Jedro

Seznanjanje z okoliščinami prekrška na podlagi izjave priče in „ogleda“ kraja storitve ne predstavlja osebne zaznave prekrška, temveč gre za osebno zaznavo takrat, ko pooblaščena uradna oseba prekršek neposredno zazna s svojimi čutili, torej kadar je navzoča ob storitvi prekrška in tako na podlagi lastnega opažanja ugotovi njegove znake.

Izrek

Plačilni nalog Policijske postaje Murska Sobota z dne 16.9.2006, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 28.3.2008, se razveljavi in se zadeva vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

Obrazložitev

A. 1. F.M. je bil z uvodoma navedenim plačilnim nalogom Policijske postaje Murska Sobota (prekrškovni organ) spoznan za odgovornega storitve prekrška po četrtem v zvezi s prvim odstavkom 6. člena ZJRM-1, to je, da se je 16.9.2006 ob 00.15 uri v apartmajski sobi hotela V. v M. na žaljiv način vedel do izvenzakonske partnerke D.U. in razmetaval inventar. Izrečena mu je bila globa 150.000 SIT. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, ki jo je Okrajno sodišče v Murski Soboti s sodbo z dne 28.3.2008 zavrnilo kot neutemeljeno.

2. Zahtevo za varstvo zakonitosti vlaga vrhovni državni tožilec H.J., in sicer zaradi kršitve prvega odstavka 57. člena Zakona o prekrških (ZP-1) v zvezi z 2. alinejo 62. člena ZP-1; zaradi kršitve petega odstavka 57. člena ZP-1 v zvezi z 2. alinejo 62. člena ZP-1 in zaradi kršitve osmega odstavka 65. člena ZP-1 v zvezi s prvim odstavkom 69. člena ZP-1. Vrhovnemu sodišču predlaga, naj izpodbijano pravnomočno odločbo, to je plačilni nalog Policijske postaje Murska Sobota z dne 16.9.2006, v zvezi s sodbo Okrajnega sodišča v Murski Soboti z dne 28.3.2008, razveljavi in zadevo vrne prekrškovnemu organu v novo odločanje.

3. Zahteva vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti je bila na podlagi 171. člena ZP-1 v zvezi z drugim odstavkom 423. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) vročena storilcu prekrška, ki nanjo ni odgovoril. B.

4. V skladu s prvim odstavkom 52. člena ZP-1 se o prekrških praviloma odloča v hitrem postopku pred prekrškovnim organom. Ta postopek je urejen predvsem v 8. poglavju ZP-1, kjer sta bili v času odločanja prekrškovnega organa v obravnavani zadevi predvideni dve obliki odločitve, to je odločba o prekršku (56. člen ZP-1) in plačilni nalog (57. člen ZP-1). Plačilni nalog se po določbi prvega odstavka 57. člena ZP-1 izda in praviloma vroči kršitelju takoj na kraju prekrška, pod pogojem, da pooblaščena uradna oseba prekršek osebno zazna ali ga ugotovi z uporabo ustreznih tehničnih sredstev in naprav, v ostalih primerih pa se v hitrem postopku pred prekrškovnim organom izda odločba o prekršku (56. člen ZP-1). Določba 57.a člena ZP-1 o t.i. posebnem plačilnem nalogu je bila uveljavljena z Zakonom o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Ur.l. RS, št. 115/2006 – ZP-1D) in v času storitve obravnavanega prekrška ter odločanja prekrškovnega organa še ni veljala.

5. Vrhovni državni tožilec pravilno navaja, da policista v tej zadevi prekrška nista osebno zaznala. Sodišče prve stopnje se je pri odločanju o zahtevi storilca za sodno varstvo oprlo na izpodbijani plačilni nalog in opis dejanskega stanja, ki ga je sodišču skupaj z zahtevo za sodno varstvo predložil prekrškovni organ (šesti odstavek 57. člena ZP-1). Na tej podlagi je ugotovilo, da sta policista po prijavi prišla na kraj kršitve, pri recepciji hotela našla oškodovano partnerko storilca D.U., s katero sta opravila razgovor, nato pa odšla še do apartmajske sobe in ugotovila, da je razmetana. Razgovora s kršiteljem nista mogla opraviti, ker je iz apartmaja odšel, plačilni nalog pa mu zato ni bil vročen na kraju temveč kasneje po pošti.

6. Seznanjanje z okoliščinami prekrška na podlagi izjave priče (oškodovanke) in „ogleda“ kraja storitve ne predstavlja osebne zaznave prekrška, temveč gre za osebno zaznavo takrat, ko pooblaščena uradna oseba prekršek neposredno zazna s svojimi čutili, torej kadar je navzoča ob storitvi prekrška in tako na podlagi lastnega opažanja ugotovi njegove znake (sodba Vrhovnega sodišča z dne 21.8.2008, opr. št. IV Ips 31/2008 in druge). Zaključki uradne osebe glede zaznanega prekrška v takšnem položaju niso odvisni od naknadne presoje drugih dokazov, ki jih za dokazovanje preteklega dogodka zbere sama oziroma jih predložijo ostali udeleženci. V položaju, ko prekrškovni organ zakonske znake prekrška in s tem povezano odgovornost kršitelja ugotavlja v dokaznem postopku (čeprav je ta hiter in enostaven – prvi odstavek 55. člena ZP-1), zato zakon ne dopušča izdaje plačilnega naloga, ki ne vsebuje niti opisa prekrška niti obrazložitve, temveč mora izdati odločbo o prekršku z vsemi njenimi sestavinami (56. člen ZP-1) oziroma t.i. posebni plačilni nalog (57.a člen ZP-1).

7. Kot pravilno opozarja vrhovni državni tožilec, zaradi opisane kršitve prvega odstavka 57. člena ZP-1 storilcu v postopku pred prekrškovnim organom ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku, kar predstavlja bistveno kršitev določb postopka iz 2. alineje 62. člena ZP-1. Pri ugotavljanju prekrška namreč storilec ni bil navzoč, prav tako pa te možnosti ni imel na podlagi drugega odstavka 55. člena ZP-1 (oziroma v ugovornem postopku po izdanem posebnem plačilnem nalogu – 57.b člen ZP-1). Glede na ugotovljeno kršitev prvega odstavka 57. člena ZP-1 v zvezi z 2. alinejo 62. člena ZP-1 je Vrhovno sodišče zahtevi vrhovnega državnega tožilca za varstvo zakonitosti ugodilo, izpodbijani plačilni nalog in sodbo sodišča prve stopnje razveljavilo ter zadevo vrnilo prekrškovnemu organu v novo odločanje (prvi odstavek 426. člena ZKP v zvezi s 171. členom ZP-1).

8. Glede na navedeno Vrhovno sodišče ostalih v zahtevi uveljavljanih kršitev podrobneje ni presojalo. Gre predvsem za navedbo, da storilcu pravica do izjave ni bila zagotovljena niti kasneje v postopku, in sicer zlasti zato, ker ga sodišče ni seznanilo z opisom dejanskega stanja, ki ga je sodišču skupaj z zahtevo za sodno varstvo predložil prekrškovni organ na podlagi (takrat veljavnega) šestega odstavka 57. člena ZP-1. Izpodbijana sodba se v pomembnem delu opira na ta zapis, zato ima zahteva tudi v tem delu prav, kar je skladno s stališčem, ki ga je Vrhovno sodišče o tem vprašanju že zavzelo v sodbi opr. št. IV Ips 58/2007 z dne 28.2.2008 in kasnejših. Ob upoštevanju, da se zakonitost procesnih dejanj presoja po zakonu, ki je veljal v času njihove oprave, tudi ne gre spregledati, da je v času izdaje prvostopenjske sodbe že stopil v veljavo Zakon o spremembah in dopolnitvah Zakona o prekrških (Ur.l. RS, št. 17/2008; ZP-1E). Osmi odstavek 65. člena ZP-1E sedaj izrecno omogoča, da sodišče storilcu pred odločitvijo o zahtevi za sodno varstvo omogoči izjavo o prekršku, če ta pravica ni bila zagotovljena v postopku pred tem.