Jedro

Določili 920. člena ZOR in smiselno enako določilo 944. člena OZ sta kogentni določbi v smislu izključitve odgovornosti (nasprotno pogodbeno določilo je nično).

Izrek

1. Pritožbi se ugodi in se vmesna sodba sodišča prve stopnje (2. točka izreka) tako spremeni, da se tožbeni zahtevek B. E. za plačilo zavarovalnine v znesku 13.909,75 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi zavrne.

2. Drugotožeča stranka B. E. je dolžna povrniti toženi stranki stroške pritožbenega postopka v znesku 839,59 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi in pod izvršbo .

Obrazložitev

Sodišče prve stopnje je s sodbo zavrnilo zahtevek prvega tožnika B. E., s katerim je zahteval, da mu zavarovalnica iz naslova premoženjskega zavarovanja izplača znesek v višini 27.819,51 EUR in mu povrne pravdne stroške (1. točka izreka sodbe), z vmesno sodbo pa je odločilo, da je tožbeni zahtevek B. E. za plačilo zavarovalnine v znesku 13.909,75 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi po temelju utemeljen (2. točka izreka).

Zoper 2. točko izreka (vmesno sodbo) se je v roku pritožila tožena stranka. Pritožuje se iz vseh pritožbenih razlogov po 338. členu ZPP. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi tako, da zahtevek drugotožnice zavrne s stroškovno posledico. Navaja, da ne drži zaključek sodišča, da se tožena stranka ni konkretno opredelila do tožbenega zahtevka tožnice. V odgovoru na tožbo in pripravljalni vlogi je trdila, da je tožbeni zahtevek obeh pravdnih strank neutemeljen, ker ni prišlo do zavarovalnega primera. Dokaz za to so kazenski spisi, in sicer je bil tožnik pravnomočno obsojen za storitev kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti. Dejanje je storil namerno. Nepravilno sodišče loči, da zavarovalni primer za tožnika ni nastal, za tožnico pa. Bistveno je, da je požar nastal zaradi namernega dejanja tožnika in ni prišlo do zavarovalnega primera. Tako iz ZOR (920. člen) kot iz vsebine zavarovalne pogodbe (28. člen S-PRE-2) izhaja, da zavarovalnica ni dolžna izplačati zavarovalnine, če je škoda povzročena namerno ali s prevaro s strani sklenitelja zavarovanja, zavarovanca ali upravičenca. Obveznost tožene stranke je izključena po zakonu in zavarovalnih pogojih. Drugačni zaključki sodišča so materialnopravni zmotni.

Pritožba je utemeljena.

Ni dvomov o tem, da je škodni dogodek (eksplozijo, ki je uničila stanovanjski objekt, zavarovan pri toženi stranki) povzročil prvotožnik. V posledici je bil zaradi očitanega kaznivega dejanja povzročitve splošne nevarnosti tudi pravnomočno obsojen. Prvotožnik, ki je bil sicer solastnik tega objekta do 2/3, njegov oče, sedaj pa njegova pravna naslednica drugotožnica pa do 1/3, je nepremičnino zavaroval pri toženi stranki. Kot je prvo sodišče že pravilno odločilo, prvotožniku povračilo škode ne gre, ker zavarovalnica ni dolžna plačati nadomestila za škodo, če je povzročena namerno ali s prevaro sklenitelja zavarovanja, zavarovanca ali upravičenca (28. člen Splošnih pogojev za premoženjsko zavarovanje S-PRE-97 smiselno enako 920. členu ZOR). Lastninska razmerja na nepremičnini v tem primeru ne morejo vplivati na to, da bi morala zavarovalnica tistemu, ki ni sodeloval pri namerni povzročitvi škode, in samo zato, ker je solastnik, škodo povrniti. Pritožba ima prav ko pravi, da je škodni dogodek obravnavati kot celoto. Tudi zavarovanje je bilo celota, ne pa po solastnih deležih. Sklenitelj zavarovanja je škodo povzročil namerno. S tem so izpolnjeni vsi zakonski pogoji in tudi splošni pogoji za premoženjsko zavarovanje, ki izključujejo toženkino dolžnost kritja škode. Pri tem pritožbeno sodišče ne deli pomislekov prvega sodišča, da tožena stranka ni podala konkretnih navedb, zakaj tožbeni zahtevek druge tožnice ni utemeljen. Tožena stranka je povedala, da je njena odgovornost izključena (torej tudi za drugotožnico), ker je do škode prišlo na način, ki izključuje odgovornost zavarovalnice. Določili 920. člena ZOR smiselno enako določilo 944. člena OZ sta kogentni določbi v smislu izključitve odgovornosti (nasprotno pogodbeno določilo je nično). Šele v primeru, da bi zavarovalni primer povzročil nekdo tretji, ki s pogodbo ni v nikakršni povezavi, zavarovalnica ne bi bila prosta odgovornosti, bi pa pridobila zahtevek proti povzročitelju (glej komentar k 944. členu OZ).

Po povedanem ni dvoma, da je prvo sodišče napačno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi 4. točke 358. člena ZPP vmesno sodbo glede druge tožnice spremenilo tako, da je tudi njen zahtevek zavrnilo.

Ker je tožena stranka s pritožbo uspela, ji je drugotožnica dolžna povrniti pravdne stroške pritožbenega postopka v znesku 839,59 EUR. To so stroški sodne takse za pritožb in materialni stroški.