Jedro

Konkretno določena odškodnina za negmotno škodo ne sme preseči okvirov, v katerih sodišča določajo odškodnine za razne vrste škod vse do katastrofalne škode. Ob upoštevanju ugotovljenega obsega tožnikove poškodbe, bolečin v zvezi z njimi in posledic poškodb v tožnikovem vsakdanjem življenju in njegovi delovni sposobnosti šteje revizijsko sodišče, da sta sodišči kljub tožnikovi mladosti pri odmeri odškodnine bistveno presegli okvire, v katerih se določa odškodnina za istovrstne škode. Zato je treba pritrditi reviziji tožene stranke, da je bilo pri odmeri višine odškodnine materialno pravo zmotno uporabljeno

Izrek

1.Revizija tožeče stranke se zavrne kot neutemeljena. 2.Reviziji tožene stranke se delno ugodi, sodbi sodišč prve in druge stopnje se spremenita tako, da se sodba sodišča prve stopnje glasi: Tožena stranka mora plačati tožeči stranki znesek 2,529.043,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi od zneska 11.272,50 SIT od 15.12.1991 dalje, od zneska 17.771,30 SIT od 15.3.1992 dalje in od zneska 2,500.000,00 SIT od 15.6.1992 dalje do plačila, vse v 15 dneh, da ne bo izvršbe.

3.V ostalem se revizija tožene stranke zavrne kot neutemeljena.

4.Tožeča stranka mora povrniti toženi stranki stroške revizijskega postopka v znesku 14.666,00 SIT v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Svoje stroške revizijskega postopka pa nosi tožeča stranka sama.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je naložilo toženi stranki, da plača tožniku kot odškodnino za škodo, nastalo v delovni nezgodi dne 2.10.1990, znesek 3,229.043,80 SIT z zakonitimi zamudnimi obrestmi in da mu povrne pravdne stroške v znesku 302.953,00 SIT. Višji tožnikov tožbeni zahtevek je zavrnilo. Proti sodbi sta se pritožili obe pravdni stranki. Sodišče druge stopnje je delno ugodilo pritožbi tožene stranke in razveljavilo odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, v ostalem pa je pritožbo tožene stranke in v celoti pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

Proti sodbi sodišča druge stopnje sta vložili reviziji obe pravdni stranki in v njih uveljavljata revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava.

Tožeča stranka predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da naloži toženi stranki še plačilo nadaljnje zahtevane odškodnine v znesku 600.000,00 SIT z obrestmi. V obrazložitvi revizije navaja, da je bila pri odmeri odškodnine zmotno uporabljena določba 200.čl. ZOR, ki ne vsebuje kriterija splošnega ekonomskega položaja. Premalo pa je bilo zlasti upoštevano, da je bil tožnik ob nezgodi star 21 let in da bo moral trpeti posledice vse nadaljnje življenje. Zaradi hudo zmanjšane delovne sposobnosti ne more več opravljati dela rudarja-kopača, ampak le manj plačano delo strežnika mehanizacije. Tudi na domači kmetiji ne zmore več težkih in srednje težkih del. Sodišči nista upoštevali, da je moral opustiti tudi rekreacijski šport. Tožena stranka predlaga, da revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremeni, da zavrne tožnikov zahtevek še za nadaljnjih 1,100.000,00 SIT z obrestmi. V obrazložitvi revizije navaja, da je prisojena odškodnina izjemno visoka. Ne ustreza obstoječim vrednostnim kriterijem za povračilo negmotne škode in je tudi v neskladju s siceršnjo sodno prakso. Poudarja, da ugotovljene bolečine in neugodnosti ter posledice poškodbe ne opravičujejo tako visoko odmerjenih odškodninskih postavk.

Reviziji sta bili vročeni nasprotnima strankama in Javnemu tožilcu Republike Slovenije. Javni tožilec se o revizijah ni izjavil. Tožeča stranka je vložila odgovor na revizijo tožene stranke, v katerem izpodbija revizijske navedbe in predlaga zavrnitev revizije.

Revizija tožeče stranke ni utemeljena, revizija tožene stranke pa je utemeljena v spodaj navedenem obsegu: Revizijsko sodišče je izpodbijano sodbo po uradni dolžnosti preizkusilo glede bistvene kršitve določb pravdnega postopka po 10. tč. 2. odst. 354. čl. Zakona o pravdnem postopku, vendar take kršitve ni ugotovilo.

Po dejanskih ugotovitvah sodišč prve in druge stopnje, na katere je vezano tudi revizijsko sodišče, se je 21-letni tožnik dne 2.10.1990 poškodoval na delovnem mestu. Utrpel je raztrganino desnega stopala in po izvedeni operaciji je ostal brez treh prstov, od palca pa je ostal le slab krn. Zaradi posledic poškodbe ne zmore več daljše hoje, težave ima pri prenašanju bremen, hoji po neravnem terenu in po stopnicah navzgor. Manj siguren je pri počepanju. Zaradi zmanjšane sposobnosti odgona z desno okončino je prišlo tudi do zmanjšanja mišične mase na stegnu in goleni. Mesto amputacije je prekrito z manjvredno kožno plastiko in rabi stalno nego. Kot je ocenil izvedenec, gre pri tožniku za 25% zmanjšanje življenjske aktivnosti. Pri določanju pravične odškodnine za negmotno škodo, ki je bila predmet obravnavanja v konkretnem primeru, je treba upoštevati vse kriterije, ki jih določa 200.čl. Zakona o obligacijskih razmerjih. Poleg stopnje bolečin in njihovega trajanja je važen tudi pomen prizadete dobrine in namen te vrste odškodnine. Kot korekcija tako odmerjeni odškodnini je v drugem odstavku cit. člena določeno, da gleda sodišče na to, da odškodnina ne bi šla na roke težnjam, ki niso združljive z njeno naravo in družbenim namenom. Konkretno določena odškodnina za negmotno škodo ne sme preseči okvirov, v katerih sodišča določajo odškodnine za razne vrste škod vse do katastrofalne škode. Ob upoštevanju ugotovljenega obsega tožnikove poškodbe, bolečin v zvezi z njimi in posledic poškodb v tožnikovem vsakdanjem življenju in njegovi delovni sposobnosti šteje revizijsko sodišče, da sta sodišči kljub tožnikovi mladosti pri odmeri odškodnine bistveno presegli okvire, v katerih se določa odškodnina za istovrstne škode. Zato je treba pritrditi reviziji tožene stranke, da je bilo pri odmeri višine odškodnine materialno pravo zmotno uporabljeno in to pri odškodninskih postavkah za telesne bolečine, za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti in za skaženost. Za ugotovljene telesne bolečine (v času zdravljenja in bodoče) ter nevšečnosti v zvezi z zdravljenjem šteje revizijsko sodišče kot primerno odškodnino znesek 600.000,00 SIT. Pri odškodnini za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjske aktivnosti je treba poleg tožnikove mladosti upoštevati 25% zmanjšanje življenjske aktivnosti in težave, ki jih ima tožnik zaradi tega pri svojem delu in v vsakdanjem življenju. Primerna odškodnina iz te postavke bi po oceni revizijskega sodišča znašala 1,600.000,00 SIT. Za duševne bolečine zaradi skaženosti pa bi ob ugotovljenih vidnih posledicah poškodbe primerna odškodnina znašala 150.000,00 SIT. Zato je revizijsko sodišče sodbi sodišč prve in druge stopnje tako spremenilo, da je navedene odškodninske postavke znižalo (1.odst. 395.čl. ZPP). Poleg omenjenih zneskov odškodnine pripada tožniku še znesek 150.000,00 SIT za prestani strah, kateri postavki tožena stranka v reviziji ni ugovarjala. Od skupnega zneska odškodnine za negmotno škodo 2,500.000,00 SIT je tožnik upravičen do zakonitih zamudnih obresti od izdaje sodbe sodišča prve stopnje dalje (15.6.1992). V preostalem delu pa je bilo treba tožnikov tožbeni zahtevek zavrniti. Odločitve o gmotni škodi, prisojeni v znesku 29.043,80 SIT s pripadajočimi zamudnimi obrestmi, stranki v revizijah nista izpodbijali.

Iz vseh navedenih razlogov je revizijsko sodišče delno ugodilo reviziji tožene stranke, revizijo tožeče stranke pa v celoti zavrnilo.

Izrek o stroških postopka na prvi in drugi stopnji je odpadel glede na odločitev sodišča druge stopnje, s katero je bil razveljavljen sklep sodišča prve stopnje o pravdnih stroških, odločitev o pritožbenih stroških pa pridržana končni odločbi o stroških. O stroških revizijskega postopka je revizijsko sodišče odločilo v skladu z 2.odst. 154.čl., 155.čl. in 2.odst. 166.čl. ZPP. Tožeča stranka mora glede na uspeh tožene stranke povrniti tej 2/3 njenih na 22.000,00 SIT odmerjenih revizijskih stroškov, t.j. 14.666,00 SIT. Tožeča stranka nosi sama stroške revizijskega postopka, ker z revizijo ni uspela, stroškov odgovora na revizijo pa ni mogoče šteti med potrebne pravdne stroške, ki jih mora povrniti nasprotna stranka.