Jedro

Pogoj za začetek uživanja pravice do pokojnine je prenehanje obveznega zavarovanja, izplačevanje pokojnine gre uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja. Tožnik je do izplačevanja pravice do invalidske pokojnine upravičen od prvega naslednjega dne po odjavi iz invalidskega in pokojninskega zavarovanja.

Izrek

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Obrazložitev

: Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek, da se odpravita odločbi toženke z dne 30. 3. 2006 in z dne 26. 10. 2005 v delu „od 1. 11. 2005 dalje“ ter, da se tožniku prizna pravica do izplačila invalidske pokojnine od 28. 11. 2003 dalje.

Zoper sodbo se pravočasno pritožuje tožnik iz vseh pritožbenih razlogov in pritožbenemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da tožbenemu zahtevku tožnika v celoti ugodi oz. podredno, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne v obravnavo sodišču prve stopnje pred spremenjenim senatom. Navaja, da je med strankama v postopku spor o tem, ali priznanje pravice do invalidske pokojnine pomeni tudi odločitev o upravičenosti prejemati invalidsko pokojnino za ves čas, za katerega je pravica do invalidske pokojnine priznana. Meni, da pravica mora pomeniti upravičenost terjati izpolnitveno ravnanje, sicer pač ni pravica. Presojanje pravnega pomena prenehanja zavarovanja je vprašanje, ki je materialno pravno predhodno odločitvi o priznanju (pridobitvi) pravice do pokojnine in je bilo s pravnomočno sodbo o priznanju pravice do pokojnine materialno pravno preseženo. V kolikor pa se v tem postopku ponovno ugotavlja izpolnjenost pogoja prenehanja obveznega zavarovanja bi moralo sodišče dejansko stanje v zvezi s tem ugotoviti v popolnosti in pravilno. Pri tem ne zadošča le ugotovitev, kdaj se je tožnik odjavil iz obveznega zavarovanja, temveč je potrebno ugotoviti tudi to, ali ni bilo morda prav ravnanje toženke tisto, zaradi katerega se tožnik iz obveznega zavarovanja ni odjavil prej. Če toženka tožniku po 28. 11. 2003 ne bi kratila pravic in bi ga v I. kategorijo invalidnosti razvrstila že takrat, ko je invalidnost prve kategorije nastala, torej 28. 11. 2003, tožnik ne bi ostal v zavarovanju v času od 28. 11. 2003 do 31. 10. 2005. Tožnik je tako bil zavarovan zaradi nuje, v katero ga je pahnila toženka. Sodišče bi tako moralo šteti, da je bil tudi pogoj prenehanja zavarovanja uresničen že 28. 11. 2003 v skladu s pravnim pravilom iz 4. odstavka 59. člena Obligacijskega zakonika, ki določa, da se za uresničenega šteje tisti pogoj, katerega uresničitev v nasprotju z načelom resnosti in poštenja prepreči stranka, v breme katere je bil določen. Tudi pri pokojninskem in invalidskem zavarovanju gre za pravno poslovno razmerje med zavarovancem in zavarovalnico, zaradi česar je potrebno navedeno določilo obligacijskega zakonika uporabiti. Tudi če pritožbeno sodišče ne bi sledilo nobenemu izmed navedenih razlogov je potrebno izpodbijano sodbo spremeniti, saj je sodišče prve stopnje odločilna dejstva ugotovilo zmotno. Ni res, da je toženka z izpodbijano odločbo odločila, da se invalidska pokojnina tožniku „izplačuje od 1. 11. 2005 dalje“, kakor zmotno trdi sodišče (2. odstavek 3. strani sodbe), temveč je toženka odločila, da ima tožnik „pravico do invalidske pokojnine v znesku 90.770,23 SIT na mesec od 1. 11. 2005 dalje“. Toženka je torej odločala z odločbo „o pravici do invalidske pokojnine“ in ne o „izplačevanju invalidske pokojnine“. Sodišče bi moralo tako delno odpraviti odločbo toženke, ne pa da namesto tega potvarja sam izrek odločbe toženke. Iz istega razloga je izpodbijana sodba nezakonita tudi v delu, s katerim je zavrnjen zahtevek, da se „tožniku prizna pravica do izplačila pokojnine od 28. 11. 2003 dalje“. Tožbeni zahtevek se sploh ne glasi tako, temveč se glasi na priznanje pravice do invalidske pokojnine od 28. 11. 2003 dalje.

Pritožba ni utemeljena.

V skladu s 350. členom Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami - ZPP) pritožbeno sodišče preizkusi sodbo sodišča prve stopnje v tistem delu, v katerem se izpodbija s pritožbo, če pa se iz pritožbe ne vidi, v katerem delu se sodba izpodbija, preizkusi sodbo v tistem delu, v katerem stranka ni zmagala v sporu, pri tem pa pazi po uradni dolžnosti na bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 1., 2., 3., 6., 7., 11., 12. in 14. točke 2. odstavka 339. člena tega zakona in na pravilno uporabo materialnega prava. Po preizkusu predmetne zadeve pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje razčistilo bistvena dejstva in ob pravilni uporabi prava tudi pravilno odločilo. Postopkovnih določb, na katere se pazi po uradni dolžnosti ni kršilo. Sodbo je obrazložilo z bistveno pravilnimi dejanskimi in pravnimi razlogi s katerimi se pritožbeno sodišče strinja in jih zato ne ponavlja, glede na pritožbene navedbe le še dodaja.

Pregled zadeve pokaže, da je tožnik v tožbi z dne 3. 5. 2006 zahteval, da se odločba toženke z dne 26. 10. 2005 odpravi v delu, ki se glasi: „od 1. 11. 2005 dalje“ in, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine v višini 90.770,23 SIT od 28. 11. 2003 dalje in ne od 1. 11. 2005 dalje, kakor je odločila toženka. Dejansko stanje med strankama v bistvu niti ni sporno. Iz podatkov v upravnem in sodnem spisu je razvidno, da je bil tožnik s sodbo Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani opr. št. Ps 882/2001 z dne 17. 5. 2005 uvrščen v I. kategorijo invalidnosti zaradi posledic bolezni od 28. 11. 2003 dalje in mu je bila od tega dne dalje priznana pravica do invalidske pokojnine ter, da bo o odmeri in izplačevanju invalidske pokojnine odločila toženka s posebno odločbo, v roku 30 dni po pravnomočnosti sodbe. Toženka je takšno odločbo izdala dne 26. 10. 2005 in z njo odmerila invalidsko pokojnino v znesku 90.770,23 SIT na mesec od 1. 11. 2005 dalje, kar je bilo potrjeno z dokončno odločbo toženke z dne 30. 3. 2006 in tako zavrnjena pritožba tožnika, ki je zahteval začetek izplačevanja invalidske pokojnine od 28. 11. 2003 dalje. Med strankama v postopku tudi ni spora o tem, da je bil tožnik nazadnje zavarovan kot samostojnih podjetnik posameznik na podlagi 15. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami - ZPIZ-1) in, da je tožnik s samostojno dejavnostjo prenehal 31. 10. 2005. Ob tako ugotovljenem dejanskem stanju je pravilno materialno pravno stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik od prvega naslednjega dne po odjavi iz obveznega pokojninskega in invalidskega zavarovanja, to je od 1. 11. 2005 dalje, upravičen do izplačevanja dosojene mu pravice do invalidske pokojnine. Začetek uživanja posamezne pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja ni vedno istoveten z dnem izpolnitve pogojev. Zavarovanec pridobi pravico iz obveznega zavarovanja z dnem, ko so izpolnjeni pogoji za pridobitev pravice (1. odstavek 156. člena ZPIZ-1) in v konkretnem primeru je pri tožniku takšen pogoj bil izpolnjen ob nastanku invalidnosti dne 28. 11. 2003, saj je tožnik izpolnjeval tudi druge v zakonu predpisane pogoje za pridobitev pravice. Pogoj za začetek uživanja pravice do pokojnine je prenehanje obveznega zavarovanja (2. odstavek 156. člena ZPIZ-1) in tako izplačevanje pokojnine gre uživalcu od prvega naslednjega dne po prenehanju zavarovanja, kakor je to določeno v 1. odstavku 157. člena ZPIZ-1, razen osebi, ki ob uveljavitvi pravice ni zavarovana, tej se pokojnina izplačuje od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahteve in največ za 6 mesecev nazaj. Tako so pritožbene navedbe pritožnika glede tega, da priznanje same pravice pomni sočasno tudi upravičenost terjati izpolnitveno ravnanje sicer ne gre za pravico ter, da je z že samim priznanjem te pravice do pokojnine bilo rešeno tudi vprašanje prenehanja zavarovanja, materialno pravno napačno. Tako je napačno tudi tolmačenja materialno pravnih predpisov v pritožbi, ki naj bi se po mnenju tožnika uporabljali drugače, kakor je zgoraj navedeno.

Navedbe v pritožbi, da ne drži, da je toženka z izpodbijano odločbo odločila drugače kakor to navaja sodišče prve stopnje so v bistvu protispisne, saj iz odločbe toženke z dne 26. 10. 2005, kakor je pritožbeno sodišče že navedlo, izhaja, da je ta odločila o višini že priznane pravice do invalidske pokojnine in sicer tako, da ima tožnik pravico do invalidske pokojnine v znesku 90.770,23 SIT na mesec od 1. 11. 2005 dalje. Toženka je odločala o višini invalidske pokojnine in od kdaj dalje tožniku ta pripada in ne o sami pravici do invalidske pokojnine.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče v skladu s 353. členom ZPP pritožbo tožnika kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, saj niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti.