Jedro

ZIZ govori o sklepu o izvršbi, s katerim je dolžniku naloženo, naj poravna terjatev, česar ni mogoče širiti na primere, ko je dolžniku naloženo plačilo denarne kazni.

Izrek

Pritožba se zavrne in potrdi izpodbijani sklep.

Obrazložitev

1. Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrglo predlog za obnovo postopka.

2. Zoper sklep se iz vseh pritožbenih razlogov pravočasno pritožuje dolžnik. Z izpodbijanim sklepom je sodišče sklenilo, da je dolžnik dolžan plačati denarno kazen v višini 30.000,00 EUR v osmih dneh, sicer jo bo sodišče prisilno izterjalo, hkrati pa je dolžniku izreklo novo denarno kazen v višini 35.000,00 EUR za primer, če dolžnik niti v novem roku ne bo izpolnil svoje obveznosti. Plačilo denarne kazni je sodišče dolžniku naložilo v izvršilnem postopku, saj plačila denarne kazni izvršilni naslov ni vseboval. Izrek in naložitev plačila denarne kazni sta odločitev sodišča in je sodišče tisto, ki določi primeren rok za izpolnitev in določi višino denarne kazni, če dolžnik v določenem roku obveznosti ne bo izpolnil. Upnik sicer predlaga izrek denarne kazni, vendar pa je sodišče tisto, ki odloči o višini denarne kazni in je glede denarne kazni šele sklep o izvršbi izvršilni naslov oziroma je šele v tem sklepu dolžniku določena in naložena denarna kazen. S tem pa je sklep po vsebini v duhu določbe 63. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (v nadaljevanju ZIZ), ki določa, da dolžnik lahko proti tistemu delu sklepa o izvršbi, s katerim mu je bilo naloženo, naj poravna terjatev, zahteva obnovo postopka po določbah Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Izpodbijani sklep je zato po smislu oziroma vsebini enak sklepu, s katerim je dolžniku naloženo plačilo terjatve, saj se v obeh primerih dolžniku naloži plačilo določenega denarnega zneska, katerega višino ugotovi in določi sodišče. Vsebinsko enak je tudi v predlogu, saj v obeh primerih upnik predlaga višino denarnega zneska, ki naj jo dolžnik plača. Višina denarne kazni ni vsebovana že v izvršilnem naslovu in je zato naložena šele v sklepu o izvršbi. Zato je potrebno določbe 10. in 63. člena ZIZ interpretirati tako, da je v primeru sklepa, s katerim je dolžniku naloženo denarne kazni oziroma določena nova denarna kazen, obnova postopka dopustna. Hipotetično bi lahko celo upnik sam rabil nepremičnine ali pa preko svojega zemljišča to omogočal drugim, to dokumentiral ter sodišču predlagal izdajo sklepa s plačilom denarne kazni, ker ni preprečil rabe nepremičnin. Dolžnik v takem primeru težko dokaže, da sam ni kriv in je storil vse, kar je bilo v njegovi moči in mu zavarovanje svojih pravic ostane edino institut obnove postopka, saj bi v pritožbenem postopku, tudi če bi uspel pridobiti kakšne dokaze, le-te težko uveljavljal zaradi pravil o novih dejstvih in dokazih v pritožbenem postopku. Za sklepe, s katerimi se določa in nalaga plačilo denarne kazni, je zato potrebno dopustiti možnost obnove izvršilnega postopka, saj se v nasprotnem primeru dolžniku zelo omeji možnost uveljavljanja svojih pravic, prav tako pa se preko izrečenih kazni lahko povzroči velika škoda dolžniku, ki ima že naravo kaznovanja in ne vplivanja na voljo, kar je namen instituta denarne kazni iz 226. člena ZIZ. Ravnanje, ki ga dolžnik kljub velikim naporom ne more izvršiti v obsegu, da bi zadovoljil formalistično in tehnokratsko videnje sodišča, lahko pripelje do neskončnega izrekanja denarnih kazni in se institut zlorabi za nagajanje upnika dolžniku. To je še posebej v konkretnem primeru, ko gre za opustitev rabe velikih površin v naravi, do kateri se ne more blokirati dostopa z vseh strani, saj leži neposredno ob javni cesti in kmetijskih zemljiščih na drugi strani. Sodišče je zmotno uporabilo določbe Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) in se na njih sklicevalo pri odločanju v izpodbijanem sklepu. V izvršnih postopkih se pravila kazenskega postopka ne uporabljajo, saj ZIZ jasno govori, da se subsidiarno uporabljajo pravila ZPP. Že konceptualno ni mogoče teh postopkov zamenjevati in so analogije in primerjave sodišča glede ureditve obnove postopka v kazenskem postopku popolnoma napačne in predstavljajo zmotno uporabo materialnega prava. Sodišče je zavzelo prestrogo stališče glede učinkovite preprečitve uporabe parcel, saj bi edino postavitev visokega betonskega zidu okrog parcel zares učinkovito preprečila njihovo uporabo. Dolžnik pa je društvo brez finančnih sredstev in si lahko privošči le opozorilne table, ovire in verige, če pa bi popolnoma zravnal progo z gradbeno mehanizacijo, bi to pomenilo konec dirkališča, kar pa ni bil niti zahtevek v izvršilnem naslovu. Ob upoštevanju aktivnosti, ki jih je dolžnik vložil v preprečevanje treningov na progi, bi moralo to sodišče upoštevati tudi pri določitvi kazni, saj ne gre za šport v dvorani, pri katerem je mogoče progo zapreti. Iz izjav motoristov, ki jih je dolžnik priložil predlogu za obnovo postopka, jasno izhaja, da je bil dolžnik aktiven pri učinkoviti preprečitvi vožnji po parcelah, vozniki pa so po lastni volji odstranjevali ovire in pregrade, da so se lahko vozili po progi. Novi dokazi bi lahko prispevali k temu, da dolžnik ne bi bil kaznovan oziroma bi sodišče določilo nižjo denarno kazen, saj sedaj izrečena nova kazen v očitnem nesorazmerju z nastalo škodo upniku in tudi stopnjo krivde dolžnika. Okoliščin, ki jih je dolžnik navedel v predlogu za obnovo postopka, dolžnik ni mogel uveljavljati pred pravnomočnostjo sodne odločbe, saj za identiteto oseb oziroma voznikov ni vedel, navedena dejstva in dokazi pa bi sami zase in v povezavi s predhodno izvedenimi dokazi pripeljali do izdaje za dolžnika ugodnejše sodne odločbe.

3. Pritožba ni utemeljena.

4. V tej zadevi sta upnika vložila predlog za izvršbo na opustitev rabe in treningov v motokros vožnji na podlagi sodbe Okrajnega sodišča v Brežicah P 15/97 z dne 20. 12. 2000, po kateri se toženi stranki, sedaj dolžniku, nalaga, da opusti rabo svojih nepremičnin parc. št. 0/0 in 1/1, obe k.o. x. za treninge v motokros vožnji, v 15 dneh, pod izvršbo. Upnika sta torej predlagala izvršbo za uveljavitev nedenarne terjatve upnikov, in sicer obveznosti kaj opustiti. Izvršbo za uveljavitev take obveznosti dolžnika sodišče skladno z 227. členom ZIZ opravi tako, kot je določeno v prvem do tretjem in petem odstavku 226. člena ZIZ, torej z določitvijo primernega roka za izpolnitev obveznosti in izrekom denarne kazni za primer, če dolžnik v določenem roku ne bo izpolnil obveznosti. Denarna kazen je sredstvo, s katerim sodišče dolžnika prisili, da izpolni svojo obveznost in torej predstavlja način izvršitve nedenarne terjatve upnika. V izvršilnem postopku zato predstavlja izvršilno sredstvo in ni namenjena kaznovanju dolžnika, temveč zagotovitvi spoštovanja sodnih odločb. Na tem mestu se višje sodišče strinja s stališčem dolžnika, da je sodišče v izpodbijanem sklepu njegov predlog za obnovo postopka neutemeljeno preizkušalo tudi na podlagi določb ZKP, saj, kot zgoraj navedeno, izrek denarne kazni ni posledica predhodno izvedenega kazenskega postopka.

5. Skladno z 10. členom ZIZ obnova postopka v izvršilnem postopku ni dovoljena, razen, če izjemo določa zakon. Dejstvo, da gre za izjemo, terja njeno restriktivno razlago. ZIZ določa dve izjemi: izjema iz 68. člena ZIZ se izrecno nanaša na predlog za nasprotno izvršbo, medtem ko je obnova postopka po 63. členu ZIZ dovoljena proti tistemu delu sklepa o izvršbi, s katerim je bilo dolžniku naloženo, naj poravna terjatev. ZIZ torej govori o sklepu o izvršbi, s katerim je dolžniku naloženo, naj poravna terjatev, česar po mnenju tega sodišča ni mogoče širiti na primere, ko je dolžniku naloženo plačilo denarne kazni. Kot že uvodoma povedano, gre v slednjem primeru za način izvršitve upnikove terjatve, medtem ko je obveznost poravnati terjatev dolžniku naložena le v sklepu o izvršbi na podlagi verodostojne listine, za kar v predmetni zadevi ne gre. Pri tem se zato višje sodišče pridružuje stališču sodišča prve stopnje, da upnikov predlog za obnovo postopka ni dovoljen. Upnikova pritožba, ki gre tudi v drugih razlogih v smeri ugovornih trditev, zato ni utemeljena. Odločitev sodišča prve stopnje o zavrženju dolžnikovega predloga za obnovo postopka pa je pravilna, zato je višje sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).

6.Odločitev o stroških pritožbenega postopka je vsebovana v odločitvi o zavrnitvi pritožbe, temelji pa na prvem odstavku 154. člena in prvem odstavku 155. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ.