Jedro

Prvostopni organ je pri odločanju o zahtevi stranke za priznanje statusa civilnega invalida vojne po zakonu o civilnih invalidih vojne, uveljavljenega 1.1.1993, z eno odločbo priznal status CIV po navedenem zakonu, z drugo odločbo, izdano pod isto številko in z istim datumom pa je ukinil plačevanje civilne invalidnine, ki je bila stranki priznana na podlagi pravnomočne odločbe. Zato bi moral drugostopni organ, ko je odločal o reviziji in odpravil prvostopno odločbo, s katero je bil stranki priznan status CIV in odločil, da se status CIV ne prizna, upoštevati obe prvostopni odločbi, tudi tisto, s katero je bilo ukinjeno izplačevanje civilne invalidnine, do katere je bila stranka upravičena na podlagi pravnomočne odločbe, ob upoštevanju načel 12. člena ZUP.

Izrek

Tožbi se ugodi in se odločba Ministrstva za delo, družino in socialne zadeve z dne 16.4.1993 odpravi.

Obrazložitev

Tožena stranka je ob reviziji odpravila odločbo Sekretariata za občo upravo in proračun občine z dne 11.3.1993, s katero je bil tožniku priznan status civilnega invalida vojne IX. skupine s 30% invalidnostjo kot žrtvi vojnega materiala in mu priznana pravica do osebne invalidnine v znesku 2.412,65 SIT mesečno od 1.2.1993 dalje in sama odločila o stvari tako, da tožniku ni priznala statusa civilnega invalida vojne. V obrazložitvi izpodbijane odločbe tožena stranka navaja,da tožnik ne izpolnjuje vseh pogojev za priznanje statusa civilnega invalida vojne po določbi 1.člena zakona o civilnih invalidih vojne (Ur.l.RS,št.56/92), ker do njegove poškodbe ni prišlo na ozemlju Republike Slovenije, v Republiki Hrvaški pa se med vojno ni nahajal v zaporu, v internaciji, deportaciji, prisilni izselitvi, na begu ali na prisilnem delu.

Tožnik s tožbo izpodbija navedeno odločbo. Navaja,da tožena stranka pri odločitvi napačno izhaja iz predpostavke,da prvič uveljavlja status civilnega invalida vojne,kar pa ne drži. Status civilnega invalida vojne mu je bil namreč že priznan s pravnomočno odločbo z dne 17.4.1979 in iz tega naslova so mu bile priznane tudi pravice. Ker tožnik ni uveljavljal statusa civilnega invalida vojne,ampak le povečanje odstotka invalidnosti je izrek prvostopne odločbe v delu, s katerim mu je priznan status civilnega invalida vojne ničen, zato predlaga,da sodišče izpodbijano odločbo odpravi.

V odgovoru na tožbo tožena stranka vztraja pri izpodbijani odločbi zaradi razlogov njene obrazložitve in še navaja,da je bila tožniku sicer res z odločbo z dne 17.4.1979 priznana civilna invalidnina,ni pa mu bil s to odločbo priznan status civilnega invalida vojne po takrat veljavnem zakonu o civilnih invalidih vojne,ampak le po občinskem odloku o varstvu civilnih invalidov vojne.Predlaga,da sodišče tožbo zavrne kot neutemeljeno.

Tožba je utemeljena iz naslednjih razlogov: Iz predložene spisne dokumentacije izhaja, da je v obravnavanem primeru prvostopni organ izdal dve prvostopni odločbi. Z eno odločbo je tožniku priznal status civilnega invalida vojne s 30-odstotno invalidnostjo in mu priznal pravico do civilne invalidnine od 1.2.1993, sklicujoč se na novi zakon o civilnih invalidih vojne, ki je začel veljati dne 1.1.1993 (zakon o civilnih invalidih vojne, Ur.l.RS,št. 56/92 - ZCIV). Z drugo odločbo,izdano pod isto opravilno številko in z istim datumom pa je prvostopni organ tožniku ukinil izplačevanje civilne invalidnine, do katere je bil upravičen na podlagi pravnomočne odločbe oddelka za občo upravo, družbene zadeve in proračun občine z dne 13.4.1979. Tožena stranka je v revizijskem postopku odpravila prvostopno odločbo, ki se nanaša na priznanje statusa civilnega invalida vojne in sama odločila o stvari tako, da se tožniku status civilnega invalida vojne ne prizna. Kot razlog za odpravo navaja kršitev zakona o civilnih invalidih vojne, uveljavljenega 1.1.1993. Po določbi 1. člena navedenega zakona je namreč status in pravice civilnega invalida vojne mogoče priznati le osebi, ki je okvaro organizma dobila kot civilna žrtev vojne ali kot žrtev vojnega materiala na ozemlju Republike Slovenije (1.odstavek) ali jo je dobila v tujini, kjer je bila zaradi vojne v Republike Sloveniji v zaporu, internaciji, konfinaciji, deportaciji, prisilni izselitvi ali na begu (2.odstavek). Ker tožnik okvare organizma ni dobil v Republiki Sloveniji, je tudi po presoji sodišča pravilen zaključek tožene stranke, da pogojev za priznanje statusa in pravic civilnega invalida vojne po navedenem zakonu o civilnih invalidih vojne tožnik ne izpolnjuje. Ker pa je tožniku prvostopni organ istočasno, ko mu je priznal pravico do civilne invalidnine, z odločbo ukinil že priznan status in pravico do civilne invalidnine,do katere je bil tožnik upravičen na podlagi pravnomočne odločbe z dne 13.4.1979,bi morala tožena stranka,če se je že odločila za tako vsebino revizije,pri sami odločitvi upoštevati obe prvostopni odločbi, ki glede na enako označbo in enak datum in tudi po vsebini pomenita odločitev o pravici civilnega invalida vojne, ob upoštevanju določbe 12. člena zakona o splošnem upravnem postopku.(ZUP).Po navedeni določbi ZUP pravnomočne odločbe ni mogoče odpraviti, razveljaviti ali spremeniti, razen pod pogoji, določenimi v zakonu.

Ker tožena stranka ni tako ravnala in ker,glede na to da sta bili izdani dve prvostopni odločbi, iz izreka pa ni jasno razvidno, na katero odločbo se izpodbijana odločba nanaša, je izpodbijana odločba nezakonita.

Glede na navedeno je sodišče tožbi ugodilo in izpodbijano odločbo odpravilo na podlagi 2.odstavka 42.člena zakona o upravnih sporih (ZUS). Sodišče je tako ZUS kot ZUP uporabilo kot republiški predpis, skladno z določbo 1. odstavka 4. člena ustavnega zakona za izvedbo temeljne ustavne listine o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije (Ur.l.RS, št.1/91-I).

Tožena stranka sme v skladu z 62. členom ZUS namesto odpravljenega akta izdati drug akt najpozneje v 30. dneh od prejema sodbe. Pri morebitni izdaji novega akta mora upoštevati pravno mnenje in pripombe sodišča.