Jedro

Potem ko je zastarala pravica tožencev zahtevati sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino, tožena stranka nezakonito zaseda tožničino stanovanje. Zato je tožena stranka od nastopa zastaranja njenega zahtevka dolžna plačati tožnici uporabnino v višini tržne (profitne) najemnine. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da so za obdobje od zastaranja zahtevka tožene stranke za sklenitev navedene najemne pogodbe izpolnjene vse predpostavke tožničinega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve.

Izrek

I. Pritožbi se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje delno spremeni tako, da se po spremembi v celoti glasi: „1. Toženi stranki A. A. in B. B. sta dolžni tožeči stranki C. C. plačati vsaka po 20.111,74 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer vsaka od zneska 12.756,63 EUR od 20. 4. 2009 do plačila in od zneska 7.355,12 EUR od 29. 12. 2010 do plačila.

2. Višji tožbeni zahtevek se zavrne.

3. Toženca A. A. in B. B. sta dolžna tožnici C. C. povrniti vsak po 1.928,56 EUR pravdnih stroškov v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.“

II. V ostalem se pritožba zavrne ter se v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Prvo sodišče je z izpodbijano sodbo razsodilo, da sta toženca dolžna plačati tožnici vsak po 29.223,71 EUR, skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21.868,60 EUR od 20. 4. 2009 do plačila in od zneska 14.710,23 EUR od 29. 12. 2010 do plačila (I. točka). Tožencema je še naložilo, da sta dolžna plačati tožnici vsak po 5.939,40 EUR pravdnih stroškov v roku petnajst dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (II. točka).

2. Zoper sodbo se pritožujeta toženi stranki, ki uveljavljata vse pritožbene razloge iz 338. člena ZPP in predlagata, da pritožbeno sodišče spremeni sodbo prve stopnje, podrejeno pa, da jo razveljavi in vrne zadevo prvemu sodišču v novo odločanje. Tožena stranka navaja, da tožnica ni bila prikrajšana, ker je namesto tržne prejemala neprofitno najemnino. Tožnica je bila upravičena le do neprofitne najemnine skladno z določilom 111. člena SZ-1. Prva toženka ni uporabljala stanovanja nezakonito po odselitvi njenega zakonca kot najemnika in bi tožnica morala z njo podpisati najemno pogodbo pod istimi pogoji. Čeprav je toženka to večkrat zahtevala tožnica tega ni storila. Tožnica zato na podlagi tretjega odstavka 111. člena SZ-1 nima pravice do tržne najemnine. Glede temelja je bilo že zdavnaj razsojeno s sodbo Okrajnega sodišča v Ljubljani II P 2124/2007 z dne 22. 10. 2008, ki je pravnomočna. V tej pravdi je tekel postopek zaradi izpraznitve stanovanja, sodišče pa je odločilo, da toženca bivata zakonito v stanovanju, ker do sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino ni prišlo iz razlogov na strani tožnice kot lastnice stanovanja. Ker je o najemnem razmerju že pravnomočno razsojeno, sodišče ne more ugotavljati, da toženca nezakonito zasedata stanovanje in da sta dolžna plačevati tržno najemnino. Pravnomočna sodba veže obe stranki. Sodišče bi moralo zavrniti tožbeni zahtevek, ker ne obstaja temelj za zaračunavanje tržne najemnine. Tožnica lahko uveljavlja od tožencev samo neprofitno najemnino. Iste stranke nastopajo tudi v zadevi P 2788/2014 Okrožnega sodišča v Ljubljani zaradi izpraznitve stanovanja. Sodišče bi moralo s svojo odločitvijo v pravdi počakati na navedeno zadevo, dokler sodba v njej ne bi postala pravnomočna. Odločitev v tej pravdi predstavlja predhodno vprašanje o temelju zahtevka za obravnavano zadevo. Izpodbijana odločitev je zato preuranjena. Ker toženca uporabljata stanovanje zakonito, sta dolžna plačevati le neprofitno najemnino. Tožeča stranka ni pravočasno ugovarjala zastaranja, do tega ugovora pa tudi ni bila upravičena, saj tožena stranka ni postavila nobenega zahtevka, zoper katerega bi se lahko podal ugovor zastaranja. Tožnica je s tem, ko se ni pritožila zoper sodbo II P 2124/2007, pristala na neprofitno najemnino. Razlogi v 30. točki sodbe so nelogični, saj stališče sodišča, da naj bi tožnica šele po pravnomočnosti navedene sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani dobila voljo, da zahteva tržno najemnino, ne zdržijo presoje. Višina prisojene najemnine je bistveno višja od primerljivih najemnin iz razlogov, ki jih je tožena stranka navedla tekom postopka in javno dostopnih statističnih podatkov o višini najemnin za navedeno obdobje. Glede solidarne obveznosti tožena stranka meni, da prvo sodišče ni odločalo o postavljenem tožbenem zahtevku, saj je s sodbo spremenilo istovetnost zahtevka. Za takšno spremembo bi sodišče potrebovalo privolitev tožene stranke, ki pa je temu izrecno nasprotovala. Pravdni stroški niso odmerjeni v skladu z ZOdvT.

3. Tožnica ni odgovorila na vročeno pritožbo.

4. Pritožba je delno utemeljena.

5. Sodba II P 2124/2007 z dne 22. 10. 2008 ne predstavlja pravnomočno razsojene stvari za obravnavano zadevo. V omenjeni pravdi je tožnica zahtevala od tožencev, da sta dolžna izprazniti stanovanje, v tej zadevi pa tožnica uveljavlja od tožencev plačilo uporabnine. Iz sodbe II P 2124/2007 je razvidno, da je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek tožnice za izpraznitev stanovanja zato, ker do sklenitve najemne pogodbe med pravdnima strankama ni prišlo zaradi razlogov na strani tožnice (tretji odstavek 111. člena SZ-1). Tožnica je tožencema tedaj ponudila le sklenitev najemne pogodbe za določen čas, čeprav je bila tožena stranka upravičena do sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas.

6. Iz sodbe P 2788/2014-I (priloga A31) izhaja, da je tožnica nato ponudila tožencema sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za profitno najemnino (kar je bilo v skladu z dotedanjo sodno prakso, vse do odločbe Ustavnega sodišča RS U-I-128/08 z dne 7. 10. 2009), pri čemer do sklenitve najemne pogodbe ni prišlo, sodišče pa je tožbenemu zahtevku tožnice za izpraznitev stanovanja tokrat ugodilo (tudi) zato, ker je tožnica uspešno uveljavljala zastaranje obligacijskega zahtevka tožencev za sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in neprofitno najemnino, zaradi česar se toženca nista (več) mogla uspešno sklicevati na tretji odstavek 111. člena SZ-1. 7. Na zadevo P 2778/2014-I se prvo sodišče ni bilo dolžno ozirati (zaradi rešitve morebitnega predhodnega vprašanja za obravnavano zadevo) že zato, ker je tožnica navedla, da gre za nepravnomočno sodbo (s katero je bilo sicer tožbenemu zahtevku tožnice ugodeno), zato že iz tega razloga ta sodba ni bila aktualna za to pravdo v smislu 13. člena ZPP in je prvo sodišče v okviru te pravde za odločitev o tožbenem zahtevku moralo presoditi tudi, ali ima tožena stranka pravni naslov za uporabo tožničinega stanovanja.

8. Ker toženca svojega zahtevka za sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino nista uveljavljala v zastaralnem roku petih let (po izselitvi prejšnjega najemnika D. D. v aprilu 2001), se toženca po preteku tega roka nista več mogla uspešno braniti pred izpraznitvenim zahtevkom tožnice s sklicevanjem na tretji odstavek 111. člena SZ-1. Po zastaranju tega zahtevka je veljalo, da tožena stranka zaseda stanovanje tožnice brez pravnega naslova (najemne pogodbe). Tožnica je pravočasno podala dejansko podlago svojega ugovora zastaranja zahtevka tožene stranke (do konca prvega naroka 17. 6. 2010, kot je prvo sodišče pravilno ugotovilo in se pritožbeno sodišče sklicuje na razloge prvega sodišča v 23. točki obrazložitve), česar pritožba obrazloženo niti ne izpodbija. Sam ugovor zastaranja, ki je materialnopravne narave, pa je tožnica lahko podala tudi po prvem naroku, zato je pri tem ne zadene prekluzija. Za uveljavitev ugovora zastaranja ni bilo potrebno, da bi tožena stranka uveljavljala svoj zahtevek z nasprotno tožbo. Toženca sta se zoper tožbeni zahtevek branila s sklicevanjem na tretji odstavek 111. člena SZ-1 (da do sklenitve ustrezne najemne pogodbe ni prišlo iz razlogov na strani tožnice). Glede na takšen ugovor, ki je bil sam po sebi utemeljen, je tožnica lahko uspela v sporu le v primeru, da je obligacijsko upravičenje tožene stranke do sklenitve najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino prenehalo oziroma, da ga toženca ne moreta več uspešno uveljavljati s tožbo, kar pomeni za konkretni primer tudi to, da toženca obstoja tega upravičenja ne moreta več uspešno uveljavljati niti v svojem ugovoru iz tretjega odstavka 111. člena SZ-1, kot obrambnem sredstvu zoper tožničin tožbeni zahtevek. Tožnica je zato lahko dosegla tak učinek tudi s sklicevanjem na zastaranje tega obligacijskega upravičenja tožencev.

9. Potem ko je zastarala pravica tožencev zahtevati sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino, tožena stranka nezakonito zaseda tožničino stanovanje. Zato je tožena stranka od nastopa zastaranja njenega zahtevka dolžna plačati tožnici uporabnino v višini tržne (profitne) najemnine. Prvo sodišče je pravilno ugotovilo, da so za obdobje od zastaranja zahtevka tožene stranke za sklenitev navedene najemne pogodbe izpolnjene vse predpostavke tožničinega zahtevka iz naslova neupravičene obogatitve. Kot že rečeno je bil tožničin tožbeni zahtevek v zadevi II P 2124/2007 zavrnjen zato, ker je bila njena ponudba toženi stranki za sklenitev najemne pogodbe v nasprotju z zakonom. Opustitev vložitve očitno neutemeljene pritožbe zoper sodbo v tej zadevi ne pomeni, da je tožnica pristala na plačevanje neprofitne najemnine, saj najemna pogodba med pravdnima strankama ni bila nikoli sklenjena. Tožnica je ves čas zahtevala od tožencev profitno najemnino, tožena stranka pa na to zahtevo ni nikoli pristala.

10. Tožena stranka pavšalno oziroma neobrazloženo ugovarja višini prisojene uporabnine (v višini tržne najemnine) za čas od nastopa zastaranja njenega zahtevka za sklenitev najemne pogodbe dalje, zato ta del pritožbe ne terja vsebinskega odgovora pritožbenega sodišča. Sklicevanje toženke na tovrstne ugovore, podane v pripravljalnih vlogah tekom postopka, je neupoštevno, ker je pritožba kot pravno sredstvo samostojna procesna vloga, ki jo je treba v celoti opredeljeno argumentirati. S tem, ko je prvo sodišče vtoževano terjatev razdelilo med toženca, je tožeči stranki (v mejah tožbenega zahtevka) prisodilo manj, kot je zahtevala (uveljavljala je solidarno obveznost tožencev). V preostalem delu bi prvo sodišče glede na svojo odločitev moralo zavrniti tožbeni zahtevek, česar ni storilo. Ker pa se tožeča stranka ni pritožila in tudi ni predlagala dopolnitve sodbe (325. člen ZPP), se šteje, da je tožnica v tem delu (kolikor je uveljavljala solidarno obveznost tožencev) umaknila tožbo.

11. Pritožbeno stališče, da je tožnica upravičena le do neprofitne najemnine v skladu s 111. členom SZ-1, je utemeljeno le za obdobje prvih petih let po izselitvi prejšnjega najemnika D. D. Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem prvega sodišča iz 21. točke obrazložitve. V postopku je bilo sprva sporno tudi, ali je med D. D. in prvo toženko ob njegovi izselitvi obstajala izvenzakonska skupnost (prva toženka bi bila upravičena zahtevati sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino le, če bi imela status zakonca oziroma izvenzakonskega partnerja D. D. kot najemnika ob njegovi izselitvi iz stanovanja). V drugem sojenju je prvo sodišče ugotovilo, da je med prvo toženko in D. D. ob njegovi izselitvi v aprilu 2001 obstajala izvenzakonska skupnost (sodba prvega sodišča z dne 21. 5. 2012), pritožbeno sodišče pa je soglašalo z njegovimi dejanskimi ugotovitvami v tem delu (sodba pritožbenega sodišča z dne 10. 4. 2013). Tožnica v reviziji ni napadala materialnopravne presoje ugotovljenih dejstev, da je med prvo toženko in D. D. v aprilu 2001 še obstajala izvenzakonska skupnost oziroma je z njenim obstojem (glede na revizijske trditve) soglašala. Tudi v pripravljalni vlogi z dne 26. 4. 2016 je tožnica konkludentno priznavala obstoj te izvenzakonske skupnosti, saj je trdila, da je zastaralni rok (za zahtevek tožene stranke) potekel po preteku petih let, da se tožena stranka zato ne more več sklicevati na tretji odstavek 111. člena SZ-1 in da zahteva profitno uporabnino od aprila 2006 dalje, za obdobje pred tem (marec 2004 – marec 2006) pa tožbeni zahtevek za profitno uporabnino umika. Na naroku 9. 5. 2016 je tožnica sicer „umaknila“ navedeno pripravljalno vlogo in s tem preklicala konkludentno priznanje obstoja izvenzakonske skupnosti v tej vlogi, pri čemer pa ni obrazložila tega preklica, zaradi česar ta preklic nima učinka, razen tega pa tožnica ni preklicala tudi priznanja obstoja izvenzakonske skupnosti, podanega v revizijskih navedbah. Zato pritožbeno sodišče šteje, da obstoj te izvenzakonske skupnosti za pravdni stranki ni bil (več) sporen (prvi in tretji odstavek 214. člena ZPP).

12. Tožena stranka je bila glede na 19. člen najemne pogodbe upravičena zahtevati sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino (ni sporno, da sta toženca soglašala, da se najemna pogodba sklene s prvo toženko kot najemnico). Konec aprila 2001 se je D. D. izselil, zato je zastaralni rok za sklenitev te najemne pogodbe začel teči s 1. 5. 2001, iztekel pa se je 1. 5. 2006, kot je pravilno ugotovilo prvo sodišče. Ker je tožena stranka zahtevala sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino (prvič z dopisom z dne 29. 5. 2001, nato pa še nekajkrat), je s tem jasno izrazila voljo, da želi nadaljevati najemno razmerje, in sicer s prvo toženko v vlogi najemnice stanovanja. Zato se je tožena stranka v obdobju od maja 2001 dalje, vse do poteka zastaralnega roka (maj 2006), lahko sklicevala na določbo tretjega odstavka 111. člena SZ-1 (pred tem pa na 58. člen SZ, saj je že tedaj sodna praksa zavzela stališče, ki je bilo pozneje izraženo v določbi tretjega odstavka 111. člena SZ-1), in sicer nasproti tožničinemu zahtevku za izpraznitev stanovanja, saj je tožnica ves čas neutemeljeno zavračala zahtevo tožene stranke za sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino. V tem pogledu ničesar ne spremeni dejstvo, da tožena stranka ni sodno uveljavljala zahtevka za sklenitev ustrezne najemne pogodbe, saj je bil položaj tožene stranke varovan na podlagi tretjega odstavka 111. člena SZ-1 vse do poteka 5-letnega zastaralnega roka (na zastaranje se je tožnica sklicevala). Ker v obdobju do maja 2006 na podlagi tretjega odstavka 111. člena SZ-1 ni bilo mogoče šteti, da tožena stranka nezakonito uporablja stanovanje, je po nasprotnem razlogovanju zato veljalo, da ima tožena stranka za to obdobje pravno podlago za uporabo stanovanja, in sicer v 19. točki najemne pogodbe z dne 30. 11. 1993, v zvezi z izraženo zahtevo tožene stranke za sklenitev najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino (prenos najemnega razmerja), ki jo je tožnica ves čas zavračala.

13. Glede na to, da tožena stranka v tem obdobju ni nezakonito uporabljala stanovanja, je bila (ne glede na to, da tožnica ni hotela skleniti najemne pogodbe za nedoločen čas in za neprofitno najemnino) v tem času dolžna plačevati le neprofitno najemnino, saj tožnica za to obdobje ni mogla uspešno uveljavljati obogatitvenega zahtevka. Tožena stranka ni nezakonito uporabljala stanovanja, čeprav najemna pogodba (iz razlogov na strani tožnice) ni bila sklenjena. Tožena stranka je do maja 2006 upravičeno plačevala le neprofitno najemnino. S temi plačili je vsakomesečna obveznost tožene stranke (plačilo najemnine v tem obdobju) prenehala (270. člen OZ). Tudi potem, ko je pravica tožene stranke zahtevati izpolnitev tožničine obveznosti (sklenitev najemne pogodbe) zaradi zastaranja prenehala, je za obdobje do maja 2006 še vedno veljalo, da tožena stranka v tem času ni nezakonito uporabljala stanovanja. Tožničina obveznost skleniti ustrezno najemno pogodbo s toženo stranko je obstajala tudi po 1. 5. 2006, le da zaradi zastaranja ta pravica tožene stranke zahtevati izpolnitev te tožničine obveznosti po 1. 5. 2006 ni bila več iztožljiva.

14. Med pravdnima strankama ni bilo sporno, da je tožena stranka tudi v vtoževanem obdobju plačevala neprofitno najemnino (208,88 EUR mesečno). Za obdobje do 1. 5. 2006 je tožena stranka glede na povedano v celoti izpolnila obveznosti iz naslova plačevanja najemnine. V obdobju od maja 2006 do vključno marca 2009 je bila tožena stranka dolžna plačati iz naslova uporabnine 25.513,25 EUR (35 mesecev x razlika med plačano uporabnino in tržno uporabnino 728,95 EUR (937,83 EUR – 208,88 EUR)). Skupaj z razliko uporabnine za obdobje od aprila 2009 do novembra 2010 v znesku 14.710,23 EUR je tožena stranka dolžna plačati tožnici 40.223,48 EUR (vsak toženec 20.111,74 EUR), višji tožbeni zahtevek iz tega naslova pa ni utemeljen.

15. Ker je tožnica delno uspela v sporu, je sprememba odločitve o glavni stvari vplivala tudi na stroškovno odločitev. Vsaki pravdni stranki pripada sorazmerno uspehu v sporu ustrezen del pravdnih stroškov. V okviru uradnega materialnopravnega preizkusa gole pritožbene graje stroškovne odločitve prvega sodišča pritožbeno sodišče ugotavlja, da je prvo sodišče neutemeljeno priznalo tožnici tri nagrade za postopek, saj ji pripada le ena sama (890,50 EUR), glede na opombo št. 3/4 3. dela Tarife, poleg tega pa ji gre za dejanja pred 1. 7. 2013 le DDV po stopnji 20 %. Ker višine priznanih stroškov tožnice tožena stranka obrazloženo ne izpodbija, pripada tožnici iz naslova pravdnih stroškov zato skupno 10.460,28 EUR. Upoštevajoč priglašene stroške v predhodnih fazah postopka pripada toženi stranki iz naslova pravdnih stroškov skupno 8.405,88 EUR (nagrada za postopek 1.177,60 EUR, nagrada za narok 1.104,00 EUR, nagrada za postopek s pritožbo 1.398,40 EUR nagrada za narok v ponovljenem postopku 1.104,00 EUR in nagrada za odgovor na pritožbo 1.398,40 EUR, upoštevajoč povišanje nagrad po tar. št. 1200 za 0,3, iz naslova izdatkov po tar. št. 6002 3 x 20,00 EUR, DDV po stopnji 20 % in 915,00 EUR za takso za pritožbo). Tožnica je uspela s približno 65 % zahtevka, zato znaša uspeh tožene stranke v sporu okoli 35 %. Glede na uspeh gre tožnici zato 6.799,18 EUR, toženi stranki pa 2.942,06 EUR pravdnih stroškov. Po pobotu je vsaka tožena stranka dolžna povrniti tožnici 1.928,56 EUR pravdnih stroškov.

16. Pritožbeno sodišče je zato delno ugodilo pritožbi ter spremenilo sodbo tako, kot je razvidno iz izreka (358. člen ZPP), v ostalem pa je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno ter v izpodbijanem in nespremenjenem delu potrdilo sodbo prvega sodišča (353. člen ZPP). Odločitev o stroških pritožbenega postopka je odpadla, ker jih tožena stranka ni priglasila.