Jedro

Tožnikovega dela voznika reševalnega vozila s praviloma 12-urnim delovnikom, ko za poti ni prejemal potnih nalogov, ni mogoče šteti za službena potovanja niti ni mogoče šteti, da je za dneve, ko je opravljal delo več kakor določeno število ur (12 ur), upravičen do dnevnic.

Izrek

Pritožba tožnika se zavrne in se potrdi izpodbijani zavrnilni del sodbe, pritožbi tožene stranke se ugodi, izpodbijani ugodilni del sodbe se spremeni, tako da se tožbeni zahtevek za plačilo 452,65 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi iz naslova dnevnic zavrne in da se tožniku naloži povračilo stroškov postopka tožene stranke v višini 1.117,80 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila.

Tožnik sam krije svoje pritožbene stroške, toženi stranki pa je dolžan povrniti pritožbene stroške v višini 363,84 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da plača tožniku dnevnice za leta 2004, 2005, 2006 in 2007 v višini, ki je razvidna iz izreka izpodbijane sodbe, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dni zapadlosti, ki so prav tako razvidni iz izreka izpodbijane sodbe, do plačila. V presežku je tožbeni zahtevek iz naslova dnevnic zavrnilo in odločilo, da je dolžan tožnik toženi stranki povrniti stroške postopka v višini 686,89 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od poteka petnajstdnevnega izpolnitvenega roka do plačila.

Zoper zavrnilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka se je iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava pritožil tožnik. Pritožbenemu sodišču je predlagal, da izpodbijani del sodbe razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje oziroma podredno da izpodbijani del sodbe spremeni, tako da tožbenemu zahtevku ugodi in toženi stranki naloži povrnitev stroškov postopka. Navedel je, da je sodišče prve stopnje pri odločitvi upoštevalo le dneve, za katere sta stranki predložili potne naloge, in dneve, za katere izhaja pravica do plačila dnevnice iz nalogov za prevoz, katere je predložil Zavod za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Tožnik je s tožbo predložil le nekatere potne naloge, predvsem za leto 2007 (ker z drugimi potnimi nalogi ni razpolagal). Glede potnih nalogov, ki niso bili predloženi in ki jih je upošteval pri oblikovanju tožbenega zahtevka, je tožena stranka navedla, da jih bo predložila po pozivu sodišča prve stopnje. Poleg tega je navedla, da se pri obračunu dnevnic upošteva evidenca dispečerja in da se interno uporabljajo dodatni nalogi za obračun plače. Na podlagi opisanih navedb je razvidno, da je tožena stranka razpolagala z vsemi podatki o obsegu in trajanju službenih poti tožnika oziroma z vsemi podatki za pravilen obračun dnevnic. Četudi teh podatkov ni posredovala sodišču prve stopnje, sodišče prve stopnje ne bi smelo tožniku očitati, da utemeljenosti tožbenega zahtevka ni dokazal, ampak bi moralo šteti, da je tožnik za dneve, za katere niso bili predloženi listinski dokazi, upravičen do vtoževanega zneska. Nadalje bi moralo upoštevati, da tožena stranka ni prerekala verodostojnosti urnikov, ki jih je sestavil tožnik in ki so bili podlaga za oblikovanje tožbenega zahtevka. Nalogi za prevoz, ki so bili posredovani s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ne vsebujejo bistvenih podatkov za odločitev, saj predstavljajo podlago za plačilo kilometrine za opravljene vožnje z reševalnim vozilom, ne podlage za plačilo dnevnic voznikom. Izda jih lečeči zdravnik za posameznega bolnika, v reševalnem vozilu se vozi več bolnikov, voznik pri posameznem bolniku zapiše uro prevzema in uro, ko ga pripelje nazaj. Ta ura ne sovpada z uro, ko voznik zaključi delo določenega dne, po oddaji zadnjega bolnika se mora vrniti na reševalno postajo. Nalog za prevoz je tako le dokaz o službeni poti, ne pa dokaz glede trajanja službene poti. V zvezi z višino prisojenih zneskov dnevnic je sodišče prve stopnje zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, ker je upoštevalo zneske povračila stroškov prehrane med delom, ki jih je tožnik prejel. Tožena stranka ni uveljavljala pobotnega ugovora, tako da bi moralo sodišče prve stopnje slediti tožbenemu zahtevku, ki se je glasil na izplačilo dnevnic. Brez pobotnega ugovora ni imelo podlage za pobot vtoževanih zneskov iz naslova dnevnic z zneski, ki jih je tožnik prejel iz naslova povračila stroškov prehrane med delom. Nadalje je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb postopka, ker ni štelo, da so dejstva, ki se nanašajo na tožnikove trditve o številu dnevnic, do katerih je upravičen, dokazana. Tožena stranka je namreč navedla, da z nalogi za prevoz razpolaga, a jih ne bo predložila, da se pri obračunu stroškov upoštevajo evidenca dispečerjev in nalogi za prevoz oseb (ki ne predstavljajo uradne evidence). Na podlagi teh navedb in dejstva, da tožena stranka listin ni predložila, bi bilo treba šteti, da je tožnik s predloženimi potnimi nalogi dokazal zatrjevane vožnje. Poleg tega bi se moralo upoštevati, da je tožena stranka nasprotovala, da sodišče prve stopnje pridobi naloge za prevoz pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije. Pri ugotavljanju višine razlike med dnevnicami in povračilom stroškov prehrane med delom sodišče prve stopnje ni pojasnilo, katere naloge za prevoz je upoštevalo (ali tiste, katere je predložila ena od strank, ali tiste s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije), v tem delu izpodbijane odločitve ni mogoče preizkusiti, tako da je podala nadaljnja bistvena kršitev določb postopka. Do potnega naloga z dne 5. 10. 2007 se ni opredelilo, saj ga ni navedlo med listinami, ki jih je upoštevalo pri odločitvi, tudi s tem je bistveno kršilo določbe postopka. Pri odločanju o stroških postopka pa je zmotno uporabilo materialno pravo, upoštevalo je le stroške, ki so bili priglašeni v ponovljenem postopku, ne pa tudi stroškov, ki so nastali do izdaje prve sodbe, ki je bila v pritožbenem postopku razveljavljena. Poleg tega ni upoštevalo, da je tožnik s temeljem tožbenega zahtevka uspel v celoti.

Tožena stranka se je pritožila zoper ugodilni del navedene sodbe in zoper odločitev o stroških postopka iz pritožbenih razlogov bistvenih kršitev določb postopka, zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Pritožbenemu sodišču je predlagala, da izpodbijani del sodbe spremeni in tožbeni zahtevek v ugodilnem delu zavrne. Navedla je, da je pritožbeno sodišče v razveljavitvenem sklepu sodišču prve stopnje očitalo, da se ni opredelilo do dejstev, da je tožnik opravljal delo v neenakomerno razporejenem delovnem času in da za opravljene poti ni prejel potnih nalogov, ampak je poti opravljal v okviru rednega dela na delovnem mestu voznik reševalnega vozila. Med strankama ni bilo sporno, da je tožnik delo opravljal izven sedeža tožene stranke, da je na delo prišel na sedež in da se je po opravljenih poteh tja vrnil. Nalogi za službene poti se niso izdajali, ker je šlo za redno opravljanje dela izven sedeža. V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje zgolj povzelo svojo prvotno odločitev in ni upoštevalo napotkov v razveljavitvenem sklepu, tako da se je tožena stranka sklicevala na vse navedbe, ki jih je podala v pritožbi z dne 8. 1. 2010, poleg tega je navedla, da je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni upoštevalo Uredbe o višini povračil stroškov v zvezi z delom in drugih dohodkov, ki se ne vštevajo v davčno osnovo, skladno s katero bi bilo izplačilo dnevnic obdavčeno, saj se predvideva, da delavci, kot je tožnik, prejmejo povračilo regresa za prehrano, ne dnevnic. Tožena stranka je javni zavod, financira se z javnimi sredstvi, kar pomeni, da je dolžna striktno upoštevati določbe panožne kolektivne pogodbe in delavcem ne sme priznavati pravic, ki bi bile zanje ugodnejše. Glede upravičenosti tožnika do dnevnic se je direktor tožene stranke za razlago obrnil na Združenje zdravstvenih zavodov Slovenije, ki je posredovalo stališče odbora za razlago panožne kolektivne pogodbe, v katerem je izrecno zapisano, da delo, kot ga opravljajo vozniki reševalnih vozil, ni delo na službenem potovanju. Poleg tega je tožena stranka ob neformalnih kontaktih izvedela, da na enak način obračunavajo stroške prehrane med delom v vseh javnih zavodih na področju zdravstva. Sodišče prve stopnje bi moralo upoštevati stališče odbora za razlago kolektivne pogodbe. Tožena stranka je stroške v zvezi z delom plačevala skladno s tem stališčem, ti stroški se ne vštevajo v davčno osnovo. Nelogično bi bilo, če bi iz panožne kolektivne pogodbe za toženo stranko izhajalo več stroškov v zvezi z delom, kot se jih všteva v davčno osnovo. Tožena stranka iz tega naslova ne zmore večjega finančnega bremena, ugoditev tožbenemu zahtevku v tem sporu bi sprožila vrsto sporov delavcev, ki opravljajo primerljivo delo. Nadalje je tožena stranka navedla, da bi moralo sodišče prve stopnje – v kolikor je štelo, da stališča odbora za razlago panožne kolektivne pogodbe ne bo upoštevalo – za ugoditev tožbenemu zahtevku preveriti, ali so izpolnjeni pogoji, ki so predpisani v panožni kolektivni pogodbi. Pri tem bi moralo upoštevati, da je dokazno breme glede trajanja službenih poti na tožniku, kar pomeni, da bi moral dokazati, da je opravil službene poti v zatrjevanem trajanju. V delu, v katerem pojasnjuje višino prisojenih zneskov, je obrazložitev sodišča prve stopnje pomanjkljiva in sama s seboj v nasprotju. Navedeno je le število ur službenih poti, ki ne temelji na izvedenih dokazih, poleg tega je najprej navedeno, da je službeno potovanje le tisto, ko je delavec odsoten po nalogu delodajalca dovolj časa, da mu pripada dnevnica (tako da so iz pravice do dnevnic izločeni vsi krajši prevozi po obalnem območju), po drugi strani pa so bile tožniku za nekatere dneve, ko je opravil krajše prevoze dnevnice priznane (na primer za 2. 12. 2007 ali za 11. 12. 2007, ko službeno potovanje – odsotnost tožnika iz obalnega območja – ni trajalo več kakor osem ur).

Na pritožbo tožene stranke je tožnik odgovoril, vendar je odgovor na pritožbo vložil po izteku petnajstdnevnega roka, tako da ga pritožbeno sodišče skladno z 2. odstavkom 344. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP; Ur. l. RS, št. 26/99 in nadaljnji) ni upoštevalo.

Pritožba tožnika ni utemeljena, pritožba tožene stranke je utemeljena.

Pritožbeno sodišče je preizkusilo izpodbijano sodbo v mejah razlogov, ki sta jih uveljavljali stranki v pritožbah, in skladno z 2. odstavkom 350. člena ZPP po uradni dolžnosti pazilo na bistvene kršitve določb postopka po 1., 2., 3., 6., 7., 11. točki razen glede obstoja in pravilnosti pooblastila za postopek pred sodiščem prve stopnje, 12. in 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP ter na pravilno uporabo materialnega prava. Pri navedenem preizkusu je ugotovilo, da sodišče prve stopnje ni zagrešilo absolutnih bistvenih kršitev določb postopka, na katere se pazi po uradni dolžnosti in ki jih uveljavljata pritožbi, ter da je popolno in pravilno ugotovilo dejansko stanje. Zaradi zmotne materialnopravne presoje je sprejelo zmotno odločitev v delu, v katerem je tožbenemu zahtevku delno ugodilo.

Pritožbi sodišču prve stopnje neutemeljeno očitata absolutno bistveno kršitev določb postopka po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP, saj izpodbijana sodba nima pomanjkljivosti, zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti. Izrek izpodbijane sodbe ni nerazumljiv, ne nasprotuje samemu sebi niti razlogom sodbe, sodba ima razloge o odločilnih dejstvih, ki niso nejasni oziroma med seboj v nasprotju. Sodišče prve stopnje se je opredelilo do vseh relevantnih navedb tožnika in tožene stranke ter do vseh dokazov, ki so bili izvedeni. Svojo odločitev je zadostno obrazložilo, tako da jo je pritožbeno sodišče lahko preizkusilo.

Tožnik neutemeljeno uveljavlja obstoj absolutne bistvene kršitve določb postopka po 15. točki 2. odstavka 339. člena ZPP. Ta kršitev bi bila podana le, če bi bilo o odločilnih dejstvih nasprotje med tem, kar se navaja v razlogih izpodbijane sodbe o vsebini listin ali zapisnikov o izvedbi dokazov, in med listinami oziroma zapisniki. Pritožbeno sodišče takšnega nasprotja ni ugotovilo.

S tožbo z dne 24. 11. 2008 je tožnik zahteval plačilo dnevnic in premalo izplačane plače za delo v nočnem času za leta 2003, 2004, 2005, 2006 in 2007 v skupni višini 4.003,54 EUR s pripadki. Sodišče prve stopnje je o zadevi prvič odločilo s sodbo opr. št. Pd 15/2009 z dne 8. 1. 2010, tako da je v pretežnem obsegu ugodilo tožbenemu zahtevku. Na podlagi pritožbe tožene stranke je pritožbeno sodišče s sklepom opr. št. Pdp 267/2010 z dne 6. 5. 2010 odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka za plačilo dnevnic v višini 3.009,91 EUR s pripadki razveljavilo zaradi bistvene kršitve določb postopka po 1. odstavku 339. člena ZPP v zvezi s 5. odstavkom 227. člena ZPP (ki določa, da se štejejo dejstva, ki jih je želela dokazati stranka z listino, katere nasprotna stranka ni predložila, za dokazana) in zaradi absolutne bistvene kršitve po 14. točki 2. odstavka 339. člena ZPP (ker sodba sodišča prve stopnje ni vsebovala razlogov o odločilnih dejstvih). V obrazložitvi je navedlo, da bo moralo sodišče prve stopnje pri novem sojenju pozvati tožnika na dopolnitev tožbe ter se nato pri odločanju o utemeljenosti tožbenega zahtevka opredeliti do narave dela v prerazporejenem delovnem času in do dejstva, da je redno opravljanje tožnikovega dela kot voznika reševalnega vozila vezano na delo izven sedeža delodajalca.

V ponovljenem postopku je sodišče prve stopnje toženi stranki ponovno naložilo, da predloži naloge za prevoz oseb (česar ni storila), poleg tega je opravilo poizvedbe pri Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije ter pridobilo naloge, shranjene pri Območni enoti ..., za čas od januarja 2004 do oktobra 2007. Tožbenemu zahtevku je ugodilo v delu, v katerem je na podlagi nalogov, ki so v spisu, ugotovilo, da je bil tožnik na več kot 8 ur trajajočem službenem potovanju (pri čemer ni jasno, zakaj je šlo za službeno potovanje). Takšna odločitev ni pravilna iz več razlogov, prvič zato, ker je sodišče prve stopnje dolžino domnevnih službenih potovanj lahko ugotovilo le za tiste dneve, za katere obstoje nalogi. Kot izhaja iz dopisa direktorice območne enote II Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije D.J.I. z dne 16. 7. 2010, je mogoče iz nalogov za prevoz oseb ugotoviti čas, v katerem je bil opravljen prevoz določene zavarovane osebe (in ne voznika reševalnega vozila), ti nalogi se ne vodijo po voznikih, ampak po prejetih računih in se nahajajo na lokacijah vseh desetih območnih enot. Sodišče prve stopnje je pridobilo le dokumentacijo, ki jo hrani Območna enota ..., poleg tega ni upoštevalo, da je v nadaljnjem dopisu D.J.I. z dne 8. 9. 2010 navedeno, da se za nujne reševalne prevoze nalogi ne izpolnijo, saj se ti prevozi plačajo v pavšalnih mesečnih zneskih. Poleg tega ni upoštevalo, da bi morala tožena stranka razpolagati z vsemi listinami, na podlagi katerih bi bilo mogoče natančno ugotoviti število in trajanje poti tožnika, pa teh listin kljub večkratnim pozivom sodišča prve stopnje ni predložila. Navedeni ugotovitvi glede nepravilno ugotovljenega dejanskega stanja pa niti nista bistveni, saj se nanašata na dejstva, ki za odločitev niso pomembna. Na podlagi preostalih pravilno ugotovljenih dejstev tožbeni zahtevek ob pravilni uporabe materialnega prava ni utemeljen.

Pravno podlago za odločitev o utemeljenosti tožbenega zahtevka predstavlja 130. člen Zakona o delovnih razmerij (ZDR; Ur. l. RS, št. 42/2002), ki ureja pravico delavca do povračila stroškov prehrane med delom in do povračila stroškov, ki jih ima pri opravljanju določenih del in nalog na službenem potovanju, skupaj z določbami Kolektivne pogodbe za dejavnost zdravstva in socialnega varstva Slovenije (Ur. l. RS, št. 15/94 in nadaljnji; v nadaljevanju panožna kolektivna pogodba), ki pravico do povračila stroškov v zvezi z delom podrobneje urejajo. V 104. členu panožne kolektivne pogodbe je določeno, da ima delavec, ki je na službenem potovanju, pravico do povračila stroškov za prehrano, prenočevanje in prevoz ter da je osnova za obračun povračila potni nalog. Skladno s 105. členom panožne kolektivne pogodbe predstavlja dnevnica povračilo stroškov za prehrano na potovanju v pavšalnem znesku, pri čemer je delavec upravičen do cele dnevnice za vsakih 24 ur službenega potovanja ali če je potovanje trajalo manj kot 24 ur, a več kot 12 ur, do polovične dnevnice, če je potovanje trajalo med 8 in 12 ur oziroma če je trajalo več kot 24 ur za ostanek časa od 8 do 12 ur, ter do znižane dnevnice za potovanje ali ostanek časa od 4 do 8 ur, če je potovanje nastopilo oziroma se je končalo vsaj 2 uri pred začetkom oziroma po preteku rednega delovnega časa. V 106. členu panožne kolektivne pogodbe pa je določena višina dnevnice, ta določba se je uporabljala do uveljavitve Zakona o višini povračil stroškov v zvezi z delom in nekaterih drugih prejemkov (ZPSDP; Ur. l. RS, št. 87/97 in nadaljnji).

Zgoraj citirane določbe zakona in panožne kolektivne pogodbe je sodišče prve stopnje upoštevalo pri odločanju, vendar jih je uporabilo zmotno. Poleg tega je odločitev zmotno oprlo na stališče, sprejeto v sodbi in sklepu Vrhovnega sodišča Republike Slovenije opr. št. VIII Ips 346/2007, da je za pravico do plačila dnevnice bistveno, da gre za opravljanje dela po nalogu delodajalca v drugem kraju ali na določenih relacijah izven kraja sedeža delodajalca, tako da zaradi odrejenega dela odsotnost s sedeža traja več kot 6, 8 oziroma 12 ur dnevno in da delavec nima organizirane prehrane. Sodba in sklep Vrhovnega sodišča Republike Slovenije ne predstavljata formalnega pravnega vira, stališče, ki ga vsebuje, pa je bilo sprejeto ob interpretaciji 61. člena Kolektivne pogodbe med delavci in zasebnimi delodajalci (Ur. l. RS, št. 26/91 in nadaljnji), po kateri se za delo na terenu povrnejo stroški za organizirano prenočišče in prehrano v višini 75 % cele dnevnice, če prenočišče in prehrana nista zagotovljena, pa je delavec upravičen do povračila stroškov za prenočišče in do dnevnic. Na to določbo, ki izenačuje delo na terenu in službeno potovanje, se nanaša odločitev, da je delavec, ki je opravljal delo voznika tovornjaka, za čas odrejenih voženj upravičen do povračila stroškov prehrane v obliki dnevnic. To pa pomeni, da ob odsotnosti podobne ali enake določbe v panožni kolektivni pogodbi ni mogoče avtomatično šteti, da gre tožniku glede na naravo njegovega dela voznika reševalnega vozila pravica do povračila stroškov prehrane med delom v obliki dnevnic. Glede na določbe panožne kolektivne pogodbe bi bil do dnevnic upravičen le za službena potovanja, ki bi jih opravil na podlagi naloga delodajalca.

Tožnikovega dela po oceni pritožbenega sodišča ni mogoče enačiti s službenim potovanjem niti ni mogoče šteti, da je za dneve, ko je opravljal delo voznika reševalnega vozila več kakor določeno število ur, upravičen do dnevnic. Pojma "službeno potovanje" panožna kolektivna pogodba sicer natančneje ne opredeljuje, vendar že poimenovanje kaže na to, da gre za službeno potovanje le takrat, kadar gre za opravljanje posamičnih izrednih del in nalog, ne pa za redno delo in je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela. Da je delo tožnika – voznika reševalnega vozila take narave in da je opravljanje dela izven sedeža delodajalca stalna sestavina dela, izhaja tudi iz IV. točke pogodbe o zaposlitvi z dne 30. 4. 2003, v kateri je med drugim navedeno, da se delo opravlja v enoti reševalne službe v Izoli in na terenu, ki zajema področje države Slovenije ter Evrope. Nadalje je navedeno še, da se delo opravlja v delovnem času, ki je razporejen po 12 ur s 24-urnim prostim časom ter da je delovni čas lahko neenakomerno razporejen na podlagi letnega razporeda, pri čemer ta ne more biti razporejen na manj kot 4 dni na teden. Pri neenakomerni razporeditvi ali začasni prerazporeditvi polnega delovnega časa, delovni čas ne sme trajati več kot 56 ur na teden, poln delovni čas kot povprečna delovna obveznost pa se mora uskladiti v obdobju, ki ne sme biti daljše od 6 mesecev. Upoštevaje neenakomerno razporejen delovni čas (pretežno po 12 ur dnevno) ni mogoče vsake vožnje tožnika, ki je trajala več kot 12 ur, šteti za službeno potovanje, kot je zmotno menilo sodišče prve stopnje. Zmotno je tudi presojalo pomen nalogov za prevoz oseb (pacientov; priloge C1 do C6), ki so bili pridobljeni s strani Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije in ki predstavljajo osnovo za obračun storitev s strani tožene stranke, in listin za obračun potnih stroškov (priloga A7), saj ne predstavljajo potnega naloga, s katerim se delavca napoti na službeno potovanje (takšen nalog je predložila tožena stranka za čas od 9. 5. 2007 do 11. 5. 2007, za ta čas je tožnik prejel tri dnevnice; priloga B6), da bi bil po 2. odstavku 104. člena panožne kolektivne pogodbe upravičen do dnevnic. Do dnevnic za poti, ki jih je opravil na podlagi nalogov za prevoz oseb, pa ni upravičen. Ne nazadnje pravilnost takšnega zaključka potrjuje stališče odbora za razlago panožne kolektivne pogodbe, da delavcu, ki opravlja redno delo izven sedeža delodajalca (na primer v drugi ambulanti) ne pripadajo dnevnice, ampak prejme povračilo stroškov prehrane med delom.

Ob koncu pritožbeno sodišče še dodaja, da tožnikovo delo ne predstavlja niti dela na terenu v smislu 109. člena panožne kolektivne pogodbe, ki ureja terenski dodatek. Terenski dodatek predstavlja obliko povračila stroškov za bivanje in delo na terenu, do katerega je upravičen delavec, ki ima zaradi tega povečane stroške. Le če gre za bivanje in delo na terenu izven sedeža delodajalca in izven prebivališča delavca (ob dodatnem pogoju, da sta organizirana prehrana in prenočišče), je delavcu zagotovljena pravica do terenskega dodatka. Tožniku, ki na terenu ni prebival (nadaljnja razlika glede na voznika tovornjaka, na katerega se nanaša zgoraj omenjena odločba opr. št. VIII Ips 346/2007), ampak se je le v okviru opravljanja dela voznika reševalnega vozila nahajal izven sedeža delodajalca, terenski dodatek ne pripada.

Upoštevaje zgoraj navedene razloge pravilna uporaba materialnega prava privede do zavrnitve tožbenega zahtevka za plačilo dnevnic (kot višjega povračila stroškov prehrane med delom). Iz tega razloga je pritožba tožene stranke utemeljena, pritožbeno sodišče ji je ugodilo in po 5. točki 385. člena ZPP spremenilo izpodbijani del sodbe, kot je razvidno iz izreka.

Ker v ostalem (glede odločitve o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka) niso bili podani niti pritožbeni razlogi, na katere se pazi po uradni dolžnosti, niti tisti, ki jih je uveljavljal tožnik, je pritožbeno sodišče njegovo pritožbo zavrnilo in po 353. členu ZPP potrdilo nespremenjeni del izpodbijane sodbe. Ob takšni odločitvi se do nadaljnjih pritožbenih navedb tožnika v zvezi z ugotavljanjem dejanskega stanja in upoštevanjem povračil stroškov prehrane po 1. odstavku 360. člena ZPP ni opredelilo, ker niso bistvenega pomena. Glede navedb, ki oporekajo odločitvi o stroških postopka pa je pritožbeno sodišče ugotovilo, da je sodišče prve stopnje pravilno presojalo uspeh strank v postopku kot razmerje med prisojenim in vtoževanim zneskom.

Zaradi delne spremembe izpodbijane sodbe je pritožbeno sodišče glede na 2. odstavek 165. člena ZPP spremenilo odločitev o stroških postopka pred sodiščem prve stopnje. Toženi stranki, ki je v postopku uspela v pretežnem delu (tožnik je uspel z 1,5 % tožbenega zahtevka), je skladno s 1. odstavkom 155. člena ZPP in Zakonom o odvetniški tarifi (ZOdvT; Ur. l. RS, št. 67/2008) priznalo nagrade za postopek (206,70 EUR), za narok (190,80 EUR), za predhodni pritožbeni postopek (283,20), za narok v ponovljenem postopku (190,80 EUR), skupaj s pavšalnim zneskom za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (trikrat po 20,00 EUR za postopek na prvi stopnji, za postopek s pritožbo in za ponovljeni postopek), kar znaša z davkom na dodano vrednost 1.117,80 EUR. Do povračila stroškov postopka v navedeni višini je tožena stranka upravičena po 2. odstavku 154. člena ZPP.

Odločitev o pritožbenih stroških tožene stranke prav tako temelji na 2. odstavku 165. člena ZPP. Pritožbeno sodišče ji je priznalo nagrado za pritožbeni postopek (283,20 EUR), pavšalni znesek za plačilo poštnih in telekomunikacijskih storitev (20,00 EUR) in davek na dodano vrednost, skupaj 363,84 EUR, ta znesek ji je dolžan povrniti tožnik po 1. odstavku 154. člena ZPP. Ker sam s pritožbo ni uspel, krije svoje pritožbene stroške po isti določbi ZPP.