Jedro

Nasprotje med izvedenimi dokazi in vsebino listin lahko obstaja le, če sodišče vsebino listin napačno povzame v sodbo. Če sodišče kakšnega dokaza ne izvede ali če uspeh dokazovanja ne ustreza revidentovim trditvam od dejstvih, kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

Nasprotje med razlogi o odločilnih dejstvih obstaja le, če je obrazložitev sodbe glede ugotovljenih dejstev v nasprotju sama s seboj. Če obstaja zgolj nasprotje med revidentovimi trditvami o vsebini listin in sodbenimi razlogi, potem nasprotje med razlogi sodbe o dejstvih sploh ne more obstajati. Kršitve določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

Izrek

Revizija se zavrne.

Tožena stranka mora tožeči stranki povrniti stroške revizijskega postopka v višini 153.753,50 SIT v roku osmih dni.

Obrazložitev

Tožeča stranka je zahtevala plačilo štirih obrokov zakupnine v skupni vrednosti 6.750.733,60 SIT in zamudnih obresti.

Prvostopenjsko sodišče je tožbenem zahtevku ugodilo.

Pritožbeno sodišče je pritožbo tožene stranke zavrnilo in potrdilo sodbo prvostopenjskega sodišča. Sodbo sodišča druge stopnje izpodbija tožena stranka z revizijo.

Uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 1. točki prvega odstavka 370. člena ZPP, 2. točki prvega odstavka 370. člena ZPP v povezavi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP in zmotno uporabo materialnega prava (3. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Revizija je bila vročena tožeči stranki, ki je nanjo odgovorila, in Državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

Revizija ni utemeljena.

Med strankama ni bil sporen obstoj zakupne pogodbe in dolžnost plačila mesečne zakupnine. Nesoglasja so obstajala glede znižanja zakupnine. Tožena stranka je vseskozi trdila, da je imela s popravili zakupljene opreme visoke izdatke in da je upravičena do sorazmernega znižanja zakupnine.

Pravni temelj za znižanje zakupnine je bil drugi odstavek 7. člena Zakupne pogodbe, ki je določal, da tožena stranka lahko zniža zakupnino, če bi bila zaradi popravil raba opreme omejena. Uspeh ugovora znižanja zakupnine in tudi ugovora predpravdnega pobotanja je bil torej odvisen od tega, ali bo tožena stranka zadostila svojemu trditvenemu in dokaznemu bremenu glede nerabnosti opreme zaradi popravil. Ugovor sorazmernega znižanja zakupnine je bil po stališču prvostopenjskega sodišča neutemeljen zato, ker tožena stranka ni uspela dokazati, da opreme ni mogla uporabljati. Drugostopenjsko sodišče dejanskega stanja ni spremenilo.

Po revidentovih trditvah naj bi iz predloženih listin izhajalo, da so bili igralni avtomati v slabem stanju, sodišče pa je vendarle odločilo tako, kot da uporaba igralnih avtomatov ni bila omejena. Razlogi sodbe o odločilnih dejstvih naj bi bili zato v nasprotju z izvedenimi dokazi, in tudi sami s seboj (14. točka drugega odstavka 339. člena ZPP).

Revizijski očitek je neutemeljen. Zmotno ali nepopolno ugotovljeno dejansko stanje ni revizijski razlog (tretji odstavek 370. člena ZPP). Zato tudi preizkus, ali je podana kršitev določb pravdnega postopka (po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP) ne sme pripeljati do tega, da bi revizijsko sodišče preizkušalo pravilnost ugotovljenega dejanskega stanja, sicer bi samo kršilo določbo tretjega odstavka 370. člena ZPP. Nasprotje med izvedenimi dokazi in vsebino listin po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP lahko torej obstaja le, če sodišče vsebino listin napačno povzame v sodbo. Če sodišče kakšnega dokaza ne izvede ali če uspeh dokazovanja ne ustreza revidentovim trditvam o dejstvih, kršitve po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni.

Revident v reviziji ne trdi, da bi sodišče napačno navedlo vsebino predloženih listin. Trdi le, da vsebina sodišču predloženih listin potrjuje njegove navedbe o dejstvih. Te pa so drugačne kot je dejansko stanje, ki je podlaga za sodbo pritožbenega sodišča. Prav tega pa revizijsko sodišče ne sme preizkušati (tretji odstavek 370. člena ZPP).

Nasprotje med razlogi sodbe o odločilnih dejstvih obstaja le, če je obrazložitev sodbe glede ugotovljenih dejstev v nasprotju sama s seboj. Če pa obstaja zgolj nasprotje med revidentovimi trditvami o vsebini listin in sodbenimi razlogi, potem seveda nasprotje med razlogi sodbe o dejstvih sploh ne more obstajati, tako da tudi ta očitana kršitev določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP ni podana.

Revident očita pritožbenemu sodišču, da se ni opredelilo do pritožbene navedbe, da so bili igralni avtomati v slabem stanju že pri izročitvi toženi stranki v posest. Iz revizije same izhaja, da je takšno trditev postavil revident (takrat kot pritožnik) šele v pritožbi. Trditev je bila za pritožbeno sodišče novo dejstvo (prvi odstavek 337. člena ZPP), pritožnik pa z ničemer ni opravičil, zakaj ga ni navedel že v postopku pred sodiščem prve stopnje. Neizpolnitev ali slaba izpolnitev pogodbenih dolžnosti že ob izročitvi opreme bi torej v nobenem primeru ne mogla postati del dejanske podlage pritožbene sodbe, zato za odločitev pritožbenega sodišče ni bila odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP), pritožbeno sodišče pa ni bistveno kršilo določbe pravdnega postopka (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

Pritožbeno sodišče v obrazložitvi pravi, da tožena stranka ni dokazala, da je bila v spornem obdobju omejena raba celotne opreme. Zmotno je pravno stališče, da bi bila tožena stranka upravičena do zmanjšanja zakupnine le, če bi bila omejena uporaba vseh avtomatov. Vendar pa takšno stališče za pravilnost odločitve ni bilo odločilno. Prav tako ni pomembno, ali bi tožena stranka lahko znižala zakupnino le za tiste mesece, v katerih je bila uporaba avtomatov omejena zaradi domnevnih popravil in kakšna je bila višina izgubljenega dohodka v času po odpravi napak. Vsi ti revizijski razlogi se namreč nanašajo na pravilno razlago drugega odstavka 7. člena Zakupne pogodbe. Ne glede na razlago te pogodbene določbe pa tožena stranka s svojim ugovorom znižanja zakupnine v nobenem primeru ne bi mogla imeti uspeha, ker toženi stranki ni uspel dokaz, da bi bila uporaba igralnih avtomatov omejena.

Neutemeljen je tudi revizijski očitek, da sodišče ni ustrezno utemeljilo svoje odločitve, da se ne zaslišijo serviserji avtomatov. Pritožbeno sodišče se je strinjalo s prvostopenjskim sodiščem, da zaslišanje mehanikov ni bilo potrebno. Razumljivo in natančno je obrazložilo razlog za opustitev izvedbe dokaza. Kršitev določb pravdnega postopka (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP) torej ni podana.

Glede na navedeno je revizija neutemeljena. Revizijsko sodišče jo je zavrnilo (378. člen ZPP).

Pooblaščenec tožeče stranke je prijavil 1200 odvetniških točk za odgovor na revizijo. Glede na vrednost spornega predmeta se ji po tarifni številki 16 v povezavi z tarifno številko 13 prizna vseh zahtevanih 1200 odvetniških točk nagrade za odgovor na revizijo, kar znese v denarju 120.000,00 SIT. Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev sodne takse. Ta je bila glede na vrednost spornega predmeta odmerjena na 33.753,50 SIT. Tožena stranka je torej upravičena do povrnitve stroškov revizijskega postopka v skupni višini 153.753,50 SIT (prvi odstavek 165. člena ZPP).