Jedro

Ker je na institucije EU prenesena izključna pristojnost za določitev sistema socialne varnosti za uradnike Unije (člen 14 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije), obveznost vključitve uradnikov Unije v nacionalni sistem socialne varnosti in obveznost, da ti uradniki prispevajo k financiranju takega sistema, ni v pristojnosti držav članic.

EU je tista, ki je pristojna za določitev obveznosti na področju socialne varnosti za svoje uradnike, z ZPPP pa je omogočeno izvajanje predpisov EU na tem področju. Toženec v konkretnem primeru, ko gre za vprašanje o lastnosti zavarovanca, ki je uradnik EU, niti ni pristojen odločati.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v 15-ih dneh povrniti stroške odgovora na pritožbo v višini 279,99 EUR, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Obrazložitev

1. Sodišče je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbi toženca št. zadeve ..., št. dosjeja: ... z dne 25. 2. 2022 in z dne 25. 11. 2021. Hkrati je odločilo, da je toženec dolžan tožniku v 15-ih dneh povrniti stroške postopka v znesku 447,98 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti do plačila.

2. Zoper sodbo je toženec vložil pritožbo iz razloga zmotne uporabe materialnega prava in zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da višje sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne oziroma podredno sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno sojenje.

V dokončni odločbi ni odločeno o lastnosti zavarovanca na podlagi zaposlitve v organu EU, pač pa o lastnosti zavarovanca po drugačni podlagi ter drugačnem dejanskem stanu - družbeništva in poslovodstva v Sloveniji. V zvezi s statusom družbenika in poslovodne osebe je potrebno izhajati iz določb ZPIZ-2 in ZMEPIZ-1. Ne gre tudi za t. i. sočasno zaposlitev. Sodišče je izhajalo iz materialnopravne podlage za lastnost zavarovanca na podlagi delovnega razmerja v mednarodni organizaciji, za kar v primeru odločitve iz dokončne odločbe ne gre. Dejstvo je, da je tožnik družbenik in poslovodna oseba v gospodarski družbi ustanovljeni v sistemu in na območju Republike Slovenije. Izpolnjena je podlaga za lastnost zavarovanca po 16. členu ZPIZ-2. V Sloveniji tožnik ni zavarovan po drugi podlagi in tudi ni podana kakšna druga podlaga za obvezno zavarovanje v Sloveniji, kar pomeni, da ne pride v poštev "izjema" iz navedene določbe. Podlage zavarovanja so opredeljene v ZPIZ-2 in zaposlitev tožnika v organu EU ni položaj, ki bi omogočal t. i. izvzem iz obveznosti zavarovanja v smislu 16. člena ZPIZ-2. Ne gre tudi za podlago za zavarovanje po 14. členu ZPIZ-2 ali kakšnega drugega člena predpisa (kar bi vodilo do neobveznosti zavarovanja po 16. členu ZPIZ-2). Tožnik kot uslužbenec organa EU ni delavec v delovnem razmerju na območju Republike Slovenije, ni delavec delodajalca s sedežem v Sloveniji poslan na delo v tujino, ni v delovnem razmerju na območju Republike Slovenije zaposlen pri mednarodni organizaciji in ni delavec pri delodajalcu s sedežem v tujini za katerega bi se po predpisih EU uporabljala zakonodaja Slovenije. V skladu s členom 11(1) osnovne uredbe za osebe velja zakonodaja ene same članice oziroma so v določenem obdobju v socialno zavarovanje lahko vključeni le v eni državi podpisnici. Če se delo opravlja v dveh ali več članicah, so določena podrobna pravila. Družbeništvo in poslovodstvo ter hkratna zaposlitev v instituciji EU ne spada pod običajne sočasne zaposlitve, ki jih ureja osnovna uredba, temveč so zaposlitve v evropskih institucijah in socialna zavarovanja uradnikov, ki so tam zaposleni, urejena s Kadrovskimi predpisi. Ti predpisi ne izključujejo obveznosti vključitve v obvezno zavarovanje po nacionalni zakonodaji. V danem primeru je glede na Uredbo ES št. 883/2004 podan položaj, ki ne izključuje obveznosti zavarovanja v slovenskem sistemu socialnega zavarovanja. Gre eventualno za podlago zavarovanja po pravu mednarodne organizacije. To ne pomeni podlage za nezavarovanje v Sloveniji. Ne gre za primer, ko bi šlo za "sočasno zaposlitev" v smislu uredbe, pač pa gre za položaj, ko je zavarovanje po 16. členu ZPIZ-2 obvezno. Tudi v primeru nemožnosti uporabe določb relevantne uredbe, pa je podan položaj ko ni določb, ki bi onemogočale zavarovanje v takšnem primeru in ob položaju iz 16. člena ZPIZ-2. Sodišče je zmotno ugotovilo dejansko stanje in zmotno uporabilo materialno pravo, in sicer določbe ZPIZ-2, osnovne Uredbe ES št. 883/2004, izvedbene Uredbe ES št. 987/2009 ter smiselno Protokolov.

3. Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga, da višje sodišče pritožbo zavrne, skupaj s stroškovno posledico. Sodišče je pravilno presodilo, da je toženec materialnopravno zmotno ugotovil lastnost zavarovanca na podlagi 16. člena ZPIZ-2, glede na to, da je bil v spornem obdobju zaposlen kot pogodbeni uslužbenec pri A. Odločitev, da za zaposlenega v instituciji EU veljajo na področju prispevkov za socialno varnost zgolj pravila, ki se uporabljajo za zaposlene v Uniji, je pravilna. V nasprotnem primeru bi šlo za kršitev izključne pristojnosti, ki je prenesena na Unijo s členom 14 Protokola in določb Kadrovskih predpisov. Ni mogoče vzpostaviti lastnosti zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja gospodarske družbe B. d. o. o., saj je bil v spornem obdobju že zavarovan na drugi podlagi. V tem obdobju je bil vključen v obvezna socialna zavarovanja na temelju delovnega razmerja za polni delovni čas, saj je bil zaposlen pri A. kot pogodbeni uslužbenec na predstavništvu A. v C. Glede na jezikovno razlago 16. člena ZPIZ-2, je mogoče napraviti edino sklep, da v primeru obstoja zavarovanja na drugi podlagi, ne obstaja še istočasna obveznost zavarovanja po nacionalni zakonodaji. Republika Slovenija je članica EU ter je del njenega pravnega reda tudi pravo EU. Zmoten je pritožbeni očitek, da ne gre za podlago za zavarovanja v smislu 14. člena ZPIZ-2 ali kakšnega drugega člena predpisa. Poleg izjeme po prvem odstavku 16. člena ZPIZ-2 je podana tudi izjema po četrtem odstavku 14. člena ZPIZ-2, saj je bil tožnik zaposlen kot pogodbeni uslužbenec pri A. na njenem predstavništvu v Sloveniji (C.), torej je bil delavec, ki je na območju Republike Slovenije v delovnem razmerju pri mednarodni organizaciji, katere posebni predpisi (pravo EU) določajo, da zanj kot zaposlenega v instituciji EU veljajo na področju prispevkov za socialno varnost zgolj pravila, ki se uporabljajo za zaposlene v Uniji.

4. Pritožba ni utemeljena.

5. Po preizkusu zadeve v skladu z drugim odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku1 (ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje, na podlagi pravilno in popolno ugotovljenega dejanskega stanja, ob pravilni uporabi materialnega prava, pravilno odločilo. Pri tem ni kršilo postopkovnih določb, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti.

6. Predmet presoje je drugostopenjska odločba toženca z dne 25. 2. 2022, v zvezi s prvostopenjsko odločbo z dne 25. 11. 2021, s katero je bila pritožba tožnika zavrnjena, prvostopenjska odločba pa spremenjena tako, da je bila tožniku priznana lastnost zavarovanca pokojninskega in invalidskega zavarovanja iz naslova družbeništva in poslovodenja v družbi B. d. o. o. za polni zavarovalni čas 40 ur na teden od 16. 6. 2021 do 21. 12. 2021.2

7. Za odločitev v tej zadevi je odločilen odgovor na vprašanje, ali je toženec pri tožniku utemeljeno ugotovil lastnost zavarovanca na temelju 16. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju3 (ZPIZ-2) v času, ko je bil tožnik zaposlen kot pogodbeni uslužbenec pri A. 8. ZPIZ-2 v 16. členu določa, da se obvezno zavarujejo osebe, ki so družbeniki gospodarskih družb, ustanovljenih v skladu s predpisi v Republiki Sloveniji oziroma ustanoviteljice ali ustanovitelji zavodov ter zadrug in so poslovodne osebe, če niso zavarovane na drugi podlagi.

9. Ni utemeljeno pritožnikovo vztrajanje na stališču, da ima tožnik lastnost zavarovanca po 16. členu ZPIZ-2, ker ni obvezno zavarovan po drugi podlagi v Sloveniji. Toženec namreč ni upošteval, da je bil tožnik v spornem obdobju (od 16. 6. 2021 do 21. 2. 2021), zaposlen kot pogodbeni uslužbenec pri A. in v okviru Evropske unije (EU) tudi socialno zavarovan.

Slovenija je z vstopom v EU sprejela in vključila pravni red EU v svoj nacionalni pravni red. Drži, da status uradnikov EU ni povezan s prostim gibanjem delavcev, ki ga zagotavlja EU in za njih ne velja 48. člen Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) in Uredba ES št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti,4 saj uradnikov EU ni mogoče opredeliti za delavce v smislu navedene uredbe.5 Kot je pravilno pojasnilo že sodišče prve stopnje pa je potrebno upoštevati Protokol št. 7,6 priložen PDEU. Protokol izrecno določa, da Evropski parlament in Svet z uredbami določita sistem socialnovarstvenih dajatev za uradnike in druge uslužbence Skupnosti (člen 14). Naveden sistem je urejen s Kadrovskimi predpisi. Ker so Kadrovski predpisi uvedeni z Uredbo št. 259/687 pomeni, da so začeli veljati neposredno z vstopom Republike Slovenije v EU.8

10. Toženec v pritožbi neutemeljeno zatrjuje, da Kadrovski predpisi ne izključujejo obveznosti vključitve v obvezno zavarovanje po nacionalni zakonodaji. Sodišče EU je že večkrat poudarilo, da morajo države članice, čeprav obdržijo svojo pristojnost glede ureditve svojih sistemov socialne varnosti, kljub temu pri izvajanju te pristojnosti spoštovati pravo EU.9 Ker je na institucije EU prenesena izključna pristojnost za določitev sistema socialne varnosti za uradnike Unije10 (člen 14 Protokola št. 7), pomeni, da obveznost vključitve uradnikov Unije v nacionalni sistem socialne varnosti in obveznost, da ti uradniki prispevajo k financiranju takega sistema ni v pristojnosti držav članic.11 S Kadrovskimi predpisi je med drugim določeno, da uradniki prispevajo k financiranju sistema pokojninskega zavarovanja, pri čemer se prispevek mesečno odteguje od njihove plače (člen 83), prav tako so zdravstveno zavarovani za primer poklicne bolezni in nesreče (člen 73). Dohodek tožnika kot uradnika Unije, je bil tako že obremenjen s socialnimi prispevki.

11. V skladu s Kadrovskimi predpisi je Republika Slovenija dolžna osebam, ki so v Republiki Sloveniji dopolnile zavarovalno dobo v okviru pokojninskega zavarovanja ali pridobile druge pokojninske pravice, urediti možnost, da lahko prenesejo te pravice v pokojninski sistem EU. Enako je dolžna urediti situacijo tistih oseb, ki jim preneha delovno razmerje pri EU in se vrnejo v Slovenijo, tako kot je to v primeru tožnika. Izvajanje Kadrovskih predpisov in prenos teh sredstev je urejen z Zakonom o prenosu pokojninskih pravic (ZPPP).12

12. EU je torej tista, ki je pristojna za določitev obveznosti na področju socialne varnosti za svoje uradnike, z ZPPP pa je omogočeno izvajanje predpisov EU na tem področju. Toženec v konkretnem primeru, ko gre za vprašanje o lastnosti zavarovanca, ki je uradnik EU, niti ni pristojen odločati.

13. Ob upoštevanju navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje.

14. Ker toženec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi prvega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s 155. členom ZPP in Odvetniško tarifo (OT)13 odločilo, da je tožniku dolžan povrniti 279,99 EUR stroškov odgovora na pritožbo, in sicer v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi. Stroški zajemajo 375 točk za odgovor na pritožbo, 7 točk za materialne stroške in 22 % DDV.

1 Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl. 2 Toženec je po uradni dolžnosti začel postopek za ugotovitev lastnosti zavarovanca. 3 Ur. l. RS, št. 96/12 in nasl. 4 UL L 166 z dne 30. 4. 2004. 5 Tako Sodišče EU v zadevi C‑411/98 v zvezi z Uredbo Sveta EGS št. 1408/71, ki je veljala pred Uredbo ES št. 883/2004. 6 Protokol o privilegijih in imunitetah Evropske Skupnosti. 7 Uredba Sveta (EGS, Euratom, ESPJ) št. 259/68 z dne 29. februarja 1968 (Uradni list Evropskih skupnosti L 56, 4. 3. 1968) in naslednje uredbe o spremembah navedene uredbe. 8 Za uredbo velja, da se splošno uporablja, je zavezujoča v celoti in se neposredno uporablja v vseh državah članicah (288. člen PDEU). 9 Glej sodbe Sodišča EU v zadevah C-690/15 (točka 34), C-212/06 (točka 43), C-466/15 (točka 22), C-515/14 (točka 38). 10 V nasprotnem bi bili nekateri uradniki zavezani prispevati ne zgolj k sistemu socialne varnosti, skupnemu institucijam Unije, temveč tudi k nacionalnemu sistemu socialne varnosti (zadeva C-690/15; točka 47). 11 Glej sodbo Sodišča EU v zadevi C-690/15 (točka 41). 12 Ur. l. RS, št. 34/10. 13 Ur. l. RS, št. 2/2015 in nasl.