Jedro

V primeru obravnavanja istih okoliščin oziroma istega historičnega dogodka v pravdnem in kazenskem postopku ni razloga za prekinitev pravdnega postopka.

Izrek

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

II. Odločitev o pritožbenih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo predlog tožene stranke za prekinitev postopka do pravnomočne odločitve v kazenski zadevi pred Okrožnim sodiščem v Kopru, opr. št. X Kpr 9325/2018. 2. Zavzelo je stališče, da je obstoj kaznivega dejanja v pravdnem postopku predhodno vprašanje le takrat, ko je kaznivo dejanje pogoj za nastanek določene posledice na civilnopravnem področju. V obravnavanem primeru pa se kazensko in civilno sodišče le ukvarjata z istim dejanskim stanjem (14. člen ZPP), pri čemer se je pravdni postopek pričel pred kazenskim postopkom, zato pravdnemu sodišču ni treba čakati na rezultat kazenskega postopka. Ta se lahko konča tudi z oprostilno sodbo, na katero pravdno sodišče ne bi bilo vezano.

3. Zoper sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka iz vseh pritožbenih razlogov iz prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 366. člena ZPP. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da pravdni postopek prekine do pravnomočne odločitve v kazenski zadevi pred Okrožnim sodiščem v Kopru, opr. št. X Kpr 9325/2018 ter tožeči stranki naložil plačilo stroškov pritožbe v roku 15 dni.

4. Pritožnica navaja, da je odločitev sodišča prve stopnje obremenjena z bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka ter materialnopravno zmotna. Dejstvo, da se je pravdni postopek začel pred kazenskim postopkom za odločanje o predlogu za prekinitev postopka ni relevantno, temveč je treba pravdni postopek prekiniti, če je uveden kazenski postopek, ne glede na to, da je pravdni postopek že v teku. V obravnavanem primeru ne gre zgolj za vprašanje identičnega dejanskega stanja, temveč za primer iz drugega odstavka 206. člena ZPP. Tožeča stranka je sama zatrjevala, da toženi stranki očitano dejanje predstavlja kaznivo dejanje. Sklicevala se je na sklep o uvedbi preiskave in ostalo listinsko dokumentacijo ter jo povzela v svojo trditveno in dokazno podlago. Tožeča stranka sama priznava, da je dokazna ocena v tej pravdi neposredno odvisna tudi od vprašanja obstoja kaznivega dejanja, identitete njegovega storilca ter njegove kazenske odgovornosti. Ker je mogoče zaključke o tem, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje sprejeti le v kazenskem postopku, v pravdnem postopku pred zaključkom kazenskega postopka ni mogoče sprejemati zaključkom o tem, ali je tožena stranka pri vodenju gospodarske dejavnosti kršila kazenski zakon. To bi predstavljalo nasprotje z načelom domneve nedolžnosti. Če bo v kazenskem postopku izdana oprostilna sodba, bo pravdno sodišče nanjo vezano in civilnopravne odgovornosti ne bo moglo naprtiti toženi stranki.

5. Tožeča stranka je na pritožbo odgovorila. Pritožbenemu sodišču je predlagala, naj neutemeljeno pritožbo zavrne in toženi stranki naloži plačilo stroškov odgovora na pritožbo.

6. Pritožba ni utemeljena.

7. Sodišče prve stopnje je zavzelo pravilno stališče, da v primeru obravnavanja istih okoliščin oziroma istega historičnega dogodka v pravdnem in kazenskem postopku, ni razloga za prekinitev pravdnega postopka. Ali je bila škoda, ki je nastala tožeči stranki, povzročena s kaznivim dejanjem, ni predhodno vprašanje za obravnavani pravdni postopek. Predhodno vprašanje je vprašanje o obstoju ali neobstoju kakšne pravice oziroma pravnega razmerja, od rešitve katerega je odvisna meritorna odločba o glavni stvari. Določbe 1. točke prvega odstavka 206. člena ZPP pa ni mogoče uporabiti takrat, ko pravdno in kazensko sodišče rešujeta identično dejansko stanje. Tako teorija kot tudi sodna praksa prekinitev pri identičnem dejanskem stanju zavračata1. 8. Zmotno je pritožbeno stališče, da gre v obravnavanem primeru za primer po določbi drugega odstavka 206. člena ZPP. Odločitev o tožbenemu zahtevku namreč ni odvisna od tega, ali je bilo storjeno kaznivo dejanje. V obravnavanem primeru tožeča stranka od tožene stranke zahteva odškodnino zaradi opustitve dolžne skrbnosti na podlagi 263. člena ZGD-1, ne zaradi storitve kaznivega dejanja. Ali ravnanje toženca hkrati izpolnjuje znake kaznivega dejanja bo predmet odločanja v kazenskem postopua.

9. Sodišče prve stopnje je pravilno ugotovilo, da v obravnavanem primeru za prekinitev postopka ni pravne podlage niti po določbi prvega, niti po določbi drugega odstavka 206. člena ZPP. Z vidika predmetnega pravdnega postopka okoliščina, ali je toženec zagrešil očitano kaznivo dejanje ali ne, ne predstavlja pravno relevantnega vprašanja, od katerega je odvisna odločitev o tožbenem zahtevku. Zato ne gre za predhodno vprašanje, zaradi katerega bi bilo treba pravdni postopek prekiniti.

10. Ker uveljavljani pritožbeni razlogi niso podani, ker niso podane kršitve, na katere pazi sodišče po uradni dolžnosti, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo sklep sodišča prve stopnje (drugi odstavek 350. člena in 2. točka 365. člena ZPP).

11. Pritožbeno sodišče je odgovarjalo zgolj na pritožbene razloge, ki so odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 366. člena) ZPP.

12. Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na določilih 165. člena ZPP v zvezi s četrtim odstavkom 163. člena ZPP).

1 Več o tem Pravdni postopek, Zakon s komentarjem, 2. knjiga. komentar dr. Vesne Rijavec v 206. členu, tako tudi odločbi VSL sklep I Cp 1600/2014 z dne 2. 7. 2014 in VSL I Cp 3267/2011 z dne 14. 3. 2012. Glej tudi Aleš Galič Predhodno vprašanje in identična dejanska stanja v razmerju med kazenskim in pravdnim postopkom, Pravni letopis 2016, stran 121.