Jedro

Uradni zaznamek o dejanskem stanju, ki ga prekrškovni organ oblikuje po prejemu zahteve za sodno varstvo, predstavlja odgovor nasprotne stranke in hkrati tudi oceno, da zahteva ni utemeljena.

Razlikovanje med kršitelji, ki v zahtevi za sodno varstvo navedejo vse dejanske vidike obravnavane zadeve, in kršitelji, ki tega ne storijo, ker jim ni znano, kaj bo v opisu dejanskega stanja navedel prekrškovni organ, z vidika 22. člena Ustave ni utemeljeno.

Izrek

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi in se izpodbijana sodba razveljavi ter se zadeva vrne okrajnemu sodišču v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. Prekrškovni organ Policijska postaja Ljubljana Moste je storilcu A. P. s plačilnim nalogom z dne 22. 6. 2009 zaradi prekrška po trinajstem odstavku 132. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), za katerega mu je določil globo 950 EUR, prekrška po 2. točki prvega odstavka 18. člena Zakona o osebni izkaznici (v nadaljevanju ZOIZK), za katerega mu je določil globo 200 EUR, in prekrška po prvem odstavku 24. člena Zakona o osebnem imenu (v nadaljevanju ZOI), za katerega mu je določil globo 208,65 EUR, izrekel enotno globo 1.338,65 EUR. V izrečeno globo se storilcu na podlagi 112. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1) všteje 20 EUR. Okrajno sodišče v Ljubljani je storilčevo zahtevo za sodno varstvo zavrnilo kot neutemeljeno in mu naložilo plačilo sodne takse.

2. Zoper pravnomočno sodbo o prekršku je vrhovni državni tožilec vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve druge alineje 62. člena ZP-1 in tretje alineje 29. člena Ustave. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje.

3. Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki je izjavil, da se z zahtevo v celoti strinja.

B-I.

4. Vrhovni državni tožilec v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da je storilec v zahtevi za sodno varstvo uveljavljal postopkovne kršitve pri izdaji plačilnega naloga ter zmotno in nepopolno ugotovitev dejanskega stanja, predlagal pa je tudi dokaze za svojo trditev. Zahteva za sodno varstvo je bila skupaj s plačilnim nalogom in uradnim zaznamkom o izvedenem policijskem postopku z opisom dejanskega stanja poslana pristojnemu sodišču. Uradni zaznamek kršitelju ni bil vročen, kljub temu pa je sodišče odločitev o zavrnitvi zahteve za sodno varstvo oprlo nanj. Storilec se je v zahtevi za sodno varstvo sicer vsebinsko opredelil do okoliščin, za katere je ocenil, da so pri obravnavanih prekrških relevantne. Glede na odločbo Ustavnega sodišča U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011 vrhovni državni tožilec zaključuje, da se storilec ni imel možnosti opredeliti do vseh ugotovitev prekrškovnega organa in na tej podlagi predlagati dokaze v svojo korist. Čeprav se je storilec v zahtevi vsebinsko opredelil do očitanih prekrškov, vložnik meni, da bi bil zaključek, da je bil storilec seznanjen z vsemi relevantnimi okoliščinami iz opisa prekrškovnega organa, zgolj ugibanje. Pravica do izjave o vsem gradivu mora biti omogočena vsem kršiteljem, v slabši položaj pa ni upravičeno postavljati tistih, ki se v zahtevi za sodno varstvo do očitkov vsebinsko opredelijo, saj je velika verjetnost, da je takšna opredelitev le delna. Vložnik v tem delu zahteve še navaja, da se storilec ni mogel seznaniti z zapisom dejanskega stanja prekrškovnega organa, zato zaradi kršitve druge alineje 62. člena ZP-1 ni imel ustrezne in zadostne možnosti zavzeti stališča do vseh dejanskih vidikov zadeve.

5. Vrhovno sodišče je v več odločbah (na primer IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008 in IV Ips 183/2010 z dne 23. 11. 2010) obrazložilo, da je treba obdolžencu v postopku o prekršku zagotoviti temeljna jamstva poštenega postopka, treba mu je dati ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče glede dejanskih in pravnih vidikov nanj naslovljenega očitka. Kot kriterij za presojo, ali je bil obdolžencu zagotovljen pošten postopek, je treba šteti jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z 29. členom Ustave. Ustavno sodišče je v odločbi Up-32/01 z dne 13. 3. 2003 zavzelo stališče, da iz 22. člena Ustave izhaja pravica obdolženca, da se izjavi o procesnem gradivu, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj. V odločbi U-I-63/10 z dne 20. 1. 2011, na katero se sklicuje vrhovni državni tožilec, je Ustavno sodišče ponovilo zgornje stališče ter ponovno poudarilo, da jamstvo iz 22. člena Ustave posamezniku med drugim zagotavlja pravico do izjave o vsem procesnem gradivu, predloženem v fazi odločanja o pravnih sredstvih, ki utegne vplivati na njegov pravni položaj, in pravico, da je navzoč pri izvajanju dokazov, da postavlja vprašanja pričam in izvedencem ter se nato izjavi o rezultatih dokazovanja. V zvezi z uradnim zaznamkom, ki vsebuje opis dejanskega stanja, je Ustavno sodišče obrazložilo, da je to posebna oblika procesnega gradiva, ki mora vsebovati vsaj navedbo dejstev in okoliščin, ki so znaki prekrška, ter da gre vsebinsko za zapis zaznav priče (očividca). Gre torej hkrati za dokazno gradivo in odgovor na (obdolženčevo) pravno sredstvo, ki vsebinsko zajema vsaj konkretizacijo očitka, to je element, ki v kaznovalnih postopkih klasično sodi v tenor obtožnega akta oziroma odločbe ali sodbe. Ustavno sodišče je zaključilo, da 22. člen Ustave kršitelju zagotavlja tudi možnost, da se izjavi o opisu dejanskega stanja, ki ga prekrškovni organ sestavi po vložitvi zahteve za sodno varstvo.

6. V obravnavanem primeru je pooblaščena uradna oseba prekrškovnega organa (policist) storilčeve prekrške osebno zaznal in o njih odločil s plačilnim nalogom, ki mu ga je vročil na kraju storitve prekrškov. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, v kateri je podal obširen opis dejanskega stanja ter navedel, da nasprotuje ugotovitvam policista na kraju dogodka, češ da niso resnične, v podkrepitev svojih navedb je priložil pisno izjavo očividca ter predlagal zaslišanje dveh prič. Prekrškovni organ je zahtevo za sodno varstvo skupaj z uradnim zaznamkom o izvedenem policijskem postopku z opisom dejanskega stanja posredoval sodišču (šesti odstavek 57. člena ZP-1). Sodišče je pri presoji zahteve obširno povzelo vsebino navedenega uradnega zaznamka, pritrdilo tam zapisanim ugotovitvam prekrškovnega organa in s sodbo, oprto izključno na navedbe prekrškovnega organa, zavrnilo zahtevo.

7. Ob stališčih, zavzetih v zgoraj navedenih odločbah Ustavnega sodišča in Vrhovnega sodišča, in glede na opisano ravnanje prekrškovnega organa in sodišča je treba zaključiti, da v obravnavanem primeru storilcu ni bila dana možnost izjaviti se o vseh dejanskih vidikih zadeve, s tem pa mu niso bila zagotovljena tista minimalna jamstva, ki še zagotavljajo osnovni standard poštenega postopka. Sodišče storilcu ni omogočilo, da bi se lahko izjavil o uradnem zaznamku prekrškovnega organa z navedbo dejanskega stanja oziroma mu je bilo onemogočeno izpodbijanje dejanske podlage sodbe o zahtevi za sodno varstvo, s čimer je sodišče kršilo določbo 22. člena Ustave. V obravnavanem primeru se je storilec v zahtevi za sodno varstvo sicer izjavil o vseh dejanskih vidikih obravnavanih prekrškov, čeprav mu opis dejanskega stanja, kot ga je podal prekrškovni organ, ni bil znan. Uradni zaznamek o dejanskem stanju, ki ga prekrškovni organ oblikuje po prejemu zahteve za sodno varstvo, pravzaprav predstavlja odgovor nasprotne stranke (tako tudi Ustavno sodišče v zgoraj citirani odločbi U-I-63/10) in hkrati tudi oceno, da zahteva ni utemeljena. Zato Vrhovno sodišče ocenjuje, da razlikovanje med kršitelji, ki v zahtevi za sodno varstvo naključno navedejo vse dejanske vidike obravnavane zadeve, in kršitelji, ki v zahtevi ne navedejo vseh dejanskih okoliščin, ker jim ni znano, kaj bo v opisu dejanskega stanja navedel prekrškovni organ, z vidika 22. člena Ustave ni utemeljeno.

8. Vrhovno sodišče je v odločbi IV Ips 58/2007 z dne 28. 2. 2008 tudi obrazložilo, da v primeru, kot je obravnavani, ne gre za kršitev druge alineje 62. člena ZP-1. V prvi vrsti gre v tem členu za kršitve, ki so storjene v hitrem postopku o prekršku pred vložitvijo zahteve za sodno varstvo oziroma kršitve, ki jih stori prekrškovni organ. Vložnik vsebinsko ne uveljavlja kršitve, ki bi jo storil prekrškovni organ, temveč kršitev, do katere je prišlo v postopku pred sodiščem. Zato se Vrhovno sodišče ni spuščalo v zakonitost ravnanja prekrškovnega organa, ampak se je omejilo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik v zahtevi (prvi odstavek 424. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

B-II.

9. Nadalje, vložnik uveljavlja tudi kršitev pravice do obrambe iz tretje alineje 29. člena Ustave. Vložnik se ne strinja z zaključkom sodišča, da je bil storilčev dokazni predlog za zaslišanje M. L. pavšalen in da ni zadostil standardom za oblikovanje dokaznega predloga. Storilec je v zahtevi izpodbijal bistveni zakonski znak očitanega prekrška, da v prometu ni bil udeležen kot voznik, ampak kot pešec. Kljub laično sestavljeni zahtevi je določno in substancirano navedel, kateri konkretni dokazi naj se izvedejo. M. L., ki je bil prisoten ob prihodu policije, je v pisni izjavi navedel, da se je storilec na kolo zgolj opiral, s čimer je potrdil vse storilčeve navedbe. Navedba sodišča, da iz L. izjave ni razvidno, katerega dne sta bila skupaj s storilcem, po vložnikovi oceni ni upravičena, saj je to dejstvo razvidno že iz storilčevih navedb, konkretne okoliščine v pričini izjavi so navedene tako določno in specificirano, da je povsem jasno, kateri historični dogodek opisuje. Gre za razbremenilni dokaz, ki je izpolnjeval zahtevane standarde glede pravne relevantnosti, določnosti in konkretnosti, kljub temu pa mu sodišče ni ugodilo. Storilec je v zahtevi predlagal zaslišanje še ene priče in tudi v tem primeru je predlog pravilno oblikoval. Predlagal je zaslišanje „oškodovane gospe“, trgovke v M., s katero je policija predhodno opravila razgovor v zvezi z nekim drugim dejanjem. Storilec je trdil, da je priča videla njegov odhod in bo lahko potrdila, da kolesa ni vozil. Sodišču sicer res ni predložil pričinih osebnih podatkov, vsekakor pa je iz njegove zahteve razvidno, da gre za osebo, ki bi jo storilec lahko identificiral. Sodišče se do dokaznega predloga v sodbi vsebinsko ni opredelilo. Z zavrnitvijo materialnopravno relevantnega dokaza po vložnikovem stališču storilcu ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. Sodišče njegovih navedb vsebinsko ni logično presojalo, temveč je v nasprotju z dejanskimi trditvami storilca ocenilo, da je zgolj pavšalno in neargumentirano zanikal prekršek in ni predlagal dokazov, s katerimi bi bilo mogoče ovreči ugotovitve policistov.

10. V zgoraj citirani sodbi IV Ips 45/2007 z dne 5. 6. 2008 je Vrhovno sodišče obrazložilo, da morajo biti storilcu tudi v (hitrem) postopku o prekršku zagotovljena temeljna jamstva poštenega postopka (prim. odločbo Ustavnega sodišča Republike Slovenije Up-120/97 z dne 18. 3. 1999), zlasti da so mu dane ustrezne in zadostne možnosti, da zavzame stališče tako glede dejanskih kot tudi glede pravnih vidikov zadeve. Kriterij za presojo, ali je bil storilcu v postopku o prekršku zagotovljen pošten postopek, je jamstvo enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave v povezavi z 29. členom Ustave o pravnih jamstvih v kazenskem postopku. Med temi je tudi pravica iz tretje alineje 29. člena Ustave, ki vsakomur, ki je obdolžen kaznivega dejanja oziroma prekrška, ob popolni enakopravnosti zagotavlja izvajanje dokazov v njegovo korist. To sicer ne pomeni, da je sodišče dolžno izvesti vsak dokaz, ki ga predlaga obramba, vendar pa mora (razen če je očitno, da je dokazno sredstvo neprimerno), ugoditi dokaznemu predlogu in izvesti dokaz, če je ta materialno ali procesnopravno relevanten in če je njegov obstoj ter pravna relevantnost utemeljena s potrebno stopnjo verjetnosti. Na drugi strani sme torej sodišče dokazni predlog zavrniti, če je nadaljnje izvajanje dokazov zaradi jasnosti zadeve odveč oziroma če je dejstvo, ki naj bi se dokazovalo, že dokazano. Zavzeto stališče je Vrhovno sodišče večkrat ponovilo, med drugim tudi v zgoraj navedeni sodbi IV Ips 183/2010 z dne 23. 11. 2010. 11. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo navedel, da je M. L. zaprosil za spremstvo do doma, medtem ko je sam potiskal kolo ob sebi, iz njegovih navedb je še razvidno, da je bil M. L. prisoten tudi ob opravljanju policijskega postopka. Storilec je priložil tudi pisno izjavo omenjene priče, v kateri slednja potrjuje storilčevo videnje obravnavanega dogodka. Izrecno pa je storilec v zahtevi predlagal, da sodišče zasliši „oškodovano gospo“, zaposleno v trgovini M., s katero je policija tistega opravljala razgovor v zvezi z nekim drugim dejanjem, potrdila pa naj bi, da je potiskal kolo ob sebi. Sodišče je storilčev predlog za zaslišanje priče M. L. zavrnilo, saj je dokazni predlog opredelilo kot nejasen ter navedlo, da s pavšalno podanim predlogom ni zadostil pravnim standardom glede materialnopravne relevantnosti in verjetnosti, da bo uspešen. Po stališču sodišča iz pričine pisne izjave ni razvidno, katerega dne sta bila skupaj s storilcem, zato tej izjavi ni sledilo. Do storilčevega predloga za zaslišanje „oškodovane gospe“ se sodišče ni opredelilo.

12. Pritrditi gre vložniku zahteve, da sta storilčeva, sicer laično oblikovana dokazna predloga za zaslišanje dveh prič dovolj določno substancirana, saj je storilec navedel tako podatke, na podlagi katerih je priči mogoče identificirati, kot tudi, o čem naj bi priči izpovedovali. Glede na to, da sta priči po storilčevem zatrjevanju očividca, sta predlagana dokaza materialnopravno relevantna, storilec pa je tudi določno navedel, kateri dokaz naj se izvede, in utemeljil, katero dejstvo s tem dokazuje. Zavrnitev tako oblikovanih dokaznih predlogov oziroma neizvedba predlaganega dokaznega predloga in neopredelitev do drugega dokaznega predloga, predstavlja kršitev pravice iz tretje alineje 29. člena Ustave, saj storilcu v postopku ni bilo zagotovljeno izvajanje dokazov v njegovo korist. C.

13. Ob ugotovljeni bistveni kršitvi določb postopka o prekršku po drugem odstavku 155. člena ZP-1 v zvezi z 22. členom Ustave in tretjo alinejo 29. člena Ustave, ki sta vplivali na zakonitost izpodbijane sodbe, je Vrhovno sodišče na podlagi prvega odstavka 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1 ugodilo zahtevi za varstvo zakonitosti ter izpodbijano sodbo razveljavilo in zadevo vrnilo Okrajnemu sodišču v Ljubljani v novo odločanje. V ponovljenem postopku bo sodišče storilcu moralo omogočiti, da se izjavi o opisu dejanskega stanja, kot ga je podal prekrškovni organ po vloženi zahtevi za sodno varstvo, prav tako mu bo moralo omogočiti izvajanje dokazov v njegovo korist.