, kar predstavlja kršitev pravil postopka. Obrazložitev odločbe vsebuje opredelitev do dejstev in vprašanj, ki sploh niso predmet postopka (npr. do planinskih koč), odločitev o Slapu Savica pa ni obrazložena. Večkrat je izpostavil tudi dejstvo, da so bile leta 1941 vse nepremičnine v k.o. ... vpisane na ime Dežele Koroške (Reichsgau Kärtnen), iz spisne dokumentacije pa ni razvidno, da bi upravičenka po vojni postopala po Zakonu o ravnanju s premoženjem, ki so ga lastniki morali zapustiti med okupacijo in s premoženjem, ki so jim ga odvzeli okupator ali njegovi pomagači (v nadaljevanju ZRP) (npr. sodba Upravnega sodišča RS, I U 422/2015 z dne 12. 1. 2016). Tudi do tega ugovora se Organ sploh ni opredelil. Res je, da so bile te nepremičnine podržavljene z odločbo z dne 17. 9. 1947, vendar je to odločbo razumeti kot akt tedanjega časa, izdanega brez ugotovitve pravega dejanskega stanja. Navedeno predstavlja kršitev procesnih določb, ki so imele za posledico nepopolno ugotovljeno dejansko stanje in napačno odločitev o stvari. Predlaga, da sodišče tožbi ugodi, izpodbijano odločbo odpravi ter vrne zadevo toženki v ponovno odločanje.

6. Druga tožnica v tožbi navaja, da je toženka bistveno kršila pravila postopka, ker je o zadevi odločal stvarno nepristojen organ. Pojasnjuje, da je Upravna enota Radovljica zahtevek odstopila v reševanje Ministrstvu za okolje in prostor, ne glede na to, da je Vlada RS s sklepom z dne 6. 7. 2000 odločila, da je za reševanje pristojna Upravna enota Radovljica, razen če so posamezne nepremičnine s posamičnim aktom razglašene za naravno znamenitost. Druga tožnica je tekom postopka pridobila in predložila Oceno Zavoda RS za varstvo narave z dne 2. 3. 2018, iz katere izhaja, da so imele vse obravnavane nepremičnine na dan uveljavitve ZDen status narodnega parka in da s posamičnimi pravnimi akti niso bile razglašene za naravno znamenitost. Gre torej za absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

7. Nadalje ugovarja priznanju statusa stranskega udeleženca Javnega zavoda Triglavski narodni park v tem postopku, ker ima kot oblastveni organ samo tista pooblastila, ki mu jih podeljuje zakon, izvajanje nalog javne službe na podlagi predpisov pa ne pomeni uveljavljanja pravic, ampak izvrševanje zakonskih pristojnosti in pooblastil. To pomeni oviranje procesnih pravic drugih udeležencev in predstavlja absolutno bistveno kršitev pravil postopka.

8. Uveljavlja tudi kršitev načela kontradiktornosti, saj je toženka izvedla dokaz, in sicer je vpogledala v podatke spletne aplikacije „Atlas okolja“ ARSO izven ustne obravnave, kar je prav tako absolutno bistvena kršitev pravil postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, v nadaljevanju ZUP). Dodaja, da je toženki to tudi predlagala, saj so „zračni posnetki parcel s podatki o naravnih vrednotah“ neberljivi in nerazumljivi.

9. Uveljavlja tudi nepravilno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje, saj iz predpisov, na katere se sklicuje toženka, ni mogoče ugotoviti, da se obravnavani nepremičnini nahajata na območju naravnih vrednot pod identifikacijsko št. ..., zaradi česar izpodbijane odločbe ni mogoče preizkusiti. Če je toženka to ugotovila, je to storila izven glavne obravnave, s čemer je drugi tožnici onemogočila, da se do ugotovitve opredeli, kar je prav tako bistvena kršitev pravil postopka. Predlagala je izvedbo dokazov z izvedencem in ogled, do česar se toženka ni opredelila.

10. Ugovarja še napačno uporabo materialnega prava, pri čemer je pri ravnanju organa prepoznala konstrukt, ki bi po več kot četrt stoletja trajajočem postopku preprečil vrnitev premoženja denacionalizacijski upravičenki, vse s kršitvijo ustavnih pravic in temeljnih svoboščin (14., 22., 33. člen Ustave RS). Organi so ves čas vračali drugim upravičencem premoženje na območju TNP v naravi, šele v postopku, vodenem na njeno zahtevo, se je vključil Javni zavod TNP. V tem primeru ni dvoma, da nobena od nepremičnin ni bila s posamičnim aktom razglašena za naravni spomenik. Pri tem opozarja na upravnosodno prakso (U 729/2008, I U 1088/2009, I U 711/2011, I U 710/2011, I U 338/2010). Dodaja, da Odlok o razglasitvi Doline sedmerih jezer za narodni park ni opredeljen v prehodnih določbah ZON, saj je bil sprejet na podlagi Zakona o narodnih parkih (UL LRS, št. 6/59) in ne na podlagi predpisov, ki jih določa prvi odstavek 163. člena ZON. Zato te določbe ZON v tem primeru ni mogoče uporabiti. Tudi vodna zemljišča niso izvzeta iz pravnega prometa (npr. X Ips 338/2010) (peti odstavek 11. člena in prvi odstavek 22. člena ZV-1). Sicer je pa promet z nepremičninami na območju TNP in na območju Doline Triglavskih jezer dopusten. Tu se med drugim nahaja Koča pri Triglavskih jezerih, ki je v lasti Planinskega društva Ljubljana. Ovira za vrnitev nepremičnin v naravi zato ni izkazana. Podrejeno ugovarja tudi vrednotenju predmetnih nepremičnin, saj da jih bi moral organ vrednotiti po Pravilniku o metodologiji za ocenjevanje kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti, zato bi bilo treba najprej ugotoviti dodatno vrednost naravne znamenitosti. Tudi, če bi bila s Pravilnikom o določitvi in varstvu naravnih vrednot kot podzakonskim aktom samega zavezanca vzpostavljena ovira za vračanje v naravi, je v tem primeru ne bi bilo dopustno upoštevati, ker bi šlo za vzpostavitev ovire zavezanca po uveljavitvi ZDen, kar je nedopustno (88. člen ZDen). Tako tudi Ustavno sodišče v odločbi U-I-107/96 in U-I-23/93. Druga tožnica zato predlaga, naj sodišče po opravljeni glavni obravnavi izpodbijano delno odločbo odpravi in s sodbo samo odloči o stvari oziroma podrejeno zadevo vrne pristojnemu upravnemu organu v ponovni postopek, toženki pa naloži povrnitev stroškov postopka.

11. Toženka na tožbi vsebinsko ni odgovorila.

12. Druga tožnica je kot stranka z interesom v zadevi I U 547/2019 v odgovoru na tožbo predlagala skupno obravnavo z zadevo I U 536/2019 in izrecno nasprotovala navedbam prvega tožnika, da nepremičnine niso bile podržavljene upravičenki. Poudarja, da je bilo upravičenki premoženje podržavljeno na podlagi Zakona o agrarni reformi in kolonizaciji z učinkom 19. 12. 1945, ko ZRP še ni veljal. Opozarja pa tudi na Odlok o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije (Uradni list DFJ št. 4/45) in Zakon o potrditvi in spremembah Odloka o odpravi in razveljavljenju vseh pravnih predpisov, izdanih med okupacijo po okupatorjih in njihovih pomagačih; o veljavnosti odločb, izdanih v tej dobi; o odpravi pravnih predpisov, ki so veljali v trenutku okupacije (Uradni list DFJ št. 86/46), ki je pravne predpise, ki so jih izdali organi oblasti okupatorjev in njihovih pomagačev na območju Federativne ljudske republike Jugoslavije, med sovražnikovo okupacijo, proglasilo za neobstoječe. Kar se tiče vodnih zemljišč, se določba paragrafa 287 ODZ ne nanaša na jezera ali potoke ali primerljive nepremičnine, ki bi bile podržavljene upravičenki, temveč se nanaša izključno na stvari, ki so bile izrecno prepuščene vsem članom države v prisvojitev, pri čemer so morale biti prenesene z aktom. V tem primeru so bile te nepremičnine ob podržavljenju izključna last upravičenke. Status javnega dobra ni ovira za pridobitev lastninske pravice in ni bil ovira v času podržavljenja. Priglaša stroške postopka.

K 1. točki izreka:

13. Sodišče je zadevi I U 5362019 in I U 547/2019 združilo zaradi skupnega obravnavanja in odločanja, ker tožnika izpodbijata isti upravni akt (42. člen Zakona o upravnem sporu - v nadaljevanju ZUS-1).

K II. točki izreka:

14. Tožbi prvega tožnika in druge tožnice sta utemeljeni.

15. Sodišče uvodoma navaja, da pritrjuje tožbenemu ugovoru prve tožnice, da izpodbijana odločba vsebuje opredelitve do vprašanj, na katere se ne nanaša (zakaj Organ ni pristojen za odločanje glede parcel 1719/8, 1719/9, 1719/10, 1719/11, 1735/3 vse k.o. ...), glede spornih nepremičnin pa je obrazložena pomanjkljivo, kar bo pojasnjeno v nadaljevanju.

16. Druga tožnica med drugim ugovarja, da je o zadevi odločal stvarno nepristojen organ, saj gre za nepremičnine, ki sestavljajo del narodnega parka in niso bile razglašene za narodno znamenitost. 17. Sodišče navedenega ugovora ne more preizkusiti.

18. Po 54. členu ZDen o zahtevah za denacionalizacijo na prvi stopnji praviloma odločajo upravne enote (1. točka prvega odstavka). Organ, torej Ministrstvo, pristojno za okolje in prostor, pa odloča o denacionalizaciji stvari iz prvega in drugega odstavka 17. člena ter tretjega odstavka 18. člena tega zakona, kadar so te stvari zavarovane po predpisih o ohranjanju narave (4. točka prvega odstavka). Prvi in drugi odstavek 17. člena ZDen se nanašata na premičnine, za kar v obravnavnem primeru ne gre, tretji odstavek 18. člena ZDen pa se nanaša nepremičnine, ki so po predpisih o varstvu naravne in kulturne dediščine razglašene za kulturne spomenike ali naravne znamenitosti.

19. Po Zakonu o ohranjanju narave (v nadaljevanju ZON), torej osnovnem pravno relevantnem predpisu za rešitev vprašanja stvarne pristojnosti upravnih organov, naravne vrednote (ki obsegajo vso naravno dediščino na območju Republike Slovenije - 4. člen) tak status pridobijo s predpisom iz šestega odstavka 37. člena ZON, ki ga izda minister za vsako naravno vrednoto, ki se nato vpiše v register naravnih vrednot (39. člen ZON). Naravne vrednote se zavarujejo z aktom o zavarovanju naravne vrednote (49. člen ZON), s katerim se ustanovi zavarovano območje, ki se delijo na ožja zavarovana območja in širša zavarovana območja. Med ožja zavarovana območja sodi tudi naravni spomenik (53. člen ZON). Naravni spomenik je območje, ki vsebuje eno ali več naravnih vrednosti, ki imajo izjemno obliko, velikost, vsebino ali lego ali so redek primer naravne vrednote, z aktom o zavarovanju pa se na zavarovanem območju lahko prepovejo ali omejijo tam navedeni posegi v prostor (64. člen). V prvem odstavku 163. člena ZON je še določeno, da akti o razglasitvi naravne znamenitosti oziroma redkosti oziroma prirodne znamenitosti, ki so bili izdani na podlagi zakona o varstvu kulturnih spomenikov in prirodnih znamenitosti v Ljudski republiki Sloveniji (UL LRS, 23/48), zakona o varstvu kulturnih spomenikov in naravnih znamenitosti (UL LRS, št. 22/58), zakona o varstvu narave (Uradni list SRS, št. 7/70) in zakona o naravni in kulturni dediščini (UL SRS, št. 1/81 in nadaljnji), ostanejo v veljavi do uveljavitve aktov o zavarovanju naravnih vrednot po tem zakonu. Iz citiranih določb ZON je torej nedvomno razbrati, da je za razglasitev naravne vrednote za zavarovano (tako, ki so že zavarovano po aktih, izdanih po prej navedenih predpisih iz 163. člena, kot tudi tisto, ki še ni zavarovana) treba izdati poseben akt o zavarovanju.

20. V tem primeru med strankama ni sporno, da obravnavani nepremičnini ležita v območju Triglavskega narodnega parka. Z Zakonom o Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju ZTNP-1) se (je) ustanovi(l) narodni park, s katerim se nadaljuje varovanje območja Triglavskega narodnega parka, ustanovljenega z Zakonom o Triglavskem narodnem parku (v nadaljevanju ZTNP, UL SRS, št. 1/81 in nadaljnji). Z ZTNP je bil določen osrednji del Julijskih Alp za narodni park pod imenom Triglavski narodni park (1. člen), z območjem, določenim v 3. členu. Člen 6 je še določal, da se na območju narodnega parka s posebnim aktom zavarujejo deli nepremične naravne in kulturne dediščine, ki imajo posebno, naravno, kulturno, zgodovinsko ali estetsko vrednost, kot naravna znamenitost oziroma kulturni ali zgodovinski spomenik. Že pred uveljavitvijo ZTNP pa je veljal Odlok o razglasitvi Doline sedmerih jezer za narodni park (UL LRS, št. 18/61) pod imenom Triglavski narodni park na podlagi Zakona o narodnih parkih (UL LRS, št. 6/59), tudi z določenim obsegom v 2. členu ter določenim organom upravljanja po Zakonu o narodnih parkih, ki ga je sprejela Ljudska skupščina Ljudske republike Slovenije. Sodišče se strinja z drugo tožnico, da citirani predpisi nimajo značaja (posamičnega oziroma posebnega) akta o razglasitvi naravne znamenitosti, kot to terjajo zgoraj citirane določbe ZON. Že Odloku o razglasitvi Doline sedmerih jezer za narodni park (ki je prenehal veljati z uveljavitvijo ZTNP-1 - 79. člen) take vsebine ni mogoče pripisati, saj je bil sprejet s strani Ljudske skupščine LRS, torej zakonodajnega organa v Ljudski republiki Sloveniji, ZTNP je v 6. členu izrecno predpisal izdajo posebnega akta o razglasitvi naravne znamenitosti, ZTNP-1 pa v 8. členu tudi določa, da so v narodnem parku ožja zavarovana območja, ki so določena v prilogi 1 (kjer je pod št. 32 navedena Dolina Triglavskih jezer kot naravni spomenik), kot sestavnemu delu tega zakona (prvi odstavek) in se lahko zavarujejo skladno s predpisi, ki urejajo ohranjanje narave (drugi odstavek). Iz povedanega po presoji sodišča sledi, da je treba tudi po ZTNP-1 izdati poseben akt o zavarovanju (kot po ZON - glej prejšnjo točko obrazložitve).

21. Ko je upravni organ obrazlagal, na katerem predpisu utemeljuje svojo pristojnost za odločanje, pa se na tak posebni akt o zavarovanju ni skliceval, temveč je navedel, da parcele v celoti ležijo v območju z ZTNP-1 in s Pravilnikom zavarovane znamenite in za narod pomembne Doline Triglavskih jezer in da v celoti predstavljajo zavarovano znamenitost. Poleg tega Organ tudi po presoji sodišča ni izkazal, da predmetni nepremičnini res ležita na območju naravnih vrednot pod ID št. ..., kar je bilo v postopku sporno, in ni pojasnil, zakaj v zvezi s tem ni izvedel predlaganih dokaznih predlogov (postavitev izvedenca, ogled na kraju samem). Sodišče dodaja, da so s Pravilnikom (zgolj) določeni deli narave, ki so spoznani za naravne vrednote, razvrščeni na naravne vrednote državnega in lokalnega pomena, s podrobnejšimi varstvenimi in razvojnimi usmeritvami in drugimi obveznimi pravili ravnanja za njihovo varstvo (1. člen).

22. Iz povedanega sledi, da samo na tej podlagi ni mogoče zaključiti, da je Organ stvarno pristojen za odločanje o tej zadevi. Ker se, kot rečeno, Organ tudi ne sklicuje na poseben akt o zavarovanju, kar je predhodno pojasnjeno, sodišče ugovora stvarne nepristojnosti ne more preizkusiti, kar je bistvena kršitev pravil postopka. V ponovnem postopku mora Organ v smislu predhodnih stališč ponovno presoditi, ali je stvarno pristojen za odločanje v predmetnem postopku in po potrebi dopolniti dokazni postopek. Če bo ugotovil, da predmetni nepremičnini nista bili zavarovani s posamičnim aktom o zavarovanju kot naravna znamenitost, bo moral zadevo odstopiti upravni enoti v nadaljnje reševanje.

23. Iz istih razlogov sodišče tudi ne more presoditi ugovorov v zvezi z obstojem ovir za vrnitev predmetnih nepremičnin v naravi. Po upravnosodni praksi je ovira za vrnitev v naravi po 3. točki prvega odstavka 19. člena ZDen podana, če gre za vrnitev dela naravne ali kulturne dediščine, ki so bili zaradi naravne, kulturne, zgodovinske ali estetske vrednosti s posebnim aktom zavarovani kot naravna znamenitost ali kulturni ali zgodovinski spomenik (na primer sodba naslovnega sodišča I U 710/2011 z dne 28. 2. 2012). Kot rečeno, v obravnavnem primeru izdaja posebnega akta o zavarovanju ni ugotovljena.

24. Prav tako sodišče pritrjuje prvemu tožniku, da se toženka ni opredelila do njegovega ugovora, da predmetne nepremičnine nikoli niso bile v lasti upravičenke in da je zemljiškoknjižni vpis pri vl. 599 k.o. ... zgolj posledica neusklajenega zemljiškoknjižnega stanja s stanjem v naravi.

25. V zvezi s tem ugovorom in nasprotnih argumentov druge tožnice v zvezi s tem pa sodišče zaradi učinkovitejšega reševanja zadeve v ponovnem postopku (če bo izvedba postopka to terjala) še dodaja: Po paragrafu 287 ODZ (ki je veljal tudi v času pridobitve nepremičnin druge tožnice (kot navaja prvi tožnik v letu 1939, kot tudi v času podržavljenja) z naslovom Ničije stvari, javno blago in državna imovina se ''stvari, ki so pripuščene vsem članom države v prisvojitev, imenujejo ničije stvari. One, ki so jim dopuščene le za rabo: ceste, veletoki, reke, morska pristanišča in morska obrežja, se imenujejo občno ali javno blago. Vendar pa ODZ ni izključeval, da javno dobro ne bi moglo biti v zasebni lasti. Tako je v paragrafu 355 ODZ določeno, da ''so vse stvari vobče predmeti lastninske pravice in vsakdo, kogar zakoni izrečno ne izključujejo, je upravičen, da jo pridobi sam po sebi ali po drugem v svojem imenu''. V paragrafih 363 in nadaljnjih pa so določene omejitve teh pravic in sicer paragraf 364 določa, da ''se lastninska pravica sploh izvršuje le tako, da se s tem ne posega v pravice koga drugega, niti se ne prestopajo utesnitve, ki so predpisane v zakonih za vzdrževanje in pospeševanje občnega blagra''. Tako tudi dr. Lojze Ude v članku Javno dobro (Časopis za kritiko znanosti, 1994, letnik 22, št. 168/169), ko navaja, da ''ODZ med stvari, ki spadajo v okvir javnega dobra uvršča zgoraj navedene stvari, glede ureditve pravnih razmerjih v zvezi z javnim dobrom pa je avstrijska ureditev podobna nemški: stvari, ki predstavljajo javno dobro, so lahko tudi v zasebni lasti. Za lastninska razmerja veljajo sicer splošni predpisi, kolikor jih seveda posebni javnopravni predpisi z uveljavitvijo splošne rabe ne izključujejo''. To pa tudi pomeni, da ugovor prvega tožnika, da druga tožnica ne bi mogla pridobiti javnega dobra (v tem primeru vodotoka) v zasebno last po pravilih ODZ, ne vzdrži sodne presoje.

26. Toženka pa se tudi ni opredelila do ugovora prvega tožnika glede pomena dejstva, da upravičenka ni vložila zahtevka po ZRP, na upravičenje do denacionalizacije. V zadevi ni sporno, da so bile leta 1941 vse nepremičnine v vl. št. ... k.o. ..., vpisane na ime „Reichsgau Kärnten“. Če je bila upravičenka tak zahtevek upravičena podati, pa ga ni podala, glede na upravnosodno prakso ne more uspešno uveljavljati denacionalizacijskega zahtevka (sklep Vrhovnega sodišča, II Ips 149/2001 z dne 14. 6. 2001, sodba Upravnega sodišča RS, I U 422/2015 z dne 12. 1. 2016).

27. Druga tožnica še ugovarja, da je Upravna enota Radovljica priznala status stranke oziroma stranskega udeleženca Javnemu zavodu Triglavski narodni park, četudi ta ni uveljavljal svojega pravnega interesa oziroma pravne koristi.

28. Po 36. členu ZTNP-1 je upravljavec narodnega parka javni zavod, tj. JZ TNP. Ta kot javno službo ohranjanja narave na področju upravljanja narodnega parka opravlja tam navedene naloge na območju narodnega parka (42. člen ZTNP-1 in nadaljnji), pri čemer ima po drugem odstavku 46. člena istega zakona pravico in dolžnost zastopati interese narodnega parka v vseh upravnih in sodnih postopkih, katerih predmet je narodni park, in je v teh postopkih zastopnik javne koristi, saj je pristojen za izvajanje varstvenih ukrepov in nalog iz prej citiranih določb, ki se nanašajo na obravnavane nepremičnine. Že na tej podlagi je zato tudi po oceni sodišča mogoče pritrditi organu o pravilnosti odločitve priznanja statusa stranske ali stranskega udeleženca JZ TNP v postopku, zato ni mogoče sprejeti tožbenega ugovora, da JZ TNP ni izkazal svojega pravnega interesa za sodelovanje v postopku.

29. Glede na povedano sodišče ugotavlja, da je upravni organ kršil pravila postopka in napačno uporabil materialno pravo, posledično pa zmotno in nepopolno ugotovil dejansko stanje, zato je sodišče tožbama prvega tožnika in druge tožnice ugodilo, odločbo na podlagi 3., 4. in 2. točke prvega odstavka 64. člena ZUS-1 brez presoje ostalih tožbenih navedb odpravilo ter na podlagi tretjega in četrtega odstavka istega člena vrnilo zadevo istemu organu v ponovno odločanje. Ta bo moral najprej ugotoviti, ali je za obravnavanje zadeve sploh pristojen, v nasprotnem primeru pa mora zadevo odstopiti pristojnemu organu v reševanje. Organ ali organ, kateremu bo zadeva odstopljena, pa morata pri reševanju zadeve slediti pravnemu mnenju sodišča in v ugotovitvenem postopku najprej razčistiti vprašanje lastništva podržavljenih nepremičnin v času podržavjenja ter vpliva ZRP na upravičneje in nato v odvisnosti od rešitve tega vprašanja nadaljevati s postopkom vračanja podržavljenih nepremičnin.

30. Sodišče o zadevi ni odločilo na glavni obravnavi, ker je bilo že na podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba tožbi ugoditi in upravni akt odpraviti na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 (prva alineja drugega odstavka 64. člena ZUS-1). Prvi tožnik ni predlagal izvedbe glavne obravnave, kot tudi ni predlagal dokazov, ki naj bi se na glavni obravnavi izvedli. Druga tožnica je izvedbo glavne obravnave predlagala, kot dokaze pa predlagala vpogled v upravni spis ter listine, ki jih je priložila k tožbi, slednje pa so del upravnega spisa oziroma gre za judikate. Te listine pa je sodišče presodilo v okviru presoje zakonitosti in pravilnosti izpodbijanega akta.

K III. točki izreka:

31. Odločitev o ugoditvi stroškovnega zahtevka druge tožnice temelji na tretjem odstavku 25. člena ZUS-1 in na 154. členu Zakona o pravdnem postopku v zvezi z 22. členom ZUS-1. Po tretjem odstavku 25. člena ZUS-1, se tožniku, če je sodišče ugodilo tožbi in v upravnem sporu izpodbijani upravni akt odpravilo ali ugotovilo nezakonitost izpodbijanega upravnega akta, glede na opravljena procesna dejanja in način obravnavanja zadeve v upravnem sporu prisodi pavšalni znesek, določen s Pravilnikom o povrnitvi stroškov tožniku v upravnem sporu. Po drugem odstavku 3. člena tega Pravilnika se tožniku, če je bila zadeva rešena na seji in je tožnika v postopku zastopal pooblaščenec, ki je odvetnik, priznajo stroški v višini 285 EUR. Iz tožbe druge tožnice izhaja, da je pooblaščenec druge tožnice odvetniška družba, ki je zavezanka za DDV, zaradi česar je sodišče drugi tožnici priznalo 347,70 EUR stroškov postopka. Vprašanja ugoditve stroškov postopka strank z interesom (v tem svojstvu je druga tožnica nastopala v I U 547/2019) ZUS-1 ne ureja, zato se glede tega vprašanja uporablja ZPP. Druga tožnica je v odgovoru na tožbo predlagala ugoditev tožbi prvega tožnika in s svojim predlogom tudi uspela, kar bi glede na načelo uspeha po 154. členu ZPP sicer pomenilo, da ji gredo tudi stroški odgovora na tožbo v zadevi I U 547/2019, vendar se po 155. členu ZPP priznajo le tisti stroški, ki so bili potrebni za pravdo. Ker je sodišče ocenilo, da navedbe druge tožnice kot stranke z interesom niso bistveno prispevale k razjasnitvi zadeve, sodišče drugi tožnici stroškov odgovora na tožbo v I U 547/2019 na tej podlagi ni prisodilo.