Jedro

Tožnik se lahko še samostojno giblje v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hrani, oblači in slači, obuva in sezuva, skrbi za osebno higieno ter zmore opravljati vsa druga življenjska opravila, nujna za ohranjanje življenja. Ker tožnik večino osnovnih življenjskih potreb, čeprav nekatere s težavo, še opravlja sam, ne izpolnjuje pogojev, določenih v drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2 za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo zavrnilo tožnikov tožbeni zahtevek, da se odpravi odločba št. ... z dne 13. 12. 2013 in ... z dne 27. 2. 2014 ter se mu prizna pravica do dodatka za pomoč in postrežbo za opravljanje večine osnovnih življenjskih opravil. 2. Zoper sodbo je pritožbo vložil tožnik smiselno zaradi nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da izvedenec ni upošteval njegovega zdravstvenega stanja in tudi ni pregledal mnenja stalnega sodnega izvedenca specialista nevrologa dr. A.A. z dne 22. 9. 2011. Sodni izvedenec je po proučitvi medicinske in delovne dokumentacije ocenil, da je pri njem podana izguba delovne zmožnosti oz. I. kategorija invalidnosti od pregleda na invalidski komisiji I. stopnje, to je od 1. 5. 2009 dalje. Po oceni izvedenca je izguba delovne zmožnosti pri tožniku podana predvsem zaradi osebne spremenjenosti oz. psihoorganskega sindroma z organsko depresijo. Hkrati je ugotovil, da invalidska komisija pri podaji ocene delovne zmožnosti ni zajela pogostih in migrenskih glavobolov z migrenoznimi ekvivalenti. Po njegovem mnenju invalidska komisija tudi ni v zadostni meri upoštevala uporabnost tožnikovih rok glede na obojestransko cervikobrahialgijo, obojestransko bolečnost v ramah in nadlahteh, prizadetosti levega ulnarisa ter obeh medianusov. Nadalje je ugotavljal, da invalidska komisija ni upoštevala oslabljenega sluha in da ima tožnik zaradi deficita motorike korenine L 5,S 1 levo trajni motorni deficit v levi nogi in brez sposobnosti tandemske hoje. Poleg tega pa je ugotavljal, da gre pri tožniku za sumarno močan bolečinski sindrom kot je migrenski glavobol in tenzijski glavobol, bolečine v področju vratne hrbtenice s cervikobrahialgijo ter bolečine v križu z lumboishialgijo. Tožnik poudarja, da je zaradi neupoštevanja dejanskega zdravstvenega stanja sodišču prve stopnje predlagal, da se mu določi sodni izvedenec dr. A.A., dr. med. specialist nevrolog. Ker je sodišče prve stopnje takšen predlog zavrnilo, predlaga, da pritožbeno sodišče njegovi pritožbi ugodi in mu prizna pravico do dodatka za pomoč in postrežbo.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje in pravilno uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi. Pritožbeno sodišče dodatno poudarja naslednje.

5. Sodišče prve stopnje je v tem sporu v skladu z določbo 81. člena v zvezi s 63. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1) presojalo pravilnost in zakonitost dokončne odločbe toženca št. ... z dne 27. 2. 2014 v zvezi s prvostopno odločbo št. ... z dne 13. 12. 2013. S slednjo je toženec odločil, da tožnik nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo. Takšno odločitev je nato v pritožbenem postopku toženec z dokončno odločbo z dne 27. 2. 2014 potrdil in zavrnil tožnikovo pritožbo. V predsodnem postopku sta bili invalidska komisija I. in II. stopnje enotnega mnenja, da pri tožniku ni mogoče ugotoviti neogibne potrebe po stalni pomoči in postrežbi za opravljanje osnovnih življenjskih opravil, ker zmore samostojno opravljati osnovna življenjska opravila. Ugotovili sta, da je tožnik samostojno pokreten, se samostojno hrani, pri ostalih osnovnih življenjskih opravilih pa občasno potrebuje pomoč.

6. Pravna podlaga za razrešitev sporne zadeve je podana v Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 96/2012, s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-2). Ta v 101. členu ZPIZ-2 določa, da je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati osnovnih življenjskih potreb, ker se niti ob osebnih prizadevanjih in ob pomoči ortopedskih pripomočkov ne more samostojno gibati v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hraniti, oblačiti in slačiti, se obuvati in sezuvati, skrbeti za osebno higieno, kakor tudi ne opraviti drugih življenjskih opravil, nujnih za ohranjanje življenja. Glede na drugi odstavek citirane določbe pa je pomoč in postrežba uživalcu pokojnine nujna za opravljanje večine osnovnih življenjskih potreb, kadar zaradi trajnih sprememb v zdravstvenem stanju ne more zadovoljevati večine osnovnih življenjskih potreb iz prejšnjega odstavka ali kadar kot težji psihiatrični bolnik v domači negi potrebuje stalno nadzorstvo.

7. Sodišče prve stopnje je v zvezi z vprašanjem opravljanja osnovnih življenjskih potreb v smislu citirane določbe 101. člena ZPIZ-2 pridobilo mnenje sodnega izvedenca, glede opravljanja osnovnih življenjskih potreb pa je zaslišalo tudi tožnika. Na podlagi mnenja sodnega izvedenca in tožnikove izpovedi, ki jo je povzelo, je sodišče prve stopnje utemeljeno tožnikov tožbeni zahtevek zavrnilo. Pravilno je zaključilo, da tožnik večino osnovnih življenjskih potreb, čeprav nekatere s težavo, še opravlja sam in da zato ne izpolnjuje pogojev, določenih v drugem odstavku 101. člena ZPIZ-2. Na podlagi izvedenskega mnenja je sodišče prve stopnje ugotovilo, da se tožnik lahko še samostojno giblje v stanovanju in zunaj njega, se samostojno hrani, oblači in slači, obuva in sezuva, skrbi za osebno higieno ter zmore opravljati vsa druga življenjska opravila, nujna za ohranjanje življenja. Pri tožniku okvara gibal ni takšna, da bi bil zaradi tega težje gibalno oviran, EEG preiskava je bila v mejah normale, prav tako tudi CT in MR možganov, prav tako pa niso bili dokazani božjastni napadi. Sodišče prve stopnje je tudi pravilno obrazložilo, da bolečine in jemanje analgetikov ne more biti razlog za priznanje vtoževane pravice. Bolečine edino lahko predstavljajo dodatno oviro za kvalitetno opravljanje osnovnih življenjskih potreb in zahtevajo kvečjemu dodatne napore in prizadevanje pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb. Zaradi dodatnih naporov in prizadevanja pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb pa se glede na citirano določbo 101. člena ZPIZ-2 še vedno šteje, da tožnik sam opravlja osnovne življenjske potrebe. Tudi sicer tožnik ne navaja, da zaradi bolečin ne bi mogel opravljati osnovnih življenjskih potreb, pač pa, da mora zaradi bolečin uživati analgetike. Z uživanjem analgetikov pa si tožnik pomaga blažiti bolečine, kar nenazadnje vpliva tudi na lažje opravljanje osnovnih življenjskih potreb.

8. Sodišče prve stopnje je utemeljeno zavrnilo dokaz s postavitvijo drugega sodnega izvedenca, saj so vsi izvedeni dokazi potrdili, da je izvedensko mnenje, ki ga je glede tožnikove sposobnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb podal izvedenec na podlagi preučitve medicinske dokumentacije, tožnika pa je tudi osebno pregledal, skladni ne samo s tožnikovo izpovedjo, ampak predvsem z vso medicinsko dokumentacijo in ugotovitvami specialistov. Tako sodišče prve stopnje v mnenju sodnega izvedenca ni našlo nobenih nasprotij ali pomanjkljivosti, zaradi katerih bi obstajal kakršenkoli dvom v njegovo objektivnost in pravilnost in da bi bilo zato potrebno dodatno razčiščevanje dejanskega stanja z drugim izvedencem (254. člen ZPP). Tudi drugi izvedenec bi mnenje o tožnikovi sposobnosti opravljanja osnovnih življenjskih potreb lahko podal le na podlagi izkazanega tožnikovega zdravstvenega stanja po preučitvi medicinske dokumentacije in eventualno opravljenega osebnega pregleda, neodvisno od drugega že podanega, za tožnika ugodnega mnenja, na katerega se tožnik sklicuje v pritožbi.

9. Glede na tožnikove navedbe gre očitno za mnenje o njegovi delazmožnosti in ugotovljeni I. kategoriji invalidnosti. Takšno mnenje, podano glede tožnikove delovne zmožnosti, že glede na področje ocenjevanja in posledično priznanje določenih pravic, nima nobene povezave z ocenjevanjem sposobnosti opravljanja osnovnih življenjskih opravil. Gre za povsem ločeni področji in za različne kriterije pri ugotavljanju dejanskega stanja in pogojev. Glede na različno pravno podlago za ugotavljanje I. kategorije invalidnosti (1. alineja drugega odstavka 63. člena ZPIZ-2) in dodatka za pomoč in postrežbo (drugi odstavek 101. člena ZPIZ-2) in za ugotavljanje različnih dejstev oz. pogojev, pomembnih za priznanje posamezne pravice, dejstvo, da je pri tožniku ugotovljena popolna nezmožnost za delo in I. kategorija invalidnosti, še ne pomeni, da je pri njem podana potreba po pomoči in postrežbi pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb. Prav tako pa dejstvo, da je v postopku za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja izvedenec pri tožniku na podlagi ugotovljenega zdravstvenega stanja ugotovil popolno nezmožnost za delo, ne more biti razlog za postavitev drugega izvedenca. Razen tega tožnik zgolj pavšalno navaja, da pri ugotavljanju pogojev za priznanje pravice do dodatka za pomoč in postrežbo ni bilo upoštevano njegovo dejansko zdravstveno stanje, ne pa tega, katera konkretna dokumentacija ni bila upoštevana in da bi bilo iz nje razvidno, da ne more opravljati osnovnih življenjskih potreb.

10. Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče tožnikovo pritožbo na podlagi določbe 353. člena ZPP kot neutemeljeno zavrnilo ter potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.