Jedro

Po mnenju sodišča sicer posledica, ki jo z zahtevano začasno odredbo želi preprečiti tožnik, to je odstranitev iz Slovenije, neposredno ne izvira iz akta, ki je predmet tega upravnega spora. Sicer pa tudi, kolikor je šteti, da izpodbijana odločba daje podlago za tožnikovo odstranitev, sodišče meni, da ni mogoče izhajati iz tega, da je odstranitev tujca - v tem primeru tožnika v Srbijo, katere državljan je in poseduje tudi potni list te države, že škoda, ki bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe.

Izrek

Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.

Obrazložitev

1. Tožnik s tožbo izpodbija odločbo, s katero je Center za tujce odločil, da tožniku - tujcu, državljanu Srbije, ki v Republiki Sloveniji prebiva nezakonito in je v postopku odstranitve iz države: 1. z dnem 15. 9. 2018 preneha dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji, določena z odločbo št. 2253-397/2015/63, izdano 1. 8. 2018; dovolitev zadrževanja preneha v skladu s 1. alinejo prvega odstavka 74. člena Zakona o tujcih (ZTuj-2), ker so prenehali razlogi za dovolitev zadrževanja, 2. z izdajo te odločbe niso nastali posebni stroški postopka, 3. tožba zoper to odločbo ne zadrži njene izvršitve.

2. Hkrati s tožbo tožnik zahteva izdajo začasne odredbe na podlagi drugega odstavka 32. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1). Navaja, da je eden izmed "izbrisanih" ter da si bivanja v Sloveniji ni znal legalizirati na podlagi ZUSDDD, ampak si ga je legaliziral šele s poroko s slovensko državljanko - z dovoljenjem za začasno prebivanje od 19. 1. 2010 do 19. 1. 2015. To dovoljenje je bilo brez njegove krivde 22. 4. 2014 razveljavljeno, skrajni rok za legalizacijo statusa "izbrisanih" po ZUSDDD pa je potekel že julija 2013. Tako se je znašel v brezpravnem položaju brez izhoda. Že 24. 3. 2016 je vložil prošnjo za dovolitev zadrževanja, ki ji je bilo ugodeno. Nato je 28. 11. 2016 nastopil prestajanje dveletne zaporne kazni. Poudarja, da bo moral svoj bivalni status v Sloveniji legalizirati prek dovoljenja za bivanje na podlagi 51. člena ZTuj-2 ob upoštevanju pravice "dolgotrajno toleriranih tujcev" do zasebnega življenja v državi takega dolgotrajnega bivanja na podlagi 8. člena Evropske konvencije o človekovih pravicah (EKČP) in ustaljeni interpretaciji te pravice v sodni praksi Evropskega sodišča za človekove pravice (ESČP). V tem primeru sicer ustrezna prošnja na pristojno upravno enoto še ni bila vložena, bo pa v najkrajšem možnem času. Navaja, da je omenjeno pravico "dolgotrajno toleriranih tujcev" do zasebnega življenja po 8. členu EKČP treba upoštevati tudi pri policijskem odločanju o dovolitvi zadrževanja. V zvezi s tem se sklicuje na sodbi Upravnega sodišča v zadevah I U 531/2017 in II U 503/2016. Zato je to tudi pomemben tožbeni ugovor zoper izpodbijano odločbo. Že v zahtevi za izdajo začasne odredbe pa je to prav tako pomemben razlog za odložitev izvršitve odločbe. Njena izvršitev bi namreč po prepričanju tožnika pomenila resno kršitev te temeljne človekove pravice in zelo nehumano ravnanje. Slovenija je namreč tožniku tolerirala njegovo formalno nezakonito prebivanje v Sloveniji že vse od nezakonitega "izbrisa" z izjemo štirih let, ko je imel kasneje razveljavljeno dovoljenje za bivanje. Izpostavlja, da bi mu z njegovo prisilno odstranitvijo v Srbijo, kjer nima nikogar in ničesar, v Sloveniji pa je tudi solastnik hiše in neprestano tukaj živi že od leta 1978, torej od svojega enajstega leta starosti, nastala težko popravljiva škoda. Prisilna odstranitev bi kršila njegove temeljne človekove pravice po 8. členu EKČP, kakor jih je treba razumeti po novejši judikaturi ESČP. Kršitev ene od najpomembnejših človekovih pravic in to celo s prepovedjo vrnitve za dve leti je po mnenju tožnika treba šteti za "težko popravljivo škodo". Sicer pa izpostavlja, da je v tem primeru nasprotna stranka država in meni, da bi bila njena oziroma javna korist lahko nedvomno precej huje prizadeta s tem, če bi se naknadno izkazalo, da je država s prisilno odstranitvijo tožnika zagrešila hudo kršitev njegovih pravic iz 8. člena EKČP, kakor s tem, da bi tožnik, če se izvršitev odstranitve začasno zadrži, po osemnajstih in več letih nezakonitega životarjenja v Sloveniji, tako prebival v Sloveniji še do končne odločitve o njegovem statusu.

3. Toženka v odgovoru na predlog za izdajo začasne odredbe navaja, da tožnik ne specificira točno, v čem bi mu nastala nepopravljiva škoda. Navaja zgolj, da bi bila njegova odstranitev nehumano ravnanje. Izpostavlja, da so tožnikove navedbe same s sabo v nasprotju, saj če bo uspel v Republiki Sloveniji legalizirati bivanje, se bo lahko sem vrnil in zanj težko popravljiva škoda ne bo nastala. V skladu s 3. alinejo tretjega odstavka 66. člena ZTuj-2 se bo lahko tudi udeleževal postopkov pred državnimi organi in tako poskrbel za svoje pravice. To pomeni, da mu tudi iz tega naslova škoda ne bo nastala. Sodišču predlaga, da zahtevo za izdajo začasne odredbe zavrne.

4. Zahteva ni utemeljena.

5. Sodišče uvodoma ugotavlja, da tožnik predlaga odložitev izvršitve odločbe Centra za tujce št. 2253-397/2015/71 (216-05) z dne 19. 9. 2018. Po presoji sodišča so za obravnavo zahteve za izdajo začasne odredbe izpolnjene procesne predpostavke iz 36. člena ZUS-1, saj je izpodbijana odločba akt, ki se lahko izpodbija v upravnem sporu (z njo je organ odločil, da tožniku preneha dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji); prav tako je tožnik tožbo vložil v zakonskem roku 8 dni (drugi odstavek 74. člena ZTuj-2). Sodišče zato v nadaljevanju presoja, ali so za izdajo začasne odredbe izpolnjeni zakonsko določeni pogoji.

6. Vložena tožba po določbah 32. člena ZUS-1 v načelu ne ovira izvršitve izpodbijanega akta. Tega tudi ne določa ZTuj-2, zato za izvrševanje oziroma učinkovanje izpodbijane odločitve po zakonu ni ovire. Pač pa po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 sodišče na zahtevo tožnika odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda; pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Iz enakih razlogov lahko tožnik zahteva tudi izdajo začasne odredbe za začasno ureditev stanja glede na sporno pravno razmerje, če se ta ureditev, zlasti pri trajajočih pravnih razmerjih, kot verjetna izkaže za potrebno (tretji odstavek te določbe ZUS-1). Stranka, ki zahteva izdajo začasne odredbe, mora že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino oziroma obliko škode ter s stopnjo verjetnosti izkazati, da je takšna škoda zanjo težko popravljiva. Na tožniku je torej tako trditveno kot dokazno breme.

7. Začasna odredba predstavlja torej nujen ukrep in jo sodišče izda le izjemoma, če so izpolnjeni z zakonom predpisani pogoji. Osnovni pogoj za odložitev izvršitve izpodbijanega akta po drugem odstavku 32. lena ZUS-1, kar v obravnavanem primeru predlaga tožnik, pa je škoda, ki je resna in ki tožniku neposredno preti, (začasno) odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Težko popravljiva škoda se torej ugotavlja v vsakem primeru posebej; pri čemer mora biti podana neposredna zveza med spornim pravnim razmerjem in posledicami, ki se jih želi preprečiti.

8. V obravnavanem primeru tožniku z izpodbijano odločbo, kot že povedano, preneha dovolitev zadrževanja v Republiki Sloveniji na podlagi 1. alineje prvega odstavka 74. člena ZTuj-2. Sporno pravno razmerje torej v tem primeru predstavlja prenehanje dovolitve zadrževanja v Republiki Sloveniji, ki je bilo tožniku nazadnje podaljšano z odločbo št. 2253-397/2015/63 z dne 1. 8. 2018 na podlagi 5. alineje prvega odstavka 73. člena ZTuj-2, ne pa odstranitev iz države, ki mu je bila izrečena s pravnomočno odločbo Policijske postaje Postojna št. 2253-23/2015/3 (3B697-07) z dne 13. 10. 2015. To pravnomočno odločbo so kot pravilno in zakonito potrdila tudi pristojna sodišča. 9. Tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe zatrjuje, da ima v Sloveniji, kjer živi od leta 1978, pravico do zasebnega življenja na podlagi 8. člena EKČP ter da bi mu bila z njegovo prisilno odstranitvijo v Srbijo, kjer nima nikogar in ničesar, v Sloveniji pa je tudi solastnik hiše, prizadejana težko popravljiva škoda ter bi prišlo do kršitve temeljne človekove pravice po 8. členu EKČP, kar je treba šteti za težko popravljivo škodo.

10. Po presoji sodišča tožnik ni izkazal s stopnjo verjetnosti nastanka škode, ki bi mu nastala v primeru izvršitve izpodbijane odločbe (torej s prenehanjem dovolitve zadrževanja). Niti ne navaja, v čem bi bila le-ta težko popravljiva.

11. Po mnenju sodišča sicer posledica, ki jo z zahtevano začasno odredbo želi preprečiti tožnik, to je odstranitev iz Slovenije, neposredno ne izvira iz akta, ki je predmet tega upravnega spora. Sicer pa tudi, kolikor je šteti, da izpodbijana odločba v zvezi s pravnomočno odločbo z dne 13. 10. 2015 v obravnavanem primeru daje podlago za tožnikovo odstranitev, sodišče meni, da ni mogoče izhajati iz tega, da je odstranitev tujca - v tem primeru tožnika v Srbijo, katere državljan je in poseduje tudi potni list te države, že škoda, ki bi bila upoštevna kot razlog za izdajo začasne odredbe. Tožnik sicer v zahtevi za izdajo začasne odredbe s tem v zvezi pavšalno zatrjuje, da v Srbiji nima nikogar in ničesar, kar pa ni izkazal. Sicer pa tudi če navedeno drži, samo po sebi po presoji sodišča še ne predstavlja težko popravljive škode. Sodišče tudi ne vidi ovir za tožnikovo vrnitev v Slovenijo v primeru ugoditve njegovi tožbi. To pa bi pomenilo, da bi bila vzpostavitev prejšnjega stanja - njegova navzočnost v Republiki Sloveniji (v okviru zakonsko dopustnih možnosti) mogoča. 12. Tožnik v svoji zahtevi za izdajo začasne odredbe tudi zatrjuje, da bi z izvršitvijo izpodbijane odločbe prišlo do kršitve 8. člena EKČP. V zvezi s tem sodišče poudarja, da bi sicer učinkovito varstvo ustavnih in človekovih pravic lahko narekovalo, da se izvršitev odločbe, ki je izpodbijana v upravnem sporu, zadrži. Vendar pa tožnik v predmetni zadevi po presoji sodišča ni podal ustreznih dejanskih navedb, iz katerih bi izhajalo, da bi bilo lahko v konkretni situaciji poseženo v njegovo pravico do zasebnosti v skladu z 8. členom EKČP. Ni namreč podal konkretiziranih navedb v zvezi s svojim, zgolj zelo splošno zatrjevanim, dolgotrajnim bivanjem v Sloveniji in v zvezi s tem, da ima tu ustvarjeno svoje zasebno življenje v smislu, da bi njegova kršitev predstavljala težko popravljivo škodo.

13. Iz vsega povedanega izhaja, da tožnik težko popravljivih škodljivih posledic v smislu drugega odstavka 32. člena ZUS-1 ni izkazal. Čim pa je tako, tudi ni podlage za ugotavljanje (ne)prizadetosti javne koristi in prizadetosti koristi nasprotne stranke, saj se tehtanje med interesom posameznika (tožnika) in javnim interesom opravi le v primeru nastalih oziroma grozečih hujših škodljivih posledic, ki pa, kot že rečeno, v obravnavanem primeru niso izkazane.

14. Kolikor pa tožnik v zahtevi za izdajo začasne odredbe predlaga ureditev stanja v skladu s tretjim odstavkom 32. člena ZUS-1, ko navaja, da bi bila javna korist nedvomno huje prizadeta s tem, če bi se naknadno izkazalo, da je država z njegovo prisilno odstranitvijo zagrešila hudo kršitev njegovih pravic iz 8. člena EKČP, kot če bi v Sloveniji prebival še do končne odločitve o njegovem statusu, pa sodišče zgolj dodaja, da je predmet tega upravnega spora le presoja (ne)zakonitosti prenehanja dovolitve zadrževanja tožniku z izpodbijano odločbo, kar pa ne predstavlja ureditve njegovega statusa v Republiki Sloveniji, pri čemer je izdaja začasne odredbe omejena tudi glede njenih pravnih učinkov. Pravni učinki začasne odredbe se namreč ne morejo raztezati prek meja postopka upravnega spora, ki se zaključi s pravnomočno odločitvijo sodišča (sklep Vrhovnega sodišča RS I Up 1/2018 z dne 12. 1. 2018). To pomeni, da izdaja začasne odredbe po tretjem odstavku 32. člena ZUS-1 „do končne odločitve o njegovem statusu“ ne bi bila mogoča tudi iz tega razloga. Sicer pa tožnik po lastnih navedbah do vložitve predmetne tožbe in zahteve za izdajo začasne odredbe sploh še ni vložil vloge za izdajo dovoljenja za začasno prebivanje v Republiki Sloveniji.

15. Ker torej predpisani pogoji za izdajo začasne odredbe niso izpolnjeni, je sodišče zahtevo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo.