Jedro

V zemljiško knjigo vpisani pravici prepovedi odtujitve in obremenitve gredo določeni absolutni učinki. Vendar pa se lahko nanaša le na pogodbeno razpolaganje solastnika, pri katerem je prepoved vpisana, kar prodaja zaradi delitve nedvomno ni. Takšna prodaja se opravi bodisi po določilih 10. poglavja ZNP bodisi po določilih 19. poglavja ZIZ (123. čl. ZNP), kupec podane nepremičnine pa postane njen lastnik na podlagi sodne odločbe (domika) in ne na podlagi pogodbe. Že zgolj to dejstvo kaže, da pogodbena prepoved obremenitve takšnega "razpolaganja" ne more preprečevati. Sicer pa je treba v koliziji pravice vpisane prepovedi odtujitve in obremenitve na solastniškem deležu enega solastnika in pravice delitve solastne stvari drugih solastnikov dati prednost slednji pravici. Pravica zahtevati delitev stvari je zakonska pravica solastnika, ki je omejena le z zakonom, prepovedjo zlorabe (zahtevati delitev ob nepravem času - 1. odst. 16. čl. ZTLR) in pogodbeno, pa še to le časovno omejeno (3. odst. 16. čl. ZTLR). Omejitve te pravice je torej treba razlagati ozko, nikakor ne tako, da bi jo lahko omejeval ali izključeval eden od solastnikov s pogodbo s tretjim, pri kateri drugi solastniki niso pogodbena stranka in na katero sploh niso imeli vpliva, saj solastnik lahko razpolaga s svojim delom brez soglasja drugih solastnikov (2. odst. 14. čl. ZTLR). To pa pomeni, da s svojim razpolaganjem ne more (brez njihovega soglasja) zavezovati in omejevati solastninske pravice drugih solastnikov. Priznavanje absolutnega značaja takšni pravici v razmerju do drugih solastnikov bi torej pomenila prevelik poseg v njihovo (so)lastninsko pravico in iz nje izvirajočo pravico delitve stvari.

Izrek

Pritožbi se ugodi in se izpodbijani sklep (1. in 3. tč. izreka) razveljavi ter zadeva vrne sodišču prve stopnje v nov postopek. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je zavrnilo predlog predlagateljev za delitev solastnega premoženja, R.Š. priznalo položaj udeleženke v postopku in odločilo, da udeleženci trpijo vsak svoje stroške postopka svojih pooblaščencev, skupne stroške - sodne takse pa trpita predlagatelja. Predlagatelj se je zoper sklep pravočasno pritožil iz vseh pritožbenih razlogov po 1. odst. 338. čl. Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s 37. čl. Zakona o nepravdnem postopku (v nadaljevanju ZNP). Odločitev sodišča je v nasprotju z odločitvijo Višjega sodišča v Ljubljani z dne 4.5.1993, opr. št. II Cp 2023/92. V tej odločbi je ugotovljeno, da pogodbeno določilo v darilni pogodbi z dne 2.6.1969 nima pravne veljave, ker prevzemniki bremen kot mladoletne osebe, niso bili ustrezno zastopani niti niso bili njihovi podpisi sodno overjeni. Zato je bil zavrnjen predlog R.Š. na vpis prepovedi odtujitve in obremenitve na podlagi te darilne pogodbe. R.Š. je dne 23.6.1993 sklenila z nasprotnim udeležencem pogodbo, s katero je ta obremenil svoj 1/3 lastninski delež s prepovedjo odtujitve in odsvojitve v njeno korist. O tej pogodbi nista obvestila predlagateljev kot solastnikov niti jih ni obvestilo sodišče, ko je vknjižilo obremenitev. Očitno je sodišče tedaj presodilo, da vpis take pravice v ničemer ne posega v pravice drugih dveh solastnikov, torej tudi ne v pravico razdelitve solastnine. Gre namreč za vpis osebnega bremena nasprotnega udeleženca v korist njegove matere R. Š., kar se dejansko ne tiče drugih solastnikov. V nasprotnem primeru bi morala solastnika s takšnim vpisom soglašati, sicer bi ga moralo sodišče že tedaj zavrniti na podlagi istih zemljiškoknjižnih določil, na katere se sedaj sklicuje v izpodbijanem sklepu. Sodišče prve stopnje je z razlogi izpodbijanega sklepa razširilo učinke osebnega bremena, ki ga je nasprotni udeleženec enostransko sprejel do R.Š. na svojem 1/3 deležu, tudi na oba predlagatelja kot solastnika nepremičnine. Sodišče je torej osebno breme spremenilo v stvarno breme, ki bremeni nepremičnino kot celoto in vse solastnike. S tem je R.Š. na podlagi enostranske izjave enega od solastnikov priznalo pravico, katere vpis ji je enkrat že pravnomočno zavrnilo in je tako poseglo v pravnomočno razsojeno stvar in s tem tudi bistveno kršilo določila postopka. Iz ugotovitve sodišča prve stopnje, da lahko vsak solastnik praviloma ob vsakem času zahteva delitev stvari, jasno izhaja zaključek, da mu drug solastnik delitve nikakor ne more preprečiti zgolj z enostransko izjavo volje, dane v korist tretjega, kot je sodišče storilo v konkretnem primeru. Predlagatelja izpodbijata tudi izrek o stroških, saj sta celoten postopek povzročila nasprotni udeleženec in udeleženka R.Š. z enostranskimi akti in ugovori, ki so se vsi izkazali kot neutemeljeni in s katerimi se le zavlačuje postopek delitve. Predlagata, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep spremeni tako, da predlogu ugodi, ali pa razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo odločanje. Nasprotni udeleženec je na pritožbo odgovoril in predlagal njeno zavrnitev. Pritožba je utemeljena. Predlagatelja neutemeljeno očitata sodišču, da je poseglo v že razsojeno stvar (kršitev iz 12. tč. 2. odst. 339. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP). V zadevi II Cp 2023/92, na katero se sklicujeta, je sodišče namreč odločilo v zemljiškoknjižnem postopku o pravici R. Š. do vknjižbe pogodbeno dogovorjene pravice prepovedi obremenitve in odsvojitve na celotni nepremičnini, ki je predmet tega nepravdnega postopka o delitvi solastne nepremičnine. Zahtevka sta torej povsem različna, zadevi pa povezani le z vprašanjem učinkov pogodbene pravice prepovedi odtujitve in obremenitve enega od solastnikov v korist tretje osebe na pravice drugih solastnikov. Pogodbene pravice prepovedi odtujitve in obremenitve naše pravo ne ureja, zato je treba uporabiti določila ODZ (364.c paragraf). Po teh se lahko pogodbena ali oporočna prepoved razpolaganja s stvarjo ali stvarno pravico veže le prvega lastnika, ne pa tudi njegovih dedičev ali drugih pravnih naslednikov, proti drugim osebam pa učinkuje le, če je ustanovljena med zakonci, roditelji in otroki, posvojenimi otroki ali njihovimi zakonci in je vpisana v zemljiško knjigo. Glede na vpis v zemljiško knjigo torej zanjo veljajo splošna pravila zemljiškoknjižnega prava, zlasti načelo zaupanja v zemljiško knjigo (vpisana pravica obstaja in nihče se ne more sklicevati, da za njen obstoj ni vedel - 5. čl. Zakona o zemljiški knjigi, v nadaljevanju ZZK). Pogodbeno dogovorjeno prepoved razpolaganja je sicer mogoče opredeliti kot dogovor, s katerim se lastnik (imetnik stvarne pravice) zaveže, da s svojo lastninsko (stvarno) pravico ne bo razpolagal. Gre za pogodbo obligacijskega prava, torej dvostransko zavezujoč pravni posel. V zemljiško knjigo vpisani pravici prepovedi odtujitve in obremenitve gredo torej določeni absolutni učinki. V konkretnem primeru pa ta pravica prihaja v kolizijo s pravico drugih solastnikov, da ob vsakem času zahtevajo delitev stvari, razen ob času, ko bi bila ta delitev v škodo drugih solastnikov, če ni z zakonom drugače določeno (1.odst. 16. čl. Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih, v nadaljevanju ZTLR). Pritožbeno sodišče se strinja z razlogi pritožbe, da je sodišče prve stopnje vpisani pravici prepovedi odtujitve in obremenitve na solastniškem deležu enega od solastnikov pripisalo prevelik učinek in s tem poseglo tudi v pravice in deleže ostalih solastnikov, katerih solastniški deleži s takšno pravico niso obremenjeni. Res bi se s civilno delitvijo (prodajo solastne nepremičnine in delitvijo izkupička med solastnike) na določen način razpolagalo tudi z deležem nasprotnega udeleženca. Vendar pa to ni tisto razpolaganje, kateremu se je nasprotni udeleženec odpovedal v korist R.Š. in ki je vpisano v zemljiško knjigo. Vpisana prepoved odtujitve in obremenitve se lahko nanaša le na pogodbeno razpolaganje solastnika, pri katerem je prepoved vpisana, kar prodaja zaradi delitve nedvomno ni. Takšna prodaja se opravi bodisi po določilih 10. poglavja ZNP bodisi po določilih 19. poglavja Zakona o izvršbi in zavarovanju (123. čl. ZNP), kupec podane nepremičnine pa postane njen lastnik na podlagi sodne odločbe (domika) in ne na podlagi pogodbe. Že zgolj to dejstvo kaže, da pogodbena prepoved obremenitve takšnega "razpolaganja" ne more preprečevati. Sicer pa je treba v koliziji pravice vpisane prepovedi odtujitve in obremenitve na solastniškem deležu enega solastnika in pravice delitve solastne stvari drugih solastnikov dati prednost slednji pravici. Pravica zahtevati delitev stvari je zakonska pravica solastnika, ki je omejena le z zakonom, prepovedjo zlorabe (zahtevati delitev ob nepravem času - 1. odst. 16. čl. ZTLR) in pogodbeno, pa še to le časovno omejeno (3. odst. 16. čl. ZTLR). Omejitve te pravice je torej treba razlagati ozko, nikakor ne tako, da bi jo lahko omejeval ali izključeval eden od solastnikov s pogodbo s tretjim, pri kateri drugi solastniki niso pogodbena stranka in, kot pravilno opozarja pritožba, na katero sploh niso imeli vpliva, saj solastnik lahko razpolaga s svojim delom brez soglasja drugih solastnikov (2. odst. 14. čl. ZTLR). To pa pomeni, da s svojim razpolaganjem ne more (brez njihovega soglasja) zavezovati in omejevati solastninske pravice drugih solastnikov. Priznavanje absolutnega značaja takšni pravici v razmerju do drugih solastnikov bi torej pomenila prevelik poseg v njihovo (so)lastninsko pravico in iz nje izvirajočo pravico delitve stvari. Sodišče prve stopnje, ki je v zemljiško knjigo vpisani prepovedi razpolaganja enega od solastnikov dalo absolutni značaj tudi v razmerju do pravic drugih solastnikov oziroma je štelo, da je zaradi nje podana ovira za vpis lastninske pravice kupca nepremičnine v postopku delitve (5.tč. 1.odst. 86. čl. ZZK), je zmotno uporabilo materialno pravo, zaradi česar je ostalo dejansko stanje nepopolno ugotovljeno, saj sodišče prve stopnje ni ugotavljalo siceršnjih pogojev za civilno delitev nepremičnine (122. čl. in 123. čl. ZNP). Pritožbeno sodišče je zato pritožbi predlagateljev ugodilo izpodbijani sklep (o zavrnitvi predloga in stroških postopka) razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nov postopek (3. tč. 365. čl. ZPP v zvezi s 37. čl. ZNP), o pritožbenih stroških pa odločilo na podlagi 3. odst. 165. čl. ZPP v zvezi s 37.l. ZNP. Sodišče prve stopnje bo moralo torej v ponovljenem postopku oceniti primernost predlagane razdelitve nepremičnine in o njej odločiti ne glede na vpisano prepoved razpolaganja in obremenitve solastniškega deleža nasprotnega udeleženca v korist R.Š..