Jedro

O tožnikovi pravici do nadomestila kot invalidu III. kategorije ni bilo odločeno hkrati oziroma v celoti in sočasno z odločitvijo o (novih) pravicah iz naslova invalidnosti po ZPIZ-1, zato ima še nadalje priznano pravico do nadomestila po ZPIZ92, ki mu jo je tožena stranka dolžna tudi izplačevati – vse dotlej, dokler ne odloči, ali in v kakšni višini gre tožniku nadomestilo za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1.

Izrek

Reviziji se ugodi, sodbi sodišča druge in prve stopnje se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

Odločitev o revizijskih stroških se pridrži za končno odločbo.

Obrazložitev

1. Tožniku, invalidu III. kategorije invalidnosti, je bila z dokončno odločbo tožene stranke z dne 4. 11. 1999 priznana pravica do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu. Z dokončno odločbo tožene stranke je bil tožnik ob ugotovljeni spremenjeni invalidnosti na podlagi določb ZPIZ-1 razvrščen v III. kategorije in mu je bila priznana pravica do premestitve na drugo delovno mesto od 1. 11. 2006 dalje, s tem, da bo o pravici in višini nadomestila za invalidnost odločeno s posebno odločbo. Z izpodbijanima odločbama je tožena stranka odločila, da se tožniku z 21. 11. 2006 ustavi izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

2. Sodišče prve stopnje je tožbeni zahtevek zavrnilo. Ugotovilo je, da ZPIZ-1 ne pozna več pravice do nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, do katere so bili upravičeni invalidi III. kategorije po ZPIZ92. Nadomešča ga nadomestilo za invalidnost. Ker je tožnik na podlagi nove invalidnosti pridobil pravico do tega nadomestila, je tožena stranka pravilno odločila, da se mu ustavi izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu.

3. Sodišče druge stopnje je pritožbo tožeče stranke zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi ugotovitvami in pravno presojo sodišča prve stopnje. Pravice na podlagi obveznega zavarovanja je potrebno upoštevati celovito, kar vključuje pravice v zvezi s premestitvijo in omejitvami pri delu ter pravice do pripadajočih nadomestil. 4. Zoper pravnomočno sodbo sodišča druge stopnje je tožnik vložil revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da ne drži navedba v izpodbijani sodbi, da se pritožba ni opredelila do kršitev določb pravdnega postopka. V pritožbi je bilo zatrjevano, da sodišče v nasprotju z listinami v spisu ni upoštevalo, da je pri tožniku še nadalje podana III. kategorija invalidnosti. Pri tožniku ni prišlo do nove invalidnosti, saj je pod enakimi pogoji in z enakimi omejitvami delal že na podlagi odločbe iz leta 1999 s priznano pravico do razporeditve oziroma zaposlitve na drugo ustrezno delovno mesto. Gre le za nekoliko podrobnejši opis omejitev. Sodišče je zmotno presodilo, da za tožnika ne velja določba 390. člena ZPIZ-1. 5. Revizija je utemeljena.

6. Revizija je izredno pravno sredstvo zoper pravnomočno sodbo, izdano na drugi stopnji (prvi odstavek 367. člena ZPP v zvezi z 19. členom Zakona o delovnih in socialnih sodiščih – ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004). Revizijsko sodišče preizkusi izpodbijano sodbo samo v tistem delu, v katerem se izpodbija z revizijo, in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni, pri čemer pazi po uradni dolžnosti na pravilno uporabo materialnega prava (371. člen ZPP).

7. Izpodbijana sodba nima formalnih pomanjkljivosti zaradi katerih je ne bi bilo mogoče preizkusiti in ni podana smiselno zatrjevana bistvena kršitev določb pravdnega postopka iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Sodišče je upoštevalo okoliščino, da je tožnik še vedno razvrščen v isto kategorijo invalidnosti, vendar pa tudi, da gre za odločitev na drugi pravni podlagi (drugem zakonu) in da gre za delne spremembe v omejitvah pri delu.

8. Pretežni del revizijskih navedb pomeni dejansko le nestrinjanje z ugotovljenim dejanskim stanjem in dokazno oceno o tem, katera dejstva je treba šteti za odločilna. Revizije pa zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP). Revizijsko sodišče je pri materialno pravni presoji izpodbijane sodbe vezano na dejansko stanje, kot ga je ugotovilo sodišče prve stopnje in pri svoji odločitvi upoštevalo sodišče druge stopnje.

9. Materialno pravo je bilo zmotno uporabljeno.

10. Po presoji revizijskega sodišča gre tudi v primeru spremembe v obsegu delovnih omejitev za spremembo v stanju invalidnosti, kar je na podlagi 397. člena ZPIZ-1 podlaga za to, da uživalci pravic po ZPIZ92 pridobijo pravice po ZPIZ-1. O tožnikovi spremenjeni invalidnosti ter pravicah, ki mu na podlagi tega pripadajo, je bilo torej zakonito odločeno na podlagi ZPIZ-1. To, o čemer tožena stranka ni odločila, je le odločitev o pravici in višini nadomestila za invalidnost. Tožena stranka torej ni izvršila svoje lastne odločbe št. 2 4 4081798 z dne 26. 10. 2006. 11. V obravnavani zadevi je predmet spora pravilnost in zakonitost dokončne odločitve tožene stranke, da se tožniku ustavi izplačevanje nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu in sicer zato, ker je pridobil nove pravice iz invalidskega zavarovanja na podlagi sprememb v stanju invalidnosti, med drugim tudi pravico do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1. Predmet spora torej ni priznavanje pravic iz naslova invalidskega zavarovanja po ZPIZ-1, temveč ustavitev izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu, kot pravice po ZPIZ92 - to je pravice, ki jo ZPIZ-1 ne pozna več v takšni obliki.

12. Določbe 390. in 397. člena ZPIZ-1 (po kateri uživalci pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti, uveljavljenih po predpisih, ki so veljali do 1. 1. 2003, obdržijo te pravice v nespremenjenem obsegu tudi po tem datumu) ne pomenijo tudi, da pravica oziroma uživanje pravice, ki je bila pridobljena še pred uveljavitvijo novega zakona, sploh ne more prenehati. Nadaljnje uživanje pridobljenih pravic po ZPIZ lahko tudi v obdobju veljavnosti ZPIZ-1 traja le toliko časa, dokler za to obstajajo (jasno določeni) pogoji po prejšnjem zakonu. To pomeni, da je uživalcem pravic na podlagi preostale delovne zmožnosti (II. in III. kategorija) zagotovljeno varstvo po prejšnjih predpisih pridobljenih pravic le ob predpostavki, da je dejansko stanje, ki je bilo podlaga za priznanje teh pravic v času odločanja po ZPIZ92, ostalo nespremenjeno ob morebitnem vnovičnem odločanju o pravicah na podlagi preostale delovne zmožnosti po določilih ZPIZ-1. Pri tožeči stranki je bilo po uveljavitvi ZPIZ-1 ugotovljeno poslabšanje invalidnosti v primerjavi s poprej ugotovljeno invalidnostjo po določilih ZPIZ92. Tožeča stranka se zato na varstvo pravice do nadomestila, ki ga je pridobila po prejšnjih predpisih, ne more uspešno sklicevati, saj ji gre v takem primeru na podlagi tretjega odstavka 397. člena ZPIZ-1 pravica do nadomestila za invalidnost po določilih ZPIZ-1. 13. Bistvo revizije pa je vprašanje, ali je lahko tožena stranka odločila o ustavitvi izplačevanja nadomestila zaradi manjše plače na drugem ustreznem delu preden je oziroma ne da bi sočasno odločila tudi o njegovi pravici do nadomestila za invalidnost po ZPIZ-1. ZPIZ-1 ne vsebuje posebnih določb o izgubi ali omejitvah pravic, pridobljenih po ZPIZ92 v takem primeru. Praviloma priznanje novih ali drugačnih pravic iz naslova invalidnosti pomeni tudi izgubo dotedanjih pravic. Tudi za priznanje pravice do nadomestila za invalidnost so v 94. členu ZPIZ-1 predpisani pogoji, ki jih mora zavarovanec izpolnjevati.

14. Z odločbo z dne 26. 10. 2006 je bilo odločeno o pravicah tožnika zaradi invalidnosti po ZPIZ-1 in v izreku prvostopne odločbe izrecno tudi, da bo o pravici tožnika do nadomestila za invalidnost odločeno (tako ali drugače) s posebno odločbo. Tožena stranka take posebne odločbe ni izdala. O pravici tožnika do nadomestila za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1 ni odločila, je pa z odločbama, izpodbijanima v tem sporu, odločila o ustavitvi izplačevanja do tedaj priznanega nadomestila z 21. 11. 2006. 15. Gre torej za situacijo, ko tožena stranka v nasprotju s svojimi lastnimi odločitvami o pravicah tožnika ni odločila v celoti. Tudi o tem, da tožnik nima več pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu tožena stranka ni odločila: z izpodbijanima odločbama je odločeno le, da se izplačevanje tega nadomestila s 24. 4. 2006 ustavi. Za tako odločitev pa ni bilo ne dejanske ne pravne podlage.

16. Take pravne podlage ni v določbah 163. člena ZPIZ-1, po katerih na podlagi invalidnosti pridobljene pravice trajajo, dokler traja stanje invalidnosti, na podlagi katere je bila pridobljena pravica, razen v primerih izgube ali omejitve uživanja pravic, določenih s tem zakonom. Že iz besedila te določbe izhaja, da se nanaša le na pravice na podlagi invalidnosti, ki so pridobljene in določene po ZPIZ-1. Kot navedeno pa ta zakon ne vsebuje (več) določb o izgubi ali omejitvah pravice do nadomestila plače za čas čakanja na zaposlitev na drugem ustreznem delu oziroma izgubi ali omejitvah uživanja te pravice. Že zaradi tega v tem primeru ni mogoče govoriti o izgubi ali omejitvi uživanja pravic, ki so določene z ZPIZ-1. 17. Glede na vse navedeno o tožnikovi pravici do nadomestila kot invalidu III. kategorije ni bilo odločeno hkrati oziroma v celoti in sočasno z odločitvijo o (novih) pravicah iz naslova invalidnosti po ZPIZ-1, zato ima še nadalje priznano pravico do nadomestila po ZPIZ92, ki mu jo je tožena stranka dolžna tudi izplačevati – vse dotlej, dokler ne odloči, ali in v kakšni višini gre tožniku nadomestilo za invalidnost po 94. členu ZPIZ-1. Tožniku ni bilo treba vlagati nobenih zahtevkov za tako odločitev, ker je bila to obveznost tožene stranke same tudi po njeni lastni odločitvi.

18. Ker je bilo materialno pravo zmotno uporabljeno je revizijsko sodišče reviziji ugodilo in sodbi sodišča druge in prve stopnje razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje (drugi odstavek 380. člena ZPP). Tako je odločilo zato, ker je za odločitev o zahtevku v celoti treba ugotoviti relevantno dejansko stanje. Iz upravnega spisa namreč izhaja, da je tožena stranka z odločbo št. I-4081798 z dne 25. 3. 2009 (torej že po odločitvi sodišča prve stopnje) dokončno odločila o pravici tožnika do nadomestila za invalidnost od 12. 12. 2008 dalje. Odločeno je torej bilo o nadomestilu za del vtoževanega obdobja. Sodišče prve stopnje bo moralo ugotoviti vse okoliščine, ki so pomembne za odločitev tudi o višini tožbenega zahtevka ter o tem od kdaj in do kdaj ima tožnik pravico do ustreznega nadomestila.

19. Izrek o stroških je v skladu s tretjim odstavkom 165. člena ZPP.