Jedro

Iz navedb izhaja, da tožena stranka dejansko ne dopušča drugega dokaza, temveč samo zabeležbo ustne izjave v uradnem dokumentu iz obdobja do dne 5. 7. 1947. S tem je tožena stranka v naprej odločila, da ne glede na to, kaj bi zaslišana stranka oz. priča izpovedala, ne bi moglo vplivati na njeno odločitev, kar pa je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov. Stranka mora imeti dejansko možnost dokazovanja pomembnih dejstev z vsemi dokaznimi sredstvi, drugače je pravica zgolj navidezna.

Izrek

Tožbi se ugodi. Odločba Upravne enote Gornja Radgona št. 213-4/2018-22 z dne 20. 3. 2019 se odpravi ter se zadeva vrne istemu organu v ponovni postopek.

Obrazložitev

1. Z izpodbijano odločbo je Upravna enota Gornja Radgona odločila, da A.A. dne ..., ki je umrla dne..., ni bila državljanka Republike Slovenije, in da se po predpisih, ki so na območju Republike Slovenije veljali do uveljavitve Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, ni štela za jugoslovansko državljanko.

2. Iz obrazložitve izhaja, da je Upravna enota Gornja Radgona po uradni dolžnosti uvedla postopek ugotavljanja državljanstva za A.A., kot rešitev predhodnega vprašanja v postopku denacionalizacije na podlagi tretjega odstavka 63. člena Zakona o denacionalizaciji (v nadaljevanju ZDen). Državljanstvo je ugotavljalo po predpisih, ki so veljali v času pred uveljavitvijo Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (v nadaljevanju ZDRS) s katerim se je zagotovila kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi. Na njegovi podlagi je treba za ugotavljanje državljanstva za konkretno osebo upoštevati predpise o državljanstvu, ki so veljali v trenutku rojstva do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Med te predpise sodi tudi Zakon o državljanstvu FLRJ, ki je začel veljati dne 5. 7. 1946, ki v 36. členu določa, da postanejo jugoslovanski državljani, če ni z mednarodnimi pogodbami drugače določeno, vsi tisti, ki so imeli na dan 6. 4. 1941 domovinsko pristojnost v občinah na območju, ki so prišle v sestav DFJ po mednarodnem sporazumu ter oni, ki so pripadali po narodnosti kateremu izmed narodov Jugoslavije, če se niso izselili oz. če niso optirali za prejšnje državljanstvo. Predpis, ki ga je upravni organ v konkretnem primeru upošteval za odločanje je Zakona o državljanstvu FLRJ, in sicer določbo prvega in četrtega odstavka 35. člena v zvezi z 37. členom. Četrti odstavek 35. člena določa, da sme državljanka FLRJ, ki se je omožila s tujim državljanom v dobi od dne 6. 4. 1941 do 28. 8. 1945, v enem letu po dnevu, ko dobi veljavo ta zakon, dati izjavo, da obdrži državljanstvo FLRJ. Rok za podajo izjave o pridržanju državljanstva FLRJ je potekel dne 5. 7. 1947. Za A.A. je upravni organ ugotovil, da je rojena dne ... v Gornji Radgoni; da je dne 19. 5. 1942 izstopila iz katoliške cerkve; dne 21. 12. 1943 pa sklenila zakonsko zvezo s B.B. v Radkersburgu v Avstiji; da v državljansko knjigo ni vpisana, in da po možu poseduje avstrijsko državljanstvo, kar izhaja iz potrdila Republike Avstrije, št. 2SN sche 25/1-48 z dne 9. 10. 1948. Upravni organ navaja, da mu je Arhiv Republike Slovenije posredoval kopijo vprašalnika o jugoslovanskem emigrantu (z dne 19. 3. 1963), kjer je med drugim navedeno, da je bila A.A., hči tovarnarja in veleposestnika C.C., ki je bil že pred vojno in med njo znana politična osebnost v Radgoni. Bil je aktivni sodelavec okupatorja in član raznih fašističnih organizacij.

3. Ker se je A.A. omožila s tujim državljanom v obdobju od dne 6. 4. 1941 do 28. 8. 1945, bi morala najkasneje do dne 5. 7. 1947 podati izjavo o pridrži državljanstva FLRJ, kot izhaja tudi iz 55. člena Pravilnika za izvajanje Zakona o državljanstvu FLRJ. V njem je določeno, da se za jugoslovanske državljanke, ki se ne okoristijo z rokom določenim v četrtem odstavku 35. člena in ne podajo izjave do dne 5. 7. 1947 šteje, da so z dnem sklenitve zakonske zveze izgubile državljanstvo FLRJ. Izjavo o pridržbi državljanstva se je moralo dati ustno na zapisnik pred okrajnim ljudskim odborom. Upravni organ v dokaznem postopku ni našel dokaza o predložitvi takšne izjave, predložila pa ga ni niti pooblaščenka pravnih naslednikov. Upravni organ je zato zaključil, da se A.A. ni štela za jugoslovansko državljanko, ker je državljanstvo izgubila z dnem poroke, to je dne 21. 12. 1943. Upravni organ pa ne oporeka temu, da je na dan 6. 4. 1941 A.A. imela domovinsko pristojnost v Gornji Radgoni.

4. Zoper navedeno odločbo je bila podana pritožba tožečih strank, ki jo je organ druge stopnje kot neutemeljeno zavrnil. V obrazložitvi navaja, da je upravni organ prve stopnje pravilno ugotovil, da je A.A. z dnem poroke izgubila jugoslovansko državljanstvo, saj iz uradnih evidenc ni razvidno, da bi si državljanstvo FLRJ pridržala. Izjave o pridržanju državljanstva, pa ne more nadomestiti pričanje prič, ki jih predlaga pooblaščenka pravnih naslednikov, saj izjava ne bi bila pridobljena v skladu s 35. členom Zakona o državljanstvu FLPJ v zvezi s 55. členom Pravilnika za izvajanje Zakona o državljanstvu FLRJ, s katerim je bil postopek podaje izjave natančno predpisan, zato upravni organ ne more upoštevati drugih predlogov stranke o izvedbi dokazov. Ker A.A. jugoslovanskega državljanstva ni pridobila vse do osamosvojitve Slovenije, to je do dne 25. 6. 1991, tudi na podlagi določbe 39. člena ZDRS ni postala državljanka Republike Slovenije.

5. Pravni nasledniki A.A. so pred naslovnim sodiščem, po pooblaščenki, vložili tožbo. V njej navajajo, da odločbo izpodbijajo iz vseh pritožbenih razlogov, saj upravni organ svojo odločitev opira zgolj na dejstvo, da se je A.A. poročila s tujim državljanom, in da ni podala izjave o pridržbi jugoslovanskega državljanstva, kar pa ni pravilno. Poudarjajo, da je A.A., avstrijsko državljanstvo pridobila šele dne 9. 10. 1948. Tudi njen mož je avstrijsko državljanstvo pridobil komaj dne 9. 7. 1946. V skladu z obvezno razlago določbe 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ spremembe domovinstva, ki so nastale pred dnem 6. 4. 1941 do osvoboditve, niso imele pravnega učinka. Povojna oblast je A.A. obsodila kot jugoslovansko državljansko na 13 let odvzema svobode s prisilnim delom. Pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti o rehabilitaciji, pa izkazuje, da so bili neupravičeno obsojeni, zato jim nelojalnosti ni mogoče očitati. Upravni organ tega ni upošteval, in se do teh navedb ni opredelil. Prav tako se ni opredelil do navedb, da se zaradi obsodbe ni mogla vrniti in ustno podati izjave o pridržbi državljanstva, saj bi s tem ogrozila svoje življenje. Državljanske knjige so bile ustanovljene do dne 31. 12. 1947, vpisi vanje pa so se opravljali po uradni dolžnosti. Prvi vpis so opravili na podlagi priglasitve stalnih prebivalcev z območja ljudskega odbora. Za osebe, ki se niso priglasile pa se ni ugotavljalo ali so pridobile jugoslovansko državljanstvo, če same niso zahtevale ugotovitvene odločbe. Med dokazi, da je A.A. živela v Gornji Radgoni je med drugim tudi ta, da je tam rodila sina.

6. Tožba je utemeljena.

7. V predmetni zadevi ni sporno, da je A.A. na dan 6. 4. 1941 imela domovinsko pristojnost v Gornji Radgoni, in da se je dne 21. 12. 1943 omožila. Sporno pa je ali je z dnem poroke izgubila jugoslovansko državljanstvo.

8. V okviru reševanja predhodnega vprašanja, na podlagi tretjega odstavka 63. člena ZDen, je upravni organ odločal o državljanstvu A.A., katere pravni nasledniki so tožeče stranke. Upravni organ je v postopku odločil, da se ni štela za jugoslovansko državljanko in odločitev utemeljil z uporabo četrtega odstavka 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ1 v zvezi s četrtim odstavkom 55. člena Pravilnika za izvajanje Zakona o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije2. 9. Tretji odstavek 63. člena ZDen določa, da občinski upravni organ pristojen za notranje zadeve, na zahtevo organov iz 54. ali 56. člena ZDen, izda ugotovitveno odločbo o državljanstvu upravičenca, če ta ni vpisan v evidenco o državljanstvu.

10. Po določbi 39. člena ZDRS se državljanstvo osebe presoja po predpisih, ki so veljali pred uveljavitvijo ZDRS, tako je zagotovljena kontinuiteta s prejšnjimi pravnimi redi, kar pomeni, da je za ugotavljanje državljanstva konkretne osebe potrebno upoštevati predpise, ki so veljali v trenutku njenega rojstva pa vse do smrti oziroma do časa, ko se ugotavlja njeno državljanstvo. Med te predpise sodi tudi Zakon o državljanstvu FLRJ, prvotno Zakon o državljanstvu DFJ, ki je bil kasneje večkrat spremenjen oziroma dopolnjen.

11. Določbe predpisov o državljanstvu se torej uporabljajo v postopkih ugotavljanja državljanstva za čas, ki je pravno pomemben v določenem primeru, četudi ne veljajo več v času, ko se državljanstvo osebe individualno ugotavlja, za kar gre tudi v obravnavani sporni zadevi. Ugotavljanje državljanstva torej ne pomeni odločanja o pridobitvi ali o odvzemu državljanstva za nazaj, ampak upravni organ z uporabo določb predpisov o državljanstvu ugotavlja ali je neka oseba imela tako jugoslovansko, kakor tudi slovensko republiško državljanstvo v nekem preteklem časovnem obdobju ter tudi, ali ji je kadarkoli do njene smrti oziroma do trenutka ugotavljanja njenega državljanskega statusa državljanstvo morebiti prenehalo, oziroma ali ga je sploh kdaj pridobila.3

12. Med strankama ni sporno, da je A.A. na dan 6. 4. 1941 imela domovinsko pristojnost v Gornji Radgoni, tako je na podlagi 36. člena v zvezi s prvim odstavkom 35. in 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ4 bila državljanka FRLJ.

13. Sporno tudi ni, da se je A.A. dne 21. 12. 1943 poročila s B.B. Glede državljanstva moža, tožena stranka navaja, da je bil avstrijski državljan že ob poroki, kar naj bi izhajalo iz tega, da je bil ob sklenitvi poroke v vojni službi in iz potrdila Republike Avstrije, št. 2 SN Sche 25/1-48. Tožeče stranke pa navajajo, da je avstrijsko državljanstvo pridobil šele dne 9. 7. 1946, pri čemer se prav tako sklicujejo na navedeno potrdilo.

14. Iz potrdila Republike Avstrije, št. 2 SN Sche 25/1-48, izhaja, da je bilo izdano dne 9. 10. 1948, torej pribl. pet let po sklenitvi zakonske zveze. V njem je navedeno, da je z dokumentom o podelitvi državljanstva Urada deželne vlade št. 2-11 Sche 135/2-1946 z dne 8. julija 1946, tega dne B.B. pridobil avstrijsko državljanstvo, torej po datumu poroke. Iz potrdila tako ne izhaja, kot to navaja tožena stranka, da je mož A.A. že na dan poroke dne 21. 12. 1943 bil avstrijski državljan. Iz potrdila izhaja zgolj to, da mu je bilo državljanstvo podeljeno z dokumentom o podelitvi državljanstva Urada deželne vlade št. 2-11 Sche 135/2-1946 izdanim dne 8. julija 1946, kar pa je po datumu poroke. Tožeče stranke zato pravilno navajajo, da potrdilo ne izkazuje tujega državljanstva B.B. na dan poroke.

15. Do navedb tožečih strank glede neprimernosti tolmačenja potrdila Republike Avstrije, št. 2 SN Sche 25/1-48 za izkazovanje državljanstva B.B. na dan sklenitve zakonske zveze dne 21. 12. 1943, se tožena stranka v upravnem postopku ni opredelila.

16. Glede izjave o pridržbi državljanstva FLRJ, tožena stranka navaja, da bi lahko samo zabeležba v uradnih dokumentih o dani izjavi, dani do dne 5. julija 1947 dokazala, da si je A.A., po poroki s tujcem pridržala državljanstvo FLRJ. Ostali dokazi, kot jih predlagajo tožeče stranke, pa da niso primerni, saj ne morejo nadomestiti izjave, ki je morala biti dana ustno in po postopku določenem s 55. členom Pravilnika za izvajanje Zakona o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije.

17. Pravilnik za izvajanje Zakona o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije določa, da je državljanka FLRJ, ki se je poročila s tujim državljanom med 6. 4. 1941 in 28. 8. 1945, lahko podala izjavo s katero si je pridržala jugoslovansko državljanstvo, pred okrajnim (mestnim, četrtnim) ljudskim odborom ustno na zapisnik. K izjavi je bilo treba priložiti izpisek iz poročne matične knjige in dokaz, da ima mož tuje državljanstvo.

18. Tožeče stranke navajajo, da je bilo možu podeljeno tuje državljanstvo šele leta 1946, in da A.A., tako ni mogla dati ustne izjave na zapisnik pred okrajnim (mestnim, četrtnim) ljudskim odborom, v zahtevanem obdobju, saj je bila s sodbo Vojaškega sodišča mariborskega vojaškega področja, Maribor 20. 8. 1945 KS 152/95-38 Sod 990/4 32, kot jugoslovanska državljanka obsojena na 13 let odvzema prostosti in prisilnega dela in bi s prihodom ogrozila svoje življenje in varnost celotne družine, saj so z isto sodbo bili obsojeni tudi njeni ožji družinski člani. Da so bili obsojeni neupravičeno, pa dokazuje pravnomočna sodba Okrožnega sodišča v Murski Soboti, št. Ks 311/2005-5 z dne 13. 3. 2006 s katero je bila rehabilitirana njena mama.

19. Tožena stranka navaja, da omenjenih sodb ni upoštevala, saj vojaško sodišče ni bilo pristojno za ugotavljanje in odločanje o državljanstvu. Vendar pa so tožeče stranke s predloženima sodbama želele izkazati razlog zakaj je A.A. zapustila območje in se nanj ni mogla vrniti, da bi podala ustno izjavo ter da po prejemu sodbe, v kateri je bila obsojena kot jugoslovanska državljanka, ni imela dvomov o ohranitvi tega statusa. Do teh navedb se tožena stranka ni opredelila.

20. Tožena stranka v obrazložitvi odločbe navaja: “Upravni organ predlogu pooblaščenke o zaslišanju predlagateljice ne sledi, saj s samim zaslišanjem in izjavami ni mogoče izpodbiti ugotovitev organa, ki izhajajo iz uradnih evidenc in zakonske določbe. Z zaslišanjem ni mogoče dokazati, da je A.A., po poroki oz. do dne 5. 7. 1947 podala izjavo o pridržbi jugoslovanskega državljanstva, strankam oz. pooblaščenki pa je bila s seznanitvijo dana možnost, da upravnemu organu predložijo nasprotne dokaze, ki bi izpodbili ugotovitve upravnega organa.“ „Pravilna je odločitev prvostopnega organa, da izjavo ne more nadomestiti zaslišanje stranke oziroma prič, saj izjava tako ne bi bila pridobljena v skladu s 35. členom ZDFLRJ v zvezi s 55. členom pravilnika.“ Iz navedb izhaja, da tožena stranka dejansko ne dopušča drugega dokaza, temveč samo zabeležbo ustne izjave v uradnem dokumentu iz obdobja do dne 5. 7. 1947. S tem je tožena stranka v naprej odločila, da ne glede na to, kaj bi zaslišana stranka oz. priča izpovedala, ne bi moglo vplivati na njeno odločitev, kar pa je v nasprotju z načelom proste presoje dokazov. Tudi za upravni postopek velja, da je mogoče obstoj dejstev presoditi šele potem, ko je bil dokazni postopek izveden in dokazi ustrezno vsebinsko presojani. Vpliv predlaganih dokazov na dejansko stanje se lahko presoja šele, če so dokazi bili izvedeni.5 Stranka mora imeti dejansko možnost dokazovanja pomembnih dejstev z vsemi dokaznimi sredstvi (listinami, izjavami itd.), drugače je pravica zgolj navidezna.

21. Tožena stranka je tožečim strankam dala zgolj navidezno možnost dokazovanja dejstva, ki je v predmetni zadevi pomembno za odločitev. Možnost dokazovanja z drugimi dokaznimi sredstvi je predvidena ravno za primere, ko listinskih dokazov kot primarnega dokaznega sredstva ni.6

22. Dokazovanje za odločitev pomembnega dejstva tako tožeči stranki v upravnem postopku ni bilo omogočeno, s čimer je bilo poseženo v njeno pravico do izjavljanja oziroma pravico biti slišana, ki je del ustavne določbe o enakem varstvu pravic (22. člen Ustave RS). Namen pravice do izjavljanja je zagotoviti vsakomur, da lahko sovpliva na tek postopka in odločitev upravnega organa v zadevi, ki se nanaša na njegove pravice oz. obveznosti.7 Del pravice do izjavljanja pa sta pošten dokazni postopek in spoštovanje načela kontradiktornosti.8 V nasprotju z določbo 22. člena Ustave RS o enakem sodnem varstvu pravic je prepoved uporabe določenih dokazov.9 Iz ustave izhaja, da se mora postopek voditi od spoštovanju enakopravnosti in procesnem ravnotežju strank ter spoštovanju njihove pravice, da se branijo, izjavijo. Šele spoštovanje teh temeljev preprečuje, da bi človek postal zgolj predmet postopka.10

23. Prvi odstavek 9. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) določa, da mora organ, preden izda odločbo v zadevi, dati stranki možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za odločbo. Navedeno pa ne pomeni, da je s trenutkom, ko upravni organ pošlje stranki poziv na izjavo, ki jo stranka praviloma poda pisno, zadoščeno tudi pravici do zaslišanja stranke. Načelo zaslišanja stranke namreč zagotavlja kontradiktornost postopka, kar pomeni, da se ima stranka pravico seznaniti in soočiti z vsemi dejstvi in dokazi, tudi z dejstvi in ugotovitvami nasprotne stranke pa tudi ugotovitvami upravnega organa ter imeti možnost učinkovito varovati svoj položaj. Vsebina načela zaslišanja stranke in prič ima v upravnem postopku namen, da se posamezniku kot stranki zagotavlja položaj subjekta in ne zgolj objekta odločanja tega postopka, saj to načelo „vsebuje jedro njegovih procesnih pravic“.11 Pravica zaslišanja stranke namreč izhaja iz 22. člena Ustave RS in predstavlja enako varstvo pravic posameznika in pravico posameznika biti slišan. To varstvo ni nič drugačno v upravnih postopkih, saj ima v upravnih postopkih ravno zaradi vnaprejšnje nadrejenosti javnega interesa in tako upravnega organa v razmerju do posamične stranke še večji pomen in je še bolj pomembna. Upravni postopek je namreč presečišče med zasebnim in javnim interesom, ki naj bosta uravnotežena. Enako varstvo pravic je na upravnem področju del obrambnih pravic pred prekomerno rabo oblasti oziroma njeno zlorabo (6. člen EKČP).12 Pri navedenem je treba posebej izpostaviti, da ima stranka v postopku pred organom s pravico do lastnega zaslišanja in zaslišanja prič možnost braniti se, zavarovati in uveljaviti svoje pravice določene z zakonom in tudi zavarovati koristi, kar je bistveno pri izvedbi upravnega postopka, ki mora tako kot drugi postopki prav tako teči po pravilih poštenega postopka. Vodenje poštenega postopka s strani upravnega organa pa ne pomeni zgolj zavzetje stališč stranke glede dejanskih vidikov zadeve, temveč tudi glede pravnih vidikov.13

24. Organ namreč ne sme izdati odločbe, preden ne da stranki možnosti, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, ki so pomembne za izdajo odločbe (4. odstavek 146. člena ZUP). V navedeno pravico sodi tudi kontradiktornost, ki mora biti stranki zagotovljena, še posebej, če izrecno zaprosi za zaslišanje in izvedbo dokazov pred organom. Stranka ima namreč pravico v postopku navajati dejstva, ki utegnejo vplivati na rešitev zadeve in izpodbijati pravilnost navedb, ki se ne ujemajo z njenimi navedbami.

25. Ker tožeča stranka v postopku ni imela možnosti izjave in dokazovanja, da ustne izjave pred okrajnim (mestnim, četrtnim) ljudskim odborom ni mogla dati in ker se upravni organ ni opredelil do vseh navedb tožečih strank (da je B.B. postal avstrijski državljan šele leta 1946), je bila s tem storjena absolutna bistvena kršitev določb upravnega postopka (3. točka drugega odstavka 237. člena ZUP).

26. Zaradi kršitev pravil postopka je sodišče tožbi na podlagi 3. točke prvega odstavka 64. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1) ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo ter zadevo vrnilo upravnemu organu v ponovni postopek.

27. V ponovljenem postopku bo upravni organ moral slediti načelu materialne resnice (8. člen ZUP) in načelu zaslišanja strank (9. člen). Stranki bo mora dati dejansko možnost dokazati svoje trditve o pomembnih dejstvih z vsemi dokaznimi sredstvi, nato pa odločiti na podlagi vestne in skrbne presoje vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter na podlagi uspeha celotnega postopka. V obrazložitvi upravne odločbe, pa se mora tožena stranka opredeliti in obrazložiti zakaj se šteje nek dokaz za relevanten oz. ne relevanten ob upoštevanju pravil dokaznega postopka. Pri čemer sodišče glede nadaljevanja postopka pripominja, da ima stranka pravico s pričami dokazati iz kakšnih razlogov ni mogla pravočasno podati izjave o pridržbi državljanstva, ki jo kot pogoj pri odločanju, za pomembnega, šteje tožena stranka. Drži, da morebitne zaslišane priče ne morejo podati in nadomestiti izjave A.A., lahko pa pojasnijo, zakaj in iz kakšnih razlogov izjave ni mogla podati, če je že ta bila potrebna, glede na dejstvo, da iz listin ne izhaja, da se je poročila s tujim državljanom.

28. V zadevi je bilo odločeno na seji, ker je podlagi tožbe, izpodbijanega akta ter upravnih spisov očitno, da je treba na podlagi prvega odstavka 64. člena ZUS-1 tožbi ugoditi in upravni akt v izpodbijanem delu odpraviti (1. alineja drugega odstavka 59. člena ZUS-1), sodišče pa je ocenilo, da bo ugotovljene kršitve pravice do izjavljanja stranke, tudi zaradi specifičnost dokumentacije, ki se pribavlja v postopku, v ponovljenem postopku enostavneje odpravil sam upravni organ.

1 Četrti odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ:“Državljanka FLRJ, ki se je omožila s tujim državljanom v dobi od 6. aprila 1941 do 28. avgusta 1945, sme v enem letu po dnevu, ko dobi veljavo ta zakon, dati izjavo, da obdrži državljanstvo FLRJ.“ 2 Četrti odstavek 55. člena Pravilnika za izvajanje Zakona o državljanstvu Federativne ljudske republike Jugoslavije:„Jugoslovanske državljanke, ki so ne okoristijo z rokom iz 35. člena zakona in ne podajo do dne 5. julija 1947 izjave, da obdržijo državljanstvo FLRJ, se štejejo, da so z dnem sklenitve zakona s tujim državljanom izgubile državljanstvo FLRJ.“ 3 Upravno sodišče RS, sodba opr. št. I U 885/2015 z dne 7. 12. 2015. 4 36. člen Zakona o državljanstvu FLRJ :“Kolikor se z mednarodnimi pogodbami drugače ne določi pridobijo državljanstvo FLRJ v smislu določb tega zakona vse osebe, ki imajo domovinsko pravico oziroma občinsko pripadnost v občinah na ozemlju, ki pridejo po mednarodni pogodbi v sestav Federativne ljudske republike Jugoslavije, kakor tudi osebe....“Prvi odstavek 35. člena Zakona o državljanstvu FLRJ :“Za državljane FLRJ veljajo vse osebe, ki so bile na dan 28. 8. 1945 po veljavnih predpisih državljani FLRJ.“Prvi odstavek 37. člena Zakona o državljanstvu FLRJ :“Z dnem 28. 8. 1945, so državljani FLRJ postali državljani tiste ljudske republike, v katere območju je kraj, v katerem so imeli domovinsko pravico (članstvo občine) oziroma občinsko pripadnost.“ 5 Tako sodna praksa Vrhovnega sodišča X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017. 6 Tako sodna praksa Vrhovnega sodišča X Ips 220/2016 z dne 17. 5. 2017. 7 Tako sodna praksa Vrhovnega sodišča X Ips 326/2014z dne 25. 11. 2015 in Ustavnega sodišča Up-373/97-15 z dne 22. 2. 2001. 8 Tako Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske in evropske študije 2002, str. 244. 9 Tako Ustavno sodišče v U-I-20/92 z dne 12. 11. 1992 in U-I-153/93 z dne 31. 3. 1994. 10 Tako Komentar Ustave Republike Slovenije, Fakulteta za podiplomske in evropske študije 2002, str. 248. 11 Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V. GV založba 2017, str. 88. 12 Tako sodna praksa Vrhovnega sodišča RS X Ips 1/2020 z dne 2. 9. 2020, točka 8 obrazložitve. 13 Enako izhaja iz Upravno procesno pravo, upravni postopek in upravni spor, Kerševan, E. in Androjna, V. GV založba 2017, str. 88 in 89.