Jedro

Izvršbo je dopustno dovoliti in opraviti le v obsegu, kot izhaja iz izvršilnega naslova, izvršilno sodišče pa mora na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe paziti po uradni dolžnosti, čeprav ugovor v tej smeri ni obrazložen.

Sklep o dedovanju že po svoji naravi praviloma vsebuje le ugotovitev posameznih pravic ob dedovanju (razglasitev dedičev in navedba pravic drugih oseb iz zapuščine – 214. člen Zakona o dedovanju), ne pa tudi dajatveni izrek, ki je edini lahko tudi izvršljiv, zato je potrebna pri presoji primernosti sklepa o dedovanju za izvršbo določena mera zadržanosti.

Primerna opredelitev tožbenega zahtevka, ki je povzet v izrek sodbe, ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme zaradi načela stroge formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena ZIZ) terjati dodatnega vsebinskega odločanja.

Izrek

Pritožbi se ugodi in sklep sodišča prve stopnje v II. točki izreka spremeni tako, da se ugovoru dolžnikov ugodi, sklep o izvršbi razveljavi in predlog za izvršbo zavrne, v stroškovni odločitvi (V. točka izreka) pa tako, da je upnik dolžan dolžniku v 8 dneh povrniti njegove ugovorne stroške v višini 115,17 EUR, po preteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Upnik mora v 8 dneh od vročitve tega sklepa povrniti dolžniku njegove pritožbene stroške v znesku 175,17 EUR, po preteku roka z zakonskimi zamudnimi obrestmi do plačila.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je ustavilo postopek (I. točka izreka), zavrnilo dolžnikov ugovor (II. točka izreka), zavrglo dolžnikov predlog za omejitev izvršbe (III. točka izreka), pri nepremičnini ... odredilo izbris zaznambe sklepa o izvršbi in dolžniku naložilo povrnitev upnikovih nadaljnjih izvršilnih stroškov v znesku 63,89 EUR (V. točka izreka).

2. V pravočasni pritožbi dolžnik izpodbija le II. in V. točko izreka sklepa sodišča prve stopnje, pri čemer meni, da je odločitev zmotna tako v dejanskem, kakor materialnem pogledu. Zavzema se za procesno pobotanje terjatve posojila, ki jo je opredelil v višini 445.000,00 SIT oziroma 1.856,95 EUR, v nadaljevanju pritožbe pa graja razloge sodišča glede določitve neto vrednosti stanovanja. Poudarja, da odločba DURS ne bi smela biti merodajna, sodišče pa bi moralo upoštevati še z njegove strani izkazane stroške, ki jih v nadaljevanju podrobno pojasnjuje. Glede izvršilnih stroškov meni, da upnik ni upravičen do stroškov, ki so mu nastali po poplačilu, saj ti niso bili več potrebni, prav tako pa mu tudi ni dopustno priznati DDV, ko ni izkazal, da je davčni zavezanec. Predlaga razveljavitev izpodbijanega dela sklepa in priglaša pritožbene stroške.

3. Upnik v odgovoru na pritožbo meni, da ugovor pobota posojila ni utemeljen, glede neto vrednosti stanovanja pa ponavlja svoje stališče, da ta izhaja iz predložene upravne odločbe. Priglaša stroške odgovora na pritožbo.

4. Pritožba je utemeljena.

5. Izvršbo je dopustno dovoliti in opraviti le v obsegu kot izhaja iz izvršilnega naslova, izvršilno sodišče pa mora na obstoj in primernost izvršilnega naslova za dovolitev izvršbe paziti po uradni dolžnosti, čeprav ugovor v tej smeri ni obrazložen (prvi odstavek 17. člena, prvi odstavek 44. člena, drugi odstavek 55. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju – v nadaljevanju ZIZ, primerjaj tudi Sklep II Ips 408/2003 z dne 27. 11. 2003). Ob izpolnjevanju zakonskih pogojev izvršilnega naslova, mora biti ta tudi primeren za izvršbo, kar pomeni, da so v njem navedeni upnik in dolžnik ter predmet, vrsta, obseg in čas izpolnitve obveznosti (prvi odstavek 21. člena ZIZ). Glede obsega obveznosti je bistvena njegova objektivna določljivost. Preizkus primernosti izvršilnega naslova glede opredelitve obveznosti je zajet tudi v uradnem pritožbenem preizkusu pravilne uporabe materialnega prava (drugi odstavek 350. člena Zakona o pravdnem postopku – v nadaljevanju ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6. V obravnavani zadevi je upnik predlagal izvršbo na podlagi pravnomočne sodne odločbe – Sklepa o dedovanju Okrajnega sodišča v Mariboru II D 724/2006 z dne 17. 5. 2010. Ta vsebuje v izreku zapis, da je oporočni dedič B. P. dolžan izplačati volilojemnici S. D. 20% neto zneska vrednosti stanovanja na F. ulici ..., ob prodaji oz. po oceni sodnega cenilca, kot je oporočiteljica zapisala v svoji oporoki. Sodišče druge stopnje meni, da tak izrek ni primeren za izvršbo, kar je sodišče prve stopnje spregledalo.

7. Sklep o dedovanju že po svoji naravi praviloma vsebuje le ugotovitev posameznih pravic ob dedovanju (razglasitev dedičev in navedba pravic drugih oseb iz zapuščine – 214. člen Zakona o dedovanju – v nadaljevanju ZD), ne pa tudi dajatveni izrek, ki je edini lahko tudi izvršljiv, zato je potrebna pri presoji primernosti sklepa o dedovanju za izvršbo določena mera zadržanosti. V sklepu o dedovanju se mora navesti tudi volilo z njegovim natančnim opisom in navedbo volilojemnika (6. točka drugega odstavka 214. člena ZD). Pristavek v izreku „kot je oporočiteljica zapisala v svoji oporoki“ in dejstvo, da ni opredeljenega izpolnitvenega roka, nakazujeta, da je zapuščinsko sodišče le ugotovilo pravico volilojemalke, pri čemer je prepisalo zapis v oporoki.

8. Tako gre le za zapis enostranskega pravnega posla, ki ne dosega primerljivosti z ustreznim dajatvenim zahtevkom, povzetim v izrek sodbe, ki velja kot merilo izvršljivosti (več o ustrezni opredeljenosti zahtevkov, ki omogočajo izvršljivost A. Galič v: Pravdni postopek: zakon s komentarjem, L. Ude in A. Galič (red.), 2. knjiga, Uradni list in GV Založba, Ljubljana 2006, str. 123 in nasl.). Primerna opredelitev tožbenega zahtevka, ki je povzet v izrek sodbe, ne sme puščati nobenih dvomov o tem, kakšna obveznost je dolgovana, in od izvršilnega sodišča ne sme zaradi načela stroge formalne legalitete (prvi odstavek 17. člena ZIZ) terjati dodatnega vsebinskega odločanja. Ne glede na pojasnjeno stališče, da gre le za ugotovitveni značaj izreka, nejasen obseg obveznosti oporočnega dediča glede volila zahteva od izvršilnega sodišča slednje.

9. Že opredelitev „neto znesek vrednosti stanovanja“ namreč pušča veliko možnosti interpretacije, ko jezikovni pomen besede „neto“ ne daje ustrezno določne opredelitve, katere dajatve, prispevke in stroške je treba odbiti (primerjaj Slovar slovenskega knjižnega jezika pod geslom „neto“, http://bos.zrc-sazu.si/cgi/a03.exe?name=sskj_testa&expression=neto&hs=1

). Tudi zapis „ob prodaji oziroma po oceni sodnega cenilca“ ne ponuja ustrezno natančnih in konkretiziranih elementov določitve vrednosti. Prav sklicevanje na sodnega cenilca kaže, da je obseg očitno treba šele določiti po merilih stroke in ob ugotavljanju vseh potrebnih dejstev za uporabo teh meril. 10. Za konkretizacijo obsega denarne terjatve bi bilo tako potrebno šele izpeljati postopek ugotavljanja njene višine glede na okoliščine, ki v izreku niso opredeljene, kar nasprotuje že omenjenemu načelu stroge formalne legalitete, ki vsebuje tudi zahtevo, da izvršilno sodišče ne sme izvršilnega naslova šele oblikovati, ampak je nanj strogo vezano. Sodišče prve stopnje pa je storilo prav slednje, ko je izvedlo nadaljnje vsebinsko odločanje o med strankama spornih okoliščinah določitve neto vrednosti stanovanja, in pri tem določilo, katere stroške je še dopustno upoštevati in katerih ne. Da je bilo potrebno v izvršilnem postopku opredeliti neto vrednost stanovanja, nenazadnje navaja že sodišče prve stopnje samo (pod 12. točko obrazložitve izpodbijanega sklepa).

11. Upnik bo moral, če med strankama ne bo prišlo do dogovora, sodno varstvo zahtevati v pravdnem postopku. Pravni interes za pridobitev primernega izvršilnega naslova v pravdi je namreč podan, ko se je izkazalo, da sklep o dedovanju glede zapisanega volila te kvalitete nima.

12. Ker pomanjkanje primernega izvršilnega naslova preprečuje izvršbo, je bilo že iz tega razloga pravilno ugovoru ugoditi, sklep o izvršbi razveljaviti in neutemeljen predlog za izvršbo zavrniti (peti odstavek 44. člena ZIZ). Po pojasnjenem je sodišče druge stopnje, ko tudi ni našlo procesnih kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (prvi odstavek 350. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), pritožbi ugodilo in sklep sodišča prve stopnje spremenilo, kot izhaja iz izreka (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

13. Sodišče druge stopnje je glede nastalih stroškov v ugovornem postopku odločalo po načelu uspeha ob smiselni uporabi določil o pritožbenem postopku (drugi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), saj v 38. členu ZIZ povračila stroškov v zvezi s pravnimi sredstvi ne ureja. Ker je dolžnik po spremembi na pritožbeni stopnji z ugovorom v celoti uspel (prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ), je upravičen do povrnitve naslednjih stroškov: 52,20 EUR nagrade za ugovor kot redno pravno sredstvo po tar. št. 3468 in 10,44 EUR pavšalne nagrade po tar. št. 6002 (20% nagrade), kar skupaj z 20% DDV znese 75,17 EUR, k čemur je treba prišteti še sodno takso za ugovor 40,00 EUR, tako skupaj stroški znesejo 115,17 EUR.

14. Podlaga odločitve o pritožbenih stroških so določila drugega odstavka 165. člena, prvega odstavka 154. člena, prvega odstavka 155. člena in prvega odstavka 163. člena ZPP, vse v zvezi s 15. členom ZIZ. Upnik mora povrniti dolžniku, ki je s pritožbo v celoti uspel, pritožbene stroške, ki so v delu nagrade odvetniku za zastopanje enaki ugovornim (75,17 EUR), saj gre za enako višino predpisane nagrade za ugovor in pritožbo, k čemur je treba prišteti sodno takso za pritožbo 100,00 EUR, kar skupaj znese 175,17 EUR.

15. Dolžnik pa ni upravičen do ugovornih in pritožbenih stroškov v višini nagrade za postopek po tar. št. 3100, saj gre za splošno nagrado za postopek, ki ne pride v poštev v izvršilnem postopku, za katerega so nagrade specialno določene.